Hvala lepa, predsednik za besedo. Spoštovani minister, državni sekretar, vsi vabljeni, kolegice in kolegi.

Sedaj sicer kolega Trček je predlagal tudi postopkovni predlog, da bi bil prisoten na tej seji gospod Počivalšek. Kot ste povedali v uvodu žal temu ni tako. Jaz verjamem, da bo gospod državni sekretar Cantarutti odgovarjal na naša vprašanja, kajti prav je, da dobimo informacije o katerih smo že v zadnjem času izjemno dosti slišali. V kolikor s temi odgovori ne bomo zadovoljni se bomo pa takrat v nadaljevanju pogovarjali ali bomo točko prekinili in zahtevali pojasnila s strani ministra.

Torej, dovolite mi, da v uvodu povem, da je seveda tako Slovenija kot tudi ves svet z izbruhom epidemije COVID-19 je bil nepripravljen in nikakor, bom rekla, ne zavidam sedanji vladi, ki se je soočila s tem, pa tudi že ne prejšnji, kajti situacija je bila izjemno težka. Bliskovito naraščanje širjenja virusa je zahtevalo, da so vse države, ne zgolj samo Slovenija in tudi ostale, začele z nabavami prepotrebne zaščitne in medicinske opreme. Seveda zaradi tega bliskovitega naraščanja je te opreme na trgu pričelo primanjkovati. Proizvajalci niso bili sposobni slediti trgu, cene dobrin pa so skočile, bom rekla, v nebo, podaljšali so se pa njihovi roki. Zato je toliko bolj pomembno, da je Vlada pač začela s temi zadevami, nabavami, ampak v teh nabavah se je pojavilo kar nekaj težav.

Če se ozrem malce nazaj. Po uradnih podatkih slovenske blagovne rezerve ob nastopu razmer zdaleč niso zadoščale potrebam naše države po zaščitni opremi, zato je že 27. 2. bilo naročene, da se sprostijo blagovne rezerve in začne z nabavo. V prejšnji vladi je bil minister za gospodarski razvoj tudi sedanji minister Zdravko Počivalšek. Ne vem, mogoče mi bodo lahko s strani gospodarskega ministrstva pojasnili zakaj se je dogajalo v tistem času, po neuradnih podatkih je takrat se sprosilo nekaj, 48 tisoč zaščitnih mask, 5 tisoč kombinezonov, 500 tisoč rokavic in praški za razkuževanje. To je bilo absolutno premalo. Potrebno je bilo več. Takrat je bilo že naloženo, da se začnejo polniti skladišča, iščejo nabave. Verjamem pa, da je tudi prejšnja vlada, tako tudi sedanja vlada, tako tudi poslanci smo bili seznanjeni s svetom kaj se dogaja. Širjenje virusa se neizbežno bližalo tudi Sloveniji in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bomo pri nas imeli prve okužbe.

Ampak medijsko izpostavljeni primeri nabave zaščitne opreme v zadnjem mesecu dokazujejo, da je število domnevno spornih primerov in ekscesov tolikšno, da terja razjasnitev pristojne komisije, Komisije za nadzor javnih financ, na kateri smo se danes sestali. Zlasti je pomembno, ker gre za enkratne dogodke in nastalo škodo v obliki preveč plačane in neprimerne opreme, ne bo možno popraviti z kakršnimikoli sistemskimi prilagoditvami zakonodaje, po katerih, bom rekla, zelo rada posega tudi vsaka Vlada.

Gre torej za kratkoročne, enkratne posege, res pa je, da kljub temu, da so res težke razmere bile v času, morajo se vsi postopki izvajati v očeh javnosti in ob ustreznem nadzoru. Nesporno je, še enkrat poudarjam, zaščitno opremo smo nujno, nujno potrebovali. Ampak pri tem si država ne sme zatiskati oči, zavezana je k vladavini prava in ta vladavina prava ne skopni, tudi ne v času epidemije. V času epidemije še toliko bolj, da je transparentna vsakršna nabava, da ni nikakršnega suma, da bi šlo za zlorabo javnih pooblastil ali pa javnih sredstev. Se pravi, javna sredstva se morajo zagotavljati oziroma potrebno jih je uporabljati zakonito, gospodarno in učinkovito, saj vemo, vsak evro je nujno, nujno potreben.

