Spoštovani predsedujoči, hvala za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci, prav lepo pozdravljeni!

Svojo predstavitev gradim oziroma utemeljujem in pa tudi svoje delo, če bom izvoljena za ministrico za pravosodje, pravzaprav na odgovornosti, ki jo ima Ministrstvo za pravosodje v pravosodnem sistemu, torej na odgovornosti in istočasno tudi na pristojnosti in pa njegovem poslanstvu, kajti pristojnost je tista, ki Ministrstvo za pravosodje na nek način tudi mu pove kaj so njegove meje, torej do kod lahko, še posebej zato, ker je Ministrstvo za pravosodje povezano s sodnimi organi, ki so v skladu z Ustavo neodvisni. Torej govorimo o odgovornosti, ampak ne samo Ministrstva za pravosodje, ampak vseh organov, ki delujejo v pravosodnem sistemu. Vsak mora torej svojo odgovornost nositi v skladu s svojo javno funkcijo. Pogosto se pravosodni sistem enači s sodišči ali s tožilstvi, vedeti pa moramo, da v verigi pravice, še posebej če govorimo v kazenskem postopku, je teh organov veliko več, od cenilcev, izvedencev, za prestajanje zapornih kazni, pa seveda tudi v nekaterih, ki so izven, govorim o policiji. In vsi pravzaprav morajo opraviti svojo nalogo, vsak deležnik v tej verigi pravice je pomemben, kajti če en člen popusti, to seveda vpliva na nekoga drugega. Poznamo primer, lansko leto, iz popolnoma objektivnih razlogov, ko je uprava za izvrševanje kazenskih sankcij odpovedala 700 privodov na sodišče, kar pomeni, da je to imelo nedvomno posledice na delo samega sodišča. Ko želimo pripravljati vizijo oziroma, ko se odločamo za delo, je pomembno, da pri tem analiziramo stanje, da torej ugotovimo kjer so vrzeli, kaj je potrebno spreminjati in kaj je potrebno ohraniti, zato naj čisto na kratko iz razpoložljivih podatkov tudi predstavim katere so tiste stvari, ki jih lahko pohvalim, kjer pa vidim priložnosti za izboljšanje v tem sistemu. Torej iz teh razpoložljivih podatkov je razvidno, da je pravosodna politika v zadnjih letih relativno konsistentna in pa tudi usmerjena v transparentnost in učinkovitost, pri tem so pa zelo pomembni trendi. Torej vse od leta 2013 ugotavljamo, da so ti trendi ugodni. Vsi ti trendi pa so pomembni seveda vzvodi, nobeni od teh vzvodov pa seveda ne smeš uporabiti na škodo varstva pravic. Nekaj podatkov glede tega. Torej, ker sem že prej omenjala policijo, ki je zelo pomemben element v tej verigi in seveda vpliva tudi na ostale, pa ni znotraj pravosodja, v letu 2018 je bilo obravnavanih 56 tisoč kaznivih dejanj. V bistvu je raziskanost 50-procentna. Je pa gospodarskega kriminala, ker vemo, da je zelo pomemben, ga je od leta 2014 skoraj za polovico manj. Je pa preiskovanih kaznivih dejanj na škodo finančnih sredstev nekoliko več. Torej, kako potem vpliva delo policije na samo tožilstvo? Torej tožilstvo dobi od policije približno 10 % kazenskih ovadb, vse ostalo je pa od drugih oškodovancev in je torej njihova potem tudi uspešnost dokazovanja kaznivih dejanj na sodišču 86-procentna, kar mislim, da je zelo ugoden podatek, je pa seveda še prostora za izboljšave. Je pa tudi pripad, ki ga obvladujejo, 102-procenten, kar tudi pomeni, da je njihovo delo relativno uspešno. Ko primerjamo podatke med policijo in tožilstvom, ugotavljamo, da imajo neenako metodo. In tu sigurno je še prostora za izboljšanje, kajti policija podaja ene podatke, tožilstvo druge. Metodologija je različna, zato je tudi tukaj izziv, da se zadeve spremeni. Je pa zanimiv podatek na tožilstvu, da je kar 64 % kazenskih ovadb zavrženih. Razlogi so verjetno lahko različni. Lahko gre za sindrom, da oškodovanci prijavljajo kazniva dejanja, ki na koncu se izkaže, da nima elementov, lahko gre tudi za primere, da gre za ugodno rešitev, ker storilec je pripravljen opraviti določena dejanja v javno korist in se potem to kaznivo dejanje, kazensko ovadbo zavrže. Zanimivo pa bo videti, koliko je kazenskih ovadb, kjer je predlagatelj policija, pa so ta kazniva dejanja bila potem oziroma kazenske ovadbe zavržene. Glede tožilstva tudi želim se seznaniti, ugotoviti, koliko samo državno tožilstvo pripomore k večji učinkovitosti same verige v pravici, torej kaj naredi za to, da lahko pridemo hitreje do zaključka, kajti imajo na voljo institut nadzorstvene pritožbe. Zanimalo me bo sigurno, kolikokrat jo na sodišču uporabijo, kadar se postopki nerazumno dolgo trajajo. Enako, to že sami, Vrhovno državno tožilstvo opozarja, da v bistvu je na specializiranem državnem tožilstvu kar veliko takih zadev, ki bi jih lahko obravnavala okrožna sodišča, da torej niso tako zahtevna, da bi obremenjevale specializirano državno tožilstvo. Zato je tudi eden od elementov, kjer lahko pogledamo, ali se da torej izboljšati in pripomoči k sami učinkovitosti.

