Hvala predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani prisotni diplomati!

V čast mi je, da lahko tukaj pred tem visokim zborom predstavim ključne poglede, ki jih nameravam, v kolikor bom deležen podpore na današnjem odboru v funkciji ministra za zunanje zadeve, izpeljati v prihajajočem mandatu.

Dovolite mi, da začnem s ključnim vprašanjem za diplomacijo. Namreč kakšne so izhodiščne pozicije, kakšni so naši strateški interesi in cilji in ali optimalno izkoriščamo svoje potenciale za dosego teh ciljev. Na to si vsaj v tej sestavi verjetno odgovarja vsak sam. Ta odgovor je v veliki veri povezan tudi s tem, na kateri strani sedi bodisi opozicijski bodi koalicijski in na podlagi tega boste verjetno presojali tudi mojo današnjo predstavitev. Vendarle pa je nekaj temeljnih postulatov, ki jih je pri tem treba upoštevati. Če zelo po domače povem, je diplomacija veščina iskanja soglasja med različnimi deležniki, med različnimi državami za doseganje nekih ciljev, nekih strateških ciljev, ki pa so, če abstrahiramo vse, torej če gremo po liniji politik kako pride od splošnih volitev do imenovanja prvega diplomata, je to v bistvu funkcija v in v imenu za ljudi, torej delo za ljudi. Če torej upoštevamo ali pa se strinjamo s tem, da je bistvo diplomacije upravljanje dela za ljudi, torej v tem primeru za državljanke in državljane in po mandatu, ki ga dajejo državljani in državljanke Slovenije, imamo v Sloveniji dve vseljudski odločitvi, ki determinirata zunanjepolitično udejstvovanja in ji dajeta zelo jasen pečat oziroma zelo jasno smer. Leta 2003 so državljanke in državljani na slovenski politiki na referendumu, torej na ljudskem glasovanju podelili dve zelo jasni zavezi in sicer, mesto Slovenije Evropski uniji in mesto Slovenije je v Združenju Nato. Močnejših zavez kot sta ti dve, slovenska diplomacija nima, pa se vseeno zdi, da vsaj pri eni dokaj sramežljivo izpolnjuje to svojo nalogo, ki je bila podeljena.

