Spoštovani predsednik! Spoštovani člani Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano! Najprej dovolite en pozdrav z moje strani in mogoče eno zelo kratko osebno predstavitev. Glede na to, da smo se z večino od vas že srečevali v obdobju preteklega leta in pol verjamem, da je lahko ta predstavite nekoliko krajša in je potem daljši del namenjen mojim pogledom na trenutno stanje v sektorju in pa seveda tiste perspektive oziroma tisto vizijo in pa moje strateško razmišljanje, ki ga vidim, seveda, za prihodnje obdobje.

Kot že rečeno sem trenutna in pa še vedno aktualna ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v vladi, ki opravlja tekoče posle. Pred tem obdobjem sem opravljala delo državne sekretarke na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. In pred tem obdobje delovala na nivoju regije, torej kot najprej raziskovalka, vodja raziskovalne skupine znanstveno raziskovalnega središča Bistra-Ptuj, kjer sem svoje raziskovalno delo opravljala pretežno na področju regionalnega razvoja, povezanega tudi z razvojem podeželja. Večinoma pa so se moje raziskovalne teme dotikale tem ekologije, povezane seveda z nekaterimi projekti v lokalnem in pa v širšem nacionalnem okolju. Prav tako sem v tistem obdobju sodelovala pri pripravi večine strateških dokumentov, tako na lokalnem, regionalnem kot tudi nacionalnem nivoju, a zato so mi precej dobro poznane načini dela, na kakšen način se izvedejo analize stanja in pa seveda potem načrtuje različne razvojne perspektive in seveda s tem povezano tudi črpanje razvojnih sredstev, bodisi da gre za nacionalne ali za evropske vire.

Ker sem šla sedaj nekoliko od zdajšnje poti nazaj, mogoče še zgolj informacija, po izobrazbi sem doktorica znanosti s področja kemijskega inženirstva. Doktorirala sem pa na temo Optimizacije procesov vinske fermentacije, kar pomeni, da že nekako v tistem delu se začenja moje popotovanje ali pa moje delo na področju kmetijstva in pa s tem povezano seveda tudi razvoja podeželja. Glede na to, da v vlogi kmetijske ministrice delujem dobro leto in pol, seveda, mi je dosti dobro poznano stanje, aktualno stanje na področju kmetijstva, zato dovolite nekaj mojih pogledov, na kakšen način to stanje trenutno vidim, ocenjujem in seveda kako vidim potem perspektive, katerim se v slovenskem kmetijskem in podeželskem prostoru moramo in se bomo posvečali v prihodnje.

Torej, glede na to, da živimo v svetu, ki se resnično korenito spreminja iz dneva v dan ni možno natančno predvideti kaj vse prinašajo v prihodnje tehnološke spremembe, spremembe družbenopolitičnih razmerij, spremembe v okolju in s tem povezano tudi seveda mnoge podnebne spremembe in pa rezultati le-teh in seveda prav to vse močno vpliva tudi na prostor na področju kmetijstva, gozdarstva in pa prehrane, ki se na nek način dotika prav vsakega izmed prebivalcev države. Če pogosto smatramo, da je to področje nekaj kar je mogoče manjšega pomena je potrebno spomniti na to, da v okviru seveda resorja pokrivamo potrebe resnično prav vseh prebivalcev Republike Slovenije, pa ne samo z vidika zagotavljanja varne in kakovostne prehrane, temveč tudi z vidika varovanja naravnih virov in pa seveda tudi ohranjanja vitalnega in pa razvitega podeželskega prostora. Torej, 80 % Slovenije nekako zaznamuje prostor podeželja ali ruralna območja in prav vsa od teh seveda so v tesni povezavi ne samo s kmetijstvom, ampak s tem, da to podeželje ostane poseljeno, ohranjeno in pa seveda tudi obdelano.

Kaj pomeni trenutno kmetijstvo v širšem kontekstu države? Delež BDP, ki ga pokrije kmetijstvo znaša 1,4 %. Blagovna menjava v agroživilstvu v glavnem potekajo s sosednjimi državami, tako prednostno s Hrvaško, Italijo in pa Avstrijo. In pa seveda beležimo tudi pozitivno zunanjetrgovinsko bilanco. Govorim zgolj o kmetijsko živilskih izdelkih z nekaterimi državami bivše Jugoslavije, torej Bosno in Hercegovino, Srbijo, Kosovim in Makedonijo.

