Hvala lepa.

Vsi lepo pozdravljeni! Skušal se bom kratko predstaviti in podati nekatere poudarke, ki naj bi jih, če bom izvoljen za to, kar kandidiram, skušal uresničiti v okviru delovanja kot minister za kulturo.

Torej, moje ime je Vasko Simoniti, po poklicu sem zgodovinar in sem večino svoje poklicne kariere bil profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer sem predaval zgodnje novoveško zgodovino. V politiki sem vpet z večjo ali manjšo intenzivnostjo, morda okoli zadnjih 20 let. V letih 2004-2008 sem bil minister za kulturo in v tem mandatu sem si prizadeval, da se je, vsaj po moji oceni, marsikaj postorilo. Seveda, ob večjih in manjših kritičnih glasovih opozicije je bilo vendarle med drugim sprejetih nekaj stvari, ki so po mojem mnenju fundamentalne, torej, Zakon o RTV Slovenija, Zakon o medijih, Zakon o arhivih, kot ga kratko imenujem, ker ima sicer daljši naziv, in še kakšne druge stvari. Na področju investicij je prišlo med drugim do gradnje prizidka in obnove SNG Opera v Ljubljani, Moderne galerije, Slovenske kinoteke, obnova Bolnice Franje, v Mariboru do prenovitve gledališča in podobno. Med drugim je bilo tudi uspešno predsedovanje Evropski uniji, nenazadnje pa smo sprejeli tudi Nacionalni program za kulturo oziroma ga podaljšali, ki eden od temeljnih aktov na področju kulture v naši državi. Rezultati tega obdobja, ko sem bil minister, so vsaj nekateri oprijemljivi in v veljavi še danes. Po tem obdobju je kmalu prišlo do gospodarske krize v Evropi in svetu, kar se je odrazilo tudi na področju resorja za kulturo. To se je skušalo premoščati z iskanjem in oblikovanjem najrazličnejših predlogov, kako doseči reformo na področju kulture, kar ni rodilo kakšnih uspehov, celo več, umanjkal je tudi nacionalni program za kulturo, ki ga že več let ni. Prav v zadnjem času je prišlo do, po mojem mnenju, nekaterih pozitivnih premikov, a ker imam, če bom potrjen za ministra, le dobri dve leti časa, da nadaljujem ali dopolnim začeto pot, ki se obeta, bi rad opozoril le na nekatere probleme in programske točke, ki jih bom poskušal izpeljati ob tem da se seveda v prihodnosti položaj kulture ne sme poslabšati in nobena dejavnost, ki jo podpira Ministrstvo za kulturo, se seveda, mislim, seveda ne sme nazadovati. V kulturi so seveda zajete vse plasti naše bivanjske in civilizacijske izkušnje, zato prav kultura najbolje in najbolj odraža našo individualnost v družini evropskih narodov, ker združuje našo duhovno moč naše preteklosti in živo vznemirljivo ustvarjalnost naše sedanjosti, mora biti torej v celoti zavezana slovenska, v tej celoti zavezana slovenska kulturna politika. Pripravi in sprejemu nacionalnega programa za kulturo bomo zato posvetili prvo pozornost, seveda ob natančni preučitvi osnutka programa, ki ga je pripravila vlada v odstopu. Pod črto lahko povem, da v njem verjetno ne bomo obravnavali kulturne dediščine, za katero je odhajajoča vlada že sprejela posebno strategijo v lanskem decembru. To ne pomeni, da bo izpadla seveda iz NPK. Slovenska kulturna politika se je doslej preveč opirala le na en model financiranja, neposredno na državni proračun in deloma na občinski. Nezadostno sta razvita modela financiranja na podlagi zasebnih vlaganj in lastnih prihodkov zavodov in drugih kulturnih