Ko pogledamo sodstvo, torej podatke o sodstvu, ugotavljamo na podlagi razpoložljivih podatkov in pa tudi njihovih poročil, da generalno v sodstvu zadeve upadajo. Smo pa po »Justice Scoreboardu«, se pravi po pregledu na stanju na področju Evropske komisije za vse države Evropske unije smo po pripadu še vedno na 3. mestu v Evropi na prebivalca. Zelo spodbudno je, da od leta 2013 se število nerešenih zadev zmanjšalo za kar 51 % in smo med evropskimi državami v spodnji polovici, kar je seveda pohvalno. Prav tako storilnost, kot pri tožilstvu 102 %, je tudi pri sodišču in smo v tem segmentu spodnja polovica držav Evropske unije. Pomeni, da v primerjavi z ostalimi imamo še kar nekaj prostora. Čas odločanja, ki je sila pomemben za vsako pravico, kajti učinkovita je tista pravica, o kateri je tudi hitro odločeno, enako tudi dolžnost, se nam v zemljiškoknjižnih zadevah, v izvršilnih postopkih in pa v prekrških skrajšuje, žal se pa podaljšuje v gospodarskih postopkih, civilnih, kazenskih in smo glede tega na 6. mestu med evropskimi državami. Bili smo država, ki je imela največ sodnikov na prebivalca. Naj povem, da glede na številke se je od leta 2010 to število zmanjšalo, in sicer za 133, tako da trenutno imamo 891 sodnikov. Sodstvo seveda opozarja, da je to spodnja meja, ko lahko še opravljajo učinkovito svoje naloge. Glede dostopnosti sodišč smo torej v Evropski uniji na 5. mestu. Glede informacij na spletu imamo veliko informacij smo pa v sredini dostopnosti glede razpoložljivosti, torej dostopnosti do sodb in pa tudi uporabo orodij, na podlagi katerih lahko spremljamo stanje na sodišču. To bo nedvomno ena od prioritet v tem mandatu, se pravi digitalizacija in pa večja dostopnost sodišča. Niso pomembne samo številke. Zelo pomembna je tudi kakovost in naj poudarim in pohvalim, da že samo sodstvo in pravosodje gradi tako na kakovosti, kot tudi na učinkovitosti in je to zelo pomembno. Opozarjajo pa tudi na dejstvo, da na njihovo delo včasih vpliva tudi zakonodaja. Zato napovedujem, da bomo v tem mandatu spoštovali resolucijo o normativni dejavnosti v celodnevnem obsegu, kar pomeni, da se bo v najzgodnejši fazi sodelovalo s strokovno javnostjo, da se bo pripravilo vse podzakonske akte skupaj s samim zakonom in se jih tudi dalo v javno razpravo. Kajti, pogosto se zgodi, da se podzakonske akte pusti za kasnejše urejanje, kar pa včasih predstavlja težave, ker teh aktov ni in se tudi ne more samega predpisa izvrševati. Žal se pa včasih prepusti tudi zato, ker se morda ne ve, kako katero vprašanje razrešiti. Torej, pomembno je, da se vsa vprašanja razreši takoj. Pomembna je tudi sama obrazložitev zakonodaje. Veliko časa izgubimo zato, da razumemo kaj je mišljeno v posamezni določbi. Menim, da je prevelika odsotnost obrazložitev členov, ki bi morale biti v skladu s pravili pravne razlage, zato da se lahko pravno normo vedno rekonstruira. Upam, da bo to posvojila v celoti tudi Vlada, Ministrstvo za javno upravo in Služba Vlade za zakonodajo, ki so pravzaprav zadolženi za kvaliteto zakonodaje. Naj pa pohvalim, da je Ministrstvo za pravosodje uvedlo evalvacijo, kar je instrument, kjer ga morda v drugih resorjih ni. Je pa pomemben zato, da lahko ugotoviš kakšni so učinki in kaj je potem potrebno spremeniti ali dograditi.

Izmed teh podatkov kakšno je stanje našega pravosodja naj omenim še dojemanje našega pravosodja ali mnenje o njegovi neodvisnosti. Namreč, na podlagi oporočila Evropske komisije smo žal v spodnji polovici evropskih držav in smo v družbi s Poljsko, Italijo, Estonijo in Hrvaško. Analiza vzrokov pa kaže kljub dobrim rezultatom, ki jih imamo, da je razlog vmešavanje in pa pritiski politikov in Vlade. Tako da tu se verjetno moramo tudi zamisliti. Enak rezultat pa kaže tudi raziskava sveta gospodarskega foruma, ki meri mnenja podjetij. Torej, na tem področju vidimo, da uporabniki, ki nudijo, ki uporabijo storitve, sodišče drugače ocenjujejo kot pa splošna javnost. Nezaupanje je še vedno do take mere, da bo potrebno na tem področju sprejeti tudi določene ukrepe. In tukaj napovedujem drugačno kulturo poročanja. Opažam že iz svoje sedanje službe, da namreč, če si tiho na to, kar se v javnosti govori, pravzaprav pomeni, da pritrjuješ. Tako da menim, da je pomembno, da se tudi v tem segmentu pravosodje odpre, spregovori o morebitnih težavah, da se ustvarijo forumi, morda tudi izven samega pravosodja, kjer se lahko soočijo vsi tisti, ki stojijo na različnih bregovih ali pa da se najde tudi nove oblike, kako spremeniti dojemanje našega sodstva. Kajti, mislim, da je tako dojemanje neupravičeno.