Če nadaljujem. V Državnem zboru smo v času Vlade Mira Cerarja podprli deklaracijo o zunanjepolitičnih usmeritev, na podlagi tega pa je bil v dialogu s tem odborom, z Odborom za zunanjo politiko potem pripravljen še en dokument in sicer strategija o zunanjepolitičnih usmeritvah. Ta dva dokumenta na strateški ravni dajeta zelo jasne usmeritve, tako za delovanje ministra za zunanje zadeve kakor tudi ostalih organov, seveda ob hkratnem upoštevanju relevantne normativne podlage v okviru zunanjih zadev, tukaj mislim predvsem na Zakon o zunanjih zadevah. Moj primarni cilj na mestu ministra za zunanje zadeve je torej predvsem slediti tem podlagam, tem odločitvam, ki so bile sprejete na referendumu, hkrati pa, ki so bile zapisane v ključnih strateških dokumentih, torej v deklaraciji in strategiji in kljub temu, da je ne tako dolgo tega to soglasje v Državnem zboru v okviru deklaracije bilo doseženo, že lahko ugotavljamo, da obstajajo nekateri zaostanki pri sledenju teh ciljev, ki so zapisani v dokumentih. Sam sem sicer diplomat preden sem bil izvoljen v Državni zbor, sem bil zaposlen na Ministrstvu za zunanje zadeve. Velik zagovornik politike iskanja soglasja oziroma konsenza pri ključnih zunanjepolitičnih vprašanjih. Glasoval sem za deklaracijo o zunanji politiki. In ravno zaradi tega, kar sem pravkar povedal, sem bil večkrat razočaran zaradi zunanjepolitičnih odločitev, ki se jih je sprejemalo često brez tega ustreznega soglasja. Zdaj enoten glas zunanje politike, usklajevanje stališč, pomen gospodarske diplomacije, skrb za avtohtono slovensko skupnost v sosednjih državah, krepitev ugleda in vpliva v okviru Evropske unije, v svetu, mednarodnih organizacijah in seveda uspešno predsedovanje Svetu Evropske unije bodo visoko na jedilniku slovenske diplomacije v prihodnjem dveinpolletnem obdobju, če boste seveda namenili vašo podporo danes na tem glasovanju in če boste seveda kot ključni akterji v zunanji politiki to podporo nudili tudi v prihodnjih 2 letih in pol kot pač predstavniki zakonodajne veje oblasti. Dovolite mi, da preletim nekatera vprašanja, ki se mi jih pri tem zdi potrebno izpostavit. Zunanja politika ni zgolj draftiranje zunanjepolitičnih izhodišč, je skupek vseh odločitev vseh ravni, od vladnih, parlamentarnih, občinskih, podjetniških in vseh ostalih, ki imajo vpliv na ta zbir politik in tega globalnega sveta. Zdaj, da samo ponazorim, kaj s tem mislim. Če recimo zaradi ohranjanja koalicijskega miru iztisneš zaledno državo iz strateško pomembnega projekta, infrastrukturnega projekta, je to odločitev, ki ima lahko pomembne zunanjepolitične posledice. Če podpišeš zavezo, da boš za vojsko namenjal 2 % BDP, pa potem iz leta v leto zmanjšuješ ta sredstva, prav tako v javnost pošiljaš jasno zunanjepolitično sporočilo, ali če umikaš vojake iz tujih kriznih žarišč, enako sporočaš nekaj svojim zunanjepolitičnim partnerjem. Če to počneš brez predhodnega usklajevanja z Ministrstvom za zunanje zadeve, je to sporočilo še bolj odebeljeno. Če hipotetično pravim, ravnaš tako, potem ravnaš v nasprotju z deklaracijo, ki je bila sprejeta tu v Državnem zboru, z deklaracijo o zunanji politiki in s strateškim dokumentom strategije o zunanji politiki. Zato kot minister za zunanje zadeve vidim veliko potrebo po več medresorske koordinacije z vidika zunanje politike, po več koordinacije tudi z ostalimi deležniki, tudi parlamentarne koordinacije, večjo prisotnost ministra in pristojnih državnih sekretarjev v odnosu z deležniki, ki tvorijo zunanjo politiko, in predvsem to, da tudi ključne odločitve v zunanji politiki ne morejo biti prepuščene zgolj uradniški ravni, ampak se mora nujno vanjo vključit tudi politični nivo, kajti zgolj politični nivo nosi tudi odgovornost za te odločitve. Opažam nekonsistentnost zunanje politike z razmerami doma. Zdaj v različnih mednarodnih organizacijah in Evropski uniji recimo poudarjamo vladavino prava. Sam sem prvi, ki prisegam na to načelo, posebej na podlagi izkušnje, ki sem jo imel s preiskavo bančne kriminalitete in posledicami oziroma recimo rezultati, ki smo jih imeli tu na sodni ravni oziroma sodni veji oblasti. Zdaj osnovni razlog do sedaj za poudarek te tematike, o tem lahko samo ocenjujem, si predstavljam ali pa domnevam, je bil verjetno oblikovanje ustrezne narativne platforme, ki bi vsakič znova omogočala na nek način vsaj implicitno vključevanje vprašanja Hrvaške oziroma neudejanjanja arbitražne razsodbe v vsakdanji diplomatski dialog. Sprašujem se, ali je to strateško pametna odločitev, saj obstaja nevarnost, da na tak način zreduciraš zunanjo politiko na politiko tako imenovane ene teme, »one issue policy«, ki pa ni v interesu zunanje politike in je hkrati, kot sem prej rekel, v nasprotju s temeljnimi dokumenti, ki definirajo zunanjo politiko.