Ob tem bi se želela dotakniti seje Odbora za zdravstvo, kjer smo prav tako govorili o prvem delu, bom rekla, teh zaščitnih mask, o kvaliteti mask. Na seji smo takrat predlagali, vladni koaliciji, poslancem, sklep, da Odbor za zdravstvo poziva Vlado Republike Slovenije, da samostojno in brez posrednikov, transparentno izvaja javno naročanje nujno potrebne zaščitne opreme in v sodelovanju s stroko, skrbi za njeno ustrezno kakovost ter sočasno zagotavlja ekonomičnost nabav. Ne boste verjeli, tega sklepa, o transparentnosti, neposredni nabavi, zakonitosti, vladni poslanci koalicije niso podprli na odboru. To, mislim, da je skrb vzbujajoče in tega si enostavno ne smemo dovoliti, oziroma, bi rekla da, so poslanci takrat potrdili, da nekako se strinjamo z tem, kar se je pač počelo. Še enkrat, verjamem in vem, da so bile takrat izredne razmere, potrebovalo se je zaščitno opremo, vendar, zakaj ne, brez posrednikov, zakonito gospodarno, ekonomično.

Ampak, če se ozrem malce nazaj, že, od začetka, vlade Janeza Janše, so bili ukrepi, bom rekla, kar nenavadni. Takoj je ugasnil Erar. Zanima me, od kod je prišlo takrat navodilo Upravi za javna plačila, da zaradi epidemije do nadaljnjega ne bo več opravljala transakcij proračunskih uporabnikov? Zato tukaj prvo vprašanje, ki ga naslavljam na pristojne. Torej, nismo imeli informacij o denarnih tokovih, ne državljanke in državljani, tudi ne poslanci in poslanke, javnosti pa so bili prikazani zgolj podatki, komu in kako država plačuje za dobavljeno opremo, in ko smo izvedeli za te podatke, je bilo ogorčenje javnosti in tudi nas, poslancev, izjemno veliko.

Vlada si je kar hitro premislila, ampak kljub temu, je Erar, nekje, približno, dobrih 10 dni, ni deloval. In, vse kar smo slišali v zadnjih dneh, razkritji medijev, na katera se mi danes tudi, bom rekla, osredotočamo, kajti, kakršnihkoli drugih informacij, nimamo. Bi si želeli operirati sicer z javnoveljavnimi podatki, ki bi jih dobili od pristojnih, vendar tega ni bilo. Sama sem sicer pozvala podpredsednika komisije, gospoda Jelinčiča, v prejšnji sestavi, da bi sklical sejo, da bi dobili neke informacije, da nam bi bilo lažje govoriti in luščiti, kaj je res in kaj ni res, vendar do tega sklica ni prišlo. Žalosti me to, da v bistvu razpolagamo z denarjem oziroma, da nimamo sploh ne nikakršnih informacij, kako se je v bistvu nabavljala ta zaščitna oprema.

