Ja, hvala lepa, predsednica. Spoštovani kandidat za ministra, pozdravljeni. Kolegice in kolegi, poslanke in poslanci, dober dan.

Spoštovani kandidat, vi v bistvu prihajate na kulturni resor v dobrem času, ker je za nami en rekorden proračun, rekordna gospodarska rast, rekorden BDP, tudi nekaj več sredstev v tem proračunu za kulturni resor. Jaz sam sem sicer kritičen, jaz bi mu želel nameniti še več in smo tudi v poslanski skupini Levica vztrajno v času sprejemanja proračunskih dokumentov navijali za to, ampak okoliščine so dobre. Zato me je presenetilo, ko sem gledal vašo koalicijsko pogodbo oziroma dogovor, kako slabo je dejansko, ne glede na te okoliščine, in bržkone se zavedate, da so dobre, kultura zastopana, kako priložnosti kulturi ta koalicijski dogovor ne daje v polnem razmahu ali pa potencialu, ki bi ga lahko. To je moja uvodna dobra želja vam sicer za delo, ampak tudi kritika neke zastavljene poti. In tudi prvo vprašanje - ne vem, v kolikšni meri ste sodelovali v ustvarjanju tega dokumenta - zakaj je to tako. Zakaj v tako ugodnem času vseeno kultura zopet potegne kratko.

V svoji razpravi bom pokril kar nekaj točk, nekaj časa bo bržkone trajala, bom pa prešel na nekaj konkretnih vprašanj za vas, nekaj konkretnih tem bi rad odprl, tem, ki so v glavnem aktualne, tem, ki smo jih v času tega mandata v Levici že odpirali pri vašem predhodniku in njegovem predhodniku, vprašanja, za katera verjamemo, da jih je treba zelo jasno in glasno nasloviti in takoj rešiti.

Če govorimo »takoj«, mislim zdaj, in se najprej lotim najbolj pereče teme, ki je mogoče danes najbolj zastopana v vseh medijih in vsepovsod v celi javni razpravi, to je situacija oziroma posledice trenutnega izrednega stanja v zvezi s koronavirusom. Vem, ne rabite odmahovati z glavo, niste niti krivi niti glavni odrešitelj, se je pa tu odprla neka fronta, ki se dotika marsikaterih kulturnih ustvarjalcev, predvsem tistih, ki so samozaposleni. Situacija, ki se je zdaj zgodila, se pravi, z odpovedjo vseh javnih prireditev, tako rekoč javnega življenja, pri tem najbolj trpijo kulturni izvajalci, najbolj trpijo samozaposleni v kulturi, najbolj trpijo organizacije, nevladne organizacije, ki pripravljajo takšne ali drugačne gledališke predstave, glasbene, skratka, neko kulturno-umetniško dejavnost. Tu so na tapeti oziroma najkrajšo potegnejo tako igralci kot glasbeniki, tehniki, odrsko osebje, sprejemno osebje, tudi kritiki, fotografi in drugi, ki pridejo v naslednji fazi. In ti kadri so večinoma samozaposleni. Izpad dohodka, ki bo prišel kot posledica tega ukrepa, je za njih zelo slaba novica in jih lahko, kot ste sami ugotovili uvodoma, pri samozaposlenih pahne v - nalijmo si čistega vina - revščino, še večjo kot tista, s katero se sicer srečujejo. In zdaj me zanima, kako boste ukrepali glede izpada dohodka tem samozaposlenim v kulturi, izpada dohodka nevladnim organizacijam zaradi odpovedi kulturnih dogodkov. Ali boste za nevladni sektor zagotovili ustrezne finančne ukrepe, za samozaposlene v kulturi, recimo, po vzoru Ministrstva za gospodarstvo ali pa po vzoru nekih drugih držav, ki so sprejele ukrepe, recimo, nepovratna sredstva za kulturnike. Nujno je treba posebno pozornost nameniti samozaposlenimi v kulturi, ker se sicer lahko za njih situacija konča zelo slabo. Toliko, kar se tiče teh res najbolj aktualnih stvari tiče.

V Levici načeloma, kar se kulture tiče, vedno zagovarjamo naslednja stališča ali pa ukrepe. Zavzemamo se, prvič, za to, da kulturi namenimo več sredstev, česar sem se dotaknil z omembo proračuna in ugodnih okoliščin uvodoma. Socialna varnost in pravice samozaposlenih, ki lahko preidejo v neko dramo v tej konkretni situaciji s korono, razvoj neinstitucionalne kulture, varovanje kulturne dediščine, investicije v kulturno infrastrukturo, dostopnost kulture za vse sloje prebivalstva in razvoj podhranjenih delov kulture. In skozi ta poglavja bi jaz naslovil nekaj konkretnih vprašanj in bi vas prosil za konkretne odgovore.