Če govorimo o vladavini prava na ravni Evropske unije, bodimo pošteni, vsaj do sebe in svojih državljanov - doma imamo goro problemov na tem področju. Če se ne motim, imamo 14 nerealiziranih odločb Ustavnega sodišča, imamo velik pripad tožb oziroma sodb ESČP zaradi prepoznih sodnih postopkov oziroma ostalih kršitev, imamo primere, ki se ne končajo, ki zastarajo, imamo nerešene primere, imamo založitev oporok, praktično ničelni uspeh v pregonu bančne kriminalitete, izgubljene milijarde v korupcijskih tveganjih. Ko torej goreče zagovarjamo ukrepanje na tem področju v drugih državah članicah Evropske unije, moramo z enako vnemo najprej odpraviti anomalije doma; takrat bomo tudi v zunanji politiki najbolj verodostojni.

Prav tako ves čas govorimo o trajnostnem razvoju, potrebi po čistem okolju. Zavzeli smo se za razglasitev pravice do čistega okolja na globalni ravni, zapisali trajnostni razvoj tudi kot prioriteto slovenskega predsedstva, in jaz ekološko ravnanje in te odločitve v smeri trajnostnega razvoja močno podpiram. Tudi v svojem življenju sam ravnam tako; kot veste, je kolesarska čelada moj stalni partner ob vseh poteh, ki jih opravljam v okviru Ljubljane. Ampak hkrati gradimo kanalizacijski kanal C0 čez vodovarstveno območje, ki z vodo oskrbuje preko 150 tisoč ljudi. Dogajajo se nam Kemisi, gorijo nam prepolna zbirališča odpadkov, nimamo vzpostavljenega sistema odpadne embalaže, nimamo trajno urejenega skladiščenja radioaktivnih odpadkov, nismo vzpostavili sistema sežiganja komunalnega blata, da ne naštevam naprej. Moj predlog je, da vse izpostavljene zunanjepolitične prioritete rešujemo tudi doma, poleg tega pa iščemo področja, kjer smo doma zelo uspešni - in teh področij ni malo -, te pa tudi potem ofenzivno zagovarjamo v našem dialogu z zunanjepolitičnimi partnerji in jih postavljajo v ospredje našega zunanjepolitičnega delovanja. Ker doma nismo ravno na šampionski ravni, predlagam, da tujim državam ne žugamo preveč samozavestno, ker s tem vplivamo tudi na lastno kredibilnost. Bodite prepričani, da tuje države, tuji diplomati zelo dobro spremljajo razmere doma in vedo, kje smo močni, in vedo, kje smo rahlo šibkejši. Naj bo torej diplomacija dober vzvod, da dobre prakse iz ostalih držav uporabimo kot vzvod za reformo naših šibkih področij - vladavina prava je že eno takšnih, varovanje okolja, kot sem omenil, tudi, in ravno ti dve prioriteti sta tudi prioriteti našega predsedovanja - in obratno, naše močne plati pa uporabljamo kot vzvod pri lansiranju naših strateških interesov pri naših partnerjih v tujini.

