Dober dan. Spoštovani predsednik, spoštovani poslanci! Hvala za priložnost, da predstavim v majhnem delu sebe, v večjem delu pa vizijo in moje videnje razvoja javne uprave. Za začetek torej nekaj besed o sebi. Imam 40 let, sem univerzitetni diplomirani pravnik, trenutno tajnik in asistent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. V svoji karieri sem bil tako v zasebnem kot v javnem sektorju. Začel sem kot, recimo temu, prekarc v gospodarski redakciji Dela, sem bil novinar, komentiral borzo, potem sem postal novinar Pravne prakse, to je strokovni pravniški časopis, za tem tudi urednik in hišni pravnik GV založbe. Po zasedbi mesta direktorja leta 2011 pa sem vodil GV založbo samostojno do leta 2013 in pripojitvi k družbi Ius software, kjer sem bil sodirektor do leta 2015. Poleg tega kariernega službenega dela sem se precej ukvarjal s podjetništvom, predvsem s startupi s področja novih tehnologij in založništva. Bil sem aktiven v društvih, torej sem generalni sekretar Zveze društev pravnikov Slovenije, blagajnik Zveze društev za gospodarsko pravo Slovenije, predsednik Društva za športno pravo. Šport me tudi sicer spremlja, sem tudi predsednik razsodišča mednarodne košarkarske ABA lige. Poleg publicistike sem pa tudi raziskovalno vpet v delo različnih inštitutov, predvsem s področja prava. Naj zaključim z nečem, na kar sem zelo ponosen. Lansko leto je bilo zelo plodno, prejel sem namreč 2 nagradi. Nagrado pravnik leta sem si razdelil še z 2 kolegoma profesorjema, podelilo je Zveza društev pravnikov Slovenije. Rektor ljubljanske univerze pa mi je prav tako podelil nagrado oziroma priznanje strokovnemu delavcu, ki se je v lanskem letu posebej izkazal. Hvala, to je glede moje predstavitve vse. In če ni vprašanj, bi se posvetil temam oziroma vsebini.

Resor, za katerega sem kandidat, je zelo širok. Nekateri pravijo, da nima svoje vsebine, hkrati pa pokriva vso vsebino. To sem vedel že prej. V zadnjih dneh, ko sem se moral podrobneje, moral in želel podrobneje ukvarjat s tem pa sem ugotovil, da je resnično to zelo, zelo široko področje. Tisto, kar sem videl tako iz koalicijske pogodbe kot iz, recimo da, aktualnih družbenopolitičnih razprav, je, da bodo nekatera vprašanja posebej ključna, da so to tista ključna vprašanja, ki so zelo zahtevna, hkrati pa omogočajo, da se naredi nekaj res dobrega s pozitivnimi učinki za celotno Slovenijo. Ena od teh tem oziroma tudi točk koalicijske pogodbe je prenova plačnega sistema. Jaz verjamem, da je to, bi rekel, področje, ki ga je zelo nehvaležno urejati, ker je veliko interesov in veliko deležnikov. Dejstvo pa je, da je sistem, tak kot je, tak od leta 2008 in da je vsak sistem živ. Torej potrebujemo gotovo preučitev, kajti vemo, da anomalije so, to je dejstvo. Tisto, kar pa bi želel vseeno na začetku poudarit glede na resor, ki bi ga želel zasesti, je, da so v javnem sektorju zelo kakovostni kadri. Torej prihajam oziroma prišel sem iz gospodarstva v javni sektor. Ne bom rekel, da sem imel predsodke, vsekakor pa nisem imel ustrezne slike o strokovnosti, prizadevnosti in v končni fazi tudi lojalnosti javnih uslužbencev do svojih delodajalcev, v končni fazi do države. Seveda so v vsakem sistemu ali pa v organizaciji tudi manj sposobni kadri, to je dejstvo, ampak brez zadržkov trdim, da so javni uslužbenci v splošnem bistveno več vredni, kot bi lahko kdo od zunanjih sklepal po, v končni fazi, plačah, ki jih prejemajo. V zvezi s plačami v javnem sektorju je treba izpostavit, da je bil ta enotni plačni sistem leta 2008 uveden s ciljem zagotovitve transparentnosti, preglednosti, primerljivosti in obvladovanja mase plač in, ustreznost tega sistema je bila večkrat preverjena.