Znotraj pravosodnega sistema delujeta še dve samostojni instituciji, in sicer dva podsistema, in sicer Uprava za probacijo in Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij. Uprava za probacijo je relativno nova služba. Dve leti je kar je ustanovljena. Njeno delo je pa izjemnega pomena in vpliva pravzaprav na vse znotraj samega kazenskega procesa. Zelo vpliva na stopnjo torej povratništva, gre za generalno prevencijo, da je torej manj storilcev kaznivih dejanj. Manjša je tudi zasedenost zaporov. Vemo, kakšne prostorske težave imamo na tem področju. Pomembno je profesionalizacija dela na alternativnih sankcijah in v celoti tudi varnost naše družbe.

Z veseljem bom se seznanila, kakšni so učinki na tem področju po dveh letih. Torej opravljena bo analiza in se preverilo, ali so potrebne kakšne izboljšave, kakšne so potrebne spremembe.

Glede Uprave za izvrševanja kazenskih sankcij vemo, da jih pestita dva problema, eden je kadrovski eden je prostorski. Glede kadrovske dolgo časa ni bilo kvot na razpolago, nato pa je, so bile kvote dodeljene. Žal pa ni takega zanimanja za ta poklic. Pohvalit moram Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij, ker je naredila veliko promocije na tem področju. Mislim pa, da je potrebno to promocijo še nadaljevati. Potrebni bodo pa verjetno še drugi vzvodi, kot je mogoče plača in podobno. Dodatki, tisti mehanizmi, ki pravzaprav privabijo, kajti kot sem že uvodoma povedala, en člen, ki ne zagotavlja in ne opravi svoje naloge, pravzaprav vpliva na celotno verigo.

Kar se tiče prostorske problematike, sem seznanjena, da se trenutno izvajata, da je Ministrstvo za pravosodje sredi največjih projektov, da je v gradnji zapor, se pravi za obnova in pa tudi gradnja zapora za ženske na Igu in pa tudi moškega zapora v Dobrunji. Žal smo odreagirali šele, ko so nas mednarodne institucije opozorile in moramo plačevati tudi odškodnine zaradi neprimernih prostorov v katerih so osebe zaprte, je pa dejstvo, da trend zaprtih oseb ponovno narašča. Nekaj časa je bil v upadu z migracijsko tematiko, pa je to število povprečno tisoč 500 oseb na dan, kar terja seveda vizijo razvoja zaporniškega sistema. Tako da se bom z generalnim direktorjem pogovorila, da pravzaprav vidimo, kakšna naj bo ta vizija. Kaj se da v teh dveh letih postoriti in ali je potrebna sprememba zakonodaje ali pa kakšna koli reorganizacija na tem področju.

Če se dotaknem še stanja drugih udeležencev v pravosodju, ki niso neposredno povezani, ampak posredno vplivajo. Teh je cel nabor. To je Odvetniška zbornica in torej odvetniki. V javnosti sem zasledila, da ima Odvetniška zbornica že pripravljen nov osnutek predloga zakona, kjer predlagajo določene spremembe, tako da se bom nedvomno z njim seznanila in pa videla, kakšen bo postopek naprej.

Pred dvema letoma je bila temeljita sprememba in reorganizacija izpeljana na področju državnega odvetništva, ki imajo zelo pomembno vlogo pri varovanju finančnega interesa in pa finančnega interesa tudi. Zastopa pa tudi in pa seveda pravnega pa tudi zastopajo državo v določenih, oziroma imajo določene pristojnosti na mednarodnem področju s čimer seveda vplivajo na ugled naše države. Spomnim se, da je bilo v začetku kar veliko težav, verjamem pa, da so se marsikatera razrešila, da pa je verjetno še prostora za izboljšave.

Področji izvedencev, cenilcev in pa tolmačev. Sprejet je bil nov zakon. Tudi tu bo potrebno opravit evalvacijo, kakšni so učinki tega zakona, ki je bil sprejet. Seznanjena sem z težavo pomanjkanja kliničnih psihologov pa tudi z željo po dvigu tarife in podobno. Tako da na tem področju je še veliko izzivov, napovedujem pa, da je še veliko področja, mislim veliko priložnosti pri izvedbi nadzora, ki ga ministrstvo ima pri stanovskih organizacijah teh institucij. Kajti zavedati se morajo, da je tudi njihova vloga javna vloga in morajo delovati dejansko v tem interesu.

Torej, če zaključim s pregledom, kakšno je nekako in oceno stanja. Prehajam na konkretne naloge, nekaj sem jih že navedla, s katerimi se bom spopadla v tem mandatu, če bom izvoljena. Seveda pa čaka še veliko drugega dela.

Pomembni sta dve nujni spremembi zakonodaje. Ena je varstvo osebnih podatkov. Gre za temeljno človekovo pravico, ki je urejena v 38. členu ustave. Pri prenosu direktive zamujamo. Tu je bil eden od zadnjih predpisov poleg Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki sem ga takrat še kot generalna sekretarka prinesla v parlament, vendar razumem, da ni mogel biti sprejeti takrat po skrajšanem postopku. Danes pa vem, da na pobudo informacijske pooblaščenke se predlaga sprejetje pravzaprav dveh predpisov. In sicer ZVOP-2, v katerem bi se uredile določbe obdelave podatkov na podlagi GDPR-ja, medtem ko bi se v posebnem tako imenovanem policijskem, policijska direktiva bi se pa v posebnem predpisu uredila in bi se zagotovilo varstvo osebnih podatkov pri preprečevanju, odkrivanju in pregonu kaznivih dejanj, pri preiskovanju in pa seveda tudi v fazi same ga izvrševanja kazenskih sankcij. Tako, da to je nedvomno prioriteta tega mandata, kajti informacijski pooblaščenec zaradi odsotnostih teh določb tudi ne more izvajati nadzora in je vprašanje kaj se v ozadju pravzaprav dogaja - ali so se tako pravne osebe oziroma vsi upravljavci podatkov in tisti, ki jih obdelujejo, prilagodili na način kot to terja GDPR.