Hm, tudi na spletnih straneh Zavoda za blagovne rezerve, ni bilo podatkov o sklenjenih pogodbah za nabavo zaščitne opreme. Prve podatke sem zasledila 8. 4., v kolikor imam napačne podatke me prosim popravite. Zapleti pa so se začeli že kar v začetku z nastopom mandata, ko smo iskali ali pa bom rekla tako, ko je vladajoča politika iskala 3 milijone mask podjetja Labena, lastnik Borut Čeh, ki bi naj po izjavah ministrov: »maske so«, »tovornjak je na poti«, »tovornjak smo izgubili«, »maske smo plačali«, to je bila izjava ministra za obrambo, gospoda Tonina, »maske nismo plačali« izjava ministra z gospodarski razvoj Počivalška. Toliko informacij je bilo, da jaz mislim, da smo bili vsi zelo, zelo zmedeni, prav tako tudi vsa slovenska javnost, pa razumi kdor more. Nadalje smo dobili s strani medijev informacijo, da sta zavod in ministrstvo prejemala veliko ponudb več kot 2000. Na skoraj polovico teh sploh ni bilo odgovora. To potrjuje tudi poročilo medresorske skupine, ki jo je vodil takrat državni sekretar na Ministrstvu za obrambo gospod Damjan Jaklin. Dokument razkriva tudi da je bilo med 24. marcem in 24. aprilom, kot sem rekla nekaj čez 2000 ponudb slovenskih in tudi tujih dobaviteljev, v veliki večini je šlo za ponudbe za nakup mask, od tega so jih pregledali le dobro polovico, kar je v povprečju seveda 84 ponudb na dan, je izjemno velika številka, vendar zavedati se moramo, da bi lahko takrat, če je bilo toliko ponudb, aktivirali vse resurse, ki jih ministrstva imajo, imamo tudi direktorat za javna naročila in lahko bi pregledovali vse. Popolnih je bilo od teh dobrih 1000 ponudb vsega 49, ostale so bile neustrezne ali imele ponarejene certifikate. Vlada tega poročila, ki ga je ta medresorska skupina pripravila, ni obravnavala, skupina je bila že kar na enkrat razpuščena. Zato se mi postavlja ponovno vprašanje, na podlagi katerih meril in kriterijev so se pristojni odločali katere ponudbe od teh, ki so prihajali, bodo pregledali in zakaj prav te. Zakaj niso dobila poslov podjetja, ki so specializirana za proizvodnjo oziroma prodajo medicinske opreme. In zavedati se moramo, da so medicinsko opremo, zaščitno opremo potrebovali tako za oskrbo zdravstva, domov za starejše tudi kritična infrastruktura je bila izjemno, izjemno pomembna. Domovi za starejše so se v času začetka epidemije soočali z velikimi težavami. Bili so brez zaščitne opreme pa tudi v prvem sklopu dobav niso bili zajeti. Domovi so se znašli v enem zelo nezavidljivem položaju, v bistvu niso imeli zaščite za zaposlen kader in ko je v bistvu vsa slovenska javnost to sledila, so se pojavile prostovoljke, ki so začele šivati maske. Izkazala se je velika solidarnost, veliko donacij je bilo, materiala, ženske so delale dneve in noči, pomagale domov za starejše, da so vsaj malo ublažili to stisko s katerimi so se domovi v tistem času srečali. Zato je toliko bolj še danes pomembno, da dejansko vidimo kako se je ravnalo z davkoplačevalskim denarjem, da se je ravnalo gospodarno in transparentno, to ljudje, vsaj te ženske, ki so takrat delale, ki so se trudile, pa ne bom rekla, da so samo ženske tudi moški so pristopili na pomoč, da vedo, da so ravni pravilno. Kljub temu, da je bila razglašena epidemija pa javna naročila za državo se sicer lahko rahljajo, nikakor pa to ne pomeni, da se lahko zaobide pregledno, zakonito in gospodarno poslovanje, ki bi dopuščalo tako imenovano vojno dobičkarstvo, ki utemeljujejo tudi nakupi preko posrednikov prav tako brez zakonsko upravičenega razloga. Prav zanimivo je tudi dejstvo, ki nakazuje, da je Vlada ugotovila, da gre nekaj narobe na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, pristojnost pregleda in ustreznosti ponudb je prenesla iz MGRT na Ministrstvo za obrambo. Ob tem pa je dan kasneje, 24. 3. se ponovno ustanovila medresorska delovna skupina. Potem je bila še ustanovljena projektna skupina, ki jo je vodil gospod Mitja Terče. Pa tukaj so bili dejansko zaupniki gospoda ministra, ne samo zgolj Mitja Terče, tudi Andreja Potočnik, Branko Lučovnik. Pogodbe seveda ja pa je sklepa Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve. Njegov direktor je zbolel v tistem času, gospod Zakrajšek. Nekaj pogodb je potem podpisoval namestnik Ivan Gale. Nato je tudi on odšel v bolniški stalež, zaradi vseh možnih pritiskov. Marsikaj se je dogajalo in tudi zanimivo je dejstvo, da Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve pred začetkom nabav ni imel liste potreb, koliko zaščitne opreme se sploh potrebuje. Kupovalo se je, kot je velikokrat bilo povedano, vse, kar so nam kdorkoli ponudil, ne glede na ceno. Šele po 11-ih dneh, 24. 3. od razglašene epidemije se je Vlada seznanila z okvirno potrebo, to se pravi teden dni po podpisu prvih pogodb. Ministrstvo za zdravje, NIJZ, UKC Ljubljana in Uprava za zaščito in reševanje so pripravili te usmeritve. In ugotovili so sledeče: da država mesečno potrebuje 20,5 milijona zaščitnik mask, 16 milijonov rokavic, pol milijona zaščitnih očal, skoraj pol milijona zaščitnih plaščev, 70 tisoč litrov razkužil. Ob tem, kar se navaja se postavlja tudi vprašanje, zakaj pol milijona zaščitnih očal, za koga?

