Hvala za besedo, predsedujoči. Ker gre za razpravo o 1. členu bom posegel nekoliko širše in potem zožil na predstavitev amandmajev, ki smo jih k interventnemu zakonu predložili v Levici, zato, ker epidemija s katero se soočamo ni zgolj zdravstvena kriza, ampak zelo verjetno tudi sprožilec recesije. Vemo, da v roku enega desetletja bomo imeli opravka s podnebnim zlomom oziroma že imamo opravka s podnebnim zlomom, pa imamo samo še kakšno desetletje časa, da se nanj odzovemo. In to kako bomo v tej državi rokovali z odzivom na epidemijo, bo določilo kapacitete družbe s katerimi se bo zmožno spoprijeti z ostalimi izzivi 21. stoletja. Kar je epidemija razkrila zelo grobo in zelo hitro je kako zelo ranljiv je globalni ustroj gospodarstva. Globalni kapitalizem in tržna ekonomija je počepnila praktično v trenutku. Borzni indeksi so v prostem padu, dobavne verige so se pretrgale, tudi tržna organizacija zdravstva je pokazal vse svoje omejitve pa ne globalno. Slovenija ni izvzeta iz te globalne slike, tudi pri nas je enako. OB prvi priložnosti je kapital pritekel pod krilo države, čeprav je recimo še po zadnjih podatkih za leto 2018 realiziral 4,2 milijardi čistega dobička. In seveda je prav, da država z interventnimi ukrepi poseže v prosti trg, prav je da pomaga ohranjati delovna mesta, kar s subvencijami za plače v tem zakonu tudi počne, ampak hkrati se moramo zavedati, da trenutna organizacija gospodarstva ni vzdržna ne za resen spoprijem z epidemijo neke daljše ročnosti. Vemo, da bomo na cepivo čakali vsaj leto in pol, kaj šele na recesijo, ki jo ta epidemija lahko sproži in na podnebni zlom, ki za naslednjim vogalom tudi kuka naprej. Potrebna je temeljna reorganizacija gospodarstva in ukrepi s katerimi se Slovenija odziva na Koronavirus morajo to odražati. Pri tem subvencioniranju plač gre še vedno za zasebna podjetja in se na ta račun spet brez pogojno rešuje zasebni kapital in njegove dobičke, ponavljam, spet. In tu mislim, da so ukrepi sicer pravilni, ne bi jih pa smela država dati od sebe »no strings attached«, to kar zdaj dela, to da jih daje praktično brezpogojno, morali bi se vprašati kako lahko to pomoč podjetjem namenimo na način, da bo opravljanje teh podjetjij boljše in da se bo tudi delavski standard v teh podjetjih dvignil. Konkretno moralo bi sorazmerno za prejeto pomoč pogojevati koristi za zaposlene vsaj za večja podjetja. Zdaj več različnih scenarijev je kako to lahko storimo, lahko bi država v zameno za pomoč prejela določene deleže v podjetju in preko teh deležev pripeljala k upravljanju podjetij zaposlene, lahko bi dala pomoč podjetjem pod pogojem, da sorazmeren delež svojega lastništva ta podjetja predajo recimo delavskim zadrugam in tu imam čisto prvo krovno, strateško, če želite vprašanje za gospoda ministra. Ali ste v tej smeri kaj razmišljali vsaj za večja podjetja? Vi prihajate, gospod minister iz, recimo temu krščansko-socialne struje vaše stranke, verjetno so vam ideje Janeza Evangelista Kreka precej blizu in me zanima, če ste kaj razmišljali o tem, da bi k upravljanju podjetij prepustili delavske zadruge, sorazmerno z ukrepi za katera podjetja zaprosijo. Vemo, da je recimo Francija kot odgovor na popoln kolaps trga dala ven razmislek o nacionalizaciji zelo velikih podjetij. Ne pravim, da moramo v to smer iti, pravim pa, da pomoč, ki jo država daje zasebnemu kapitalu, ne sme biti brezpogojna. In imamo vse razloge za to, da se ne zaustavimo pri tem, da zgolj odpremo državno malho in damo zasebnikom denar, ampak da posežemo tudi globlje. Za začetek lahko podremo diskusijo pri moralnih razlogih. V dobrih časih, gospe in gospodje, iz gospodarske zbornice nočejo deliti niti centra ustvarjenega bogastva s skupnostjo, ki jim to bogastvo omogoča niti zaposlenimi ne. Spomnimo, te isti gospe in gospodje, ki danes zahtevajo poglabljanje ukrepov in pričakujejo, da jim bo država pokrila čisto vse stroške za plače, so že en mesec nazaj rušili minimalno plačo in izdajali navodila kako se lahko izigra zaposlene za to zakonsko povišico, ki jim jo zakonodaja namenila, pa nasprotujejo socialnim pomočem in lobirajo za nižje davke in standarde. Povsod je ključni argument, da do taki socialni ukrepi in ukrepi za delavske plače poseg v prostori trg. Evo pride pa najmanjši znak težav, hop, gremo do države, gremo do davkoplačevalskega denarja. In če bo država namenila denar za reševanje zasebnega kapitala mora poskrbeti tudi da bo za zaposlene po tej intervenciji boljše, ker brez tega nismo naredili nič. In nismo se pripravili na vse posledice, ki jih izbruh koronavirusa prinaša in na druge izzive, ki so epidemiji tesno za petami. Lahko pogledamo ne samo na preteklo delovanje trga in njegovih ključnih nosilcev v zasebnem sektorju v tej državi, lahko se zaustavimo tudi pri tem kako se gospe in gospodje iz GZZS odzvali na čisto trenutno situacijo, pa na trenutne interventne ukrepe. Veliki industrijski obrati še kar naprej delajo, čeprav so to rizična mesta okužbe, imaš proizvodnjo halo, notri pa par sto ljudi, sočasno s tem, ko država pravilno ugaša družabno življenje, ampak profitna mašinerija se mora očitno vrteti naprej, kolesa se morajo obračati ne glede na ceno za človeška življenja in ne glede na ceno za delavsko zdravje. Tudi v sektorju trgovine, pa samo velike verige v sektorju trgovina realizirajo pol milijarde evrov čistega dobička oziroma so ga v letu 2018, pa ne morejo niti zaposlenim ponuditi niti najosnovnejše zaščite. In kako ta podjetja delajo s prekarnimi delavci? Pojdite na Instagram, odprite si profil delozlom. Ljudi serijsko odpuščajo zelo grdo, zelo grobo ali pa še posebej v storitvenem sektorju preden je prišlo do prepovedi jih silijo, da delajo nezaščiteni na rizičnih delovnih mestih. Zdaj pa hočejo, da država pokrije celo plačo, če delavca pošljejo na čakanje. S takim kapitalističnim razredom in s tako tržno organizacijo gospodarstva se mi ne moremo soočiti z izbruhom globalne epidemije kot je koronavirus ali z prihajajočo naslednjo recesijo ne globalno ne znotraj naše države.