Še posebej bi rad opozoril na zanemarjanje zunanje varnostne politike in vsega, kar ima opravka z Natom. To je, kot sem že v uvodu povedal, v neposrednem nasprotju z izraženo voljo ljudi, v nasprotju z našimi mednarodnimi zavezami in v nasprotju z zavezami, ki smo jih nenazadnje podprli tudi tu v Državnem zboru, ko smo potrdili Deklaracijo o zunanji politiki. Žal se zdi kot da sodelovanje med Ministrstvom za zunanje zadeve in Ministrstvom za obrambo v preteklosti na tem področju ni bilo optimalno. V tem pogledu si bom prizadeval za intenzivnejše sodelovanje z ministrstvom za obrambo tako na politični kot na uradniški ravni. To sodelovanje je ključno tudi pri zagotavljanju kibernetske varnosti, ker zaostajamo glede na nevarnosti, ki pretijo svetu in te nevarnosti so iz dneva v dan večje. Z veseljem ugotavljam, da vsaj na predsedniški ravni prihajajo pozitivna sporočila o odnosih z našo južno sosedo Hrvaško. S sosedami je treba tesno sodelovati, podpreti je treba pobude, ki bodo vzpostavile medsebojno zaupanje, seveda ob zavedanju dejstva, da je potrebno zagotoviti spoštovanje mednarodnega prava in razsodb. Na Ministrstvu za zunanje zadeve sem zaznal nekakšno odsotnost pristnih stikov s Hrvaško ter morda ne najbolj optimalen pregled nad celotno paleto odprtih vprašanj s Hrvaško. Upam, da se motim. Nimam še neposrednega vpogleda, ampak kot sem rekel, upam, da se motim. Hrvaška je namreč zgolj ena izmed sosed, s katero imamo odprta vprašanja, ki pa jih bomo prej ali slej rešili. V luči večjih geostrateških premikov ali kriz, ravno sedaj spremljamo dva migrantska, zdravstvena tudi takih, ki jih lahko danes še ni, pa bodo jutri vstale z vso silovitostjo, se je pač treba zavedati, da je treba s sosedami dobro sodelovati v skupno dobro. Ena od možnosti za krepitev tega sodelovanja je tudi določitev posebnega odposlanca za odnose s Hrvaško, ki bo imel. celovit pregled nad široko paleto odnosov s Hrvaško in jih tudi horizontalno usklajeval, hkrati pa bo bolj agilen in se bo lažje obrnil kot medresorska skupina, ki v tem trenutku deluje. Tu apeliram na vse nosilce oblasti, da tvorno v sodelovanju v bistvu iščejo način za zagotavljanje naših strateških interesov, kot sem rekel, uveljavljanje odločb in hkrati grajenje dobrih sosedskih odnosov. Parlamentarna dimenzija tu igra zelo pomembno vlogo. Predvsem se tudi zdi, da je morda prišel čas za tako imenovano tiho diplomacijo na področju odnosov s Hrvaško. Ena od ključnih prioritet tega mandata bo predsedovanje. Zahtevna naloga, ki terja ves intelektualni, logistični, vsebinski in tudi človeški napor, ki ga združuje naša administracija vseh resorjev in tudi vseh vej oblasti, torej tudi parlamentarne. V okviru primopredaje bo treba najprej pregledati kako je stanje priprav na tem področju, torej kakšno je realno stanje pri pripravah na predsedovanje, kako je s kadrovskimi načrti, kako je z master planom, kako je logistika organizirana, kako je pripravljen kulturni program in tako naprej. Nato bo potrebna ocena kje s pripravami najbolj zaostajamo, torej kje so kritične točke in kje moramo najprej zagristi, da bomo v bistvu pravočasno pripeljali priprave h koncu, da bo predsedovanje lahko uspešno, tako kot je bilo predsedovanje v prvi polovici leta 2008. Ocenjujem, da bo to lastništvo nad pripravami, če