Spoštovana gospa predsednica, spoštovani člani komisije, lepo pozdravljeni! Zahvaljujem se za povabilo na današnjo predstavitev. Preden pa spregovorim nekaj besed o Slovencih v zamejstvu in po svetu, bi se želela na kratko predstavit in morda spregovorit tudi nekaj besed o tem, stikih, ki sem jih do sedaj imela s Slovenci izven naših meja. Rojena sem v Novem mestu, v slovensko-kočevarski družini. Po srednji šoli sem se odločila za študij zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer sem diplomirala, magistrirala, leta 2016 pa s temo Slovensko begunsko šolstvo v taboriščih Avstrije in Italije 1945 do 1950 tudi doktorirala. Lahko bi rekla, da me je življenje Slovencev, ki so se znašli za mejo domovine oziroma so jo zaradi različnih razlogov morali v svet, že od nekdaj pritegovalo. Manjšinska vprašanja pa so mi blizu tudi zaradi mojega porekla, saj Kočevarjem ni bilo prizaneseno skoraj z nobeno težavo, ki jih prinaša manjšinsko življenje. Zadnjih 10 let se redno udeležujem strokovnih ekskurzij v zamejstvo in v druge slovenske skupnosti, ki jih je organizirala Rafaelova družba, nekatere pa sem med njimi tudi sama vodila. Tako sem spoznavala ljudi, življenje Slovencev za mejo, tako v Istri, na Tržaškem, Goriškem, Terski in Nadiški dolini, Reziji, Kanalski dolini, potem tudi na Gorskem kotarju ter na avstrijskem Štajerskem in Porabju. Bila sem med Slovenci v Münchnu, Augsburgu in na Švedskem ter lahko rečem, da imam kar nekaj stikov s Slovenci v zamejstvu in po svetu, s katerimi tudi redno sodelujem. Večkrat sem imela tudi različna predavanja na temo zamejske in izseljenske problematike na Višarskih dnevih mladih. Gre za srečevanje za mejo, namenjeno prav vprašanjem zamejstva in pa izseljenstva oziroma teh izzivov, s katerimi se ta področja srečujeta. Kolikor mogoče redno udeležujem to prireditev, kot sta Koroška poje, dobrodošli seveda, tudi Dobrodošli doma, Kulturni teden koroških Slovencev, Koroški kulturni dnevi v Ljubljani. Nekajkrat sem bila tudi kot gostja povabljena na Koroško, Trst in pa Gorico in na to vabilo sem se vedno znova res z veseljem odzvala. Pred, ko sem pripravljala svojo doktorsko nalogo, sem se srečala tudi s slovensko skupnostjo v Argentini, ki me je seveda s svojo zagnanostjo, svojim delom, požrtvovalnostjo tudi pritegnila, tako da sem na povabilo slovenske kulturne akcije, ki deluje pri njih, imela za tamkajšnje rojake tudi predavanje, že dvakrat pa sem bila povabljena tudi kot gostujoča predavateljica na Slovenskem srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka, ki je pred leti prejel tudi in priznanje in zahvalo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po Svetu za pomemben prispevek pri ohranjanju slovenske kulture in tradicije v Argentini. Z vidika manjšin, begunstva bi lahko naštela tudi nekaj, kar nekaj svojih bibliografskih enot, ampak naj omenim zgolj 3 monografska dela. Eno je na podlagi, je strokovna znanstvena objava, knjiga, ki temelji na doktorski disertaciji, dve pa sta, v dveh delih pa sem sama prispevala obsežni strokovni zgodovinski študij. Ob vseh teh srečevanjih s Slovenci v zamejstvu in po svetu vedno znova, sem vedno znova res občudovala ta trud, to požrtvovalnost naših rojakov, tako v zamejstvu, kot sem rekla, kot po svetu, da so ohranili slovensko kulturo, slovensko identiteto, slovenski jezik. Mi namreč, ki živimo tu v matični domovini, se vse premalokrat zavedamo, kako, oziroma jemljemo slovenski jezik, našo kulturo, našo tradicijo in vse, povezano s tem, kot nekaj res samoumevnega, medtem ko se ti Slovenci res morajo, ne zavedamo pogosto, koliko časa, prostega časa morajo Slovenci po svetu vložiti v to, da ostanejo Slovenci. Jaz mislim, da je to ena taka, ko jo gledamo, se lahko od njih tudi učimo in ozaveščamo ravno to pomembno, to slovenstvo, jezik, kulturo in vse, kar je s tem povezano. In gre seveda posebna priznanja. Naša naloga pa je, da se, da jim kar najbolj pomagamo in kar se le da pridemo nasproti, jih podpiramo in jih na ta način tudi povezujemo z domovino, se pravi matično domovino Slovenijo. Ker bomo letos oziroma naslednje leto obeležujemo, se spominjamo, praznujemo tudi 30-letnico obstoja naše samostojne države, velja omeniti tudi zahvala našim rojakom po svetu, ki so se takrat pred 30 leti res izjemno angažirali, ne samo s ohranjanjem ideje o samostojni državi, ampak tudi pri priznanju slovenske države pri državah, kjer pač živijo.