Najprej bi se dotaknil področja Kulturniške zbornice in Nacionalnega sveta za kulturo. V bistvu že leta pričakujemo eno transparentno, aktivno delovanje Kulturniške zbornice v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Zakon določa, da del programa zbornice za izvedbo njenih nalog sofinancira tudi Ministrstvo za kulturo. In zdaj moje vprašanje je, kako se bo porabljal in čemu namenjal ta namenski denar glede na to, da Kulturniška zbornica Slovenije de facto ne obstaja, da torej ne opravlja nalog, za katere je bila pravzaprav ustanovljena. Zdaj, ali nameravate, a, Kulturno zbornico zbudit ali pa na drugi strani predlagat njeno črtanje iz zakona. Potem Nacionalni svet za kulturo, v predhodnih mandatih Ministrstvo za kulturo ni upoštevalo njegove vloge, kar je kršitev z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo predpisanega dialoga z Nacionalnim svetom za kulturo. Tudi NPK mora biti pripravljen na sodelovanje z nacionalnim svetom. In zdaj vprašanje je, kako generalno gledate na ta problem, na vlogo NPK pri oblikovanju kulturnih politik. / oglašanje iz dvorane/ NSK, NSK, tako, se opravičujem.

Potem, eno poglavje, ki ste ga omenili uvodoma, je arhiviranje kulturne dediščine. V Sloveniji imamo velik problem z arhivi. Mi smo na eni seji Odbora za kulturo v tem mandatu na dolgo in široko govorili o slovenskem filmu. Tukaj je to področje arhiviranja v, da rečem, rdečih številkah, finančno in vsebinsko, ampak ni to edino področje. Moje vprašanje je, kako boste pristopili k evidentiranju, dokumentiranju, ohranjanju, digitalizaciji umetniške dediščine, pa tukaj ne govorim torej samo o filmski, tudi o glasbeni, likovni, scenski in tako naprej. En tak trivia podatek je, da arhiv sodobnega plesa in slovenske plesne umetnosti 20. stoletja se trenutno nahaja v zasebni hrambi enega kulturnega delavca. To je en tak rdeči alarm. Pa torej zopet slovenski film, ki bi lahko bil digitaliziran, pa se v času, ko ni, trajno uničuje. Naslednja stvar, ki bi jo odprl, so investicije v kulturi. Sami ste omenili, da to je precej zapleteno področje, da mu je treba posvetit več pozornosti. Ampak med ukrepi v tej koalicijski pogodbi oziroma dogovoru v 6. poglavju je precej nerazumljivo zapisano, da bo prišlo do, citiram: »Priprave podlag za uresničitev prepotrebnih investicij v kulturno infrastrukturo.« Potem pa je na drugem mestu že kot eden od ukrepov jasno zapisan, citiram zopet: »Povečanje sredstev za vlaganje v športno infrastrukturo.« In zdaj tukaj vržem na vago za športna infrastruktura, kulturna infrastruktura na drugi. Za športno vem, da ni v vaših rokah, pogajanje za kulturo pa kakopak. Zdaj ključno vprašanje je, kdaj, kako, kam, na kakšen način bodo izvedena vlaganja v kulturo, v kulturno infrastrukturo. Nekaj smernic ste že dali. Bi vas pa prosil za konkretne, za bolj konkretne cilje, če temu tako rečem. Tukaj bi morebiti opomnil še, če se spomnite, kolegice in kolegi, tisti, ki ste bili tukaj v prejšnjem mandatu, mislim, da je poslanec Desus, gospod Vilfan uredil posebne pokojnine za športnike. Po mojem osebnem mnenju bi v to kategorijo zlahka vrgli tudi upokojene kulturnike, pa so tukaj potegnili kratko. In zgolj kot kritika, ko smo že ravno pri tej točki.

Okej, grem naprej. Kot vodja kulturnega resorja boste skrbnik tako kulture umetnosti kot medijev in tudi področja verskih skupnosti. Sedaj področje verskih skupnosti mi imamo v Sloveniji prijavljenih mislim, da 56 ali 57 verskih skupnosti, ki bi morale biti pred zakonom enake. Kako se to prevaja v prakso ne bom sedaj odpiral, ker niti ne želim ideološke razprave na tej točki, zato vam dam zelo konkretno vprašanje. Ali menite, da podpora verskim skupnostim in verskim uslužbencem na primer plačilo prispevkov za socialno varstvo za verske uslužbence iz državnega proračuna sodi pod resor oziroma strošek Ministrstva za kulturo oziroma pod okrilje države sploh ali bi se te zadeve morale rešiti kako drugače?