se smem tako izraziti, morala prevzeti politična veja oblasti, vlada, predsednik Vlade. Mislim, da je tudi tista ključna komponenta, ki je v teh pripravah do sedaj manjkala torej neposredno oseben angažma predsednika Vlade, ki najlažje koordinira ministra, ki so vključene v te priprave na predsedovanje. Predsedovanje namreč prinaša naloge in obveznosti za večino ministric in ministrov tako, da bodo oni neposredno odgovorni, da bodo hierarhije pod njimi, potem tudi lahko vsebinsko pripomogle k uspešnosti projekta. Hitra kadrovska okrepitev predvsem direktoratov, ki bosta tukaj najbolj na udaru in boste nosila glavno breme predsedovanja torej Direktorat za skupno, zunanjo in varnostno politiko ter Direktor za zadeve EU ter seveda stalnega predstavništva v Bruslju. Poseben poudarek je treba nameniti tudi spremljanju delovanja Evropskega parlamenta ter vzpostavljanju stikov in sodelovanja s parlamentov. Jaz že na tem mestu tukaj apeliram na pomoč poslancev v Evropskem parlamentu vseh. Verjamem, da bodo delovali kot ena in ne razdeljena ekipa in da bodo naredili vse, kar je v njihovi moči, da bo slovensko predsedovanja v drugi polovici 2021 uspešno. Vlada Marjana Šarca je 17. 7. 2019 določila prioritete predsedovanja in sicer vladavina prava, trajnostni razvoj in varnost ter Zahodni Balkan. Kasneje jih je preoblikovala v tri sklope prioritet in sicer Evropska unija temelječa na trajnostnem razvoju, Evropska unija temelječa na vladavini prava in varna Evropska unija kot garant dobrega partnerja v soseščini in svetu. Če si smem vzeti malce lastne svobode pri oceni teh prioritet lahko rečem, da se mi zdijo morda malce presplošne, preveč institucionalizirane in morda rahlo premalo upoštevajo karakteristike Slovenije. Morda bi na tej najvišji politični ravni veljalo ponovno pretehtati vsaj modaliteto teh prioritet posebej recimo ob zadnjih dohodkih, ki odpirajo neke nove dileme. Morda bi veljalo poudariti ali pa bolj poudariti vprašanje kriznega upravljanja. Sedaj samo zadnji primer pri nevarnosti izbruha pandemije koronavirusa je eden od teh primerov. Namreč zaščitne maske, ki so se nekoč prodajale po 0,2 evra se danes prodajajo tudi po 20 evrov za kos. Razkužilo, ki je bilo včasih skoraj brezplačno danes dosega astronomske cene in to prihaja celo do tega, da je ponudba manjša kot povpraševanje in da se tisti, ki ponujajo to celo lahko zbirajo kateri ponudnikom bodo prodali torej tistim, ki ponujajo višjo ceno, kar z vidika neke Unije 500 milijonov duš popolnoma nesprejemljivo. Glede na to, da imamo komisarja, ki pokriva krizno upravljanje je morda to eden od razmislekov, v kateri smeri bi lahko morda rahlo priredili tudi naše prioritete, da ne govorimo o vprašanju digitalizacije, ki se ravno v tej dobi tudi odpira. Če bi večina delovnih mest omogočalo večjo priložnost in možnost dela iz oddaljenih lokacij torej od doma, če bi bila ustrezna infrastruktura vzpostavljena, če bi bila iniciativa ali pa na evropski ravni ta infrastruktura vzpostavljena bi verjetno tudi lažje se soočalo s podobnimi nevarnostmi kakor tudi vprašanje izginjajočih in ponavljajočih ali pa na novo ustanovljenih se delovnih mest s čimer se bo Slovenija tudi soočala ob preobrazbi avtomobilske industrije ob prehodu motorjev z notranjim izgorevanjem v elektro motorje.

