Govor

Hvala za besedo, nova predsednica.

Spoštovana gospa ministrica, vabljeni na sejo, kolegice in kolegi!

Na začetku naj povem, da namen te seje ni, da bi kdorkoli pozival k odprtju katerekoli izobraževalne ustanove, zato že vnaprej zavračam morebitne očitke o tem, da smo neodgovorni s sklicem te seje, temveč je namen te seje opozoriti na pomanjkanje informacij, ki prihajajo z ministrstva, vključno z vsemi navodili, ki bi jih morali dobiti vsi izobraževalni zavodi v Sloveniji, ki izvajajo različne službe, se pravi, različna izobraževanja.

Kaj bi mi pričakovali od ministrice in kaj bi ministrica morala storiti. Predstaviti bi morala več možnih scenarijev glede na različne poteke dogodkov. Zavedamo se, da živimo v dokaj nepredvidljivih situacijah in zaradi tega bi bilo še toliko bolj potrebno, da imamo načrt A, načrt B, načrt C, se pravi, toliko načrtov, kolikor je dejansko lahko nekih nepredvidljivih zadev. Dejstvo je, da tega ministrstvo do danes ni naredilo. Dokaz za to so tudi razne novinarske konference. In če grem le dva dneva nazaj, je predstavnik Vlade, glavni govorec za covid-19, gospod Jelko Kacin, v dopoldanskem terminu Vlade rekel: »Šole se ne bodo odprle 11. maja.« Le nekaj ur zatem je ministrica, ki pokriva to področje rekla: »V najboljšem primeru se bodo šole in vrtci odprli 11. maja.« Se pravi, predstavniki iste Vlade isti dan le nekaj ur kasneje govorijo povsem kontradiktorne zadeve. In v Listi Marjana Šarca se nam zdi tak odnos do državljanov in vseh, ki se jih tiče in so del posredno ali neposredno izobraževalnih ustanov, nezaslišan, saj bi morali pravi čas dobiti prave informacije, da se na njih lahko tudi pripravijo.

Spoštovana ministrica, vaše ministrstvo bi moralo na podlagi strokovnih priporočil pripraviti načrte, varnostne protokole ter različne terminske plane za odpiranje šol. Te odločitve bi morali sprejeti vi, ki ste se odločili, da boste sedeli na politični funkciji, seveda pa jih sprejemate na podlagi različne stroke. Je pa za javnost veliko bolj pomirjujoče, če vedo, kdo je ta stroka, ki jo tolikokrat imenujete. Se pravi, da stroko imenujete tudi z imenom in priimkom, da vemo, kdo je ta stroka, ki se odloča. Ni pa stroka namenjena temu, da se vi kot ministrica skrivate za njo, kajti ministrica je na koncu tista, ki mora sprejeti odločitve. Odlok o zaprtju šol oziroma vseh izobraževalnih ustanov je sprejela že prejšnja Vlada, se pravi, Vlada Marjana Šarca. In ko so se ti vzgojno-izobraževalni zavodi zapirali, je prejšnja Vlada to delala premišljeno, ker se je zavedala posledic, ki pomenijo, da se vzgojno-izobraževalne ustanove zaprejo, kajti to ne pomeni le, da nekdo ne more v šolo, ampak s tem potegne dejansko celotne družine, ki imajo otroke. Zdaj aktualna Vlada rahlja ukrepe na vseh področjih, vsi državljani, razen tistih, ki ste, očitno, del Vlade, to izvemo čez noč, na pozno terminskih konferencah oziroma skozi nagovore - včeraj ste, recimo, kar nekaj ukrepov sprostili, sam sem zasledil, mislim, da okrog desetih ali enajstih zvečer -, in mislim, da moramo poudariti, da odprtja vseh vzgojno-izobraževalnih ustanov ne moremo primerjati z odprtjem avtopralnic. Če še lahko razumem, da v torek zvečer odprete avtopralnice, da je drugi dan naval državljanov, ki si grejo očistit svoje avtomobile, avto pripeljejo, stroj avto očisti in se zadovoljen državljan odpelje domov s čistim avtomobilom, pri šolah oziroma vzgojno-izobraževalnih ustanovah je pa to nekoliko drugače. Se pravi, da z danes na jutri odpiramo neke zadeve, je popolnoma nezaslišano. Zato bi ministrstvo moralo pripraviti odgovore na vprašanja, ki jih imajo vsi starši oziroma otroci, dijaki, študentje, ki so del izobraževalnih procesov, in dejansko je nezaslišano, da teh informacij nimajo. V zadnjem tednu sem govoril s kar nekaj ravnatelji, ki so menedžerji svojih šol, in jih žalosti, da informacije do njih pridejo prepozno, če sploh pridejo. Ponavadi informacije izvejo preko novinarskih konferenc, tako kot mi vsi, šele drugi, tretji ali četrti dan pa potem pride okrožnica, ko se dejansko vsi ravnatelji in vsi zaposleni sprašujejo, kako sploh bo. Prav smešno je bilo gledati, kako ste sprostili ukrepe tudi glede muzejev in knjižnic z danes na jutri in potem pričakovali, da bo zadeva funkcionirala. Vem, da to ne spada pod vaše ministrstvo, ampak prav žalostno je bilo včeraj gledati vladnega govorca Jelka Kacina, kako je obračunaval s temi muzeji in knjižnicami in jim govoril, kaj so do sedaj delali štirinajst dni, da niso bili pripravljeni. Se pravi, dvomim, da niso pripravljeni muzeji in knjižnice, ampak od ministrstev bi pričakovali jasna in hitra navodila, na kakšen način se lahko pripravijo, predvsem glede zdravstvenih problemov, kajti, kot je včeraj tudi preko medijev govorila ena izmed direktoric muzejev, tu ne gre le za to, da zaščitijo receptorja na vhodu v muzej, ampak tudi udeležence. Se pravi, tu je res nešteto vprašanj, na katera, na žalost, nima nihče odgovorov.