Naj grem torej zdaj, nekaj mogoče besed v zamejstvo.

In najprej na koroško, kjer je kulturna dejavnost koroških Slovencev vsekakor res zelo močna, zelo raznolika tako, da vsak lahko najde nekaj zase. Res imajo široko paleto kulturnih društev, izjemno veliko število kulturnih društev, potem gledaliških skupin, pevskih zborov. Tudi na športnem področju so zelo aktivni, posebej to področje privablja mlade. Vse to seveda spodbuja to njihovo vsidranost v okolje, kjer že stoletja živijo in pa tudi krepi narodno zavest. Zato se bom tudi sama in sem tudi prepričana, da se velja res še posebej potruditi, da se te dejavnosti podpira. Želim pa si, da bi med koroško in Slovenijo bilo tudi vedno več teh kulturnih izmenjav, posebej mladinskih, ker na nek način ta meja še vedno ostaja, pa je dobro, se pravi, da pade, da so te izmenjave čim bolj pogoste, ker tudi na ta način krepimo to povezanost z našimi zamejci.

Tako v Avstriji kot v Italiji bo letos seveda v znamenju stote obletnice. Na koroškem bo to stota obletnica koroškega plebiscita. Gre za obletnico, ki je Slovenci seveda ne moremo praznovati, lahko pa jo obeležujemo in se iz zgodovinskih izkušenj tudi učimo. Pri tem sem vesela, da opažam precej tudi angažiranost mladih glede neizpolnjenih obljub Avstrije, ki pač se tukaj angažirajo, da bi bile te pravice v večjem obsegu priznane in pa tudi lahko na razpolago slovenski skupnosti. Na avstrijskem štajerskem političnih dejavnosti žal ne zaznavamo, sta pa seveda tam zelo Pavlova hiša in pa društvo Člen 7 osrednji tvorišči kulturnega dogajanja, ki s svojim delovanjem krepita slovensko zavest.