V postopkih dobave in nabave zaščitne opreme so pristojni, bom rekla, kar nekajkrat zavajali javnost, v kolikor imam napačne informacije, potem me prosim popravite, kajti vse kar je, navajam zgolj iz medijev in iz zapletanja posameznih ministrov. Tudi popolnoma razumem, da je povpraševanje po zaščitni opremi v času COVID-19 naraščalo. Kot sem že omenila cene so poskočile, odpirali so se črni trgi. Ampak ob tem je potrebno reči, da takrat bi bilo potrebno izkoristiti vse diplomatske mreže, da bi se začela neposredna nabava v državah, kjer so večji proizvajalci. Boleč ob tem je pogled na ponudbo Kitajske, ki smo jo imeli na mizi, na kar sem že tudi opozarjala na Odboru za zdravstvo pri nabavah kvalitetne zaščitne opreme.

Torej, posamezni bom rekel skupina akademikov pod vodstvom dr. Igorja Emrija, člana SAZU je v bistvu poskušala nekako pomagati Republiki Sloveniji, pripravila oziroma vzpostavila je neposredni stik s kitajsko tovarno preko veleposlaništva v Pekingu. Na seji odbora je bilo rečeno, da nismo imeli dovolj resursov, da bi nekoga poslali tja, da bi pregledal ali je zaščitna oprema ustrezna ali ne, ampak jaz verjamem, če bi se povezali z veleposlaništvom v Pekingu bi lahko s fizično navzočnostjo tudi to poskrbeli in zagotovili zanesljivost posla. Sosednje države, med njimi tudi Hrvaška je za takšen način storila(?). Je torej pri nas res bilo potrebno posameznikom v interesu podpisovanja pogodb z dvomljivimi dobavitelji zaščitne opreme in tudi omogočanje dodatnega zaslužka v obliki provizij - nam je bilo res to potrebno? Tukaj želim tudi odgovore.