Zato ker je izobraževalni sistem tako širok, se bom v svoji predstavitvi lotil posameznih področij, ker se med seboj zelo razlikujejo, in tudi vi bi morali navodila dajati posameznim izobraževalnim ustanovam posebej.

Kar se tiče vrtcev. Ko je Vlada Marjana Šarca zaprla izobraževalne ustanove, je dala izjemo, da se zagotovi varstvo otrok tistim staršem, ki opravljajo poklice, ki so nujni, da lahko država obratuje. Tu govorimo o policistih, govorimo o vojakih in vseh zdravstvenih delavcih, ki delajo iz dneva v dan in se borijo proti tej nepredvidljivi situaciji. Vaša Vlada, Vlada Janeza Janše, je to čez noč spremenila in dejansko so s ponedeljkom vsi ti starši bili, če lahko uporabim ta izraz, »v luftu«, kaj narediti s svojimi otroki. Tu dejansko nastane paradoks zgodbe. Vsa medicinska stroka, predstavniki Vlade govorijo, da so najbolj ogroženi v Republiki Sloveniji starejši prebivalci, največ smrtnih žrtev, mislim, da dve tretjini, je v domovih za starejše občane in nasploh med starejšim prebivalstvom. In kaj zdaj mislite, kam so ti starši dali svoje otroke, če je bilo vse zaprto in so morali nujno v službo - predvsem na podeželju so jih dali njihovim starim staršem in jih s tem tudi neposredno začeli ogrožati. Druga možnost, ki jim je bila nekako ponujena, je, da se starši odloči, da je doma in dobi 80 % svoje plače. Zdaj vemo, da to ni tako enostavno, da marsikateri delodajalec ti to zameri, ob tem pa smo tudi socialno ogrozili tiste družine, v katerih se je moral starš odločiti, da je doma, in je na koncu meseca dobil manj denarja.