Slika v Italiji se je v zadnjih letih, seveda slika narodne skupnosti, spreminja, precej se je spremenila. Razlogi so različni, med temi zagotovo vedno višje število mešanih zakonov, potem proces asimilacije, zanimanja tudi s strani italijanskih družin za pouk slovenskega oziroma šolskih ponudbe in pa drugih ponudb, ki potekajo v slovenskem jeziku, kar je bilo pred desetletji neznatno. Seveda se ob tem odpirajo nova vprašanja, novi izzivi kako pač vse te spremembe prenesti v skupnost in se prilagoditi, seveda posebej na področju posebna skrb za jezik. Iz vseh področij, tako na področju šole, društva, potem tudi ta prizadevanja za vidnejšo dvojezičnost, pa tudi večjo uporabo jezikovnih pravic, ki so predvidene po zakonu. Poleg tega, že prej sem omenila tudi na koroškem, tudi to je v Italiji posebna skrb in usmerjenost na politike do mladih, ker namreč, če ni podmladka, če ni mladih, ki se angažirajo na področju skupnosti, narodne skupnosti, seveda bi lahko rekli, pač lahko pričakujemo, ne more skupnost živeti, se ohranjati, razvijati in tako. Se pravi, tukaj vidim, res na omenjenih področjih lahko seveda sodelujemo z zamejskimi, je potrebno sodelovati z zamejskimi ustanovam in v sodelovanju z njimi mislim, da lahko marsikaj tudi naredimo. Pri čemer pa to sodelovanje ne vidim zgolj samo kot finančno pomoč, ampak tudi z vidika organizacije, podpore njihovim dejavnostim, naši prisotnosti pri njihovem manjšinskem življenju.

Že prej sem rekla stota obletnica koroškega plebiscita. V Italiji letos mineva stota obletnica požiga narodnega doma v Trstu in Italija je že leta 2017 tudi napovedala vrnitev narodnega doma ob stoti obletnici tega požiga, tako da upam in si želim, da bi se Italija držala te besede in dom končno vrnila Slovencem. In če se to ne zgodi, bo to zagotovo velik poraz.

V videmski pokrajini, ki je slovensko prisotnost pravzaprav uradno priznala šele pred kratkim, skoraj neverjetno se zdi, da šele leta 1999 je k sreči opaziti v zadnjem obdobju tudi blag vzpon Slovenstva, pri čemer šolstvo odigrava pomembno ali pa bistveno vlogo, kar vidimo tudi na primeru Špetrske šole. Treba bo najti tudi stabilnejšo rešitev za poučevanje slovenskega jezika v kanalski dolini, za kar si nekateri že leta prizadevajo. Na več mestih se pojavlja tudi vprašanje duhovne oskrbe v domačem jeziku. Je pa tudi v Reziji dobrodošla sprememba, opažamo pač manjši, tudi se opaža manjši napredek. Verjamem pa, da se bo z novo občinsko upravo še dalo marsikaj spremeniti in tudi iti v pravo smer. Pri vseh teh vprašanjih se bom sama po svojih močeh kar najbolj angažirala.

Med izzivi na političnem polju je seveda na prvem mestu snujoči se volilni zakon. Vprašanje slovenske zastopanosti v parlamentu. To je bo potrebno res budno spremljanje dogajanja in iskanja skupne poti skupaj z zamejsko skupnostjo, slovensko narodno skupnostjo, ki bi ji omogočila tudi izvolitev svojega predstavnika v rimski parlament.

Težava, ki je ne moremo spregledati, pa mogoče tako velja tudi tu omeniti, je velika zamuda pri imenovanju polovice članov paritetnega odbora. Gre za odbor, ki bdi nad izvajanje zaščitnega zakona. Je pa to zopet tudi ena razveseljiva novica, stvar, se pravi, sem vesela, da sta se obe krovni organizaciji, slovanska-kulturno gospodarska zveza in pa tudi svet slovenskih organizacij zedinili okoli, prvič, zedinili okoli skupnega kandidata za predsednika.

Z zelo zanimivo situacijo se soočamo na Madžarskem, kjer trenutna oblast Porabskim Slovenskem daje velike možnosti za financiranje dodatnih dejavnosti. Na eni strani se pač postavlja vprašanje, se pravi pač lahko v tem vidimo poskus madžarske oblasti, legitimacije za tako angažiranost, njeno angažiranost do svojih Madžarov, se pravim imaš in v drugih državah. Vendar pa sama menim, da je bistveno tukaj res izkoristiti to priložnost in je interes tako Porabskih Slovencev kot Slovenije, da res iz te finančne podpore maksimalno angažira, naredi torej to na gospodarskem področju, ker namreč Porabje, vemo, je res najbolj zelo ekonomsko šibko področje in lahko kjer, če pravi ta razvoj gospodarstva, lahko če se okrepi, se s tem… Seveda je tudi zanimivo za zamejce, da tam ostanejo, za Slovence da tam ostanejo, živijo, ustvarjajo svoje življenje.