Drugi razlog, ki presega zgolj moralni razlog družbene pravičnosti, je vprašanje gole gospodarske vitalnosti. Za nami je skoraj desetletje gospodarske rasti in če prisluhnemo temu kaj imajo gospe in gospodje iz GZS-ja za povedati se to bere tako kot da oni nimajo akumulacije niti za en mesec plač. Še enkrat, v letu 2018 pa 4,2 milijarde evrov čistega dobička. Istočasno v krizi, ko je to najbolj pomembno, niso sposobni zagotoviti blaga in storitev, pa nas čakajo še dodatne krize. Ponavljam, podnebni zlom, recesija. Tudi iz tega razloga je potrebno temeljiti predrugačiti kako se gospodarski kompleksi v tej državi opravljajo in v Levici smo na stališču, da bi bilo smiselno začeti delati na vpeljati demokracije v podjetjih, ker delavci so tisti, ki so organsko zainteresirani za to, da firma dobro dela, pa da hkrati dela v korist skupnosti. To, kar so kapitalisti pokazali, je pa popolnoma odpoved kakršnegakoli skupnega dobrega in odpoved interesa za delavsko zdravje. Za zaključek. Epidemija koronavirusa je prvo opozorilo kriznega obdobja. Kako bomo odgovorili nanjo sedaj bo določilo kako vitalni smo, da se spoprimemo s preostankom 21 stoletja. Obstoječi model gospodarstva z globalizacijo in zasebnim lastništvom produkcijskih sredstev ni sposoben poskrbeti za potrebe ljudi. Celo druge večje države znotraj Evropske unije so to začele spoznavati. Zdaj moramo ukrepati v drugačni smeri preden bo prepozno in začeti z reorganizacijo gospodarstva. To je nek strateški razmislek, gospod minister zanima me, če ste v tej smeri torej, da se v zameno za državno pomoč zahteva prilagoditve opravljanja podjetij, ki bodo na prvo mesto postavile potrebe prebivalstva ne pa dobiček. Če ste pripravljeni v tej smeri kaj narediti?