Danes se ukrepi rahljajo, kar je po vaših besedah rekla stroka. Starši se vračajo na delovna mesta, problemi pa so še vedno isti. Se pravi, še vedno predvsem na podeželju dajejo svoje otroke v varstvo babicam in dedkom, nekateri, ki imajo možnost, se odločiti ostati doma. Ste pa vi kot ministrica v eni izmed izjav predlagali zasebno varstvo. Pri tem zasebnem varstvu se sprašujem, kdo bo odgovarjal za nepravilnosti, ki se bodo zgodile v zasebnem varstvu. To zasebno varstvo se sliši tako, da spodbujate delo na črno. Pred kratkim smo imeli tudi afero glede Kengurujčkov, pri katerih je bilo, kar se tiče papirologije, vse urejeno, pa smo videli, kakšne nepravilnosti in kakšno afero smo imeli. Sprašujem se, če se bo pri zasebnih varstvih zgodila kakšna napaka, kakšna zloraba, kdo bo prevzel odgovornost, da je s strani Vlade spodbujal tak način varstva. Prevečkrat so tudi pozablja, da imajo vrtci kurikulum, se pravi, da ljudje, vzgojiteljice in vzgojitelji, ki delajo v vrtcih, imajo ustrezno izobrazbo in vrtec ni samo neko varstvo otrok, ampak je mnogo več, se pravi, otroci se tam tudi učijo. In primerjati varstvo v vrtcih z varstvom pri vseh drugih, je nekoliko skregano z logiko, kajti tudi stroka pravi, da se otroci morajo čim prej vključiti v varstvo, v vrtce, in da ni več primerno tako, kot je bilo včasih, da so otroci veliko let ostajali pri svojih dedkih in babicah. Podobni problemi glede varstva se pojavljajo tudi v osnovnih šolah. Mislim, da je vsem jasno, da tam nekje do petega razreda osnovne šole je otrok zelo težko sam doma. In žalosti nas, da ne gledate zgodbe celostno, da ko sproščate ukrepe, ne omogočite tudi tistih zadev, kar sprostitev nekega ukrepa pomeni v teh primerih dejansko varstvo otrok. Mislim, da si vsi ti starši zaslužijo odgovore.

Druga točka, ki se jo želim dotakniti, so osnovne in srednje šole. Pri tej točki bom namenoma izpustil maturante, ki se jih bomo lotil oziroma jih bom predstavil posebej. Dejstvo je, da osnovne in srednje šole na to niso bile pripravljene, ker cel svet na to krizo ni bil pripravljen. In prav zaradi te krizne situacije bi od vas, spoštovana gospa ministrica, pričakoval, da bodo vaša navodila toliko bolj jasna in pravočasna, kajti v teh časih imeti računalnik, ne pomeni konca težav. Vi cel čas govorite, kako vse poteka dobro. Sam sem, kot sem že prej povedal, opravil veliko pogovorov tako z ravnatelji kot učitelji, pa tudi starši in bilo je kar nekaj kritike na to zadevo. In s tem, ko pravite, da je vse dobro, dejansko zanikate vse probleme, ki so pri pouku na daljavo, in z neko kritičnostjo, ki bi jo pričakoval od vas, bi pomagali tem ustanovam, da bi marsikatero zadevo rešili.

Težave se pojavljajo od vsega začetka. Na začetku sem že omenil zadevo glede računalnikov in interneta. Kar nekaj ravnateljev mi je reklo, da so sami poskrbeli za tiste učence, ki nimajo računalnikov. Tudi občine so kupile - vem podatek od županov - za tiste učence, ki niso imeli računalnikov. Se pravi, tu je zdaj spet bila vloga na ravnateljih in županih. Tisti, ki je bolj iznajdljiv, tisti, ki je bolj sposoben, je hitreje poskrbel za te reči in učenci so hitreje prišli do računalnikov. Sprašujem se, kakšna je bila tu vaša vloga pri nabavi računalnikov, pri preverjanju, koliko ljudi ima računalnike in kakšna je bila pomoč. Pri računalnikih je dejstvo, da imajo nekatere družine več denarja, nekatere manj, so pa tudi po številu različne. In nekdo, ki ima štiri, pet otrok, dejansko zelo težko, saj ne verjamem, da ima doma štiri ali pet računalnikov. Se pravi, kako je ta družina, če so vsi, na primer, šoloobvezni, kako so potem izvajali pouk na daljavo. In največja napaka, ki se je zgodila, po mojem mnenju, pri tem pouku na daljavo, je, da so starši v veliko primerih postali učitelji. Pouk na daljavo pomeni, da učitelj izvaja pouk preko računalnika, doma ga spremlja učenec, ne pa da so starši postali učitelji. In zakaj je to velik problem - zato, ker se nekateri starši s svojimi otroki ne ukvarjajo nič, nekateri pa gredo v drugo smer in pretiravajo, ker pač dobijo neka navodila, neke izdelke in jih pošiljajo na šolo, in tu se bodo razlike med učenci še povečale. Tretja zadeva pa je to, kar sem velikokrat slišal v zadnjih dneh od staršev, »rad bi pomagal, ampak ne morem,« zato ker dejansko nima nekega znanja, da bi lahko svojemu otroku pomagal. Najbolj banalen primer so najverjetneje tuji jeziki, če nek star ne govori angleško ali nemško, zelo težko pri tem predmetih pomaga svojemu otroku. Se pravi, povečuje in poglablja se socialna razlika, obenem pa tudi razlika v znanju.

