Spoštovane kolegice, kolegi, spoštovana gospa ministrica!

Na začetku bi rad povedal, da bomo v Levici zakon podprli, ampak kljub temu gre za interventne ukrepe, smo v eni krizi in mislim, da je nek minimum razprave potrebno opraviti to kar se zdajle dogaja.

Res gre za nujne interventne ukrepe, ki pa lahko imajo konkretne, dosti tudi škodljive posledice na posamezne kategorije prebivalstva, če so premalo premišljeni in pomanjkljivi, sploh ker imamo na mizi ukrepe, ki neposredno prizadevajo posledice posameznih skupin prebivalstva kot sem prejle povedal in že zdaj se govori, bodisi o zapornikih ali pa tujcih, beguncih, še posebej delavcih.

Epidemija vpliva na vse prebivalstvo in nekatere skupine ljudi je potrebno obravnavati ločeno zaradi specifičnih situacij v katerih se nahaja. In kot je bilo že zdaj s strani predgovornikov povedano, osebje ki predstavlja zaporno kazen, so vsekakor v specifični situaciji, v prenatrpanih zaporih in prav ta situacija jasno preprečuje omejevanje širjenja virusa in je lahko zelo hitro problematična. To smo videli tudi na drugih takih primerih, ki so se dogodili zlasti v domovih upokojencev ali pa bolnišnicah ali tudi šolah. Upam, da so bili na drugi strani sprejeti tudi kakšni blažilni ukrepi kar se tiče zapornikov, predvsem ki bodo vzdrževali eno moralo in preprečevali tudi hude psihološke stiske, tisti ki bodo ostali zaprti. Na primer, da se bo omogočilo brezplačno klice sorodnikom, ki jim je sicer onemogočen zdaj pred, upravičeno, seveda obiskovanje, in da bodo imeli več časa za telefonske pogovore. Pa sprašujem, je ministrstvo oziroma uprava za izvrševanje kazenskih sankcij razmislila o paketu tovrstnih ukrepov?

Druga stvar se nanaša na omejitev oziroma začasno prekinitev vseh postopkov v zvezi s prestajanjem zapornih kazni in tudi režim pozivanja na prestajanje zaporne kazni. Ampak tukaj bi vseeno prosil ministrstvo za pojasnilo, ali je takšen splošen za vse veljaven ukrep res najbolj primeren. O čem govorim? Sicer to ni stvar najbolj tega zakona, neposredno, bi vseeno prosil za pojasnilo, če je bila posebna skrb namenjena primerom, ko čakanje mogoče ni najbolj na mestu, še posebej z vidika žrtve. Namreč nasilje v družini, grožnja s smrtjo, spolno nasilje, to so ti primeri o katerih razmišljam in ali je ministrstvo proučilo te različne situacije. Tukaj je seveda treba preprečiti, da bi o tem podaljšanem času storilcu oziroma obsojenemu omogočili, da se ponovno znese nad žrtvijo oziroma ali nadaljuje s kaznivimi dejanji.

Dalje. Imamo pa tudi konkretno vprašanje v Levici glede še ene ranljive skupine za katero je težko rečemo, da naj še počaka mesec ali dva, in to so postopki na podlagi Zakona o tujcih in Zakona o mednarodni zaščiti. Kako bo poskrbljeno za to ranljivo skupino? Namreč ne gre pozabiti tudi na azilni dom ali pa dom za tujce in v tem pogledu sta v podobni situaciji kot so zapori, ki so vsekakor prenatrpani. Če bi se tukaj začelo ukvarjati, pojavljati problem širjenja bolezni. To je treba upoštevati.

Naprej bi imel še eno vprašanje glede razkoraka med obrazložitvijo in členi zakona. Namreč v obrazložitvi predloga zakona piše, da se uvaja možnost zaslišanja zadržane osebe preko video koference. Med samimi členi zakona pa te opcije ni navedene in tukaj bi prosil za pojasnilo, zakaj ta možnost izpade in zakona oziroma, če se motim, ki je navedena.

