Hvala lepa, gospod predsednik.

Spoštovane cenjene poslanke in poslanci!

Naj povem, da mi je v veliko čast, veselje in hkrati tudi veliko spoštovanje, da se vračam na to mesto danes v neki drugi vlogi. V teh nekaj uvodnih nagovornih minutah bi želela spregovoriti nekaj v zvezi s svojo osebno zgodbo, povezano s tem, kar bom, upam da, počela v bližnji prihodnosti, potem pa tudi o viziji in prioritetah, za katere ocenjujemo, da jih bo treba zdaj v prvi vrsti pravzaprav odpreti in potem tudi urejati na področju izobraževanja, znanosti in športa.

Na nek način lahko sama za sebe rečem, da sem vseživljenjski projekt Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Praktično od samega začetka pa vse do danes sem vključena v področja tega resorja, od prvih vrtčevskih izkušenj v zibelki še skorajda, pa potem obiskovanje najprej podružnične Osnovne šole Duplica pri Kamniku, potem od 5. razreda dalje Osnovne šole Frana Albrehta v Kamniku, potem je sledila Gimnazija Kamnik, nato vpis na Fakulteto za družbene vede Univerze v Ljubljani, kjer sem diplomirala, potem tudi magistrirala in na tisti točki imela načrt, da se odpravim na študij doktorski v tujino, pa sem se potem odpravila na prvo porodniško in zato študij potem tudi doktorski dokončala na Univerzi v Ljubljani na matični Fakulteti za družbene vede na področju politoloških znanosti, kjer sem tudi že od zaključka diplome zaposlena kot, najprej kot asistentka stažistka na katedri za analizo politik in javno upravo, potem pa sem, in tudi raziskovalka na centru za politološke raziskave, kar je tudi pomembno, ta znanstveni del resorja, potem pa sem seveda habilitacijsko napredovala do naziva redne profesorice, ki sem ga prejela pred nekaj leti, in od takrat naprej pravzaprav po vrnitvi iz mandata poslanke v Državnem zboru sodelujem na Fakulteti za družbene vede kot nosilka nekih temeljnih predmetov na področju analize politik, politike človekovih pravic, evalvacije javnih politik, prav tako pa tudi kot profesorica na mednarodni univerzi v Benetkah, kjer pa predavam predmeta, ki sta povezana z globalno demokracijo in pa s kulturnimi študijami politik in menedžmenta. Poleg tega seveda spremljam skupaj z razvojem svojih obeh otrok tudi dogajanja, aktualna dogajanja na področju osnovnošolskega, sedaj tudi že srednješolskega izobraževanja. Tako da imam tudi tukaj kar en, bom rekla, globok uvid v aktualno situacijo s seveda neko analitično primerjavo obdobja, v katerem sem imela tudi sama priložnost skozi opisano pot priti do te točke, o kateri sem sedaj govorila. Prav tako tudi oba otroka aktivno sodelujeta na športnem področju, hčerka kot vrhunska na nacionalni ravni športnica v ritmični gimnastiki, sin pa kot eden od članov nogometne ekipe u14 v nogometnem klubu enem ljubljanskem. Skratka, nekako v tem smislu pravzaprav želim povedati, da ne samo, da živimo resor, ki ga bom v prihodnosti, upam, pokrivala kot bodoča ministrica, ampak predvsem tudi to, da skozi to svojo analitično znanje in pa uvid močno, močno tudi spremljam, kaj se dogaja, postavljam to tudi v mednarodno primerjavo, prvenstveno tudi zaradi tega, ker veliko sodelujem s tujimi univerzami in raziskovalnimi inštituti v okviru bodisi predavanj bodisi raziskovalnega dela.