H konkretnemu zakonu, ki ureja subvencioniranje izplačila plač pa smo predložili tudi nekatere amandmaje, in sicer predlagamo, da se nadomestila za čakanje namenja ne samo gospodarskim družbam in zasebnemu kapitalu, ampak vsem inštitucijam, ki delajo. Saj kultura tukaj ni nič manj vredna, ali kakšna druga inštanca, ki ne dela za trg in ne dela za profit, pa bo morala ravno tako poslati ljudi domov na čakanje. Poleg tega tudi določeni zavodi v javni lasti upravljajo s kakšnimi gospodarskimi podjetji in popolnjujejo svoje proračune na tržni način, tudi oni bodo trpeli izgubo dohodka in zato pač predlagamo, da se v 2. členu navedek »gospodarska družba ustanovljena po Zakonu, ki ureja gospodarske družbe, zadruge ali fizična oseba« nadomesti z besedo »delodajalec« glede na komentar zakonodajne službe, lahko rečem delodajalec s sedežem v Republiki Sloveniji. To je prvi amandma. Skratka, če se dela interventne ukrepe za subvencioniranje plač za čakanje, naj se to naredi za vse, ne pa samo za privatnike.

Drugi ukrep, ki ga predlagamo je, da so tudi ljudje, ki izostanejo iz dela zaradi tega, ker morajo poskrbeti za svoje otroke, vrtci, šole so zaprti in tako in ki izostanejo iz dela zaradi tega, ker je javni promet zaprt, upravičeni do 80 odstotnega nadomestila. To je treba priznati kot višjo silo. Trenutno nadomestilo je samo 50 odstotno za čakanje. Tako da predlagamo, da se za tiste delavce, ki morajo mirkati na svoje otroke, ki ne morejo priti do delo zaradi tega, ker ne vozijo avtobusi, ne vozijo vlaki in tako naprej, nadomestilo dvigne na 80 odstotkov in ne ostane samo na 50 odstotkov.

Tretji amandma k temu zakonu je podrobnejša opredelitev tega, da se delovnega obsega za posameznega delavca ne sme povečati. Torej, že trenutni zakon predvideva, da se delavcem, ki so na čakanju oziroma na delu od doma in tako naprej v kriznih časih ne sme nalagati nadur. Mi predlagamo, da to razširimo s formulacijo povečanega obsega dela v neenakomerno razporejenem ali začasno prerazporejenem delovnemu času. To je za to, da je določba malo bolj diht(?).

Imam pa na temo naših komentarjev h konkretnemu predlogu zakona še naslednje točke: Zakonodajno-pravna služba je v predstavitvi svojega mnenja izpostavila vprašanje izplačila nagrad. Se pravi, zdaj bodo določena podjetja pokasirala državno pomoč, hkrati pa interventni zakon, isti zakon, ki jim omogoča, ki jim to državno pomoč omogoča ne zapisa možnosti izplačila nagrad menedžmentom in nadzornim organom. Se pravi, nek kapitalist bo poslal delavca na čakanje, zaprosil bo za državno pomoč, dobil bo državno pomoč, na koncu leta si bo menedžment tega istega podjetja izplačal za 100 tisoč evrov nagrade. Hipotetičen primer. Zlahka se lahko zgodi glede na to, kaj smo videli v preteklosti in kaj zdaj gledamo tega, kako tako zvani gospodarstveniki delajo s podjetji in z zaposlenimi.

Potem imamo tu koalicijski amandma, da se prenašanje izpada ur, ki ga morajo delavci opraviti razpotegne iz 6 na 12 mesecev. To je boljše kot vaši originalni amandmaji, je pa slabše od rešitve, da preprosto delavci, ki so na čakanju niso dolžni kasneje notri prinašati izpada ur. Mislim, zakaj bi ga? Če sedaj niso poklicani v proizvodnjo, če sedaj ostajajo doma, če so zdaj na čakanju ali pa prihaja do dela od doma, zaradi tega ker upada naročila, ker ni toliko biznisa, pomeni prinašanje notri ur za izpad v kriznem času samo to, da se jih bo še bolj izkoriščalo, ko tega kriznega časa ne bo več. Tukaj mislim, da bi morali preprosto ukiniti to, da morajo zaposleni, ki ostajajo zdaj doma notri prinašati ure. Hvala.