Hvala lepa, spoštovana predsednica, za besedo. Spoštovana kandidatka za ministrico, spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci.

Dovolite mi, da uvodoma najprej izpostavim, da je skrb za manjšine, pa bodisi naj bodo Slovenci, ki živijo izven meja Republike Slovenije ali pa druge narodne skupnosti znotraj Republike Slovenije, skratka, da je skrb za manjšine zelo, zelo pomembna in mislim, da je prav, da se temu področju posveča res veliko pozornost. Kot je bilo že rečeno, izven meja Republike Slovenije živi okoli pol milijona Slovenk in Slovencev, kar je zelo, zelo veliko število glede na to, da nas je vsega skupaj nekje okoli 2 milijona. In vsekakor je prav, da temu področju posvečamo veliko pozornost.

V svoji predstavitvi ste zelo obširno predstavili tako slovensko skupnost, ki živi v zamejstvu, se pravi na koroškem, na goriškem in tržaškem v Italiji, v Porabju in na Hrvaškem kot tudi skupnost Slovencev, ki živi tako v tako imenovani diaspori oziroma v izseljenstvu. Pomembno je, da se tako za ene kot za druge pač na nek način skrbi v dovoljšnji meri. In jaz mislim, da so tudi prihodnje vlade vse od osamosvojitve dajale temu področju vsekakor posvečale primerno skrb oziroma pozornost.

Zdaj, zagotovo je eden ključnih kohezivnih elementov, ki slovensko skupnost v tujini drži skupaj še vedno in v največji meri jezik, se pravi, slovenski jezik. Zato je prav, da se prav področju učenja slovenskega jezika posveča primerno pozornost. Naj tukaj izpostavim, ker morda v sami predstavitvi ni bilo dovolj jasno povedano, da za to področje predvsem skrbi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, seveda v sodelovanju z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu in drugimi pomembnimi organi. In zato pač namenja ministrstvo za izobraževanje tudi kar nekaj sredstev. Če rečem zdaj zelo okvirno, nekje okoli 2 milijona evrov za učitelje, se pravi v evropskih državah, se pravi za tako imenovani dopolnilni pouk slovenskega jezika, ki se izvaja v 19 evropskih državah in ga obiskuje okoli 2 tisoč udeležencev, nekaj več kot polovica otrok in ostalo so odrasli. In pa za ostale dejavnosti, namreč pouk slovenščine poteka tudi v zamejstvu, se pravi v sosednjih državah, ampak tam je ta pouk del integralnega šolskega sistema sosednjih držav in Republika Slovenija v tem okviru, se pravi urad in pa tudi ministrstvo za izobraževanja skrbi zgolj za neko podporo, bodisi v okviru izobraževanj za učitelje, ekskurzije za učence v matično domovino in tako dalje. In prav je in veseli me, da ste tudi vi danes izpostavili, da je pač skrb za to, da se ohranja jezik in prenaša na mlajše rodove zelo pomemben in da je ključno pač, da slovenščina v teh slovenskih okoljih, ki pa niso v matični domovini, pač se ohranja tudi v prihodnje.

Zdaj, morda bi posebej izpostavil Hrvaško. Nekaj ste sicer povedali o Hrvaški, namreč tudi na Hrvaškem živi avtohtona slovenska narodna skupnost, tako kot v Avstriji, na Madžarskem in v Italiji, vendar se vendarle nekoliko manj pozornosti, se mi zdi, posveča tej pač slovenski narodni skupnosti avtohtoni. Konec koncev so objektivni razlogi za to – je sorazmerno mlada narodna skupnost, ki celo s strani Republike Hrvaške ni priznana kot pač avtohtona manjšina. Je pa res, da je Republika Slovenija pač tam v 90. letih enkrat, ne vem zdaj točno datuma, s to deklaracijo o narodnih skupnostih tudi Slovencem na Hrvaškem na tem obmejnem pasu, se pravi Istra-Gorski kotar dala v bistvu enak status kot Slovencem v ostalih sosednjih državah. Tako, da mislim, da bi bilo prav, da se v prihodnje morda tudi manjšini, slovenski manjšini na Hrvaškem posveti nekoliko več pozornosti. V zadnjih letih je viden tudi trend povečanja interesa za pouk slovenskega jezika, tako znotraj hrvaškega šolskega sistema kot dopolnilni pouk, ki ga izvaja, kot sem že povedal, Republika Slovenija in pa še nekaj drugih oblik, projektnih oblik poučevanja slovenščine poteka na Hrvaškem. Naj omenim na primer pouk v varaždinski županiji in pa tam v okolici skratka, ki poteka kot nek poseben projekt.