In tisto, kar se mi zdi v tem trenutku, je sledeče. Sam sistem izobraževanja, znanosti in športa v naši državi ta trenutek pravzaprav stoji na dobrih nogah. Tisto, kar moramo pa v prihodnosti narediti, pa je krepiti nadaljnji ugled, spoštovanje in pa tudi zaupanje v delo samega sistema. Tako da vse te nekako ideje, smernice, usmeritve, odločitve, ki jih bomo sprejemali, bodo šle v to smer, se pravi v smer krepitve ugleda, zaupanja in pa tudi spoštovanja do vsebin resorja, predvsem pa tudi do tistih, ki smo vpleteni skozi delo ali skozi učenje v resor. Absolutno tukaj govorim o potrebi utrjevanja ugleda, spoštovanja vseh zaposlenih na področju vzgoje in izobraževanja, od pomočnikov in pomočnic vzgojiteljev do visokošolskih učiteljev in raziskovalcev do seveda športnikov. In tisto, kar pravzaprav mora krasiti sam resor na vseh treh vsebinskih področjih, nekako bi moralo in bo temeljilo z vsemi odločitvami, ki jih bomo sprejemali na, bom rekla temu, petih temeljnih lastnostih oziroma načelih, če želite, rdečih motivih, ki jih bomo zasledovali. Prvo je enake priložnosti in možnosti za vse. Mi moramo kot temelj našega izobraževalnega znanstvenega in tudi športnega sistema zagotavljati vsem posameznikom in posameznicam, da lahko začnejo z enakimi izhodišči pravzaprav začeti svoje izobraževalne, znanstvene, raziskovalne ali pa športne korake. Kako se bo njihova pot potem naprej odvijala je seveda pa potem stvar njihove odločitve. Ampak tisto, ker je pomembno in ključno na samem začetku je, vsak, ki ima željo mora imeti tudi priložnost in možnost, da na tak način pride do vstopa v polje izobraževanja znanosti in športa.

Potem naslednja zadeva, ki je povezana s tem načelom enakih možnosti je načelo je zaveza javnega interesa. Znanje samo po sebi je za malo državo kot je Slovenija eno od temeljnih kapitalskih naložb, če želite, za ljudi. Mi se ne moremo pohvaliti in ne moremo pravzaprav sodelovati, parirati po geografskih razsežnostih ali pa po kakšni drugi veličini. Absolutno pa lahko in to tudi dokazujemo, pravzaprav pariramo po veličini znanja. In s tega razloga pravzaprav je dolžnost in odgovornost države takšne kot je, država Slovenija, da naredi vse za to. Njena dolžnost je in odgovornost, da zagotavlja, da spodbuja, da varuje polje izobraževanja znanosti in športa. Vsekakor tudi vse zasebne iniciative, ki temu sledijo, so zelo pomembne. Vendar pa so pravzaprav korak naprej, so obogatitev, so nadgradnja nečesa kar pa mora biti v svojih temeljih postavljeno na zgodbi javnega interesa in javnega dobra. Polje izobraževanja, znanosti in športa, kot sem že omenila, je polje oziroma predstavlja neke vrste srce samega razvoja. V znanju je moč. To je ena od konkurenčnih prednosti ljudi, ki prihajajo, kot sem že rekla, iz majhnih držav. Tukaj na tej ravni pravzaprav lahko pokažemo, da smo svetovno veliki. In vsekakor vse dosedanje izkušnje ali pa rezultati uspehi naših znanstvenikov v tujini, športnikov seveda tudi kažejo na to, da smo zmožni dosegati na svetovni ravni najbolj odlične možne rezultate. In to moramo seveda spodbujati tudi dalje.

