Najlepša hvala, gospa predsednica.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, vsi vabljeni, najprej naj vas lepo pozdravim v tem svetlem, sončnem dnevu, in vas nagovorim z nekaj izhodiščnimi pogledi in ocenami, na podlagi katerih, verjamem, se bo potem tudi razvila nadaljnja razprava in na podlagi katerih boste dobili vsaj posreden odziv na potrebnost oziroma nepotrebnost potrjevanja ravnokar predlaganih sklepov.

Preden začnem, bi želela izraziti iskreno zahvalo in spoštovanje vsem vključenim v vzgojno-izobraževalne procese v naši državi, od vzgojiteljev, učiteljev, profesorjev, visokošolskih profesorjev, višješolskih profesorjev, vseh ravnateljev, posebej tudi vzgojno-varstvenih zavodov, vseh ostalih zaposlenih in vodstvenih kadrov v organizacijah oziroma organih vzgojno-izobraževalnega procesa v naši državi. Vsem otrokom, učencem, dijakom, študentom in vsem ostalim, ki so vključeni in so del tega, čemur rečemo vzgojno-izobraževalni proces v naši državi. Vsem staršem, starim staršem, sorodnikom in tistim, ki v teh dneh pomagate vsem nam skupaj, da lahko izobraževalni proces v takšni obliki, kot poteka ta trenutek, zagotavlja in omogoča, da nismo prišli v situacijo, ko bi ga morali prekiniti, kar bi pomenilo, da bi prekinili letošnje izvajanje šolskega leta in da bi lahko, če ne bi bilo takšnega odziva, prišli do točke, ko ne bi mogli uspešno zaključiti šolskega koledarja. Kar pomeni, da bi lahko, če ne bi bilo vseh teh vaših odzivov, prišli do situacije, ko bi izgubljali letnike izobraževanja v celi državi. Da se je to lahko zgodilo, zelo veliko odgovornost in prevzem dela nosi tudi široka in kompleksna strokovna institucionalna podpora v našem sistemu, ki ga različni nivoji predstavnikov stroke, v prvi vrsti Zavoda za šolstvo, prevzemajo pri tem delu. V tem obdobju to še posebej velja tudi za zdravstveno stroko, na čelu z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje. Na polju aktualne vsebine, ki je povezana z maturo, izpostavljam stroko, ki je vsebinsko in operativno po zakonu v naši državi odgovorna in pristojna za izvedbo tega dela procesa, to je Republiški izpitni center, to sta obe državni maturitetni komisiji za splošno in za poklicno maturo. Nadalje gre zahvala Arnesu in vsemu tistemu delu, ki skrbi za infrastrukturno podporo, zato da lahko izobraževanje na daljavo poteka nemoteno. Naslednja zahvala, velika zahvala gre vsem strokovnim delavcem v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ki dnevno opravljajo zelo zahtevno delo, povezano z že omenjenimi tudi stiskami in tegobami, ki jih imajo tako učenci kot tudi, verjemite mi, učitelji in ravnatelji pri svojem delu. Delo v tem obdobju je zahtevno, je težko, vendar pa kot rezultat vsega tega sodelovanja vliva prepotreben optimizem v družbo, v čas, v katerem smo se vsi skupaj znašli, ne po lastni volji, ne po lastni želji, ampak zaradi višje sile, ki se imenuje narava. Ona je tista prva in zadnja, ki bo odločila, kako bo šlo naše življenje naprej, z veliko polaganja hitrih upov v stroko, v znanost, ki bo, verjamem in tudi želim, da na čim hitrejši možni način tudi našla cepivo za ta zaenkrat še neobvladljiv virus. To, kar opisujem sedaj, je skupnost v naši državi, ki omogoča, da imamo v tovrstno nestabilnih razmerah ta trenutek stabilen izobraževalni sistem. Sistem, ki se je moral prilagoditi dobesedno čez noč, ni bil pripravljen na to, vendar se je praktično v enem tednu postavil na noge, ne zaradi volje kogarkoli, ampak zaradi razumevanja vseh vključenih v ta sistem, da je treba iti dalje, da je treba iti naprej in da bomo to lahko naredili samo pod pogojem, da bomo sami kreatorji tega procesa. V tem smislu se je v prvi vrsti pokazalo še nekaj - pokazalo se je, da lahko z medsebojnim razumevanjem, pomočjo, spoštovanjem in zaupanjem, s strpnostjo na premišljen, preudaren način najdemo pot, ki nas bo vse skupaj peljala naprej. In da smo na tej poti tako zelo močni in uspešni, kot je močan najšibkejši člen v tej naši verigi. Ta najšibkejši člen se lahko in se bistveno razlikuje od primera do primera, vendar pa, če smo strpni, če smo solidarni in če pomagamo, potem tudi tega krepimo. In vse do danes v tej situaciji se je točno to tudi zgodilo in se dogaja. Ja, nimamo čarobne paličice, s katero bi zamahnili in našli rešitve za vse izzive, za vse tegobe, ki nas tudi v izobraževalnem sistemu in vzgojnem sistemu ta trenutek težijo oziroma preganjajo, nimamo je. Mi pa verjemite, da se zelo trudimo, da jih najdemo in poiščemo tiste najboljše. Trudijo se pa lahko uspešno samo, če to počnemo skupaj, če se tega zavedamo in če iskreno v ta proces tudi vlagamo vso svojo energijo, vse svoje znanje in v končni fazi tudi vso svojo pozitivnost in optimizem. Toliko bomo uspešni, toliko bomo uspeli ta sistem ohraniti na nogah, kolikor bomo tega zmožni. Naš sistem vzgoje in izobraževanja je zelo kompleksen sistem. Kaj to pomeni - to pomeni, da je glavna in temeljna odgovornost države, tega izvršnega dela delovanja, torej Vlade in v njenem imenu prvenstveno seveda ministrstva, pristojnega za izobraževanje, znanost in šport, to, da zagotavlja, da ta sistem deluje. Se pravi, da zagotavlja pogoje za delovanje sistema, pogoje za to, da se ljudje v sistemu lahko izobražujejo. Kako vsebinsko, na kakšen način, pa to v prvi vrsti definira - in tako je tudi prav - strokovni del naše družbe in našega sistema. Ni država in tudi ne sme biti država tista, ki definira vsebinske in strokovne vidike delovanja v izobraževanju, to počnejo totalitarni sistemi, mi to nismo in tega tudi sama ne bom v nobenem primeru nikoli dopustila. Vse odločitve, ki morajo biti formalnopravno potrjene in sprejete, so na polju izobraževanja odraz pretehtanih strokovnih usmeritev, ki pa so seveda soočene s tem, kar imenujemo javni interes države na polju izobraževanja in tudi vzgoje. In ta javni interes pri nas je zelo jasen - definirano moramo imeti obvezno osnovno izobraževanje; pri srednješolskem izobraževanju moramo slediti zakonskemu dejstvu, da se to zaključi po treh ali štirih letih šele z zaključnim izpitom ali maturo; definirano je na ta način, da se izobraževanje na visokošolskih institucijah izvaja v veliki avtonomiji, kar pomeni, da se neposredno niti ne pričakuje, da država s kakršnimikoli smernicami in pravili posega v to izobraževanje.