Na drugi strani je tudi pri učiteljih bil podoben primer. Imamo učitelje, ki nekateri bolj, nekateri manj obvladajo računalnike. In tisti, ki to zadevo obvlada manj, veliko težje pomaga svojim učencem. In spet se je na šoli dogajalo, da se je vsak znašel po svoje. Eden izmed ravnateljev mi je zagotovil, da so, na primer, pri angleščini združili kolektiv, da en učitelj poučuje preko računalnika, drugi pripravlja gradivo, tretji dela nekaj tretjega. Se pravi, spet je bilo odvisno od iznajdljivosti ravnatelja in učiteljev. Pri tistih, ki so, na žalost, iznajdljivi manj, bodo na koncu to ceno spet plačali učenci. In v teh primerih bi ministrica in ministrstvo moralo pripraviti navodila, kako ukrepati.

Posebna točka v tej razpravi, ki jo želim poudariti, so učenci s posebnimi potrebami. Ti učenci bodo največje žrtve te krize, kajti pri njih je še toliko bolj pomemben nek živ stik. Ne mislim tu samo učencev s posebnimi potrebami, ki obiskujejo osnovne šole, ampak tudi učence, ki obiskujejo osnovne šole s posebnimi potrebami, ki vedo, kakšne probleme imajo, in ki dnevno individualno sodelujejo z učitelji. In sprašujem se, kako bomo nadoknadili, če sploh bo možno, pri teh učencih. Vem, da so nekateri učitelji, ki na teh šolah delujejo, hoteli, ker jih tako skrbi za svoje učence, iti na lastno pest k vsakemu domov in mu pomagati individualno; vemo, da je to v teh časih, lahko rečem, tudi neodgovorno, ampak srce jim govori drugače, ker jih skrbi za svoje učence. To bi moralo skrbeti tudi ministrstvo, vendar jih očitno ne.

Ravnatelji so mi v pogovorih izpostavili, kot sem že prej povedal, da veliko izvedo iz medijev. Se pravi, najprej ministrica oziroma vladni govorec nekaj pove v mikrofon, potem pa čez nekaj dni pride okrožnica na šole. Podobna zadeva je, na primer, bila z nacionalnim preverjanjem znanja, kjer je ministrstvo reklo, letos ga ne bo, ravnatelji in učitelji so se med sabo spraševali, ali ga ne bodo imeli, potem pa čez nekaj dni - mislim, sploh ne vem, ali je - pride okrožnica. In za to gre v tem primeru zahvala vsem učiteljem in ravnateljem, ki delajo in sprejemajo odločitve, ki bi jih pričakovali od ministrstva, da vzdržujejo stik med učenci in šolo, da ga ne bi izgubili.