Že leta 2011 je OECD, organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, ugotovila, da je bila izvedena reforma dosežek in napredek, tako da, izhodišče je očitno bilo dobro, že takrat pa nam je priporočila nadaljnje reforme, ker, kot so rekli, sistem kljub nekaterim mehanizmom ni dovolj elastičen in ne omogoča avtonomije menedžmentu in poznejši posegi tega niso spremenili. Seveda s tem ne trdim, da je to nekaj, kar je lahko storiti, a v teh devetih letih je verjetno prišel čas, da to vsaj poskušamo. Leta 2015 je MJU, torej ministrstvo samo, prav tako naredilo analizo plačnega sistema in prišlo do zaključka, da je reforma uspela uresničit nekatere od teh ciljev, ki so bili zadani, pri nekaterih pa je ostala na pol poti ali se celo oddaljila.

Kot so navedli, so bili uresničeni cilji uvedbe enotnega transparentnega in javnofinančnega obvladljivega sistema. Tega sistemu zaenkrat ne gre oporekat. Cilj določitve ustreznih razmerij med plačami javnih uslužbencev in s tem tudi načela enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, pa je bil uresničen le deloma. V precejšnji meri je k temu prispeval tudi način uvrščanja delovnih mest v plačne razrede brez ustreznih primerjav vsebine opravil in nalog na delovnih mestih. Torej, cilj zagotovit fleksibilen in stimulativen plačni sistem, je ostal neuresničen.

Posledično, je višina plače javnega uslužbenca, premalo povezana z rezultati dela. Delno zaradi relativno toge zakonske ureditve, ki je očitno preferirala ta cilj javnofinančne obvladljivosti, pa hkrati poskušala določat javnim uslužbencem čim bolj jasno določene pravice. Delno pa je seveda to tudi posledica varčevalnih ukrepov, za katere vsi vemo, da smo bili vanje primorani, posegali pa so v najbolj stimulativne dele plačnega sistema.

V preteklih letih so bile konkretne spremembe že pripravljene, vsebovale so rešitve v smeri želenih ciljev, ki sem jih omenil, vendar do rešitve ni prišlo. Ko gledam plačni sistem, katerega del sem bil sedaj 5 let, tudi v funkciji tistega, ki ocenjuje svoje sodelavce, sem ugotovil, da se seveda, sistem ima precej anomalij. Lahko se je zgodilo, da je bila plača v plačni skupini najnižja od minimalne plače, k boljšemu stanju pa seveda ni prispeval niti že omenjeni ZUJF. Dejstvo pa je, kar je povedal že minister, ki opravlja tekoče posle na tem istem mestu, z ZUJF je dal javni sektor svoj velik prispevek k reševanju krize, to je dejstvo.

S tem v zvezi, pa, to bom verjetno poudaril še nekajkrat, moram povedati, da nisem naklonjen spremembam, samo zaradi sprememb, kar je dobro in veliko se je delalo dobro, bom, če mi boste izrekli zaupanje, spoštovani poslanke in poslanci, nadaljeval in po potrebi okrepil. Minister, ki opravlja tekoče posle, je že načel diskusijo o anomalijah plačnega sistema in mi bomo to razpravo nadaljevali, kot rečeno, pod pogojem, da zaupanje prejmem.

Vsekakor je ključna stvar, ki ne sme bit nikoli pozabljena, je komuniciranje z vsemi deležniki. Ni mi treba pojasnjevati, kar veste poslanci še mnogo bolje, gre za dialog v razmerah, ko vemo, da anomalije so, morda tudi sistemske, a da je masa plač žal omejena. Ena od rešitev je zato tudi ustrezno oziroma ustreznejše variabilno nagrajevanje. Izziv je povečati variabilni del mase za plače, ne da bi se povečal skupni obseg plač. Tak model je mogoč, pravičen, nagrajeval pa bi nadpovprečno uspešne delavce. Tudi na tem mestu zgolj ponavljam želenega predhodnika, da je razlike v kakovosti dela treba prepoznati in jih nagraditi.

Oblikovanje modela morajo biti vključiti sindikati, ki bi moral biti ravno tako cilj odprava uravnilovke v plačah javnega sektorja. Ključna sta torej kontakt in komuniciranje, čim več sodelovanja, saj nismo prišli uničevati sistema, temveč ga nadgraditi. Konkretni primeri so, kot sem rekel anomalije. Ali so sistemske, v tem trenutku ne morem reči, vem pa da denimo na centru za socialno delo, na ministrstvu in na upravni enoti, ki sta si oziroma so si vsak sebi 150 metrov ali sto metrov, sedijo javni uslužbenci, ki opravljajo istovrstno enako odgovorno delo.