Toliko za začetek, da bomo razumeli, o čem govorimo - ni država vsemogoča in ne sme biti, in prav je tako. Vse, kar pa mora poskrbeti, pa je to, da zagotavljamo, da imate vsi oziroma da imajo vsi, ki se izobražujejo, enake izhodiščne priložnosti in da za vse veljajo enaka pravila, najsi bo to danes, jutri, pred petimi leti.

Aktualno stanje in zgodba naprej, kje smo danes, se pravi, na dan 30. 4. 2020, to je dober mesec in pol po tem, ko smo se tudi z vidika javnega interesa za zaščito zdravja vseh vključenih v vzgojo in izobraževanje, odločili, da je treba vse organizirane oblike za vse zaradi njihovega zdravja in varovanja zdravja zapreti, ne posamično, ne reaktivno, tam, kjer bomo pa našli okužbo, tam bomo pa potem začeli razmišljati in zapirati, to bi bila napačna pot. In je bila napačna pot. To smo naredili zaradi tega, ker smo želeli proaktivno preprečiti, da bi lahko prišlo do situacij, ki ste jih lahko v Evropi opazovali, v Italiji, Španiji, Veliki Britaniji, ki jih opazujete zdaj lahko na Švedskem, do situacije ta trenutek v Združenih državah Amerike, kjer je ocena, da je smrtnih žrtev zaradi koronavirusa že več, kot je bilo žrtev vietnamske vojne. Zato smo to počeli. In to smo počeli v času, ki je pomenil, da smo tri četrtine učnega procesa v tem šolskem oziroma študijskem letu oddelali na običajen način, torej v času, ko smo itak že v samem procesu prehajali v njegovo zaključno fazo.

Kje smo ta trenutek? Če smo še en teden nazaj imeli splošno zdravstveno epidemiološko sliko precej, recimo temu, zadržano, smo glede na dnevne podatke po tem obdobju končno prejeli precej stabilno, optimistično sliko, ki pravi, da imamo zadeve toliko pod nadzorom, da jih lahko tudi že sami na nek kontroliran, postopen in zelo premišljen način usmerjamo. In da je nastopil realen trenutek, ko se lahko začnemo pogovarjati tudi o tem, da na nek postopen, previden in omejevalen način reaktiviramo tudi to klasično družbeno življenje. Ko se o tem pogovarjamo, se v prvi vrsti pogovarjamo tudi o delovanju v vzgoji in izobraževanju. In realna ocena na podlagi vseh teh spremljanj v zadnjem obdobju je, da pod pogojem, da slika ostane takšna, kot je ta trenutek, to je pa v prvi vrsti odvisno od tega, koliko smo tudi mi kot posamezniki odgovorni in sprejemamo ter sledimo vsem tem zaščitnim ukrepom, zato da varujemo sebe in da varujemo vse tiste okrog nas, pod tem pogojem, da bo možno z 18. 5. reaktivirati postopoma in delno nekaj vzgojno-izobraževalnega procesa. To je ocena tega trenutka. In ker stvari ne moremo in tudi ne smemo - bilo bi zelo neodgovorno - reaktivirati z danes na jutri, ampak se je treba postopno tudi pripraviti nazaj v to vrnitev, je treba uskladiti in pripraviti različne tako pedagoško-izobraževalne strokovne podlage, smernice, kot sedaj tudi smernice, ki so povezane z varovanjem zdravja in zaščitnimi ukrepi v tej povezavi. Ker je sistem tako kompleksen, kot sem ga opisovala maloprej, to pomeni, da ko imamo pripravljene te podlage, moramo te podlage potem tudi preveriti s predstavniki ravnateljev, s predstavniki sindikata, drug med drugim, torej stroka, izobraževalna, z NIJZ in obratno, zato da vidimo, ali vsi ti protokoli, vse te smernice in navodila dejansko so sprejemljiva za vse vključene v tem procesu. In ko to naredimo, smo pripravljeni. Pripravljeni do točke, ko ta navodila lahko