Zdaj pa kar se tiče stečajnih postopkov. Gre predlog bolj k zaščiti podjetja. Gospodarstvo je res tisto, ki je je bilo danes center pravzaprav vseh ukrepov med tem, ko ukrepov za delavce, za ranljive skupine teh ukrepov ni. Namreč država ni prepovedala vseh ne nujnih dejavnosti. Velika proizvodnja podjetja namreč še vedno delajo, proizvodne hale so tudi polne delavcev, ki so v neposredni bližini in drug drugega, kar ne vpliva dobro na prenos te bolezni, se pravi, to bo, prvič, podaljšalo čas omejevalnih ukrepov, če se bo bolezen širila, saj so to idealni pogoji za širjenje kot sem povedal.

Po drugi strani pa bo zaradi daljšanja obdobja omejevalnih ukrepov, če se bo bolezen razširila, tudi škoda za gospodarstvo večja. Prej, ko bomo maksimalno omejili možnosti za širjenje okužb, prej bo minila potreba po omejevalnih ukrepih v katerih skoz ta zakon zdajle govorimo in seveda skozi druge zakone. Ne pa, da smo v situaciji, ko vodstvo podjetja dela od doma, 100, 500 ali pa tisoč delavcev pa dela v prenatrpanih proizvodnih prostorih. In nedopusten je princip, da delali bomo dokler bo kaj za delati ali pa dokler ne bodo vsi zboleli. In svojimi ukrepi bi država morala preprečiti, da je dobiček postavljen pred zdravje in pa življenje ljudi.

Vemo tudi kakšna je situacija pri samozaposlenih. Čez noč so ostali brez dela in brez prihodkov. Podobno velja tudi za študente. Delavci, ki delajo preko študentskega servisa seveda. Delavci na čakanju imajo nizke prejemke. Zaposleni za določen čas so popolnoma nesigurni v situaciji. Položnice pa vemo, da prihajajo, kredite je treba odplačevati oziroma samozaposleni, eni morajo plačevati prispevke, nimajo pa zaposlitve. Zato bi pozval Ministrstvo za pravosodje in seveda tudi koalicijo, da pripravi tudi dopolnila v tej smeri, lahko tudi vzamemo si še nekaj časa, da se te stvari pripravijo. Ne vem koliko bo možno to v tem kratkem času narediti. Ob trenutni situaciji je potrebno ves čas imeti tudi pred očmi sisteme, ki jih imamo v državi, na primer, zdravstvenega, kjer se vsekakor kažejo rezultati enega podfinanciranja in pa tudi privatizacije, ki se tukaj zadaj dogaja v preteklosti. In enaka situacija kot v zdravstvu, ki sem jo omenil, se zaradi premajhnih sredstev, ki se dajejo v sistemu, kaže tudi v sistemu kazenskih sankcij in kaznovalne politike kot take. In nič od tega ni možno bolj, v boljšo smer spremeniti, če se ne zagotovijo dovolj velika sredstva. Vidimo, da v Sloveniji smo lahko veseli in zadovoljni, da imamo relativno še vedno zelo dobro delujoč sistem primarnega zdravstva in tudi sekundarja, tako da za enkrat še bolezen se obvladuje.

V Levici smo že večkrat tudi dejali, da podpiramo vse ukrepe, ki so bili sprejeti in pozivamo ljudi, da se jih držijo. Vseeno pa smo priča tudi nekaterim povsem nepotrebnim dejanjem ali pa ukrepom te Vlade. Prva stvar, ki je zbodila v oči je bila slika vlade v maskah s filtri in imamo zdravstvene delavce, ki nimajo ustrezne zaščitne opreme, imamo kopico delavcev, ki delajo v lekarnah, v trgovinah, na bencinskih črpalkah in še bi lahko našteval, ki te opreme nimajo. Tudi oni opozarjajo, da brez ustrezne zaščite opreme že tudi zbolevajo, imajo ogromne skupine delavcev tudi na teh področjih, ki so nujne za tekoče življenje v državi, ki če prenehajo z delom, se postavi vprašanje ali se bo lahko njihova dejavnost, čeprav je nujna, nemoteno nadaljevala naprej in to je po mojem nedopustno na kar opozarjam.

Druga taka kritika in v včerajšnjem Delu je prof. dr. Cviter zelo dobro na njo opozoril, s konkretnimi primeri, vsebinskimi opozorili, pa leti na prenehanje testiranja. Svetovna zdravstvena organizacija poziva…