Torej na primer priprava odločb za otroški dodatek ali odločbe za gradbeno dovoljenje za preprosto zgradbo. Ali če je eden plačan 1500 evrov, drugi pa 1000 evrov neto, je vsakomur jasno, da nekaj ni v redu. Odstopanja so seveda mogoča zaradi nekih objektivnih okoliščin, a tako velika preprosto v tem trenutku ne vidim, da bi lahko bila. S tem povezana problematika ali če hočete prvi korak k rešitvi, je tudi prva točka koalicijske pogodbe. To je vzpostavitev centralne kadrovske baze, vseh zaposlenih v javni upravi, z vpisom del in nalog.

Državna uprava, kakor sem bil informiran to že ima. Dejstvo pa je, da so vpisi teh nalog, konkretni vpisi delovnih mest, pogosto stari 20 let, neustrezni tudi zaradi napredka tehnologij in res zelo poenostavljeno povedano, v državi ne vemo, kdo kaj dela na katerem delovnem mestu. Če bi to vedeli, bi bilo bistveno lažje tudi izvesti racionalizacijo, ki pa v moji percepciji ni odpuščanje, nikakor.

Naslednja s tem povezana problematika je pomanjkanje norm, standardov, popisov del. Eden od, bom rekel pozitivnih primerov, so medicinske sestre. Torej stroka, ki so sami določili sami sebi standardna merila. Politika jim tega jasno ne more. Ključno pa je, da brez dobrega zavedanja tega kar imaš, v smislu kadrov in kompetenc učinkovitost dela nujno trpi. Zato je taka celovita evidenca eden od prvih korakov.

Če, glede na opozorilo zaključim to točko, sistem bomo oziroma bi pod pogojem / nerazumljivo/ zaupanja, pregledali dosedanje dobre prakse absolutno nadaljevali, kar je malo slabše bomo pa popravili. Vse v prid javnim uslužbencem in kakovosti storitev za stranke. Glavni cilj pa je, kakorkoli se to komu sliši floskula, pošteno plačilo za pošteno delo. Res pa je, da sta pogoj za kakršnokoli spremembo, še enkrat poudarjam, družbeni konsenz in finančna vzdržnost.

To sta ključna pogoja. Druga s tem, bom rekel povezana naloga, povezana v smislu evidence je vzpostavite centralne baze vseh delovno materialnih sredstev in nepremičnin, ki so v državni lasti. V roke sem dobil zelo sveže povpračilo odbora oziroma komisije, ki je pregledovala podlage za obdavčitev nepremičnin. To ni, bi rekel bilo vprašanje s katerim sem se sicer ukvarjal, ali pa ki bi bil v moji pristojnosti kot eventuelno ministra, so pa naredili zelo natančen popis stanja nepremičnin v lasti države.

Stanje na, 31. december 2019, oprostite mi, ker vas bom malo obremenjeval z podatki, ampak so res zelo zanimivi, je da je bilo po GURS-u število parcel brez upravljalca 33 tisoč 928, od tega v lasti Republike Slovenije 30 tisoč 337.

Potem imamo pa še kategorije javno dobro, družbena lastnina, teh je 85 in ostalo. Torej to kaže, da popis, torej osnova za zavedanje potreb imamo, vsekakor pa manjka izvedba do konca. Na univerzi, kjer sem bil na fakulteti zaposlen, smo to intenzivno urejali v lanskem letu.