posredujemo naprej v vrtce, šole, ti tudi potem potrebujejo določen čas za to, da pripravijo spet sistem v tem fizičnem, operativnem smislu, da se reaktivira; kaj to konkretno pomeni, bomo verjetno tudi slišali s strani predstavnice NIJZ, od tega, da bo treba vse prezračiti, vode spuščati, vse počistiti, vse na drugačne načine pripraviti. Skratka, kaj želim povedati - tudi tu bo potrebnega nekaj časa za pripravo. In smo pripravljeni. Vendar pa spet, ker moramo zagotoviti, da bo sistem stabilno deloval in da bo varen, tega ne moremo narediti hipno. To pa nikakor ne pomeni, da ničesar vmes ne delamo. Ko bo sistem aktiviran, ga bomo zelo, zelo budno spremljali, tisti del, ki se bo vrnil v te organizirane oblike varovanja. Zakaj? Zato, ker se zavedamo, da bomo z jesenjo morali postaviti drugačne temelje sistemov vzgoje in izobraževanja v državi. Ne zato spet, ker bi si želeli ali pa ker bi bilo karkoli narobe s sistemom, ampak zaradi tega, ker živimo v drugačnih razmerah. Ker bo jutri, ki ga bomo živeli, drugačen od tega, kar je bilo še pol leta nazaj. In da, pripravlja se sistem tudi že za vzgojo in izobraževanje od jeseni dalje, sistem, ki bo zelo zahteven za vse nas vključene. Zakaj? Zaradi tega, ker bodo številne omejitve, od fizičnih omejitev, koliko otrok bo lahko v razredih, do vprašanja, kako bomo v tem smislu potem tudi z vidika delovnih obveznosti zaposlenih morali določene stvari na novo premisliti in kako bomo istočasno morali zagotoviti, da bo izobraževalni in vzgojni proces nemoteno tekel naprej. In za to imamo tri, štiri mesece časa, ne pet, deset let, kolikor običajno takšne strukture zahtevajo. Mi se zavedamo in delamo na tem že ta trenutek. In tudi ocenjujemo, da na vsaki točki, na kateri je potrebno, da se nam priključijo vsi že omenjeni vključeni sestavni predstavniki procesa v to odločanje, v pripravo, so nemudoma poklicani in to nadaljujemo naprej. Ni treba pri vsaki vejici, ampak na določenem mestu pa ja in od tam naprej sodelujemo. Korak po koraku se točno ve, kako zgledajo procesi. In ja, velikokrat - moram iskreno priznati - je moteče, ko so pričakovanja javnosti tista, ki nam želijo usmerjati proces. To zamaje pravzaprav neke vrste nemoteno izvajanje in nadaljevanje nadgrajevanja tega sistema. Ampak po drugi strani, veste, če kdaj, še posebej v teh časih je pa to nekaj, kar je izjemno človeško in običajno, da se dogaja. Vse nas skrbi. Ne mislite, da ne skrbi učiteljev, kako bo, ne mislite, da ne skrbi ravnateljev, kako bo. Otroke skrbi. Predstavljajte si, v kakšni drugačni realnosti živijo v primerjavi z leti njihovih prejšnjih generacij. Ne vedo čisto dobro, kaj se dogaja. Ampak tukaj smo tudi zaradi tega, da jim mi sami pri tem pomagamo. Stroko skrbi. Danes, verjamem, bomo imeli tudi priložnost, ko bomo slišali veliko tudi strokovnih, drugačnih pogledov in ocen. To je vse običajno, ampak na koncu je pa tisto, kar pa mora biti, in je tudi prav, da je odgovornost države oziroma ministrstva, da iz vsega tega skupaj potem prepozna tiste temeljne gradnike javnega interesa oziroma, z drugimi besedami, najboljšega možnega načina oziroma poti za nadaljevanje izobraževalnega in vzgojnega procesa v tej državi. Stanje danes je pravzaprav rezultat vsega, kar smo v tem obdobju - govorim seveda zgolj z vidika izobraževanja na daljavo - naredili v tem času od 16. 3. dalje.