Drugo področje, ki sem ga napovedala, je pa Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Seznanjena sem, da je že na aprilski seji, tako da pomeni, da se bo potrebno v Državnem zboru pomeniti, da se bo potrebno relativno hitro z njimi soočiti. Seznanjena sem tudi, da je v razpravi bilo veliko različnih mnenj o samem tem, o sami instituciji. Menim, da to institucijo potrebujemo. Žal smo tako po oceni, seveda nas poziva OECD in pa tudi GRECO, po oceni Amnesty International smo pa na 35. mestu glede stanja korupcije, kar ni zavidljivo in terja sigurno korenite ukrepe na tem področju, da se stanje spremeni. S tem, ko bi pa dali tej instituciji potrebna orodja, vemo, da je tudi ustavno sodišče povedalo katera orodja ji je potrebno dati, mislim, da bomo dali tudi legitimnost. Kolikor sem seznanjena, se je tudi nov predsednik, ki bo nastopil mandat 1. 4., pozitivno izrekel o samem zakonu.

Vzporedno s tem pa je potrebno sprejeti tudi oziroma implementirati direktivo evropskega parlamenta in sveta o zaščiti prijaviteljev, tako imenovanih žvižgačev. To je potrebno narediti tako v javnem sektorju kot tudi v zasebnem sektorju. Vključenih bo zelo veliko deležnikov in verjamem, da bo to kar velik zalogaj. Je pa rok za njegovo implementacijo december 2020/2021, tako da bo potrebno s tem kar pohiteti. Seznanjena pa sem, da že potekajo določene aktivnosti na tem področju.

V nadaljevanju se bom dotaknila točk, ki so bile dogovorjene v koalicijski pogodbi in se nanašajo predvsem na tri sklope. In sicer na transparentnost v sodstvu, na njegovo učinkovitost in pa na odgovornost znotraj samega pravosodja.

Torej, prva taka določba oziroma ukrep in spremembe, ki so potrebne za to, da je večja transparentnost, kot sem že povedala smo glede transparentnosti v Evropski uniji na sredini, torej imamo še kar veliko prostora za izboljšave, je torej možnost javnega odločanja v senatih, predvsem na višjih inštancah in pa pisanje ločenih mnenj. Kot vemo, je leta 2016 bilo to uvedeno na podlagi ZPP, se pravi, Zakona o pravdnem postopku, neuspešno pa je bil ta poizkus na področju ZKP, torej kazenskega prava. Menim, da lahko pisanje ločenih mnenj pripomore k večji transparentnosti sodstva, prav tako tudi k večji kvaliteti pravne misli in pa tudi k razvoju sodne prakse, kajti med samim sojenjem se lahko zgodijo določeni detajli oziroma pri pisanju sodb, mislim pa, da se v primeru, ko se izdelujejo ločena mnenja, in če so zadeve javne in transparentne, je argumentacija lahko bistveno boljša. Obstajajo dvomi na tem področju, da tista sodba, ki ni enotno sprejeta, ima manjšo težo, posvetiti je potrebno tudi skrb, ki velja v kazenskem pravu, torej načelu »in dubio proreo«, kaj to za kazensko pravo pravzaprav pomeni in pa mnenje je tudi, da je lahko sodnik izpostavljen večjemu pritisku, in da je ogrožena pravno varnost strank. Sama osebno menim, da je dovolj mehanizmov za zaščito sodnikov v takih primerih, je pa res, da se lahko zadeve, če kdo želi, tudi zlorabi, ampak mislim, da so mehanizmi, ki jih lahko zaščitijo in kot sem že rekla prej, transparentnost je tisto ki kaže na to kako je posameznik odločil, ampak dejstvo je, da tisto kar je očem skrito, velikokrat daje ljudem občutek, da se nekaj prikriva, tisto kar je pa odprto, transparentno, pa lahko vsakdo pogleda in če ni zlonameren, bo znal pravilno interpretirati.

Torej, na tem področju je potrebna za vpeljavo tega sprememba Zakona o kazenskem postopku, ki bi bila lahko izpeljana v drugi polovici leta 2020, seveda ob drugih spremembah ZKP o katerih bom v nadaljevanju govorila, je pa pomembno tudi razmisliti o enakih institutih na drugih področji, na primer na upravnem področju. Vedno pa naj poudarim in večkrat me boste slišali, nobeden od teh ukrepov ne sme biti sprejet na škodo varstva, torej človekovih pravic in temeljnih svoboščin, torej na škodo varstva pravic.