Naslednja zadeva, področje izobraževanja, znanosti in tudi športa je tudi srce medresorskega povezovanja. To pomeni, da obstajajo pravzaprav vsa ostala podpodročja v naši državi, ki se na takšen ali drugačen način prepletajo in se morajo prepletati z našim področjem. Bodisi, da govorimo o vprašanju gospodarstva, bodisi da govorimo o vprašanju zdravja, zdravstvenega varstva. O tem, verjamem, da bomo danes še kar nekaj spregovorili v povezavi s koronavirusom, sociale. Ko gre za vprašanje plač, plačnih razredov, statusa javnih uslužbencev, gre za vprašanje resorja javne uprave. Ko gre za vprašanje financ, tukaj pravzaprav sodelujemo in moramo sodelovati z Ministrstvom za finance. Potem resor kulture, mednarodni prostor. Praktično kamorkoli se obrnemo lahko najdemo skupne točke in lahko najdemo razlog zakaj mora to polje izobraževanja, znanosti in športa biti sestavni del tudi nekega drugega resorja. In na tem absolutno moramo še bolj intenzivno delati v prihodnosti kot delamo že sedaj. Na koncu pa je sam resor pravzaprav resor, ki zasleduje koncept trajnosti. Kaj to pomeni? To pomeni, da tako kot je bilo že na začetku rečeno, od zibke do groba spremlja nas pravzaprav na vsaki naši vsakodnevni poti. Tudi če mi sami nismo neposredno vpleteni v delo tega resorja, so pa bodisi naši otroci bodisi naši starši z obiskovanjem recimo univerze za tretje življenjsko obdobje, bodisi naši znanci, prijatelji, sosedi. Težko bi našla enega samega posameznika, ki v svoji družbi, v svoji okolici ni obdan z nekom, ki je sestavni del, ki predstavlja sestavni del pri svojem vsakodnevnem življenju tudi tega resorja. Toliko mogoče o tej moji širši viziji, pogledu na samo področje oziroma sam resor vsebinsko Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.

Preden odprem mogoče nekaj vsebinskih prioritet, pa bi vam želela predstaviti ali pa samo osvežiti nekaj statistik, statističnih podatkov tako, da boste videli kako o velikem oziroma o kakšen velikanu govorimo tudi skozi številke, skozi same te podatke.