In nekajkrat je bilo tudi omenjeno, da enostavno Republika Slovenija ne more sklepati neposrednih pogodb s Kitajsko, ampak predsednik Računskega sodišča je to absolutno demantiral. Povedal je tudi na 24ur zvečer, 8. aprila, da to preprosto ne drži. Jaz mislim, da bo to predsednik Računskega sodišča danes tudi povedal in povedal stališče, da bi lahko Republika Slovenija nabavljala zaščitno opremo neposredno pri ponudnikih. Tudi prelaganje odgovornosti, pristojnostmi med posameznimi ministri gospodarskim in obrambnim vzbuja zelo zelo mešane signale. Ponudniki so bili v stikih s kabinetom predsednika Vlade, različnimi pritiski na izbiro ponudnikov, zapleti so se pojavljali tudi pri podpisovanju pogodb in še in še. Vprašanj je iz dneva v dan več in več, odgovori pa jasno nakazujejo, da je v času nabave šlo za nekaj narobe. V kolikor imam napačne informacije me bodo po vsej verjetnosti pristojni tudi informirali. Pojavilo se je tudi politično vmešavanje v nabave mask. Nedavno razkrita tarča jasno nakazuje slednje. Kot že vemo je vse od včeraj je razrezana pogodba z Geneplanetom, kljub temu, da vemo kaj se je dogajalo v zadnjem času, da bi moral zagotoviti ventilatorje, ki so srednjega cenovnega razreda neprimerni za zdravljenje Covid bolnikov in tako naprej. Ministrstvo za zdravje je včeraj povedalo, da se bo ta pogodba ta več milijonski posel prekinil. Tukaj se postavlja vprašanje kako to, kako to, da smo sedaj prišli do tega, kdo je to naročil, s kakšnimi razlogi bo prišlo pač do te prekinitve pogodbe. Veliko podjetij se je pojavljajo tako kot Dobnik Trade, Konfekcija Malia, Acron, še in še, KORES-SORTING GROUP, ampak pri tem se želim še malce bolj podrobno ustaviti. Bom šla nazaj. Podjetje Seti, ki je bom rekla proizvajal te famozne servete, s katerimi so želeli nekako pomagati ljudem pri osnovni zaščiti je bom rekla v zadnjem času, kar nekaj časa komuniciralo z menoj, od takrat, ko sem na Odboru za zdravje predstavila te njihove maske, ki jih je kupil Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve. Kajti pri tem ima to podjetje Seti zgolj nalogo, da je dobavil te servietke podjetju Zaščita Lokač in KORES-SORTING GROUP, ki so potem izdelovali te maske. Direktor je sam pojasnil kako so se začeli s testiranjem tega / nerazumljivo/ materiala, da bi v zadostni meri zadržalo tekočino v sebi. Poslali so te zadeve tudi v pregled, kontaktirali z gospodom prof. dr. Ihanom nato so stopili v kontakt z gospodom Toninom. Želeli so nekako pomagati bom rekla prebivalcem, ki bi si lahko te maske izdelovali sami. Vsi vemo, da masko, ki jo imaš dve, tri ure ne moreš nekako jo preplačati. V bistvu obranil se je tudi kot sem rekla na gospoda Tonina, na kar so ga napotili na državnega sekretarja gospoda Cantaruttija, se opravičujem, gospod Tonin ga je napotil k gospodu Cantaruttiju – časovnica niti ni sedaj toliko pomembna. Pomembno pa za izpostaviti to, da je 18. 3. razložil kaj si želi, da še sicer pristojnega potrdila mislim, da dobili pristojno potrdilo zdravstvene institucije glede ustreznosti tega materiala in napotili so ga tudi na tako imenovano državno sekretarko, navajam 18. 3. Spoštovana kolegica, gospa Jelka Godec je bila takrat še poslanka. Ne vem, kako je lahko delovala tudi kot tako imenovana državna sekretarka, kjerkoli je bila. Postavlja se tudi na tem mestu vprašanje. Res so se v tem podjetju trudili, testirali so, video posnetke so dajali na splet. In jaz mislim, da je to podjetje res želelo nekaj dobrega za državljanke in državljane. Imam pri sebi tudi razliko med temi maskami, ki so jih ponujali sami na trg, razlika je očitna med blagovnimi rezervami. V bistvu te maske so izdelovali sami v SETI-ju in te maske so kupile blagovne rezerve. V čem je razlika? Razlika je velika v elastiki, ki je, material, bom rekla, je sicer zelo zelo soroden, ne gre za tkano blago, ampak gre za celulozo. Kajti, nič kolikokrat se je v javnosti pojavljalo, da gre to za tkano blago, mislim, da vsi vemo oziroma vsaj sama se spoznam na to kaj blago, kaj je pa celuloza. In to podjetje je dobilo s strani Službe za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb UKC ustreznost teh mask, vendar teh mask za širšo populacijo. In seveda to je direktor SETI-ja sporočil pristojnim, vendar je dobil nakar informacijo, da se maske za širšo populacijo ne nabavljajo s strani Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve. Ampak ko pogledamo ta seznam, ki ga imamo, ki je sedaj tudi objavljen s strani Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve jasno vidimo, da sta podjetji Korest Group in Zaščita Lokač ravno ti prodali oziroma je zavod sklenil z njimi pogodbo za dobavo mask za širšo populacijo. Tako da tu prihaja, bom rekla, res do nekih čudnih neskladij. Podjetje SETI je prav tako izdelovalo šivane maske, to so te šivane maske, ki jih je tudi ponudilo zavodu blagovne rezerve. In te maske so stale 0,80 centov brez DDV, nekje okoli 0,80 centov. V kolikor želite natančne informacije vam tudi lahko poiščem ta mail. In kaj želim povedati? Maske z gumico, kot mi je direktor povedal, so rešitev v vojnem času. Ja, bili smo v času, bom rekla krize, ko ni bilo na trgu ne gumic, ne teh elastik in ničesar, ampak kolegom, ki so to izdelovali se je zdelo kljub temu to predrago, kajti za sestavljeno masko plačevati 45 ali pa 50 evrov za kos je bilo to izjemno dosti, zato so pač pripravili te filmčke, kako si lahko sam izdelaš masko za cirka 10 centov. Tudi podjetja oziroma trgovine Spar je to promovirala. Nekateri so se tega tudi poslužili, absolutno, kar je vse pohvale. Ampak tudi to ponudbo, ki so jo SETI podal na Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve nanj niso dobili odgovora. Veliko teh stvari je, ampak vsekakor, to, kar sem danes povedala, pa tudi s svojo predstavitvijo na Odboru za zdravstvo nikakor nisem želela karkoli slabega podjetju SETI. Niti slučajno. Jaz popolnoma razumem, da so se potrudili po svojih najboljših močeh, vsaj iz teh videov, ki so nam jih pošiljali. In tudi sam gospod lepo zapiše, da 0,80 centov oziroma 80 centov, tako moram reči, je nesramno visoka cena za masko z gumico. In ti dve podjetji, ki sta kupili ta material od tega podjetja, sta se šli vojnega virusnega dobičkarstva; zgolj navajam to, kar sem dobila. Zgrožen je bil nad ceno, ki jo je Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve plačal za te maske, o katerih je bilo toliko govora.