Slovenska narodna manjšina na Hrvaškem je v marsičem posebna. Lahko rečem predvsem tudi v luči njene nepriznanosti v preteklosti. Tako da sedaj je tu res predvsem aktivno to življenje, delovanje. Med tem ko se politična komponenta šele prebuja. Opažam pri tem vsaj dve neizkoriščeni priložnosti. Prva je oblikovanje nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine, ki bi lahko postal res relevanten sogovornik do hrvaških oblasti pri dogovarjanju, iskanju, uresničevanju pravic za Slovence na Hrvaškem. Po drugi strani bi pa s tem seveda tudi prenos te politične angažiranosti na sam svet, nacionalni svet, pa bi razbremenilo zvez slovenskih kulturnih društev, ki bi lahko res opravljala svoje primarno poslanstvo. Druga neizkoriščena priložnost je poskus izvolitve Slovenca v sabor. Vem, da se zdi skoraj nemogoče, pa vendarle je treba na to možnost gledati, tudi vsaj v neki določeni časovni perspektivi in ugodnem razvoju in ne kot nekaj, do česar nikoli ne bi prišlo. Tu je treba, seveda, tudi izkoristiti konkurenčne cestne povezave in pa tudi zanimanje za delo Slovencev na slovenski strani pa tudi študij v Sloveniji. Na ta način sem prepričana, da se bodo te vezi med Slovenci na Hrvaškem, pa matično domovino s tem še bolj povezovale, okrepile, postajale tesnejše in na ta način se bo lahko tudi krepila slovenska identiteta. Za slovensko skupnost, če se ozrem sedaj tudi v izseljenstvo, je zagotovo za slovenske, opažamo pri se pravi slovenske skupnosti v angleško govorečih državah, se pravi ZDA, Kanada in Avstralija, pa tudi v zahodno evropskih državah, da je značilna vedno večja individualizacija. In to se pozna tudi pri samem upadu števila članov v društvih, ki so do sedaj oziroma delujejo na teh področjih, ampak sama meni, da to še ne pomeni konec slovenske identitete, ampak iskanje nove priložnosti, novih načinov povezovanja z iskanjem teh posameznikov in jih na tej osebni ravni z osebnimi stiki pritegniti, povezati med Slovenijo in njihovimi državami v katerih živijo. V teh okoljih, lahko rečemo, je prišlo tudi do nekakšne oddaje glede jezika. Res je, da pač s padcem jezikovnih kompetenc ni vsega konec, res pa je, da je jezik še vedno ključni dejavnik identitet, to je pač tisto jedro, ki pa , okoli katerega pa res se moramo ograditi, to je, se pravi, okrog jezika, ki pa to jedro pa ne sme biti zaprto in ne sme biti izključujoče, ne sme biti edino, ampak se mora pravzaprav res povezovati z različnimi, drugačnimi manifestacijami slovenstva, ki se lahko opirajo bodisi na to, na folkloro, na glasbo, družinska debla, to je v zadnjem času zelo prisotno, ko iščejo, odkrivajo, posebej v Ameriki Slovenci te korenine in želijo videti od kod prihajajo in je to res ena taka priložnost za povezovanje z njimi in pa seveda tudi kulinarika, navade, spomini, vse to so pač tisti drobci, ki gradijo slovensko identiteto. Zato se mi zdi pri tem seveda posebno poslanstvo urada, da učenja in poučevanje slovenskega jezika kolikor je le mogoče, spodbuja in podpira. Pri tem mislim na različna spodbujanja tako medgeneracijskega prenosa slovenščine v družinah, na podporo delovanja vseh oblik učenja in poučevanja slovenščine tako v formalni, neformalni obliki, podporo profesionalnim pa tudi prostovoljnim učiteljem, ki po svetu res naredijo tudi ogromno dobrega, podporo pri gradivih, načrtovanju kurikulumom, možnost in podporo, učenje in pa rabi jezika v Sloveniji, možnost izmenjave učiteljev in mladih, skratka številne različne oblike. Se zavedam, da urad sam ne more, da je tudi zelo pomembna, bistvena vloga Ministrstva za izobraževanje.