producentov. Pri slednjem obstajajo izjeme, na primer uspešen model prenosa upravljanja Blejskega gradu z države na občino v letu 2006, kjer občinski zavod iz prihodkov turističnega obiska in drugih storitev financira ne le obnovo gradu in muzejske zbirke na gradu, temveč tudi obnovo druge dediščine na Bledu. Država doslej ni podpirala zasebnih vlaganj v kulturo. Po svetu obstaja veliko modelov, ki temeljijo predvsem na davčnih olajšavah in ugodnostih za sponzorstva, donatorstva, zasebno-javna partnerstva, vlaganja zasebnih ustanov in fundacij. Drugje so davčne ugodnosti deležni še zasebniki, ki vlagajo v obnovo kulturne dediščine. Pri nas so donacije za kulturo, za katere so podjetja uveljavljala davčno olajšavo, zelo omejena. Še nižji skupni znesek, ki ga posamezniki namenjajo kulturnim društvom v okviru 0,5 % odbitka od dohodnine. Želimo torej proučiti, kako primere dobrih praks postopoma vnesti v naš sistem in na ta način razširiti možnost vlaganj v kulturno ponudbo in izboljšati odgovorno sodelovanje državljanov in podjetništva pri razvoju kulture in kulturne dediščine. Tudi pri neposrednem financiranju kulture iz državnega proračuna smo samo v prvem desetletju po vstopu v Evropsko unijo izkoristili možnost uporabe evropskih sredstev za investicije v kulturi. S tem smo med drugim izpeljali obnovo Narodne galerije v Ljubljani, Lutkovnega gledališča v Mariboru, prireditvene dvorane v Dominikanskem samostanu na Ptuju, Vile Vipolže v Brdih, dvorca Lanthieri v Vipavi, gradov Snežnik, Brežice in Brestanica, Parka vojaške zgodovine v Pivki, kar nekaj kulturnih domov, kot so Krško, Šentjur pri Celju in podobni in še bi lahko seveda naštevali. Že od leta 2009 se je zmanjševalo investicijska vlaganja v kulturo tudi zato, ker je tedanje vodstvo Ministrstva za kulturo iz evropskih finančnih programov 2014-2020 izključilo vlaganja v kulturno infrastrukturo. Naša namera je, da po možnosti ponovno vzpostavimo investicijska vlaganja iz evropskih sredstev, kar bo poleg zakona o tako imenovanem kulturnem evru, ki stopi v veljavo leta 2021, zagnalo nov krog investicij na našem področju. To leto bomo izkoristilo za pripravo projektne dokumentacije, ki bo omogočila tako črpanje sredstev iz kulturnega evra, in če uspemo dopolniti načrtovanje kohezijskih sredstev za novo finančno perspektivo 2021-2027, tudi iz tega vira. Pač edina stvar, ki se mi zdi, da nam prepreči te zadeve, je pač ta nesreča, ki nas doleteva danes s to boleznijo. Upajmo, da bo čim krajša. Tako bomo nadaljevali s projektom obnove Ljubljanske drame, seznam investicijskih potreb pa je seveda dolg in precej nerealiziranih projektov čaka še iz časov, ko se je iztekla zadnja sprememba zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije, torej iz tega kulturnega evra za obdobje 2008 do 2013, torej ko je kulturni evro še veljal. Nastajajo pa nove potrebe, tako na primer izgradnje novega zgodovinskega arhiva Ljubljana, dokončna obnova Ruardove graščine na Jesenicah in ureditev arheoloških parkov na Ptuju, v Novem mestu in podobno, da ne naštevam cele vrste drugih stvari. Nenazadnje prihodnje leto, torej v letu 2025 je tudi evropska prestolnica za kulturo, ki bo zahtevala s strani države določena sredstva. Vem, da je že nekaj obljubljenih, vendar bomo videli kako naprej.

