Predsednik, hvala. Spoštovani kolegice in kolegi! Spoštovani gospodje župani!

Pravzaprav sem ta čas čakal zelo zelo, rekel bi, težko, da lahko pač tukaj spregovorim in povem zakaj pravzaprav predlagamo spremembo in dopolnitev Zakona o Triglavskem narodnem parku.

Zakon je bil sprejet leta 1981, posegel je v območja kjer živi prebivalstvo, kjer gospodari prebivalstvo, kjer pravzaprav upravljajo svojo lastnino tako, kot so morali. No, zakon je pač prinesel to, da se je to območje Triglavskega narodnega parka nacionaliziralo. To pomeni, da lastniki, ki živijo znotraj parka nimajo pravice, da gospodarijo s svojo lastnino in da pravzaprav je življenje zaradi tega v tem območju bistveno drugačno, kot pa v območju izven parka.

Leta 2010 je bil sprejet noveliran zakon. Takrat je pravzaprav prinesel ene vrste zadoščenje ali pa pravzaprav, rekel bi, zadovoljstvo tudi lokalnega prebivalstva, da se je sprejel zakon, ki je v 10. in 11. členu določal tudi to, da se določene stvari finančno povrnejo občinam. Vendar pa do leta 2010 pa do danes teh sredstev ni država nikoli namenjala temu problemu. Pravzaprav ta zakonska določba 11. člena je, po moji oceni, neživljenjska, ker določa, da je treba financirati 80 % investicij v parkovnih občinah. To bi pomenilo bistveno več, kot je pa minister Zajc namenil v zadnjem proračunu, ko je dal 1 milijon. Že to samo po sebi moti, da je minister tisti, ki določa koliko denarja bo zagotovil posamezni občini znotraj Triglavskega narodnega parka, ne pa da je to nek sistem, po katerem pripada letno toliko in toliko sredstev vsaki parkovni občini. Dejstvo je, da smo pri pripravi izhajali iz Zakona o glavnem mestu Ljubljana, kjer je točno določeno, da se za potrebe glavnega mesta oziroma zato, ker je pač to protokolarno mesto in glavno mesto, določi koeficient 0,6 do 0,8 od dohodnine v Republiki Sloveniji. Mi smo temu prilagodili tudi naš člen in s tem zavedli, da se mi zadovoljimo z eno tretjino teh sredstev, to je 0,2 %, kar mislim, da je tudi upravičeno in ta se potem delijo na občine po sorazmernem deležu, ki so se ga občine med seboj tudi dogovorile. Ob tem bi rad dodal, da morate vedeti, da velja v tem območju Triglavskega narodnega parka 78 prepovedi. 78 prepovedi. Lahko si predstavljate, kako je v takem okolju pač težko gospodariti. Tudi lokalna skupnost ne more gospodariti, ker je pač vedno neka ovira, vedno je neka zakonska določba, ki preprečuje, da bi se določene stvari urejale. Ampak mi s to spremembo in dopolnitev ne posegamo v naravovarstvene kriterije, prav nasprotno. Mi ohranjamo celoten zakon. Ne moremo se pa strinjati s tem, da za to, da zato, da je neko območje, ne dobi za to nikakršnih sredstev. Triglavski narodni park ni bohinjski, ni bovški, ni kranjskogorski, Triglavski narodni park je slovenski in Slovenija se mora zavedat, da tudi Triglavski narodni park ni zastonj. Daleč od tega. Zavedat se je treba, da je treba vzdrževat Triglavski narodni park. Jaz naj samo povem, v preteklosti, ko nismo bili deležni nobenih finančnih pomoči države, se je zgradila kanalizacija ob Bohinjskem jezeru, zgradila se je kanalizacija po Spodnji Bohinjski dolini. To je bilo skupno 16 milijonov in pol in za to nikoli nismo dobil nobenih sredstev.

Tako da, verjamem, da bo vsak pomislil na to, da so tudi druga območja, ampak vseeno se mi zdi, da smo v tej državi vsi enaki in da imamo enake pravice in da imajo pravice tudi tisti, ki živijo znotraj razvojno omejenih območij. Če želimo, da ohranjena kulturna krajina, če želimo, da bomo imel turizem, če želimo, da bomo imel kakršnokoli gospodarsko dejavnost, potem je treba tukaj pomagat, pomagat lokalnim skupnostim, da se te stvari razvijejo, konec koncev, vsak Slovenec mora imet interes, da pride v nek nacionalni park, ki je urejen, po katerem ve, kako se pač obnašat in temu primerno je potem treba tudi zagotovit določena sredstva.

Nikakor ne gre za nobeno špekulacijo, gre samo za to, da naj se enkrat že začne uresničevat to, da bojo Bovčani, Kranjsko gorci, Bohinjci in pa ostali, imeli to pred sabo, da je življenje v nacionalnem parku kvalitetno in da je bistveno boljše, kot v drugih območjih in da bojo s tem ostale mlade družine, v teh koncih, da bojo gospodaril s svojim premoženjem in tukaj jim seveda lahko pomaga lokalna skupnost in zato predlagamo tudi, da se to razmerje spremeni. Če bo pa kogarkoli še kaj zanimal, v zvezi s tem, sem pa pripravljen na to odgovorit.

Hvala.