Skratka, verjetno bi na različnih ravneh ta razprava ob prioritetah lahko opravila še eden krog kjer bi morda našli primernejše ali pa tiste, ki bi bolj odgovarjalo k obdobju v katerega Slovenija kot predsedujoča država prihaja v naslednjem letu in pol.

Morda za zaključek še vprašanje o delovanju Ministrstva za zunanje zadeve. Včasih se zdi, da javno izražene prioritete niso ravno tisto ali pa niso ravno tiste, ki so bile izražene z ljudsko voljo ob referendumu, niso ravno tiste, ki so bile zapisane v temeljnih strateških dokumentih in morda ne ravno tiste, ki so bile s podpisom odgovornih zapisane v mednarodnih sporazumih. Morda bo tukaj potrebna pametna strateška rekalibracija. MZZ se morda mestoma tudi preveč ukvarja sama s seboj, kar je škoda glede na potencial, ki ga združuje. Delo ni enakomerno porazporejeno. To vam bo znal povedati vsak diplomat v zasebnem pogovoru, če mu boste zgolj prisluhnili. Razporeditev kadrov trenutno ni prilagojena tudi uresničevanju vitalnih funkcij in interesov države kakor tudi strateških interesov, ki so zapisani, kot sem prej rekel, v temeljnih dokumentih. Kabinet odhajajočega ministra je na primer 9 oseb, toliko kot se jih ukvarja s celotno zahodno Evropo, ki šteje 500 milijonov državljank in državljanov skupne Evrope. Z Natom in varnostno politiko se ubadajo, pozor, tri osebe, z dokumentacijo in tajnimi podatki pa se ukvarja 19 oseb, ravno toliko z mednarodno razvojno pomočjo. Kot sem rekel, kadrovska in vsebinska razporeditev mestoma ne sledi ciljem iz deklaracije o zunanji politiki in strategiji. Številni kvalitetni diplomati so preobremenjeni, na mestih v notranji službi. Njihov prehod v zunanjo službo pa zaradi njihovega znanja se zdi, ni v interesu ministrstva, s tem pa so oni dvakrat oškodovani, hkrati pa tudi naša diplomacija. MZZ zato potrebuje boljše, bolj aktivno načrtovanje kadrovske politike, ki bo v večjem obsegu upoštevala posameznikove kvalitete na eni strani in potrebe slovenske diplomacije na drugi strani, ob seveda jasnem upoštevanju meritornih kriterijev. Treba je zagotoviti večje lastništvo nad procesi odločanja s strani politike, več dolgoročnega načrtovanja o kadrovski politiki ter upoštevanja znanj, izkušenj in veščin posameznikov. Zagotavljanje kadra tam kjer je glede na vitalne funkcije, naloge Ministrstva za zunanje zadeve to zares potrebno, tam kjer je ta potreba manjša pa bo treba pač malce stisniti zobe. Srednjeročno in dolgoročno je treba doseči tudi ugodnejše razmerje med zaposlenimi v zunanji in notranji službi in sicer v prid zunanji službi. Moj fokus bo okrepitvi zunanje službe, na koncu koncev je diplomacija zato, da imamo dober zvočnik v tujini in dobro slušalko iz tujine, za to pa potrebujemo ustrezno usposobljen kader, prave ljudi na pravih mestih in dovolj kadra na teh predstavništvih. Naše celotno zunanje ministrstvo približno v obsegu veleposlaništva Velike Britanije, v Združenih državah Amerike in glede na omejena sredstva moramo ta sredstva razporediti čim bolj učinkovito. Potrebno je kadrovsko okrepiti diplomatsko-konzularna predstavništva, zato so seveda potrebna finančna sredstva. Še posebej to velja v času predsedovanja za najpomembnejše partnerice, najpomembnejše trge bo verjetno treba najti neki okvir dodatne kadrovske popolnitve v obdobju do predsedovanja, da bomo lahko tukaj bolj aktivirali svoje sile. Enkrat si bo treba tudi priznati, da proračun za našo diplomacijo ni dovolj visok. Slovenija potrebuje, posebej zaradi svoje specifičnosti, torej glede velikosti in lege, robusten diplomatski aparat in večji zunanji politični proračun. Zdaj, trenutni proračun Ministrstva za zunanje zadeve je en najmanjših med ministrstvi v tej državi in en najmanjših med zunanjimi ministrstvi primerljivih držav.

Kar pomeni, če bomo želeli narediti kvalitativni preskok naprej, bo treba v to tudi investirati. Kot sem rekel, eden od srednjeročnih načrtov. Kot vmesna stopnja, velja razmislek o tako imenovani kolokaciji slovenskih ambasadorjev na DKP-jih v drugih državah, kjer pač nimamo lastnega veleposlaništva oziroma DKP-ja, ga ima pa neka druga evropska država in tisti trg smatramo kot, pač, strateški oziroma pomemben za interese Slovenije. Vem, da so bile iniciative za to že na ministrstvu, vem tudi, da je interes, pa se je vedno zapletlo pri tehničnih podrobnostih, bodisi, da domnevna varnost ni ustrezna, bodisi, da je težko narediti ustrezno IT prenos, ampak, poglejte, to so tehnične težave, ki jih je treba rešit, kajti diplomacija ni zato, da se bo ukvarjala s tehničnimi problemi, ampak zato, da izpolnjevala strateške interese države.

Treba je razmislit tudi za spodbudo za »sekundiranje« diplomatov v tujini in s tem na nek način, grajenja nove generacije diplomatov, pa hkrati pridobitve neposrednih informacij in učenja dobrih praks v drugih državah članicah. Recimo, eden od teh primerov je vprašanje glede kibernetske varnosti. Dolgoročno pa velja razmislit tudi o posebnem skladu za šolanje diplomatov v tujini na najboljših univerzah, ki jih potem lahko učinkovito vključimo v naše diplomatsko delo.