Analiza področja samozaposlenih v kulturi je pokazala, da je ta skupina v slabem materialnem in socialnem položaju in kaže na mnogo kje, bi človek rekel, ne samo na znake neenakosti, ampak na znake izrazitev revščine. Temu bomo posvetili posebno pozornost in na podlagi dodatnih analiz predlagali poti za pravično in za samozaposlene dolgoročno ustreznejšo ureditev tega področja.

Pri kulturni dediščini je naš namen nadaljevati delo na medresorsko zastavljeni izvedbi strategije. Pričakujemo sprejem medresorsko pripravljenega akcijskega načrta, ki ga lahko začnemo uresničevati že letos in o na podlagi skupnih prioritet, usklajenih, upajmo z vsemi resorji. Pomembne so tudi aktivnosti, ki povezujejo vse sektorje znotraj Ministrstva za kulturo in med drugim zadevajo digitalizacijo kulturnih vsebin, tudi v smislu spodbjanja nove ustvarjalnosti. Slovenija je lani pristopila k evropski pobudi za sodelovanje pri digitalizaciji kulturne dediščine, kar za nas lahko pomeni ponoven zagon teh aktivnosti, ki smo jih že zastavili. Torej, o tem smo precej govorili že leta 2004-2008.

Glede delovanja samega ministrstva bom s svojo ekip delal predvsem tudi na tem, da izboljšamo kulturo medčloveških odnosov in spodbudimo sodelovanje tako med zaposlenimi kot med direktorati, sektorji in službami. Moja želja je, da izboljšamo sodelovanje z drugimi vladnimi resorji in službami in to najprej na ravni vladnega kabineta, poleg tega pa še na drugih operativnih ravneh. Kultura in mediji namreč lahko več kot doslej prispevajo k splošnemu družbenemu razvoju v Sloveniji in obratno. Na dobre rezultate na našem področju vplivajo druge sektorske politike, od davčne, izobraževalne, socialne in gospodarske, zlasti tu mislim turizma, do delovanja javnega sektorja predvsem glede učinkovite delitve pristojnosti z občinami, mednarodnih odnosov in nenazadnje obrambe, če hočete na primeru pri varstvu pred naravnimi nesrečami, kulturni vidiki mednarodnih mirovnih misij in podobno. Seveda tudi na področju pravosodja, pri uresničevanju kulturnih pravic in celo zdravja, kjer se sicer velikokrat govori, kako kultura povzroča marsikomu tudi težave. A nekatere razprave ali raziskave o kulturnih dejavnostih kažejo celo, da kultura vpliva na dobro počutje in zdravje prebivalstva. Kultura, mediji in kulturna dediščina so pomembno ne le za družbeni razvoj ustvarjalcev in ponudnikov teh storitev temveč predvsem za dobrobit naših državljanov in za ugled v medsosedskih in mednarodnih odnosih.

Če povzamem v par točkah, poleg tega kar sem naštel, bi opozoril na to, da si bomo prizadevali, prvič, da koalicija ob morebitnem rebalansu, če nas čaka zdaj kakšna taka nesreča, da ob rebalansu proračuna zagotovi primeren delež proračunskih sredstev za kulturo, torej najmanj okoli 2 %, ki bo omogočil uravnoteženo podpiranje množične in elitne, ljubiteljske in profesionalne, tradicionalne in avantgardne kulturne ustvarjalnosti. Za večji dostopnost umetniških in drugih kulturnih dosežkov bo uporabljala tudi možnost sodobne informacijske tehnologije.

Drugič. Ministrstvo za kulturo že več let deluje brez nacionalnega progama za kulturo. V pripravi je nacionalni program za kulturo, resolucija o nacionalnem programu za kulturo. Preveriti bo potrebno do katere stopnje sprejemljivosti je resolucija pripravljena, jo dokončno oblikovati in ponuditi v sprejem Državnem zboru v tem oziroma v naslednjem letu. Upam pa, da seveda čim prej, ker se mi zdi, da je od tega odvisno tudi kakšno pridobivanje sredstev od drugod.

Tretjič. začeti bo potreba skorajda po vsem ugasli investicijski ciklus na področju kulture. Glede na sprejeti zakon, torej vsa zahvala in pogum tistim, ki so to pripravili in seveda tudi parlamentu, ki je to sprejel, torej glede na ta sprejeti zakon o kulturnem evru in s tem zagotovljenih sredstev v naslednjih letih bo potrebno v letu 2020 določiti prioritete, pripraviti natančne in trdne podlage ter v letu 2021 začeti z uresničitvijo nekaterih prepotrebnih investicij. Torej investicije, vsaj po neki lastni izkušnji, edino če se je v dvanajstih letih kaj spremenilo, zahteva ogromno energije. Na področju zakonodaje bo potrebno sprejeti predlog sprememb Zakona o medijih in še kaj, končno pa bo potrebno, vsaj to bo ena od mojih prioritet, pripraviti tudi ustrezno zakonsko podlago za uvedbo davčnih olajšav za med cene donatorje in sponzorje in investitorje.

Petič. Nujno bo potrebno začeti dialog, kar že sicer poteka na ministrstvu, ki bo privedel do celostne rešitve statusa samozaposlenih ustvarjalcev v kulturi in morebiti do posebnega zakona, ki bi omogočil samozaposlenim in zasebnim zavodom, ki delujejo v javnem interesu na področju kulture. Torej mi bomo predlagali ustanovitve zadrug ali predlagali en pilotni model vsaj za nekaj časa, vsekakor pa to skupaj z dogovorom prizadetih, torej zadrugo, ki bi jo v določenem deležu vsekakor financirala država.

Izkoristiti bi bilo treba, šestič torej, tudi največ možnosti za pridobivanje sredstev iz različnih fondov Evropske unije, ki omogočajo uresničitev tako določenih investicij kot tudi institucionalnih in ter individualnih projektov. Poleg priprav na predsedovanje Republike Slovenije v letu 2021 in poleg izvajanja tekočih opravil Ministrstva za kulturo v naslednji dveh letih, bi bila izvedba navedenih nalog zadostna obremenitev, smatram, ki bi jo lahko pravzaprav tudi premostili z našim dobrim delom.

Hvala lepa.