V proračunu, ki vemo, da je sedaj nekje skupaj vreden nekaj več kot 10 milijard, je samo za Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport namenjenih skoraj 2 milijardi in sto milijonov. To je velik velik zalogaj, proračunski. In od tega je 5 % delež vseh javnih izdatkov bruto družbenega proizvoda namenjen oziroma gre za formalno izobraževanje v naši državi. In od tega skoraj polovico denarja za osnovnošolsko izobraževanje in pa delo osnovnošolskih institucij. V osnovnih šolah v letošnjem šolskem letu imamo vpisanih nekaj več kot sto 88 učenk in učencev. 455 matičnih osnovnih šol, 317 podružničnih osnovnih šol. Okrog 70 glasbenih šol, v katere hodi 22 tisoč 500 učencev. Po povprečju, statističnem, na enega učitelja pripada 10 učencev. V povprečju 19 učencev sestavlja en razred v šoli. Da grem še nazaj na vrtce. 87 tisoč otrok imamo vpisanih v vrtcih, 400 vrtcev v državi, 82 % vseh otrok v naši državi je vključenih v vrtce, pa si želimo še več. Srednje šole. 91 % osemnajstletnikov je vključenih v izobraževalne procese, 65 % dijakov obiskuje poklicne tehniške, strokovne srednješolske programe. Višje, visoko šolstvo, 46 % mladih med 19 in 24 letom je vključenih v izobraževanje na ravni visokega oziroma višješolskega izobraževanja. Na ravni znanosti, imamo šest univerz, en javni visokošolski zavod, 16 javnih raziskovalnih zavodov, preko 16 tisoč registriranih raziskovalcev, 700 aktivnih raziskovalnih programov. Samo nekaj podatkov nizam zato, da bomo videli pravzaprav o čem govorimo. Na področju športa, tisoč 700 organizacij, ki imajo status nevladnih organizacij v športu, ki delujejo v javnem interesu. 29 zakonov, ki urejajo resor Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, 200 podzakonskih aktov. O tem govorimo. In v povezavi s tem pravzaprav zelo logično lahko odpiramo tudi ogromen in širok horizont vsebin predvsem pa odprtih vsebinskih vprašanj, dilem o katerih pravzaprav lahko govorimo in s katerimi se zanesljivo moramo soočati, ko se ukvarjamo s samim področjem. Sama bom sedaj samo zelo na kratko na vsakem od področij identificirala tiste glavnem stvari, ki sem jih tudi sama prepoznala sedaj, ko sem se bolj intenzivno že pripravljala na samo delo in pa stanje razmer na področju. Vsekakor pa verjamem, da bomo potem tudi skozi samo razpravo skozi vaša vprašanja potem kakšne od teh vsebin tudi mnogo bolj podrobno lahko odprli in da vam bom kolikor bom že znala nanje tudi odgovorila. Kar se tiče vrtcev, veste, da imamo sedaj že živo pripravo novele Zakona o vrtcih, prav tako je pripravljena tudi oziroma v delu priprava prenove kurikuluma, torej programa vrtčevskega dela, tako da tu je na nek način pozornost zanesljivo v prvi vrsti usmerjena v te vsebine, nikakor pa to ni edina zadeva. Kar se tiče osnovnih šol, narejena je evalvacija prve triade devetletke, na podlagi teh evalvacijskih ocen so že narejeni tudi predlogi za sistemske ukrepe. Vse to je sedaj na točki, ko bo treba to tudi zelo intenzivno sistematično preučiti in potem sprejeti nadaljnje ukrepe. Prav tako je odprto vprašanje razširjenega program v osnovnih šolah, pokazalo se je že, da bo potreben premislek o rekonceptualizaciji izvajanja tega razširjenega programa, da bo potrebno definirati jasnejše, bolj ciljno naravnane usmeritve, da bo potrebno tudi bolj jasno razmejiti te relacije med obveznimi in razširjenimi deli programa zato, da bomo še vedno zasledovali ta glavni cilj, ki je bil z razširjenim programom tudi vzpostavljen. Na tem polju pa ne samo na ravni osnovne šole, ampak potem tudi vrtcev, srednje šole nadalje potem visokošolskega izobraževanja oziroma učiteljev na tej ravni in pa znanstvenikov. Krepiti bomo morali zaupanje in s tem povezane delovne pogoje za vzgojitelje, za učitelje, za profesorje, za znanstvenike, tu imamo kar veliko odprtih vprašanj, verjamem, da tudi veliko predlogov, tako da jih bo potrebno najprej na ravni interne skupnosti na področju odpreti s predstavniki različnih skupin, tudi s sindikati in potem seveda na medresorski ravni v povezavi z Ministrstvom za javno upravo, Ministrstvom za finance predvsem. V tej povezavi spet govorim za vse nivoje, potrebno bo poiskati ali lahko najdemo še kakšne boljše, bolj učinkovite načine za realizacijo vseh investicijskih projektov, ki so potrebni za to, da bomo potem vse usmerjali lahko v sodobno šolo prihodnosti. Srednje šole, gimnazije, ocena potrebnosti sprememb pri maturi bo potrebna skupaj s predlogi rešitev, potrebna bo prenova obveznih izbirnih vsebin v gimnazijah, to je že dejstvo in se tega že zavedamo, prav tako spet, če se vračam na sistem financiranja srednjih šol, sedanji sistem glavarin ni spodbuden, predvsem ni spodbuden za manjše šole in za šole na obrobju, tako da bo tu prav tako se potrebno usesti in premisliti o tem kakšen model bo najbolje aktivirati zato, da to neenakost in pa to zagato poskušamo nekako odpraviti oziroma jo narediti tako, da bo delo tudi teh srednjih šol lahko bolj tekoče potekalo.

Potem v zadnjem času zelo, zelo aktivno in intenzivno vprašanje ali pa razprava o dualnem sistemu, o vajeništvu, o zelo nerodnem izrazu - tudi moje mnenje je to - podjetništva, ne govorimo o podjetništvu, govorimo v uradnih dokumentih o podjetnosti, skozi moj jezik pa govorimo predvsem o družbeni odgovornosti, o tem, kako znanje pripeljati nemudoma, čim hitreje, tudi zato, da bo uporabno za različne potrebe v družbi. Ni tu in nikakor ne samo gospodarstvo in to podjetništvo v gospodarskem smislu, ampak se pogovarjamo pravzaprav v prvi vrsti o medgeneracijski pomoči, o tem, kako bomo tudi na tem družbenem, socialnem področju, okoljskem področju tudi skozi vsebine, ki jih odpiramo s poučevanjem, lahko pomagali pri zavedanju tega, kje imamo težave v našem vsakodnevnem življenju in kako lahko tem težavam tudi na tej točki že izobraževalnega procesa priskočimo na pomoč in jih na nek način iz težav prelevimo v nekaj, kar se imenuje skupnostno dobro in sobivanje.