Naslednji ukrep oziroma sprememba, ki bi lahko pripomogla k večji učinkovitosti, je uvedba instančnega sistema s katero bi se zamejilo vračanje zadev v ponovno sojenje na prvo stopnjo. S to problematiko se srečujemo ne samo na kazenskem oziroma na sodnem področju v pravosodnem sistemu, s tem se tudi na upravnem področju, govorim v upravnih postopkih, kjer se pogosto druga stopnja torej preprosto vrne v ponovni postopek. Zelo redko se odloči za to, da sama presodi dejansko stanje in tudi sprejme odločitev. Torej cilj je skrajševanja časa odločanja od glavne obravnave do končne odločitve in pa učinkovitost, kar je seveda v interesu tako z vidika pravne države kot tudi spoštovanja koncepta obtožbe v razmerju do sojenja v razumnem roku, izjemnega pomena v kazenskem postopku pa je tudi samo načelo domneve nedolžnosti, kajti predstavljate si, da nekdo ves čas dokler traja postopek, ne more dokazovati v bistvu in je vse skozi pod presijo, da je v kazenskem postopku oziroma da zoper njega potekajo sodni postopki. Nedvomno bo potrebno, v kolikor se sprejme to odločitev, več osebja na sodiščih, kajti to terja določene dodatne aktivnosti, bo pa potrebno seveda tudi razmisliti glede enovitega sodnika, se pravi, ukinitev sedanjega okrožnega in pa ustanovitev okrožnega sodišča kot eno enoto oziroma temeljno enoto, tako da napovedujem proučitev kakšni so bili učinki v ZPP, kakšne, ali je dal dobre rezultate glede tega instituta in pa seveda potem tudi sprejem tega instituta v okviru sprememb ZKP.

Naslednja točka v koalicijski pogodbi je bila analiza učinkov Zakona o Sodnem svetu, ki je bil sprejet leta 2017, in pa prenos ocenjevanja na predsednika sodišča. Tukaj je bil cilj Zakona o Sodnem svetu, da se na enem mestu pregledno, jasno uredi delovanje tega organa. Kar se tiče samega napredovanja in ocenjevanja, pa naj povem, da je to problematika ne samo v tem zakonu, ampak se zadeva nedvomno tudi Zakon o sodniški službi in pa Zakon o sodiščih, kajti sistem napredovanj je trenutno dvotirni, in sicer je deljena pristojnost. Predsedniki sodišč imajo v pristojnosti napredovanje v plačne razrede in pa v položaje sodnika svetnika, medtem ko ima Sodni svet vso pristojnost za napredovanje v naziv višji sodnik oziroma v višje nazive in pa vsa hitrejša napredovanja. Ocenjevanje je trenutno v pristojnosti personalnih svetov sodišč. Kaže se precej neenakomerna obremenjenost personalnih svetov iz tega naslova, kajti vemo, da so sodišča različna, imajo tudi različno število sodnikov. Kar se tiče samega ocenjevanja in napredovanja, pa mislim, da je tu izziv, ki se ne nanaša samo na pravosodje, ampak na celoten širši javni sektor. Žal je pogosto ocenjevanje stihijsko. Če se vrnem ponovno na samo pravosodje, pa so razlike v ocenah, se opaža, med območji. Prav tako je potrebno imeti v vidu percepcijo enovitega sodnika, pa seveda tudi razmisliti o dolžini samega trajanja ocenjevanja, se pravi tega obdobja. Trenutno je to 3 leta. Razmisliti pa je potrebno tudi o ocenjevanju sodnikov začetnikov. Mislim, da je ocenjevanje ponovno tista odgovornost, o kateri sem govorila na začetku. Predstojniki oziroma tisti, ki ocenjujejo, so nedvomno odgovorni, kako ocenjujejo. Vemo pa, da so vse ocene pojmovanje ocen premaknile iz tistega, kar je dobro, na precej višjo raven. Torej v tem mandatu bi izvedli analizo izvajanja samega Zakona o Sodnem svetu, pripravili spremembo, če je seveda ta potrebna, predvsem na področju ocenjevanja pa vzpostavit vzdržen in pravičen sistem. Tukaj bo potrebno seveda tesno sodelovanje s Sodnim svetom in pa z vodstvom sodne uprave, seveda pa je pomembno morda pogledati tudi primerjalno ureditev, imamo določene države, kjer takega formalnega ocenjevanja nimajo.

Naslednja točka, ki je v koalicijski pogodbi, je namenjena učinkovitosti in pa enotnosti pregona, se nanaša na sopodpis v primeru zavrženja kaznivih dejanj za hujša, kazenskih ovadb za hujša kazniva dejanja s strani tožilstva. Torej ta sistem smo že imeli in ga seveda še vedno imamo, je pa leta 2011 doživel določene spremembe, ko se je spremenil Zakon o državnem tožilstvu in pa tudi Državnotožilski red. Veljavna zakonodaja torej daje torej vodji možnost, da že vnaprej določi, katera vrsta kazenskih ovadb in pa tudi sam način obveščanja, če bo prišlo do, torej da opusti pregon ali določeno procesno dejanje ali umakne obtožnico, v katerih primerih mora biti torej vodja državnega tožilstva seznanjen. To je določeno v 169. členu in seveda je cilj enotnost pregona in je tudi tesno povezan s prevzemom pregona, ki ga ima vodja državnega tožilstva možnost prevzeti. Tam so taksativno našteti primeri. V praksi pa se je vzpostavilo nekakšno, neka praksa, da se pravzaprav sopodpis je vzpostavljen samo, ko gre za zadeve posebnega pomena, kar so pa nekaj drugega od to, kar je imel zakonodajalec v mislih, tako da tu se lahko z relativno enostavno spremembo zakonodaje ponovno vzpostavit sistem, kjer bi za vsa hujša kazniva dejanja bil sopodpis vodje, seveda, ob pogoju, da ima državni tožilec tudi možnost pritožbe oziroma presoje v takem primeru. S tem bi se pa, torej se ne okrni njegova neodvisnost, se pa istočasno omogoči vodji, da lahko strokovno presoja in spremlja kaj se na državnem tožilstvu dogaja, saj je odgovoren za zakonito in strokovno delo svojega tožilstva. Menim pa, da se državni tožilec lahko v takih primerih tudi razbremeni očitkov, da je samovoljno ali nepravilno se odločil za zavrženje kazenske ovadbe. Notranje kontrole na strokovni so potrebne in ne pomenijo poseganja v neodvisnost tako državnega tožilstva kot tudi sodstva.