Ta Projektni svet za prenovo sistema obdavčitev nepremičnin je tudi že dal neke napotke, ki sem jih, kolikor sem se seznanil s problematiko, brez težav ponotranjil. Torej, dejstvo je, da sta projekt vpisa lastnikov v zemljiško knjigo in upravljavcev v zemljiški kataster, kataster stavb in register nepremičnin ter projekt urejanja podatkov o nepremičninah v lasti ali upravljanju države v teku. Stanje konec leta 2019 je po njihovem mnenju delno zadovoljivo, to ni slab začetek. Dejstvo pa je, da je Vlada februarja 2018 sprejela sklep, na podlagi katerega bi morali upravljavci nepremičnin v lasti Republike Slovenije najpozneje do 1. avgusta 2019 v centralni evidenci nepremičnin, torej CEN, v zemljiškem katastru, katastru stavb ter v register nepremičnin, REN, vpisati oziroma posodobiti podatke za vse nepremičnine v lasti Republike Slovenije, s katerimi upravljajo. MJU jih je po tistem še večkrat pozval; na poziv so se v dogovorjenem roku odzvali le štirje upravljavci. Tu pa je prostor za napredek. In dejstvo je, da vsak lastnik, vsak mali ekonomski subjekt, izhodišče je, da ve, kaj ima, kaj upravlja. Menim, da je zgolj izpolnitev tega, kar je bilo že s poglobljeno analizo ugotovljeno, polovica dela, ki ga je treba v tej smeri opraviti. Seveda pa je drug korak oziroma simultan korak, da morajo upravljavci tega nepremičnega premoženja v lasti Republike Slovenije čim prej poskrbeti za ustrezno pravno in funkcionalno urejenost nepremičnega premoženja.

Eno od področij resorja oziroma Ministrstva za javno upravo je tudi digitalizacija. Z roko v roki z digitalizacijo gre tudi debirokratizacija. In to je področje, ki je meni osebno najbližje; sicer kupi papirjev tukaj ne pričajo o tem, ampak sem naklonjen čim manj papirnemu poslovanju, če je le mogoče, pod pogojem, da zagotovimo ustrezno kakovost opreme, da ne gre na škodo zdravja zaposlenih. Glavni cilj MJU na področju informacijske družbe je praktično vedno izboljšanje digitalne konkurenčnosti Slovenije in s tem napredovanje na indeksu digitalne ekonomije in družbe, DESI. Fokus v naslednjih, upam, da vsaj dveh letih je nadaljnja digitalizacija javne uprave in poenostavitev procesov, vzpostavitev ustrezno reguliranega poslovnega ekosistema za večjo pravno varnost, s ciljem, da postane Slovenija privlačna za podjetja na področju digitalne ekonomije. Na primer, na področju »blockchaina«, fintecha, umetne inteligence. Gotovo ste seznanjeni, da imamo v Sloveniji Unescov sedež za umetno inteligenco. To je konkurenčna prednost, ki bi jo veljalo izkoristiti. Bistveni ukrepi na področju digitalizacije so pa predvsem tudi v olajšanju življenja državljanov in povečanju učinkovitosti, kar gre z roko v roki tudi z olajšanjem dela zaposlenih v javnem sektorju in sicer. Ena od teh končnih ciljnih zgodb je uvedba e-identitete. Trenutno je v javni obravnavi Predlog zakona o elektronski identiteti in storitvah zaupanja, to je prvi korak. Že dlje časa se pripravlja na Ministrstvu za javno upravo tudi Zakon o elektronskih komunikacijah. Spremembe v Zakonu o informacijski varnosti bodo ključne, kajti pri vseh teh tehnoloških napredkih oziroma tehnoloških prebojih je ključno vprašanje varnost, varnost podatkov, zdravje, okolje. Torej, ključen izziv je nekako kot nadpomenka prilagajanje obstoječe zakonodaje sodobnim digitalnim izzivom v družbi. Prestavljajte si, da ne potrebujemo več 5 različnih digitalnih certifikatov, 5 različnih vstopnih točk za širok nabor storitev, ki jih nudi državna uprava, temveč, da bi bil digitalni certifikat naš, recimo temu podpis, inkorporiran v osebno izkaznico. Vse na enem mestu, pri meni. To, jasno, s seboj pripelje mnogo pomislekov, strahov, predvsem z vidika varstva osebnih podatkov, a v končni fazi, vsakič, ko gremo z bonitetno kartico v trgovino, predamo toliko osebnih podatkov, da… Torej tistega se ne zavedamo. Država bi vsaj poskrbela, da bi se v tem primeru zavedali in informirano odločili.

Tako, izpostavil sem tri, do štiri področja, ki se mi zdijo ne pomembnejša od drugih, ampak morda, no, morda za malo pa res pomembnejša od drugih, vsaj v začetni fazi. Tudi zato, ker podlage na ministrstvu, kolikor sem v tem kratkem času in z ne neomejenim dostopom do informacij lahko ugotovil, že dobro postavljene.

Hvala.