Eno poglavje v slovenski kulturi in umetnosti, ki je lahko rečemo sicer na terenu dobro zastopano s strani državi pa večkrat pozabljeno pa je sedaj letos oziroma v letih, ki prihaja nujno moramo posvetiti več pozornosti je knjiga. Založništvo vemo, da prihaja, da ste pred nami dve intenzivni leti vsaj, kar se promocije Slovenske knjige tiče. Nimamo pa v Sloveniji javnih zavodov za knjigo oziroma založništvo in je področje iz tega naslova zapostavljeno. Sedaj moje vprašanje glede na to, da programe na področju knjige založništva in knjigotrštva ob subvenciji javne agencije večinoma izvajajo neki neprofitni zasebni zavodi ali pa tudi gospodarske družbe je kakšno je vaše stališče v zvezi z možnostjo uvedbe ničelne stopnje davka na knjigo kako bi rešili ta problem, da Evropska direktiva preprečuje uvedbo ničelne stopnje DDV na knjigo? Drugič. Bi / nerazumljivo/ povišati osnovne tarife za plačilo honorarjev literarnim avtorjem, prevajalcem, urednikov kako bi morali urediti merila za avtorske honorarje za ostala področja ustvarjanja? Kar se promocije knjige tiče pred nami torej kot rečeno sta leti 2021 in 2022 knjižni sejem v boloniji leta 2021 in v Frankfurtu leta 2022 Slovenija tam nastopi kot častna gostja. Vlada se je zavezala k izvedbi projekta Frankfurt 2022 in smo tudi prva država, ki bo načeloma ta finančni del tega projekta pokrila iz kohezijskih sredstev in gre dejstvo je za največja knjižna projekta ali pa projekta promocije Slovenske knjige v mednarodnem prostoru, kar smo jih kadarkoli imeli. Vaš predhodnik je vložil nekaj energije v pripravo za ta projekt zanima me kako bo ministrstvo za kulturo pod vašo taktirko prispevalo oziroma pristopilo temu projektu?

Kar se knjige tiče še ena malenkost. Raziskave bralne kulture in pismenosti v Sloveniji kažejo žal slabe rezultate. Tukaj bi iz naslova Ministrstva za kulturo prav prišla kakšna kampanja za ozaveščanje pomembnosti branja pomembnosti poznavanja slovenske književnosti slovenskega jezika v končni fazi in projekte, ki bi pomen knjigarn, obiskovanja knjigarn, knjižnic in knjižnih dogodkov postavil bolj v ospredje. Zanima me vaše videnje oziroma kako se imate namen angažirati v tej smeri.

Potem pa knjižnice. Jaz verjamem glede na to, da imamo tukaj nekaj Štajercev, da bo to področja danes parkrat omenjeno iz enega drugega naslova, ampak sicer pa za nakup knjižničnega gradiva in samo delovanje knjižnic država dejstvo je nameni vedno manj sredstev, kar je nedopustno, kar je zelo slaba novica. Zanima me ali boste v času tega svojega sicer kratkega mandata zvišali sredstva v segmentu, ki je namenjen knjižnicam, nakupu gradiva in informacijskih baz in kdaj bo zaključena saga v gradnji NUK2?

Kmalu bom zaključil. Vem, da sem dolg, ampak so pomembna vprašanja. Ena težava, s katero se Slovenija sooča tudi na kulturnem področju je decentralizacija oziroma centralizacija je problem rešitev, na katero pa bi lahko ciljali je decentralizacija, da rečem tako geografsko kot v svojem finančnem zemljevidu. Zanima me, na kakšen način in v kolikšni meri imate namenjati sredstva za vlaganje v infrastrukturno izven Ljubljane, koliko možnosti za obnovo bodo imeli kulturni zavodi katerih ustanoviteljice so občine torej ne samo v Ljubljani, ampak po vsej državi? In pa, potem kar se centralizacije sredstev tiče največji delež proračuna Ministrstva za infrastrukturo prejemajo javni zavodi 60 % vse ostalo je – mislim da je fer, da rečemo -, da je zapostavljeno in tudi zopet iz tega naslova je geografsko gledano je največji del proračuna Ministrstva za kulturo namenjeno srednje slovenski regiji se pravi približno dve tretjini. Tukaj še enkrat opomnim imamo rekordni proračun imamo kulturni evro in zanima me kako je z uravnoteženo porazdelitvijo med ostalimi regijami razen torej privilegiranega centra kakšni so vidiki za decentralizacijo?