Naslednja točka, ki je bila dogovorjena v koalicijski pogodbi je uvedba specializiranih sodišč. Gre za tematiko, ki je bila v preteklosti že večkrat naslovljena in tudi obravnavana. So pa mnenja glede tega različna z za in proti, torej »pro and contra«. Dvomi so bili predvsem v tem ali gre za zadostno število primerov, da bi lahko taka sodišča v okviru verige kazenskega, se pravi pravice ustanovili.

Izzivi, ki se kažejo na tem področju in seveda tudi moje razmišljanje, zdi se mi logično nadaljevanje glede na to, da imamo Nacionalni preiskovalni urad na policiji, da imamo specializirano državno tožilstvo, se mi nekako zdi logično, da imamo tudi specializirana sodišča. Nedvomno bo pa potrebno taksativno našteti katere primere bi tako sodišče obravnavalo. Nasloviti bo potrebno tudi krajevno pristojnost. Sedaj je za specializirano državno tožilstvo ta krajevna pristojnost izključena oziroma velja za celotno območje Republike Slovenije. Bo se pa potrebno odločiti kaj storiti s specializiranimi oddelki, ki jih imamo trenutno na sodišču v Mariboru, Ljubljani, Kopru in pa Celju. Torej, na tem področju je potrebno v prvi polovici oziroma drugi polovici 2020 narediti premislek. Gre za organizacijski premik in terja spremembo zakonodaje. Potrebno je razmisliti tudi kakšne strokovnjake potrebujemo potem na takih sodiščih. Nedvomno je potrebno graditi na sodnikih, ki delajo na specializiranih oddelkih in pa v centru za izobraževanje v pravosodju zagotoviti ciljna izobraževanja za ta področja, pa seveda je potrebna tudi sprememba zakona o kazenskem postopku.

Že prej sem omenili digitalizacijo. Na tem področju so sodišča naredila že kar velik napredek, je to njihova težnja. Menim pa, da je potrebna digitalizacija vseh organov, ki delujejo znotraj te verige. Slišala sem, da namerava Ministrstvo za notranje zadeve digitalizirati postopke policije v razmerju do sodišča, kar mislim, da je spodbudno. Kajti, če si predstavljamo, da policija prinese zaboje na tožilstvo, tožilstvo potem na sodišče. Ti časi so minili, potrebna je digitalizacija. In sodstvo je naredilo korake, namreč uporabljajo odprto kodni sistem. Vzpostavili so informacijski center za izvršbe, za katerega vemo, da so njegovi rezultati desetkrat hitrejše odločanje v teh postopkih. Vzpostavili so tudi tako imenovane predsednikove plošče, ki omogočajo spremljanje statističnega, torej imajo statistični pogled, pa tudi poslovno analitiko in na podlagi tega lahko sprejemajo menedžerske odločitve, kajti mislim, da je tudi v pravosodju potrebno uvesti menedžment vodij. Iz tega naslova so prejeli tudi dve priznanji, torej kristalno tehtnico leta 2012 in pa tudi leta 2019. Seznanjena sem, da je za informatizacijo pravosodnih organov na voljo veliko evropskih sredstev in pa tudi v okviru operacije učinkovitosti pravosodja, da so na voljo sredstva tako za izboljšanje procesov znotraj pravosodnih postopkov, kot pa tudi za dvig kompetentnosti osebja, tako za državno tožilstvo, kot za državno odvetništvo za nadgradnjo Centralne kazenske evidence in pa za vzpostavitev evidence ProBiS. Za to se bom takoj po primopredaji seveda seznanila, ali so ukrepi za črpanje dovolj učinkoviti in v sodelovanje z SVRK-om zagotovila, da se ta sredstva tudi črpajo.

Eden od ključnih normativnih aktov na tem področju je pravilnik, ki je napovedan v ZKPN(?). Torej, na področju e-poslovanja in pa v kazenskem postopku. Torej e-vloge in pa e-vročanje. Tako da bo to tudi ena od prioritet njegove uveljavitve.

Pomembna je tudi informatizacija javnih dražb, trenutno se ta sistem vzpostavlja, se še ne uporablja, ampak njegov cilj je večji domet, torej tistih, ki so zainteresirani za nakup, tako premičnega kot tudi nepremičnega premoženja. Poleg tega, da bi se širši krog lahko prijavil, je pa tudi namen preprečevanja zlorab, ki se trenutno dogajajo, da se torej dražitelji med seboj dogovarjajo, kdaj bodo na dražbo prišli, kdaj ne in s tem tudi znižujejo vrednosti premoženja, ki je na dražbi.