Kot sem že rekel, se bom posebej dotaknil mature, ki je bila medijsko najbolj odmevna. Zavedati se moramo, da matura že sama po sebi predstavlja neko stresno situacijo. Ko ti prideš v neko srednjo šolo, te starejše generacije in učitelji strašijo, »joj, joj, matura je nek bavbav… » Najverjetneje bi to bilo primerno za neko drugo sejo odbora, da bi se vprašali, zakaj je matura nek bavbav, zakaj se jo vsi bojijo, ker ko odpišeš, na koncu vidiš, da to ni tako. Ampak, kot sem rekel, to je tema za nek drug odbor. Je pa dejstvo, da bi se maturanti, ki so v negotovem položaju, v tem času morali skoncentrirati le na eno - da sprejemajo snov in se učijo, da bodo čim bolje pisali maturo. Ampak ne, oni se, na žalost, zaradi ministrstva morajo obremenjevati z drugimi zadevami, se pravi, ali matura sploh bo, kdaj bo in na kakšen način bo izvedena. Priprave na maturo, ki bi zdaj že morale biti, pa tudi ravnatelji so rekli, niso toliko namenjene temu, da utrjuješ snov, ampak predvsem neki psihološki pripravi, da se dijak počuti varno, ko je v učilnici z učiteljem in utrjuje snov, in dejansko tega ni možno nadoknaditi doma. In zato bi ministrstvo moralo imeti pripravljene načrte A, B, C, ne pa da so vsi, tako dijaki kot učitelji in profesorji v neki negotovosti. Ministrica je celoten čas govorila, matura bo, če bo epidemija novega koronavirusa pod nadzorom. Včeraj smo iz medijev izvedeli - ne vem, ali to drži -, da bi naj matura bila s 30. majem, da bi se naj dijaki vrnili v šole 18. maja, začeli s pripravo. In zdaj se sprašujem, če bo 25. maja epidemiološka slika takšna, da se dijaki ne bodo mogli vrniti v šole, da ne bodo mogli pisati mature, ali boste potem 26. maja sklicali novinarsko konferenco in rekli, rezultati kažejo, da imamo povišane okužbe, mature ne bo. Imate plan B, kaj bo potem? Plan C? Kdaj bodo pisali? Na žalost, vsaj do mene ti podatki niso prišli, dvomim, da so do dijakov in vseh, ki delujejo v izobraževalnem procesu. Ostaja pa še veliko vprašanj pri maturi; tudi starši in dijaki dnevno na njih opozarjajo. Na primer, če bo dijak okužen z novim koronavirusom, na kakšen način bo pisal maturo? Bo pisal doma? Ne bo smel pisati? Tudi v tujini so nekateri primeri, ko so ljudje že dva, tri mesece, recimo, okuženi, pa se ti brisi ponavljajo in se virusa ne rešijo. Kdaj bo lahko tak dijak pisal maturo, ne vem, čez dve, tri leta?

Nadalje, kako je z javnim prevozom. Vsi dijaki nimajo zagotovljenega lastnega prevoza. Kako bodo ustanove zagotovile prevoz teh dijakov, da bodo lahko pisali maturo? Ali bodo spet šole se morale znajti same? Bo ministrstvo to zagotovilo? Bodo starši? Kar nekaj dijakov biva v dijaških domovih in nekdo, ki prihaja iz Prekmurja ali Prlekije in neko srednjo šolo obiskuje v Ljubljani, ali si bo sedaj starš spet moral vzeti dopust, da bo lahko svojega otroka peljal, da bo pisal maturo, ne vem, vsak drug, tretji dan v neke kraje. Vse to so vprašanja, na katera nimamo odgovorov. Niti ne, recimo, v primeru dijaških domov, če stroka pravi, da mora ta dijak, če jih boste odprli, spati sam, ali je v dijaških domovih dovolj postelj, da bodo vsi dijaki spali v svojih sobah.

Nadalje, kako je z zaščitno opremo, kdo jo bo zagotovil. Ali se bo dijakom merilo temperaturo pred vhodom v šolo? Kaj bo, na primer, če bo dijak prišel pisat maturo, pa bo imel, recimo, 38 stopinj vročine, ali mu boste rekli, »zdaj pa ne smeš noter, ne boš pisal mature… » Ne vem.

Nadalje, ali se bo pisalo z maskami. Včeraj smo preko medijev izvedeli, mislim, da bi naj od petega, šestega razreda imeli maske. Zdaj vemo, da te maske ovirajo, tudi nam v parlamentu je veliko težje z njimi govoriti. Ali mogoče veste, kakšne posledice puščajo, ali je dijak obremenjen s tem, ko piše maturo z masko, ali bo težje pisal, vemo, da se eseji pišejo tri ure. Kako boste prezračevali učilnice, glede na to, da v Državnem zboru na 90 minut prekinjamo seje in zračimo prostore. Ali boste tam, ko se esej piše tri ure, zaprli učilnice in prezračevali? Ne vem, mogoče boste potem očitali dijakom, da goljufajo. Kako je s tistimi, ki imajo astmo in maske ne morejo nositi, kako bo tak dijak pisal? Ne vem.

Vse te odgovore bi pričakovali od vas, ministrica. In ne, da te odgovore poveste tri dni pred maturo, pač pa vsaj že v mesecu aprilu.