Posebno poglavje so slovenska društva v državah bivše Jugoslavije, katerih število je v zadnjem desetletju tudi občutno naraslo. Mnoga društva so zelo dejavna, od kar lahko vedno znova opazujemo tudi na, dobrodošli doma kjer se predstavljajo in pogosto, mislim vedno znova požanjejo veliko odobravanja. Zato pa je seveda treba premišljeno delo, da ta zagon, se pravi, ta zagon, novo prebujeni ali pa ta zagon ne bi usahnil, in da bodo ti rojaki ostali pravzaprav res naši ambasadorji tudi v teh okoljih.

Povojna migracija v Argentini, je znana po svoji agilnosti. Tam so domovi še vedno polni mladine in tudi četrta generacija dokaj dobro še obvlada slovenski jezik, kar tako pravzaprav pove vse. Ampak seveda, v Argentini ni samo povojna migracija, ampak so tudi predvojni izseljenci, predvojna skupnost, ki sicer ni v tako dobri kondiciji kot bi si želeli, ampak na spletnih omrežjih lahko opazimo, da potomci te preko 25 tisoč ljudi se niso preprosto asimilirali in niso pozabili na slovenstvo in ne obstaja pravzaprav, če pobrskamo po spletu, prava virtualna skupnost in se mi zdi, da tudi takšna povezanost, če tudi je samo spletna ali pa seveda danes, ko je vse na spletu, mogoče tudi taka res sveža oblika povezovanja je lahko naša osnova za delo z njimi. Čeprav Slovenija ponuja rojakom po svetu različne možnosti, namenja pozornosti, podpira različne iniciative in pa dejavnosti, bi pa posebej želela izpostaviti pasivnost na nek način naše države pri vprašanju spodbujanja povratništva izseljencev in pa njihovih potomcev. Zavedati pri tem se je namreč treba zaveda, da gre za naše ljudi, četudi to so ljudje, ki so tretja, četrta generacija, zato je ta stik pomemben, pritegovati, da se vračajo v domovino svojih staršev, starih staršev. Pomembno je, da se to potem počutijo sprejete, dobrodošle, ne glede na to iz katerega konca sveta prihajajo. In če se ozremo potem na države, ki imajo odnos do svojih diaspor dobro urejen, kot je recimo Irska, Malta, Hrvaška, Ciper, pa tudi nekatere druge, vidimo, da je ena njihovih najpomembnejših koristnih politik prav povratništvo v tem vidijo tudi podporo oziroma spremembi, krepitvi demografske slike, kulturno ter poslovno sodelovanje. Pred seboj pa moramo tudi imeti, da ljudje ne odhajajo iz ugodno političnih, gospodarskih, socialnih okolij, zato je potrebno opraviti premislek kaj vse lahko v naši državi še lahko naredimo in uredimo, da se bodo ljudje tu dobro počutili in da ne bodo odhajali po svetu za boljšimi možnostmi. Pred tem imam pred očmi več kot 10 tisoč Slovencev, ki so v zadnjem obdobju domovino zapustili bodisi zato, ker delajo v evropskih institucijah, bodisi zato, ker iščejo priložnost za boljše življenje, boljšo zaposlitev kje drugje po svetu. Mislim, da je potrebno narediti vse, da bi odhajali v svet z več domovinske zavesti, ker potem ta zavest še ostaja je lahko ključ za željo po vračanju domov, potem jih je potrebno tja kjer odhajajo povezovati in navezovati na Slovenijo, ob enem pa skrbeti za vse stransko prosperiteto države. Sicer, če vsega tega ne bomo, za to ne bomo skrbeli, bo vse govorjenje / nerazumljivo/ možganov, vračanje domov, zaman. S takim delovanjem pa mislim, da bi s tem, ko odhajajo Slovenci v evropske države pa tudi drugod, pa bi lahko tudi če bi jih povezali s temi društvi, ki tam delujejo s starimi, če lahko rečemo, starejšim skupnostim, bi jih lahko oplemenitili in tudi na novo dali nov elan, nov zagon.