Eden od ukrepov, ki sodi na nek način tudi v digitalizacijo je avtomatizirano dodeljevanje zadev. To že poznamo v okviru Zemljiške knjige in se je izkazalo kot izjemno učinkovito. Hrvaška pozna to tudi na drugih delih kazenskega, oziroma tudi drugih sodnih postopkih. Tako da tudi tukaj napovedujem analizo. Kje je možno uvesti avtomatizirano dodeljevanje zadev, tukaj gre za uporabo umetne inteligence. Potrebno je uporabiti na način, da se ne posega v človekove pravice. Da je zagotovljeno varstvo pravic. Morda je za razmislit v prvi fazi, da bi se uvedla v tiste postopke, kjer ni glavne obravnave, ali kjer se odloča na podlagi listin. Morda so določene zadeve v sodnem registru ali pa tudi pri odločanju o brezpravni prvi pomoči. Verjamem pa, da je takih verjetno več in se lahko relativno hitro tudi vpeljejo.

Tema, ki je prav tako že dolgo časa na sceni in se o njej tudi veliko razpravlja je uvedba poizkusne dobe sodnikov. Prišli smo iz razmislekov, da ne bi imeli trajnega mandata, kar je edino pravilno. Naša Ustava zagotavlja trajnost sodnega mandata, ki zagotavlja njihovo odvisnost. Poizkusna doba pa je nedvomno nekaj, o čemer se razmišlja. Vemo pa, da je to ukrep, ki bo imel učinke kasneje, kajti sedaj kader, ki je na sodiščih te poskusne dobe ni imel, zato je pri njih potrebno zagotavljati usposabljanje in pa višati kompetence.

Torej, tukaj lahko napovem, da bo to področje proučeno znotraj strokovne javnosti in da se bo glede na upoštevajoč torej naš pravosodni sistem in pa tudi našo kulturo razmislilo in pripravilo najboljšo možnost, kako ta sistem vpeljati. Je pa nedvomno povezan tudi s spremembo Zakona o pravosodnih izpitih in pravniških državnih izpitih, ki tudi že dolgo časa je v strokovni javnosti in je to tudi eden od ciljev, ki seveda presega en mandat, pa seveda tudi ta krajši mandat, ampak mislim, da je za biti seveda realen, ampak tudi ambiciozen pri urejanju teh področij, kajti ureditev teh dveh področij, se pravi pravniškega državnega izpita in pa uvedba preizkusne dobe, bi dolgoročno dala zelo dobre učinke k večji kompetentnosti sodnikov.

Eden od ukrepov je tudi prednostno reševanje vlog z določitvijo objektivnih kriterijev zaradi dolgotrajnosti postopkov. To v primeru insolventnosti in izgube delovnih mest, veliko oškodovanje javnih sredstev in pa v primerih, ko so vpleteni nosilci javnih funkcij. Delovanje pravosodnega sistema je izjemno pomembno za gospodarstvo in pa dolgotrajnost postopkov nedvomno vpliva tudi na percepcijo in pa dojemanje sodstva. Na tem področju imamo veliko materialnih predpisov, ki določajo kdaj se nekatera zadeva na sodišču prednostno obravnava. Zakon o sodiščih pravi, da mora ta prioriteta biti določena v zakonu, ne v nižjem podzakonskem aktu. Tako, da menim, da je potrebno narediti analizo in preveriti vse te predpise. Na primer naj povem, da imamo prednostno obravnavo v družinskem zakoniku in sicer za razmerja med starši in otroci, da imamo v stanovanjskem zakonu, da imamo v zakonu o etažni lastnini, v zakonu o finančnem poslovanju zaradi insolventnosti in pa da se tudi v zakonu glede mladoletnih storilcev kaznivih dejanj pripravlja prav tako prednostna obravnava. Torej menim, da je potrebno narediti analizo in določiti kako naj se te prioritete, kako naj si sledijo, kajti ena prioriteta lahko izključuje drugo. Pri tem pa je seveda treba imeti tudi v poštev, v obzir torej vzeti tako kadrovske kot tudi organizacijske zmožnosti, ki jih sodišča v tem trenutku imajo.

Eden od kar trdih orehov, če se tako izrazim, je prenova insolvečne zakonodaje, ki je bila kar pogosto napovedana. Je pa trd oreh zaradi tega, ker se znotraj te zakonodaje prepletajo zelo različni interesi. Na prvem mestu upnikov, da bi bili poplačani, dolžnikov, da bi lahko nadaljevali s svojim delom, delavcev, da seveda so poplačani ali da se ohranijo delovna mesta in pa seveda tudi države, da se prestrukturirajo podjetja in da se ohranijo delovna mesta. Menim, da je pomen insolventne regulative za podjetja izjemnega pomena, vendar ne samo insolvenčna zakonodaja, ampak tudi ostali predpisi. In ali določajo dolžnost pravnih oseb in pa družb, da ukrepajo še preden pride do insolventnosti, kajti še tako dobra zakonodaja ali pa tako dober stečajni upravitelj ne more rešiti podjetja, če pravočasno niso storjeni tisti koraki, ki bi morali biti. Na tem področju je torej za okrepljeno varstvo in možnosti za poplačilo upnikov in pa tudi na drugi strani možnost za uspešno reorganizacijo podjetij potrebno, kot sem že rekla, torej poleg insolvenčne zakonodaje pogledati ali so pravila za finančno poslovanje ustrezna. Potrebno je implementirati tudi direktivo, ki prinaša določene rešitve za pravočasno prestrukturiranje podjetij. In pa seveda je pomembna tudi na tem področju dotakniti se poenostavljanja prisilne poravnave, predvsem z vidika preprečevanja zlorab, ki se trenutno dogajajo. Menim pa, da ni prav, da se jo ukine, ampak da je potrebno opraviti nadzor, ki sem ga napovedala že prej, nad stanovskimi organizacijami – ali odgovorno izvajajo svojo funkcijo nad svojimi člani. In pa transparentnost prodaje v stečajnih postopkih, o kateri je bilo že prej govora.