Dotaknil bi se tudi fakultet, ki so bile na trenutno situacijo najbolj pripravljene, dejansko iz dveh vzrokov. Prvi je ta, da si kot študent že veliko bolj zrela osebnost, ne potrebuješ, če po domače povem, neke motivacije staršev, študiraš sam. Drugi razlog pa je ta, da je na fakultetah že v preteklosti veliko učne snovi, veliko predavanj potekalo preko spleta. Mogoče pa tudi zato, ker so univerze avtonomne in so hitro odreagirale na dane situacije. Se pravi, študentje so dobili pravi čas jasna navodila; in mogoče bi se ministrstvo v tem primeru moralo zgledovati po univerzah. Bo pa pri univerzah največji problem na tistih fakultetah, ki imajo veliko praktičnega dela, na kakšen način bodo to zadevo nadoknadili. Bodo pa študentje - mogoče to ni tema za ta odbor - imeli nek popolnoma drug problem, za razliko od tistih, ki hodijo v vrtec, in tistih, ki hodijo v osnovno in srednjo šolo, in to je finančni. Študente ste dejansko vrgli na cesto iz študentskih domov. Vemo, da študent, ki biva v študentskem domu, ima najemno pogodbo, in to je podobna zadeva, kot da bi nekoga vrgli iz najemniškega stanovanja; se pravi, ni primerljivo z dijaškimi domovi.

Izpostavil bi tudi ljudske univerze in vse izobraževalne ustanove v Sloveniji, ki tudi izvajajo različna izobraževanja, imajo tudi neke zaključke izpite. In kolikor sem seznanjen, na primer, ljudske univerze niso dobile popolnoma nobenih navodil, kako te zadeve izvajati.

Ljudje živijo v negotovosti, potrebujejo informacije, razgrnitev načrtov, pravico imajo vedeti, kaj pričakovati v prihodnosti. Slovenija in tudi vaša Vlada se zelo rada zgleduje po sosednjih državah, čaka na neke ukrepe, ki jih sprejemajo sosednje države. In mogoče bi se po sosednjih državah zgledovali tudi pri tem, na kakšen način informirajo svoje državljane, redno in jasno. Pri nas pa, na žalost, ni tako. Ukrepe sprejemate čez noč, v poznih urah, in o njih smo vsi državljani, ki nismo del te Vlade, dejansko obveščeni preko nekih izrednih novic.

Zanima me, ali so vaše službe naredile scenarije glede protokola pri zagotavljanju zdravih otrok in učiteljev, in če da, kateri so. Kot sem že omenil, ne smemo si privoščiti enakega scenarija, kot se je zgodil pri odprtju muzejev, knjižnic, kjer ni bilo zagotovljene nobene varnosti, ko ste te ustanove odprli. Upam, da se zavedate, da je na sprejete ukrepe treba gledati celostno, sprostitev enega ukrepa pomeni verižno reakcijo na več področjih.

Na koncu bi predstavil še sklepe, ki smo jih predložili v Listi Marjana Šarca in so nekoliko spremenjeni od tistih, ki smo jih prvotno vložili. Tako upam, ko jih boste dobili na mizo, upam, da jih boste tudi pokomentirali. Jih bom pa tudi prebral. Prvi sklep: »Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino poziva Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, naj prevzame odgovornost s pleč pedagoških delavcev in v tednu dni zainteresirano javnost, učitelje, profesorje, učence, dijake in starše, seznani z vsemi možnimi scenariji, povezanimi z načini nadaljevanja in zaključka šolskega leta. Učiteljem in profesorjem pa posreduje jasna navodila, kako za tiste, ki se bodo vrnili v vzgojno-izobraževalne zavode, zagotoviti kakovosten potek vzgojno-izobraževalnega procesa ter obenem varovati zdravje učencev in učiteljev.«

Drugi sklep: »Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino poziva Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, naj učitelje in dijake zaključnih letnikov srednjih ter njihove starše v tednu dni seznani z vsemi različnimi dejstvi, povezanimi z maturo oziroma zaključnim izpitom.« In tretji sklep: »Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino poziva Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, naj javnost, zlasti starše predšolskih otrok in osnovnošolcev do petega razreda, v tednu dni seznani z možnimi načini varstva, ko se bodo ob rahljanju ukrepov morali vrniti na delovna mesta, ter jasnimi navodili, kako poskrbeti za zdravstveno varstvo otrok in zaposlenih.«

Verjamem, da pri potrjevanju teh sklepov ne bo težav pri nobeni stranki. Nenazadnje gre za odgovore, ki si jih vsi državljani, še posebej starši in tisti, ki imajo otroke, in tisti, ki so del tako srednjih šol kot fakultet, zaslužijo.

Toliko zaenkrat z moje strani.