Mi smo vam tole gradivo poslali v obliki poročila o izvedbi ukrepov na področju vzgoje in izobraževanja v času epidemije, v katerem smo vam natančno povzeli, katere vse ključne aktivnosti so bile in se peljejo in za katere verjamem, da bomo imeli danes tudi tekom razprave veliko priložnosti, da jih še dodatno pojasnjujemo, argumentiramo. Tako zdajle ta trenutek ne bi pravzaprav namenjala predstavitvi tega, verjamem, da ste si to prebrali, pregledali. Prosila sem tudi, da so to isto poročilo že zjutraj objavili na spletnih straneh Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, tako tudi vsa zainteresirana javnost, ki sledi temu našemu odboru, lahko to poročilo zdaj na spletu tudi najde in si ga ogleda.

To je tisto, kar smo do danes v tem trenutku zmogli narediti. In smo naredili, še enkrat ponavljam, skupaj. In smo z rezultatom tega, kar smo naredili, zagotovili, da lahko rečemo, da se naši otroci ta trenutek izobražujejo, izobražujejo se na daljavo, izobražujejo se na način, ki sledi zakonsko potrjenemu kurikulumu, ki sledi vsem datumom šolskega koledarja in ki bo ravno zaradi tega razloga na koncu pripeljal čez dober mesec in pol do tega, da bomo lahko rekli, da smo uspešno zaključili tudi to šolsko leto, na malo drugačen način, ampak uspešen način.