Naslednje področje je, poleg že omenjenih sprememb v Zakonu o kazenskem postopku, je dograditev Zakona o kazenskem postopku, kajti s tem je mišljeno, da so v samem zakonu lahko določene pomanjkljivosti ali so navedene v zakonodaji na način, da podaljšujejo same postopke. O tem je govorilo že samo Vrhovno sodišče ob otvoritvi sodnega leta in da tajanje kazenskih postopkov vplivajo na to različni razlogi. Tisto kar moramo zasledovati v tem pa je izhodiščno načelo, da je zaključek postopka z zastaranjem najslabša možna rešitev. Letno zastara okrog 40 zadev, kar je zelo veliko in temu je potrebno nameniti posebno pozornost. Torej ne več sodb, ampak kvalitetne sodbe in pa vse tiste ukrepe, ki bodo zagotovil, da se v verigi pravice hitreje odloča in postori vse kar je potrebno.

Poleg tega kar je obvezno in poleg tega kar je obvezno na podlagi zakonodaje Evropske unije in pa zaradi odločitve Ustavnega sodišča, poleg tega kar je določeno v koalicijski pogodbi, sem že prej omenila, je potrebno postoriti še druge zadeve, ki presegajo en mandat, to je prenova pravniškega državnega izpita. Drugo področje pa je prenova sodniške zakonodaje tako Zakona o sodiščih kot tudi Zakona o sodniški službi. Gre za mrežo sodišč. Vemo, da imamo trenutno 20 sodišč, ki imajo manj kot pet sodnikov, da pa imamo tudi preko petnajst sodišč kjer imamo enega ali dva sodnika. Cilji, ki se pri tem zasledujejo je, da se vzpostavi okrožje kot osnovna enota na prvi stopnji, da se vzpostavi enotni sodnik in pa, da se s tem zagotovi večja dostopnost pravice. Torej seznanjena sem, da je v pripravi zakon, ki je zmeren. Pomeni, da se sodišč ne bo ukinjalo, ampak se jih bo drugače organiziralo. Tukaj je potrebno nasloviti tudi problematiko sodišč na prvi stopnji v Ljubljani, predvsem pa tudi nasloviti, kar sem že rekla, najbolj kompleksnejša kazniva dejanja in pa na področju gospodarstva, terorizma in pa druga kazniva dejanja.

Torej po podrobnejšem pogledu v to zadevo je potrebno določiti časovnico. Tukaj je pa potrebno zelo tesno sodelovati s sodstvom in Sodnim svetom, kajti oni so tisti, ki potrjujejo shemo sodišč. Lahko se pa izvede tudi nekaj projektov, kjer ni potrebna zakonodaja. Kajti, vemo, da imamo veliko zakonodaje. Včasih je bolje spremenjati miselnost, kot pa samo zakonodajo. Kajti, če ne ponotranjimo predpisa, ga ne moremo tudi pravilno izvajati. Torej, potrebno je, kot sem že rekla, boljša komunikacija med deležniki, med samimi strokovnjaki. Okrepiti je potrebno implementacijske skupine, predvsem na področju stečajne zakonodaje. Izvedla se bo evalvacija zakona o odvetništvu, sodnih izvedencih, sodnih tolmačih, zakon o sodnem svetu, zakon o nepravdnem postopku. Napovedujem tudi, da se v pripravo zakonodaje bo vključevalo manj zunanjih strokovnjakov, ker se nehote včasih prikradejo tudi nepotrebni in neprimerni interesi vanjo. Analiza regulatornih oziroma nadzornih mehanizmov. Torej, izkoristiti nameravam pravico in dolžnost, ki jo ima Ministrstvo za pravosodje znotraj stanovskih organizacij, da tudi preverimo njihovo delovanje, predvsem pa tudi nameravam izkoristiti možnost, ki jo ima minister skupaj z generalnim državnim tožilcem in državnim svetom, da se dvakrat na leto sreča za vodji državnih tožilstev, kjer se obravnava njihov delo in se prouči možnosti za izboljšave, predvsem pa, ki jo potem kasneje aplicirajo v politiki pregona.

Ena od nalog je seveda tudi predsedovanje. Vendar zadeve še niso v celoti dorečene, tako da na tem mestu ne bi govorila.

Naj pa zaključim s tem, da se zavedam tako poslanstva, pristojnosti in pa odgovornosti Ministrstva za pravosodje. Torej napovedujem tvorno delovanje… / nerazumljivo/ z vsemi deležniki, vendar pa tudi odločnost tam, kjer so spremembe potrebne. Kar se sprememb tiče, si želim, tako kot sem že prej rekla, da postanejo stalnica, da znotraj pravosodnega sistema uvedemo menedžmentski proces v vseh organih. Ključna je torej sprememba miselnosti, ne pa nujno vedno sprememba zakonodaje. Pomembna je pa seveda tudi pač dovzetnost, da se pustiš podučiti, kajti dejstvo je, da vsak minister je lahko strokovnjak na določenem področju, pravosodje področje je izjemno široko. Pomembno pa je, da imaš analitični pristop in da si konsistenten v svojih predlogih. Toliko glede moje predstavitve. Na voljo sem vam za vaša vprašanja.

Hvala.