Mogoče samo na tej točki, ker sem vas že prej zasuvala s podatki o vajeništvu, recimo, zdaj imamo skupaj v državi 300 vajencev v tem vajeniškem sistemu, ta hip največ na Srednjem centru Škofja Loka, na Srednji šoli za strojništvo, oblikovalcev kovin, je največ tistih, ki svoje znanje v šoli tudi neposredno potem testirajo in prenašajo že skozi prakso in se na ta način pravzaprav učijo in osvajajo tista prepotrebna znanja, ki jih bodo potem takoj po zaključku šole morali pokazati tudi pri svojem delu. Na tej točki vemo, da se že dela spremljava tega sistema. Ta spremljava kaže na to, da definitivno sistem vajeništva je dobra odločitev, da je treba z njo nadaljevati, vendar pa da bi, zato da bi še bolj optimalno zadeve funkcionirale, bilo treba tam, kjer so zagate, kakšne zadeve ponovno premisliti, poskušati izboljšati in, kot rečeno, poskušati tudi najti načine, kako bi ta koncept širili tudi na neka druga področja, širša od teh, kjer se ta sistem pojavlja ta hip.

Naslednja zadeva, če preskočim nivo srednješolskega izobraževanja, je vprašanje visokošolskega univerzitetnega študija. Tu imamo kar nekaj zadev, ki so že nekaj čas rak rana. Ker jih tudi sama preko svojega dela izkušam še bolj, bi lahko še več o tem govorila, pa ne želim, ker želim uravnotežiti ta problemski okvir enako na vseh področjih. Tisto, kar bi v zvezi z visokošolskim univerzitetnim študijem želela povedati, je sledeče. Letos se nam izteka Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva, ta je veljala od leta 2011 do leta 2020, tako bo to ena od prvih zavez, zato da to vsebino tudi ustrezno predvsem v razvojnem smislu nekako oblikujemo tako, da bo nadaljnjih deset let tudi visokošolski univerzitetni študij lahko bolj sledil potrebam sedanje družbe in bo absolutno tudi bolj vpet v ta notranji družbeni prostor in potrebe v državi. Ko govorim o družbenem prostoru, ne govorim samo v tem smislu sociale družbe, ampak govorim o celem sklopu, govorim tudi o gospodarstvu, govorim tudi o okolju in vseh ostalih temeljnih podsistemih. To bo potrebno pravzaprav narediti sedaj in osmislit. Prav tako v tej povezavi nas čaka priprava strategije razvoja višjega strokovnega usposabljanja. Zavedamo se potrebe po tem, da se nekako naredi eno bolj pravično razmerje na relaciji univerze in pa znanstveno-raziskovalni inštituti. Ti poskusi so sedaj tudi na nek način že odprti. Če bo potrebno, mogoče potem tudi skozi bolj podroben pogovor o pripravi novega Zakona o raziskovalno-razvojni in inovacijski dejavnosti, tudi o tem. Potem absolutno tisto, kar je ključna, je oživitev razvojnega dela znanosti. Večina denarja za znanost in pa za visokošolski univerzitetni študij ta trenutek, podobno kot je to tudi v osnovnih šolah, v vrtcih in pa v srednjih šolah, gre za plače. In v tem smislu pravzaprav imamo težavo s tem, da na nek način nimamo tega prepotrebnega inovacijskega kapitala, s katerim bi lahko sledili oziroma zadovoljivo sledili vsem tem trendom, ki so pomembni tudi v okviru izobraževanja in pa raziskovanja na tej globalni mednarodni ravni. Potrebno bo tudi, tudi v tem smislu aktivirat malo bolj jasnejšo finančno disciplino. Tukaj se seveda dotikam tega precej akutnega vprašanja plač, pa teh ostalih v tej povezavi dodatkov na plače in tako naprej, ta razmerja bo potrebno bolj počistit, zato da se bo razumelo, koliko lahko kdo zasluži in kolikšen delež tega lahko in mora prihajati iz javnih sredstev, kaj pa je seveda lahko tudi del nekih drugih sredstev, ki prihajajo iz dodatnega dela, ki je povezano z raziskovanjem, z vpetostjo v mednarodne raziskovalne skupine in tem delom.