Zdaj, uporaba slovenskega znanja, osebnih poznanstev, ugleda in vpliva Slovencev po svetu, začenši s prvo damo Združenih držav Amerike, se mi zdi, da se ne izkorišča dovolj in da je treba temu področju namenit večjo pozornost. V bistvu me preseneča, da Slovenija tega potenciala ne izkorišča, tako, kot bi ga morda izkoristila katera druga država članica.

Zdaj, koalicijska pogodba v točki 8, pod zunanjo politiko predvideva zagotovitev finančnih sredstev v ta namen. Na Ministrstvu za zunanje zadeve bomo zato aktivno pristopili k oblikovanju nekakšnega direktorija potencialnih ambasadorjev Slovenije, torej izjemnih posameznikov, ki so se pripravljeni, / nerazumljivo/, pomagat pri delu naše diplomacije, tisti, ki pač to želijo. Verjamem, da ta želja pri Slovencih, ki so v različnih institucijah obstajajo. O tem me nenazadnje prepričujejo skupine na socialnih omrežjih, recimo, skupina VTIS, v tujini izobraženimi Slovenci, potem ASEF – American Slovenian Education Fundation, kjer lahko neposredno stopimo v stik s posamezniki, ki so se samoorganizirali, zato, da so izrazili ta, v bistvu, to pripadnost Slovenije. Morda je treba samo še rahlo strukturirat ta pristop do njih in jih uporabit pri, pač, tem delu.

Treba se je tudi zavedat, da je veliko Slovencev odšlo v tujino, se zaposlilo v nekaterih institucijah, pomembnih podjetjih, organizacijah in ko mine čas, kvalitetni tudi napredujejo in morda nekdo, ki je začel na, več ali manj, srednji ravni, danes, v bistvu odloča na najvišjih ravneh in prej, ko vzpostaviš stik s takšno osebo, večji bo donos kasneje, ki ga boš lahko imel od njega, v vseh teh institucijah. Ko sem sam delal v Evropskem parlamentu, od leta 2003 do 2006, je kar nekaj Slovencev takrat prvič stopilo oziroma, pričelo svojo kariero v evropskih institucijah. Mnogi med njimi so danes visoko v hierarhiji v evropskih institucijah, nekateri so v kabinetih, nekateri so v kabinetu predsednice Evropske komisije. In to je vse v bistvu vrednost, ki jo lahko izkoristiš, če imaš korekten, dober in na nek način vključujoč odnos s to skupino ljudi. In verjamem, da se na tem področju velja dodatno potrudit in da obstajajo možnosti, da dodano vrednost izkoristimo pač v doseganju svojih strateških načrtov. Zdaj moj interes je vključitev Državnega zbora, konkretneje Odbora za zunanjo politiko tudi na izhodni strani zunanje diplomatske službe. Kot vemo, tu na OZP zaslišujemo veleposlanike oziroma kandidate za veleposlanike, preden odhajajo na delo na ambasade. Zdaj moja želja je, da ta zaslišanja opravimo tudi po tem, ko se vrnejo iz svoje misije v tujini. Verjamem, da bo kakšen veleposlanik se s tem ne strinjal, ampak če dobro opravi svoje delo, mislim, da bo z veseljem predstavil svoj nabor izvedenih nalog. Odbor za zunanjo politiko pa bo hkrati dobil vpogled na delo slovenske diplomacije in v bistvu na nek način postavil meritorne kriterije v dogovoru ali pa v razpravi z ekscelencami, veleposlaniki, ki se bodo prišli predstavit v Državni zbor. Neposredno se bo lahko primerjalo izhodiščno in končno stanje, neposredno bo lahko Odbor za zunanjo politiko, ki je tudi z deklaracijo o zunanji politiki ključen ali pa zelo pomemben dejavnik pri temeljnih strateških usmeritvah, seznanjen z vsemi nepravilnosti ali pa, raje bom rekel, z vsemi težavami, s katerimi se soočajo veleposlaniki, da boste lahko na licu mesta slišali, s kakšnimi problemi se morajo veleposlaniki soočati, kako kadrovsko podhranjeni so, kako se morajo, ne vem, z lastnim avtomobilom, medtem ko se njihovi kolegi v bistvu s celotnim protokolom opravljat svoje naloge, v bistvu opravljat naloge pač Republike Slovenije, kakšne težave imajo v zvezi s svojimi zakonskimi partnerji. In morda bo to tudi ključni dejavnik, ki bo pripeljal do večje odprtosti Državnega zbora, ko se bo razpravljalo o delitvi pogače davkoplačevalskega denarja ob vsakršni razpravi ob sprejemu proračuna Republike Slovenije. Zdaj veljalo bi razmisliti tudi o spremembi postopka sprejemanja deklaracije o usmeritvah za sodelovanje Republike Slovenije v institucijah Evropske unije, in sicer iz sedanjih 18 mesecev na 5-letni termin. Zakaj 5-letni termin? S tem namreč lovimo 5-letni strateški termin, zakonodajni termin mandata Evropske komisije, ki je v bistvu tudi najbolj relevanten. Zdaj, če zelo poenostavim, 18-mesečno načrtovanje je v bistvu prekratek rok, da bi bilo lahko strateško, je zgolj nek presek stanja, hkrati pa je predolg rok, da bi bil lahko zelo konkreten. In zato so te naloge oziroma tekst te deklaracije o strateških oziroma o usmeritvah za delovanje v institucijah Evropske unije često zgolj v delih prepis prejšnje. Sami se boste pa tudi spomnili, da recimo v marcu ali pa aprilu obravnavate ali pa obravnavamo tu na OZP dokument, ki naj bi veljal že od 1. januarja, kar postavlja pod vprašaj sploh smiselnost takšnega dokumenta. Osebno nisem pristaš izvajanja ali pa delanja nesmiselnih nalog.