Morda bi se dotaknil nekoliko še te prekmursko-porabske regije, mislim, da bi bilo pomembno. Zdaj, nekje, zdi se mi, samo občutek je tak, da se v zadnjih letih, da so Porabci nekoliko zaspali. Pa nočem biti zdaj kritičen do njih, ampak nekako ni videti nekega bistvenega napredka in velikokrat se zdi kot, da morda bi bilo treba še nekoliko več energije vložiti, no, na to območje. In kot eno od priložnosti vidim tudi sodelovanje znotraj regije med Prekmurjem in Porabjem. Namreč, tudi Prekmurje je dvojezično, tam živi madžarska narodna skupnost poleg večinskega slovenskega naroda in morda bi se dalo še nekoliko pojačati to sodelovanje med obema narodnima skupnostma. Gre konec koncev za en tak skupni, bi lahko temu rekli kulturni prostor in s tem, ko so padle meje, bi bilo lahko to sodelovanje še bolj izrazito. No, morda nekoliko črno luč na vse skupaj, sploh v Prekmurju, ne, ker dejstvo je, da oba naroda v Prekmurju, in slovenski in madžarski, sta zadnja leta zelo lepo sodelovala in se povezovala. Je pa res, da morda v zadnjem času opazujemo s strani Republike Madžarske neko morda nekoliko vsiljivo politiko do tega območja. Nekako zelo se tudi oni, morda dobro namerno skušajo pomagati madžarski narodni skupnosti v Sloveniji, ampak velikokrat je razumljeno kot, da se tuja država vmešava v ta prostor in na nek način ruši ravnovesje, ki je med obema narodoma vzpostavljeno. S tem v zvezi bi rad izpostavil tudi, da so se na nas pred časom obrnili predstavniki civilnodružbenih organizacij v Prekmurju in so nam predstavili projekt prekmurske zvočne čitanke, kot neka digitalna monografska publikacija, ki je namenjena predvsem ozaveščanju o prekmurskem jeziku. Kot interesna dejavnost, kot nek krožek že poteka v kar nekaj prekmurskih šolah, pač uporaba tega pripomočka in morda bi bilo za razmisliti, da bi se ta pripomoček uporabil tudi za poučevanje na dvojezičnih šolah v Porabju. Zgolj kot ideja. In bi se s tem na nek način tudi spodbujalo promocijo tako imenovanega slovenskega jezika s prekmurskim narečju / nerazumljivo / vsemi posebnostmi tega jezika v porabskem prostoru, kjer, kot verjetno veste, imamo dve dvojezični šoli in prav je, da se pač slovenski jezik na tem območju absolutno skuša nekoliko popularizirati in da se še naprej prenaša iz roda v rod.

Toliko mogoče zaenkrat.

Spoštovana gospa kandidatka za ministrico, položil na srce. Jaz mislim, da tukaj, da je to res zelo pomembno področje in da tukaj se ne smemo deliti na, ne vem, leve, desne. Ni pomembna ideologija, pomembno je pač, da res država Slovenija nudi kot na nek način nek servis tem ljudem, ki živijo izven meja Republike Slovenije in da jih v vseh pogledih kolikor je mogoče podpira.

Morda za konec zgolj še to, kar je tudi kolegica Karla Urh izpostavila, ne. Nekako sploh v izseljenstvu v državah, pač v teh društvih, ki niso v zamejskem prostoru ampak v drugih državah, se zdi kot, da se nekako mlajši ljudje ne najdejo oziroma ne vidijo potrebe po tem klasičnem združevanju v društva, stara društva, ki živijo v teh okoljih že 30, 40, 50 let in več let. In morda bi bilo res za razmisliti kako te mlade ljudi vendarle nekako skušati povezati in jih vključiti v neko, pač asociacijo. Zdaj, ena od oblik je zagotovo pouk slovenskega jezika, da se jih s tem privabi, obstajajo Facebook skupine in tako naprej. Ampak na vsak način v tista klasična društva, sploh ti mlajši, novejši izseljenci, se težko vključijo, to kažejo pač izkušnje iz preteklih let.

Pa še morda vprašanje glede proračuna. Zdaj, s strani takratne opozicije se je ob sprejemanju proračuna veliko upravičeno opozarjalo na to, da je sredstev za to področje premalo. Zdaj, vsi se lahko s tem strinjamo, ampak nekje je treba vzeti, da se nekam da, ne? In zdaj me zanima ali ste kaj mogoče razmišljali o tem ali je kakšna varianta glede na to, da je napovedano, da se bo v kratkem delal rebalans proračuna, da bi se morda kakšna dodatna sredstva našlo tudi za področje Slovencev živečih izven meja Republike Slovenije.

Hvala lepa.