Še eno pereče poglavje. In sicer, ohranjanje in zaščita kulturne dediščine. Začel bom z enim konkretnim primerom. V Sloveniji razpolagamo z najširšo skupino spomenikov in kulturnih obeležij in to so spomeniki narodno osvobodilnega boja. Teh je po različnih metodah merjenja nekje med 3 tisoč in 5 tisoč po celi državi sedaj govorimo o majhnih spomeniških ploščah na eni strani pa vse do večjih spomenikov, ki krasijo trge in središče mesta. Cela ta skupina sestavlja največjo skupino torej spomenikov v Sloveniji. Sedaj to področje je sorazmerno slabo urejeno, zato ker ni urejeno niti lastništvo niti skrbništvo. Enkrat so to lokalne skupnosti drugič so to neke nevladne organizacije včasih posamezniki. Ne bom vas vprašal konkretno za ta primer zgolj navajam kot neka osnova kako je stvar s spomeniškim varstvom urejana pri nas, slabo. Sedaj problem je seveda na finančni strani problem je na kadrovskem področju. Zanima me kako boste na obeh področjih krepili spomeniško varstvene službe imate načrt za kadrovsko krepitev le teh? Na kakšen način bi vključili zainteresirane javnosti v varovanje nepremične kulturne dediščine od lastnikov do uporabnikov nevladnih organizacij? Ali podpirate vpis vseh – sedaj grem konkretno na spomenike NOB – spominskih obeležij NOB register nepremične kulturne dediščine pri ministrstvu? Ali podpirate pobudo za ohranitev Plečnikovega stadiona torej spomenika državnega pomena v izvirni obliki njegovo celostno spomeniško obnovo in revitalizacijo kot javnega dobrega dostopnega širši javnost? Katere ukrepe zavarovanje premične in arhitekturne dediščine 20 stoletja predlagate tukaj govorim zlasti o industrijski arhitekturi o stanovanjskem fondu? Kako bi reševali uničevanje historične arhitekturne dediščine, ki je bila prodana s strani Republike Slovenije in čigar novi lastniki ne skrbijo zanj primer recimo / nerazumljivo/ grajske arhitekture Dvorec Silnica pri Mariboru kronično propada, zaradi nevestnega zasebnega lastnika. Dvorec je torej tujemu lastniku prodajo Ministrstvo za šolstvo prej je bil tam prevzgojni zavod. Pa še eden konkreten primer. Koliko ste senzibilni za spomeniško varstvo naravni spomenikov in naravnih zgodovinskih spomenikov aktualni recimo skoraj aktualni primer rušenja stare Ravbarjeve lipe 400 let stare pri gradu Kromberk, ki ga je odredil eden sam arboretum.

Sedaj pa v zaključku samo še eno konkretno stvar preden vas prosim za konkretne odgovore. V Sloveniji imamo v zadnjih 30 letih recimo od osamosvojitve naprej eden let primer samo vzklilih avtonomnih kulturnih con. Vse povsod po državi so nastale so, če uporabim tujko »bottom up« iz same neke želje po kulturnem ustvarjanju po družbenem aktivizmu po aktivnem državljanstvu. Če hočete imamo jih vse povsod v Ljubljani, v Rogu, na Metelkovi, v Kranju / nerazumljivo/. Žalostna zgodba z novomeškim Sokolskim domov pred dobrim letom nas je tudi spomnila, da so. Kulturna produkcija, ki prihaja iz teh naslov je bogata vsebinsko in bogata količinsko. Te avtonomne kulturne cone združujejo ljudi, ki si želijo prispevati na kulturni zemljevid, bogatijo ga, povezujejo se internacionalno, združujejo mlade ljudi država pa se do njih vede zelo mačehovsko, lokalne skupnosti se do njih vedejo zelo mačehovsko ne glede na pozitivne družbene učinke, ki jih vseeno le te dodajo. Moje vprašanje je kakšno je vaše stališče do ohranjanja oziroma podpore tem avtonomnim kulturnim conam tem, da rečem samoklilim kulturnim ustanovam, civilno družbenem gibanju in humanitarnim centrom tudi to vlogo v končni fazi igrajo.

Hvala lepa. Vem, da je seznam mojih vprašanj dolg, če vam bo kakšno ušlo vas bom pa zagotovo spomnil nanj.

Hvala lepa.