Skrb vzbuja tudi to, da so med največjimi prejemniki poslov podjetniki, ki se nikoli niso ukvarjali z dobavo zaščitne opreme, z marketingom, prodajo prehranskih dopolnil, upravljanjem fitnes centrov in drugimi dejavnostmi. Prišli so milijonskih poslov, nekateri so pa s tem tudi reševali svoja podjetja. Problem je tudi v tem, da so bila določena podjetja, ki so dobila posel, dolžna Republiki Sloveniji. Medtem ko so bile številne ponudbe tudi neposredno s Kitajske, ki so se zavračale zaradi neustreznih certifikatov in tehnične nedoslednosti, je bila dobava pri nekaterih pa drugačna. V pošiljki robe, ki jo je dobavil Pečečnik, so bile navadne kirurške maske, označene z oznako tipa FF52, in to se je zgodilo takrat, ko smo imeli Odbor za zdravstvo, in policija je začela preiskovati zadeve, takrat je tudi zavod obiskala policija zaradi poslovne goljufije. Potem je bilo povedano, da je dobavitelj tem maskam potem znižal ceno, zaščitne maske, navadne kirurške maske smo potem dobili po 50 centov, kar je že tudi nekako sprejemljiva cena. In prav je, da so ostale v skladišču blagovnih rezerv, da se niso vračale nazaj na kitajski trg. Ampak malce nenavadno je, da je prihajalo do tega, kar je pač bilo, da so bile neustrezne.