Tako, da morda še, da ne bom predolga, na hitro pogledam še dve področji, ker se mi zdi, da sta zelo bistveni in da se urad in druge organizacije res trudijo napraviti preboj, gre za področje gospodarstva in pa področje znanosti. Tukaj bi lahko rekla, da je žal država v preteklosti, slovenska država svojim nenaklonjenim vzdušjem do diaspore ali pa brezbrižnostjo do ali pa premajhne pozornosti do diaspore uspela v določeni meri zatreti to navdušenje, ki ga je bilo čutiti pri razglasitvi slovenske države in zaradi tega potem tudi naša novejša, potem kasnejša prizadevanja na gospodarskem področju ne obrodijo takega sadu kot bi si morda želeli. Tudi to je za preboj tako kot povsod, ko gremo za vsebine povezane z uradom pa tudi za Slovence v zamejstvu in po svetu vsekakor izrazito medresorsko povezovanje. Na področju znanosti je aktivna pri nas predvsem civilna družba, kar je zelo dobro, mislim, da je to vredno podpirati tudi v prihodnje, tako imamo recimo VTIS slovenski svetovni kongres, ASAF, pa tudi svetovno mrežo Univerze v Ljubljani. Pri tem pa je naloga države, da ustvarja doma razmere, da se bodo izobraženci, posebej pa znanstveniki tudi radi vračali nazaj v domovino bodisi kot na gostovanja ali za zmeraj. Posebej pa bi lahko omenila tudi nujna večja fleksibilnost slovenskih visokošolskih ustanov, ki mogoče te priložnosti do sedaj niso izkoristili v taki meri kot bi lahko tu mogoče tudi kakšen razmislek o, ko se že dalj časa, se pravi poenostavljenih postopkih, po olajšanju pogojev za vpis recimo zamejcev na univerze ali podobno. V zadnjih mesecih smo vsi zelo spremljali tudi vračanje Slovencev iz Venezuele, to velja res pohvala uradu za opravljeno pionirsko delo, a če pomislimo na /nerazumljivo morebitnega večjega obsega, se pravi večjega števila oseb, da v prihodnosti lahko kaj hitro vidimo, da ta sistem ni optimalen, urad je vendarle majhen, tu pa je zahteva veliko angažmaja res na različnih področjih in ob takih nestabilnih svetovnih razmerah lahko bi hitro prišlo tudi do večjega povpraševanja, po vračanju in zato bi morali biti kot država pripravljeni. Smiselno mogoče bi bilo tudi razmisliti o tem, da bi se za neposredno izvajanje repatriacije, tako imajo nekatere druge države, recimo, tudi zadolžile kakšno ustrezno ustanovo, urad bi bil pa tisti koordinator. Upravičeno seveda domnevamo, da bodo še prihajali iz Venezuele glede na to, da se stanje v državi tam še ne umirjajo. Bi pa veljalo, pač mislim, da je potreben tudi razmislek o tem, se postavlja vprašanje kako naprej, ko teh 15 mesecev pomoči, ki jih dobijo sedaj ti, ki pridejo v Slovenijo, kako zdaj? Kako jim pomagati, da bo to njihovo življenje po preteku teh 15 mesecev zaživelo, da se bodo tu res znašli? Tu je zagotovo pač prva skrb učenje slovenskega jezika in pa tudi seveda veliko drugih ukrepov. Potrebno pa je tudi res razmisliti kako te repatriirane osebe čim bolj in čim prej vključiti v okolje, da se bodo tu počutili doma.