Kar se tiče znanstvenoraziskovalne dejavnosti, že omenjeni Zakon o raziskovalno-razvojni in inovacijski dejavnosti je pripravljen. Nekaj zadev vemo, da je še potrebno nekako uskladiti, tako da bomo to delo pravzaprav nemudoma nadaljevali takoj, ko bodo za to aktivirani pogoji s prevzemom samega dela. Prav tako se pripravlja raziskovalno-inovacijska strategija Republike Slovenije. Ta bo veljala za obdobje od leta 2021 do leta 2030. Pomemben segment tega znanstvenoraziskovalnega dela je seveda povezan tudi z digitalizacijo in pa na splošno s temi, bom rekla, uporabo in pa zmožnostjo uporabe aktivacije vseh teh sodobnih tehnologij za nemoteno delo. In kot že večkrat omenjeno, tudi na področju znanstvenoraziskovalne dejavnosti potreba po krepitvi prenosa znanja v prakso, nadaljnji razvoj, gospodarstvo, tehnološke, razvojne agencije na eni strani, na drugi strani pa potrebe družbe v tem smislu, predvsem tudi tesnejšega, bolj neposrednega stika pri raziskovanju, pri povezovanju znanja, ki ga potrebujemo ljudje pri našem vsakodnevnem delovanju in stiskah na vseh generacijskih nivojih.

Naslednja zelo pomembna zadeva je vprašanje zaposljivosti po končanem izobraževanju. Tukaj je tisto, kar je ključno, to, da se pripravi sistem za to, da bomo lahko spremljali in pa tudi ocenjevali trende, zato da bomo videli, kam se naši učenci, dijaki, študenti po uspešnem zaključku tudi uspejo potem zaposliti, ali ta zaposlitev pravzaprav sovpada s potrebami, aktualnimi potrebami na trgu dela, pa spet ne mislim samo v gospodarskem smislu, tukaj predvsem, zdaj imamo ta primer velike potrebe pri delu v različnih zavodih, ki so povezani s socialnim varstvom in skrbjo in tule bo potrebno eno zelo intenzivno spremljanje in na podlagi tega potem tudi ukrepi, ki bodo spodbujali, ki bodo usmerjali tudi otroke oziroma potem mladostnike, da se bodo odločali za poklice, ki bodo služili potrebam in namenom za zdrav razvoj naše družbe tudi v prihodnosti. Prav tako v tem smislu tudi izrazita potreba po večjem povezovanju družboslovnih, humanističnih znanj z naravoslovnimi in tehničnimi znanji. Nič nam ne pomaga velik tehnološki napredek in velike tehnološke inovacije, če ne vemo zakaj jih kot ljudje potrebujemo. Če jih ne znamo uporabljati, če nas celo v bistvu stroji premagajo v tej naši, bom rekla, človeški humani moči, ki jo premoremo v tem trenutku naše civilizacije.

Izobraževanje odraslih, pomemben pomemben steber izobraževanja. Sprejeta je strategija. Prav tako spet vidite koliko bomo samo resolucije morali pisati, se izteka resolucija o nacionalnem programu izobraževanja odraslih v Republiki Sloveniji. Veljala je od leta 2013 do 2020. Absolutno zelo zelo pomembna resolucija, ki bo morala najti način, kako nadaljevati s procesom pridobivanja novih znanj in uporabe prenosa obstoječih in novih znanj potem za prihodnost, tudi pri odraslih, ki so še na trgu dela in predvsem potem mislim kasneje tudi v primeru starejših oseb s konceptom univerze za tretje življenjsko obdobje.