Na tej točki bi predlagala oziroma tudi prosila, predsednica, če bi lahko še dodatne, bolje vsebinsko in strokovno podprte argumente ter pojasnila za to, kaj se v vzgojno-izobraževalnem sistemu ta trenutek vse dogaja in koliko vsega smo naredili, da bi zaprosili tudi predstavnike stroke. In sicer bi v prvi vrsti najprej predlagala oziroma prosila, da daste besedo dr. Vinku Logaju, direktorju Zavoda za šolstvo. Potem, glede na aktualno tematiko, bi prosila, če se lahko da besedo obema predsednikoma republiških maturitetnih komisij, za splošno in za poklicno maturo, predsedniku Republiškega izpitnega centra dr. Zupancu, predstavnikom oziroma predstavnicam ravnateljskih združenj, potem pa vsekakor tudi predstavnici Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Tako da boste tudi v tem vsebinskem smislu dobili neposredno neke odzive in pojasnila, kje smo danes, kako smo danes, zakaj smo tako danes.

Mogoče še zadnje v tem uvodu. Veste, glede na stanje razmer v celi državi in če gledamo z vidika izobraževalne dejavnosti, vsi skupaj moramo biti ponosni na vse vas, ki predstavljate sestavni del vzgoje in izobraževanja v tej državi, na vse tiste, ki ste postali sestavni del tega sistema ta trenutek. Govorim o vseh zaposlenih, govorim seveda o vseh vključenih v te procese, govorim o naši stroki. Govorim pa tudi o tistih, ki ste močno pripomogli k temu, da lahko ta sistem še bolj nemoteno ta trenutek peljemo, o številnih donatorjih, ki ste pomagali v teh razmerah v tem času s pomočjo, da so učenci dobili še dodatno računalnike, dostope do spleta, modeme. Govorim o vseh kreatorjih številnih spletnih aplikacij, ki so zagotavljale, da lahko izobraževanje na daljavo še bolje teče. Govorim o obeh naših glavnih založbah, Rokus in Mladinska knjiga, ki sta omogočili v hipu brezplačen dostop do učnega gradiva. Govorim o naši nacionalni RTV, ki je dobesedno v prvem tednu aktivirala vzgojno-izobraževalne programe, naprej za mlajše preko Izodroma, potem pa tudi s številnimi dokumentarnimi in kulturnimi programskimi vsebinami, zdaj fokusiranimi predvsem na pomoč pri pripravi dijakov na njihova zaključna preverjanja znanja oziroma na maturo. Vse to je danes tisto, kar sooblikuje v teh zahtevnih razmerah sistem vzgoje in izobraževanja v tej državi. Ja, tu so pri tem vzgojnem delu tudi številni tisti, ki so zdravi in imajo voljo, da pomagajo staršem z majhnimi otroki pri varstvu, to so individualna varstva. V sistem individualnih varstev je vključenih tudi veliko strokovnih vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic oziroma vzgojiteljev, ki prihajajo na prošnje nekaterih staršev, ki so posredovani na vrtce, v pomoč tem staršem, ker nimajo zagotovljenega svojega varstva. Veste, veliko, veliko je takšnih zgodb, ki so dobre, ki so človeške in ki so odraz tega najboljšega, kar premoremo. Ampak se o njih ne piše, o njih se ne govori, ker ni drame. Ampak, veste, drama je celotna situacija, v kateri smo mi ta trenutek. In se je treba vprašati sam pri sebi, ali jo delamo z razlogom in konstruktivno kritično, tam, kjer je potrebno, ali pa jo delamo zaradi kakšnih osebnih interesov, pričakovanj in želja, ki pa niso zdajle najboljša pot v času, v katerem smo vsi skupaj. To je zdaj čas, ko si moramo pomagati med seboj, ko moramo tudi zaradi te pomoči pomagati preživeti naši skupni državi, zato da bo lahko šla naprej, naprej v boljši, svetel in na znanju temelječ jutri.

Hvala lepa.