Kakšno je trenutno stanje v slovenskem kmetijstvu? Torej, delež zaposlenih iz naslova kmetijskih dejavnosti je 7,2 %. Nekoliko zaskrbljujoč podatek, ki mu posvečamo veliko pozornost tudi pri načrtovanju prihodnjih razvojnih perspektiv je podatek povprečne starosti gospodarja na kmetijah, ki znaša v tem trenutku, podatek iz leta 2016, je 57 let. Vendar pa trenutno podatki kažejo, da se ta približuje že starosti 59 let. Povprečna velikost slovenske kmetije je seveda prav specifična. Slovenija ima izrazito majhne in razdrobljene kmetijske posesti in podatek, da je evropsko povprečje približno 17 hektarjev na kmetijsko gospodarstvo, v Sloveniji je pa podatek na številki 6,9 hektarja, pove dovolj o tem, da imamo izrazito specifično strukturo slovenskega kmetijskega prostora. Prevladujoča usmeritev je še vedno živinoreja, seveda jo narekuje tudi ta specifika prostora kjer je 80 % deleža vseh kmetijskih površin vezanih na območja z omejenimi dejavniki kjer je največji delež hribovskih in pa gorskih kmetij. Na teh območjih enostavno je težko predvideti ali pa zamišljati si kakršnokoli drugo prevladujočo dejavnost kot seveda je živinoreja. Torej 80 % pripada sektorju živinoreje in potem 30 % se razdeli na ostale sektorje znotraj kmetijstva. Seveda nam to povzroča določene vrste izziv in v tem pogledu tudi razmišljanje na kakšen način v prihodnje strateško usmerjati razvoj kmetijstva, da bi s tem ohranili ohranjeno in pa obdelano podeželje, predvsem v gorskem in hribovskem svetu, hkrati pa se seveda prilagajali trendom in pa navadam, ki se spreminjajo v družbi, in ki zahtevajo tudi vedno večji delež pridelane rastlinske pridelave, torej sadja in zelenjave, zato gre naše razmišljanje v smeri, da se v prihodnje živinorejo čim bolj umika iz ravninskih območij, saj je usmerjen na hribovite dele Slovenije in pa seveda potem na ravninskih območjih omogoča čim večji delež rastlinske pridelave, govorimo seveda o sadju in zelenjavi.

Kaj to pomeni glede deleža kmetijskih zemljišč v upravi? Torej, nekaj manj kot 60 % kmetijskih zemljišč zasedajo travniki in pašniki, 36 % zasedajo njive in vrtovi in 5,8 % so trajni nasadi kjer seveda govorimo pretežno o vinogradih in pa o sadovnjakih. V letu 2016, ampak podatek se bistveno ne spreminja, je bilo 78,8 % slovenskih kmetijskih površina na območju z omejenimi dejavniki, kar je seveda izrazito velik odstotek tudi v odnosu na evropsko stranke drugih evropskih državah in seveda to narekuje tudi prav posebno kmetijsko politiko kjer seveda ta faktor moramo nujno upoštevati in seveda tudi ukrepe prilagajati temu, da na teh območjih ohranjamo kmetijsko dejavnost in jo potem nadgrajujemo z različnimi drugimi dopolnilnimi dejavnostmi kot so navezave recimo na turistične dejavnosti.

V slovenskem kmetijskem prostoru še vedno velja izrazita dualnost v strukturi, kar pomeni, da večji delež je družinskih kmetij, približno 69 tisoč družinskih kmetij in to predstavlja približno 96 % v strukturi. Nekaj čez 200 je pa potem večjih ali pa srednje velikih kmetijskih podjetij, ki predstavljajo seveda pomemben del strukture in seveda v kar večini primerov se tudi nekako v tem smislu vežejo v verige vrednosti v prehranskih verigah kjer pomenijo ta večja podjetja hkrati seveda tudi predelovalno industrijo na katero se potem tudi naši primarni pridelovalci, torej kmetje navezujejo.

Znotraj te strukture potem nekako velja še delitev na tiste kmetije, ki so izrazito in zgolj samooskrbne, kar pomeni, da je 58 % kmetij takšnih, ki s svojo pridelavo skrbijo zgolj za lastne potrebe, torej ne proizvajajo hrane za trg in po tem vprašanju seveda tudi ne prispevajo k višanju odstotka samooskrbe, 42 % je pa tržno usmerjenih kmetij. Kar je vredno omeniti in kar se odraža tudi potem v naših razvojnih razmišljanjih je to, da imamo največji delež kmetij v rangu velikosti od 0 do 5 hektarjev in izrazito majhen delež kmetij, ki so velike od 30 hektarjev naprej, če povem podatek, zanimiv podatek…