Šport je še zadnje področje, prav tako izjemno pomembno na resorju, ki ga pokriva Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Šport kot javni interes. Šport kjer je vloga države predvsem v skrbi za promocijo. Razlogov zakaj se je potrebno športno udejstvovati na eni strani, na drugi strani pa seveda tudi vloga in podpora športu, ki se ukvarja s svojimi aktivnostmi na najvišji vrhunski svetovni ravni, ker pravzaprav je to eden od delov, zelo pomembnih delov identitete naše države, naših ljudi, ko želimo pokazati, kako smo dobri in kako smo fini. Tule je predvsem predvideno seveda iskanje nekih še bolj učinkovitih uspešnih načinov za vlaganje, za spodbujanje vlaganja zasebnega sektorja v šport v obliki davčnih olajšav. Nekaj že imamo, ampak pravzaprav se zelo zelo slabo izvaja, kar pomeni, da bo potrebno pogledati kje so zagate ali je problem v tem, da je ta odstotek prenizek, teh 0,3%, da bi morali tule kaj narediti, ali so težave kje drugje. Športna infrastruktura, absolutno je tudi zgodba, ki jo imamo ves čas upravičeno na mizi in o kateri se moramo pogovarjati, ne samo z vidika tega, da bo to zagotovilo za treniranje, za usposabljanje vrhunskih športnikov, ampak za vse, ki se želijo športno udejstvovati. Torej, šport v tem smislu kot nekaj mnogo več od zgolj vrhunskega športnega udejstvovanja, ki je pač, žal, po moji oceni, žal v tem obdobju v katerem živimo postal del velikega biznisa in komerciale, ne pa več tega, kar si želimo kot država, da se mora spodbujati v, bom rekla, konceptu ali pa z razlogom javnega interesa.

Mogoče še en kratek uvid ali pa pogled na vlogo resorja v mednarodnem prostoru. Zakaj ga želim že na tej točki posebej izpostaviti? Veste, da bomo zelo pomembno vlogo igrali tudi zelo kmalu, ko bomo predsedovali Svetu Evropske unije in prav s tega vidika pravzaprav je ta pozornost na tudi mednarodni vidik ali pa vpetost še toliko bolj pomembna, kot je že sicer. Celoten koncept izobraževanja je pravzaprav v naši državi ves čas v tesni povezavi ali v tesnem sodelovanju z mednarodnimi trendi in pa iniciativami, organizacijami. Govorimo o Unescu, govorimo o OECD, govorimo recimo PISI(?) kot enih od teh sistemov kjer smo, o katerih veliko tudi doma govorimo in jih tudi uporabljamo zato, da se lahko uspemo tudi primerjati kako uspešni smo v primerjavi z drugimi državami na svetu pri izvajanju naših politik.

Absolutno črpanje, investiranje EU sredstev. Tukaj lahko naredimo veliko. Tukaj je ta priložnost, ki nam omogoča, da gremo ven iz tega klasičnega proračunskega razmišljanja, ki je omejen na plače, na tudi ta investicijski del, tako da tudi predlog za prihodnjo perspektivo, ki je ravno tudi v tem času v izdelavi, bo moral biti tukaj tudi zelo celovito in premišljeno pripravljen.

Potem recimo posebej bi izpostavila tudi eno davno dano zavezo naše države. Petnajst let nazaj je že bila, ko smo na svetovnem programu za izobraževanje za človekove pravice se zavezali, da bomo izdelali in potem tudi izvedli nacionalni akcijski načrt za izobraževanje za človekove pravice. S tem bi v sodelovanju tudi z drugimi organi, predvsem varuhom človekovih pravic, pomembno sistemsko prispevali in moramo prispevati h krepitvi naše družbe in zlasti pri pomembnih ciljnih skupinah kot so otroci, mladi, prosvetni delavci, raziskovalci, športniki, krepiti tudi ta del zavedanja kako zelo pomembno je tudi spoštovanje človekovih pravic že na ravni in v okviru izobraževalnega procesa.

Toliko mogoče v tem smislu pregleda, moje ocene tega kaj vsebinsko vse je ključno, se recimo po prvem, po drugem po tretjem pregledu resorja izkazalo. Kot rečeno, gre za mojo oceno, ki jo bo seveda nujno nujno potrebno potem še soočiti preko sodelovanja z ostalimi vsemi aktivno vpletenimi po formalnih pristojnostih in drugačnih interesih, željah tistih, ki so in ki ste vpeti v prostore izobraževanja, znanosti in športa. Zelo dobrodošla, verjamem, da bodo tudi vsa vaša poslanska vprašanja danes in pa komentarji. Tisto kar bi mogoče samo še želela reči je, da absolutno bomo delali tudi na zavezi, da bomo vse dobro zastavljene projekte peljali naprej, tam kjer bo potrebna seveda jih bomo ponovno podprli, se seznanili z njimi, pogledali in vse skupaj s ciljem, da poiščemo čim boljše možne kompromisne rešitve, ker žal verjamem, da verjetno konsenzualnih ne bo možno. Če pa bo, pa še toliko bolj lepo.