Če pogledam ob koncu še nekoliko k nam.

Sama sem prepričana, da je res potrebna tudi večja ozaveščenost Slovencev, nas, ki živimo tukaj v matični domovini, obstoju Slovencev za mejo in pa po svetu. In to ne samo o obstoju, ampak o vsej te žlahtnosti, ki jo izkazujejo vsa ta desetletja s svojim delom, požrtvovalnostjo. Namreč, vse prepogosto se zgodi, še posebej pri mlajši generaciji ali pa mladih, ko prestopajo meje, ki je sicer pač ni oziroma zdaj se ponovno vračajo, ko prestopajo te meje, da niti ne vedo, da ne prihajajo v Udine, ampak prihajajo v Videm, da ne prihajajo v Villach ampak v Beljak. In da so ta imena, imajo z razlogom slovenska imena, da tam so slovenski narodni kulturni prostor. Tukaj se mi zdi tudi pomembna vloga, že sedaj pač lahko rečem, da se ministrstvo, vsaj kolikor sem spremljala, ministrstvo za izobraževanje močno angažira. Tudi sama vidim to povezavo, ampak vsekakor dati te vsebine v učbenike, ampak ne samo v učbenike z vidika neke preteklosti. Ker če danes mene vprašate, je velikokrat, Slovenci so se, takole bi vam večina ljudi verjetno rekla, Slovenci so se konec 19. stoletja odpravili po svetu za kruhom trebuhom za kruhom zaradi slabih gospodarskih razmer. In umanjka pa tisto danes, ti Slovenci pa tu še res po svetu živijo, ustvarjajo, kot sem že prej rekla in se mi zdi to pomembno. Tudi vidim, da vedno več je ekskurzij, ki jih organizirajo v šolah, ko grejo preko meja dijaki, učenci in bi bilo zelo fajn, da se res ob teh ekskurzijah ustavijo tudi v slovenskih društvih pri Slovencih v zamejstvu in tudi po Evropi.

Nujna seveda je tudi večja prisotnost Slovencev izven meja v slovenskih medijih. Pri čemer ne zgolj kot neka obrobna novica, ampak tudi del osrednjega informativnega poročanja. Tu sem recimo pred leti zasledila, se mi je zdela taka dobra lepa gesta agencije za okolje, ko je, ko prikaže zemljevid na televizije, ko pogledamo, za vreme, ko je, sedaj so tudi kraji, slovenski kraji za mejo označeni, kot je recimo Celovec, Beljak in potem Gorica. Tako, da to se mi zdi ena taka, tako medklic, kot dobra praksa. Velja pa seveda pomisliti znotraj tega medijskega poročanja tudi na večje sodelovanje, možnost večjega sodelovanja med različnimi javnimi radii in televizijami s sistemsko izmenjavo novic. Se mi zdi, da to bi bila taka pomoč, ko bi lahko potem res v dnevnoinformativnih terminih poročali o tem kaj se dogaja v zamejstvu in po svetu.

Naj svojo predstavitev zaključim z mislijo, ki se mi zdi osrednja. Minister in pa urad seveda ne moreta sama doseči vseh želenih rezultatov, zato je to nujna čim večja senzibilizacija in pa tudi vključitev tega področja v delokrog tako rekoč vseh ministrstev, seveda s poudarkom ministrstva za zunanje zadeve, kulture, šolstva, gospodarstva, kmetijstva in pa tudi drugih državnih institucij. In sama sem prepričana namreč, da samo tako bo lahko Slovenija resnično polno uresničevala svojo ustavno zavezo do svojih rojakov v zamejstvu in po svetu.

Hvala.