Kar se tiče gospodarske diplomacije, je to zelo pomembna tema, tematika, ki ji nameravamo posvetiti veliko pozornosti. Želim pa v tem pogledu poudariti, da je to dvosmerna pot. Namreč, tako kot minister za zunanje zadeve lahko odpira trge gospodarstvu, posredno gospodarstvo odpira diplomatske poti diplomaciji. Nek gospodarski biznis v državi, kjer nimamo tesnih gospodarskih stikov, lahko pomembno vpliva na tkanje diplomatskih odnosov v prihodnje, in to velja izkoristiti v največji možni meri. Verjamem, da bomo z MGRT, torej z Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo, veliko komplementarnih ukrepov pri promociji našega gospodarstva v tujini, pa hkrati pri spodbujanju neposrednih tujih naložb v Sloveniji. Ob tem, kot sem rekel, ne smemo pozabiti na naše izjemne posameznike, naše šampione, na najrazličnejših področjih, od športa, znanosti, kulture, poslovnega sveta, ki so se pripravljeni izpostaviti, svoje ime dati za promocijo znamke Made in Slovenia, in to nam mora biti v vsakem primeru v interesu, ker ravno preko promocije teh izjemnih posameznikov Slovenija zelo dobro promovira tudi samo sebe.

Spoštovani! Idej imam še kar nekaj, ne bi želel vsega povedati v uvodni predstavitvi. Naj samo še povem, da sem dvakrat že sodeloval v Vladi, torej v izvršilni veji oblasti kot direktor Urada Vlade za komuniciranje, bil sem uradni govorec slovenskega predsedstva v prvi polovici 2008, šest let sem poslanec Državnega zbora, poznam torej zakonodajno, izvršno vejo oblasti in tudi evropsko dimenzijo vodenja. Verjamem, da lahko na področju zunanje politike prispevam in želim prispevati k uspehu Slovenije, je pa res, da ni nujno, da ste takega mnenja tudi vi, zato mi dovolite, da zdaj zaključim svojo predstavitev in vas poskušam prepričati še na podlagi odgovorov na vprašanja.

Hvala, predsednik.