Aktualne zadeve poleg zakonov, ki so na delovni mizi, ne bi posebej izpostavljala. Poleg težav, ki jih imamo s financiranjem tudi ne. To je zgodba, ki jo pač moramo operativno narediti. Veste, da je po prvem pregledu se pokazalo, da nekje okrog 100 milijonov manjka denarja v letu 2020 za plače učiteljev, in da moramo tukaj najti način kako bomo do tega zneska prišli in že pravzaprav iščemo v sodelovanju predvsem z ministrom za finance te rešitve oziroma te pristope. Ne bom govorila o tem, da se pripravlja in da se mora dokončati Bela knjiga o izobraževanju, strateško razvojen dokument o mestu izobraževanja v in za družbo prihodnosti za naš nadaljnji razvoj, ki na nek način nas bo potem tudi malo prebudil v tem smislu zavedanja o tem kako pomembno je znanje in na razvoj znanja v družbi, ki se tako tehnološko in v vseh ostalih drastično hitro spreminja.

Ne bom posebej na tej točki odpirala zgodb z Ustavnim sodiščem, ker verjamem, da bo tudi to kakšno od vprašanj, pa se bomo na tisti točki pogovarjali o ustavnih odločbah, ki smo jih dobili na mizo, in o tem, kakšna je ocena stanja; zelo dragocen mi bo tudi vaš pogled, vaša ocena o tem, kako in kaj glede tega.

Bi pa želela eno drugo stvar še povedati za zaključek tega dela aktualnih zadev. To je pa reakcija oziroma odgovornost, ki jo nosimo v imenu tudi Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport v luči aktualne problematike oziroma razmer, povezanih s tako imenovanim koronavirusom. Prišlo je do prvih zaprtij šol. V ponedeljek je napovedano zaprtje vseh izobraževalnih ustanov v celi državi, govorimo o osnovnih šolah, osnovnih šolah s prilagojenim programom, glasbenih šolah, zavodih za izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, vse srednje šole, vse višje strokovne šole, vsi dijaški domovi, vse organizacije za izobraževanje odraslih in vsi vrtci. To je, žal, glede na strokovno oceno stanja razmer nujno potrebno narediti. In tu je tista prva naloga, dolžnost in obveznost, ki jo bomo morali tudi v sodelovanju s celotno Vlado, predvsem pa na ministrstvu narediti, najti način, pripraviti jasna navodila, usmeritve za zaposlene in seveda za šolajoče otroke in mladostnike, kako naj izvajajo svoje obveznosti v skladu s to situacijo. Tisto, kar bo vsekakor poziv, ki bo poslan šolam, bo navodilo, da se poiščejo možnosti za izobraževanje na daljavo. Mi se zdaj že seznanjamo z oceno o izvedljivosti tega, da bi to izobraževanje na daljavo potekalo preko tako imenovanih e-forumov oziroma teh aplikacij; koliko in na kakšen način, ravnokar v tem času dela oceno tudi poseben strokovni tim skupaj z ljudmi na ministrstvu. Zavedamo se, da bodo ta navodila potrebna in da jih je treba dati čim prej, ampak še enkrat v luči tega apeliram na to, da se moramo vsi skupaj zavedati, tudi če smo zelo zdravi, tudi če se počutimo zdrave, to zaprtje se je zgodilo na podlagi strokovne ocene, da bomo tudi na ta način skrbeli za zdravstveno stanje in varnost vseh nas, tako zaposlenih kot otrok, mladostnikov in vseh ljudi, s katerimi se vsakodnevno srečujemo in obdajamo.

Zdaj pa res pravi zaključek…