Zavod je v času epidemije sklepal tudi nujna naročila. Vsi postopki javnih naročil absolutno niso bili neizvedeni, seveda se absolutno ni dalo v tistem času delati vsega po »reglcih«, po domače povedano, ampak kljub temu je treba ravnati z davkoplačevalskim denarjem gospodarno in racionalno.

Dosedanja nabava, kolikor povzemamo iz medijev, razkriva nek parcialni svet, s sorodstvenimi povezavami, s posameznimi izbranimi dobavitelji, tudi z vključevanjem politike v te nabave, in to je ustvarilo močan dvom v zakonitost porabe javnih sredstev, ne le za urgentne nabave zaščitne opreme zaradi covida, temveč tudi na širšem področju transparentne porabe, ki trenutno ni podvržena nobenemu javnemu nadzoru. Dodatno potrebujemo tudi javno osvetlitev situacije zavoljo zaupanja javnosti v ukrepe, ki so bili sprejeti. Ob odrekanjih, ki jih je razglašena epidemija terjala od večine ali pa od vseh nas, državljank in državljanov, je treba vsem tem izdanim ukrepom slediti, je minimalno, kar pričakujemo, da Vlada kljub izjemnim okoliščinam, še enkrat, ravna gospodarno, skrbno z našim, davkoplačevalskim denarjem.

Sama sem postavila poslansko vprašanje, sicer mu rok še ni potekel, vendar kljub temu, zanima me, kakšne so bile zaloge zaščitne opreme na dan razglasitve epidemije. Se pravi, komu in v kakšnih količinah, po kakšnih kriterijih se je razdelila uskladiščena zaščitna oprema. Vprašanj je še in še, ampak, bomo počasi, ne bom… Vprašanj je veliko, v pisni obliki, po vsej verjetnosti, jih bom dobila, bom rekla, tudi pričakovala sem, da bo na mizi že poročilo o zaščitni nabavi, ampak, kot kaže, je en teden še vedno bil premalo, da bi se to poročilo pripravilo. Tudi to kaže nek slab signal, kaj se dogaja z tem.

Resnično, vprašanj je več kot dovolj. Velikokrat, v zadnjem času, sem bila tudi sama, bom rekla, diskreditirana, ali imam pravico govoriti o zakonitosti dobave in nabave zaščitnih sredstev. Bila sem diskreditirana s strani posameznih medijev, bom rekla, doktorjev, socialnih omrežij, o moralni spornosti o, še pomnite, tovariši, osebnih napadov, tudi telefonskih klicev, kaj se grem, a vse to kaže na to, da ko zmanjka argumentov, se posamezniki spustijo na osebno raven.

Pa ja, tudi to sem navajena. Pa zakaj to navajam? Sama sem članica Komisije za nadzor javnih financ že od vsega začetka, v tem drugem mojem mandatu. Tako kot sem rekla, sem pozvala podpredsednika KNJF, da skliče sejo, da se začnemo pogovarjati o teh temah, postavila sem tudi poslansko vprašanje, ampak zgleda, da sem nekomu stopila spet na žulj, ampak če kdo misli, da bom jaz zaradi moje zadeve izpred petih letih, molčala pri teh zadevah, se krepko moti. In zakaj? Leta 2015, ko je šlo za mojo politično diskreditacijo, nisem storila popolnoma nič narobe in kdor me pozna, in verjamem, da marsikdo tudi tukaj, sem poštena in delavna poslanka, za kar sem si, kot kaže, prislužila tudi drugi mandat volivcev.

To sicer se ne tiče ravno te točke, vendar, ker sem bila na zadnji seji Odbora za zdravstvo izpostavljena, sem povedala na Komisiji za nadzor javnih financ, bom podala določena pojasnila in danes jih povem in nikoli več jih ne bom izpostavljala. Zame je ta zadeva iz leta 2015 končana. Zakaj to govorim? Kajti, državni tožilec je takrat mojo zadevo zavrnil, ker ni bilo argumentov. Pa bomo začeli na začetku, prvič, občina je takrat, Ruše, v proračunu zagotovila sredstva za delovanje svetniških skupin in ena izmed svetniških skupin je bila tudi svetniška skupina SD.