Pozdravljeni. (Petra Lesjak Tušek, Društvo novinarjev Slovenije.)

Spoštovana predsednica odbora, spoštovani člani, spoštovani minister!

Dober dan!

Hvala za povabilo na razpravo o državnih pomočeh medijev, na katerega se tokrat odzivamo, ker ocenjujemo, da gre za pomembno razpravo o položaju, o perspektivah in tudi o obstoju naše stroke. Mediji smo se zlasti v korona krizi potrdili zaključni servis državljanom hkrati pa kot smo v Društvu novinarjev Slovenije že večkrat izpostavili nismo opustili svoje družbeno kritične in odgovorne nadzorstvene vloge, ki po našem prepričanju predstavlja srž profesionalnega in avtonomnega novinarstva. Dejansko lahko na tej točki v bistvu žal razpravljamo izključno o ne pomočeh medijem. Če bi šli še dlje bi namesto o podpori lahko govorili deloma tudi o očitnem odporu do medijev in novinarjev oziroma vseh ustvarjalcev medijskih vsebin. Če sedaj v tej debati pustimo ob strani pritlehne žalitve, sramotitve in stalne diskreditacije novinarjev, če tudi jih niti v tem kontekstu ne moremo povsem zaobiti in so neizbežni del problema in se osredotočamo predvsem recimo na objektivni položaj medijev lahko žal res razberemo predvsem mačehovski odnos države. Paradoksalno ta na eni strani ves čas izpostavlja potrebo po večji pluralizaciji medijskega prostora, na drugi strani pa sama deluje v smer, da bi si učvrstila monopol po svoji meri in po svoje dojemanju medijev predvsem kot propagandne mašinerije. Večkrat smo sicer v odgovoru na zahteve o podporah medijem tudi teh, ki ste jih omenili v izhodišču in ki so del gradiva slišali, da smo pravzaprav kot ostala podjetja zajeti v protikoronskih interventnih zakonskih paketih. Primerjave ukrepov, ki smo jih izpostavili tudi z nekaterimi evropskimi državami z visoko stopnjo medijske svobode kažejo, da so drugod v neprimerljivo večji meri prepoznali pomen in vlogo medijev ter s tem tudi nujnost posebnih ukrepov namenjenih ohranjanju medijev če tudi kritični. Razumemo lahko, da medij kot podjetje dojema ekonomist in vladne skupine za priprave protikoronske zakonodaja, a od resornega ministrstva in ministra bi bržkone upravičeno pričakovali, da medijev ne pojmuje kot izključno gospodarskih društev ne glede na last, četudi zasebnih torej ne glede na lastništvo in da prepozna širšo družbeno dimenzijo tudi umestitev znotraj kulturnega resorja predvsem pa delovanje v javnem interesu. Morda se nam dodatnih, izdatnejših oblikah pomoči niti ne bi bilo treba pogovarjati vsaj ne do te mere. Če bi bila v letih preigravanj različnih interesov tudi že sprejeta sodobna in ustrezna tako digitalnim kot realnim razmeram v več primerih pogledih prilagojena medijska zakonodaja. Nešteto predlogov in rešitev smo k spremembah v minulih letih podali z Društva novinarjev in ves čas konstruktivno sodelovali v javnih razpravah s predlogi zlasti s ciljem, da bi država za svoj javni interes dejansko prepoznala kritično preiskovalno novinarstvo tudi lokalno informacijo, ki je danes bolj v fokusu razprave, da bi perspektivo imeli mladi novinarji, ki so v preveliki meri prepuščeni trgu in delujejo v prekarnih delovnih razmerjih, da bi možnost razvoja dobile tudi drugačne nekonvencionalne oblike in vsebine medijev ter posamični preiskovalni projekti, ki gredo onkraj dnevno političnih vsebin. Kajti novinarstvo je bistveno več kot to kljub napačnim predstavam o tem kakšno bi moralo biti. Vrsta vlad tudi predhodna je žal v več letih zamudila priložnost, da bi temeljito prevetrila Zakon o medijih tudi Zakon o RTV in vlaganja predloga sprememb zakona sedaj za slednjo, ki je tako ali tako v naprej obsojeno na propad tudi ni ustrezen popravek teh napak in po prej nezadostne zainteresiranosti in pripravljenosti, da se na medijskem področju dejansko kaj spremeni, ker v igri interesov so vsakič prevladali vsi drugi razen novinarstva in z vsakim propadlim predlogom se je položaj za novinarstvo le še zaostril. Seveda se tudi zavedamo, da medijska kriza ni izključna posledica korona krize, ampak da se je v bistvu začelo že prej. Danes v bistvu lahko poslušamo opredelitve kako pomembno je svobodno novinarstvo, kako to potrebuje neke vrste domovinsko pravico, kako nedopustni so posegi v avtonomijo uredništev a sedanje razmere so nesporno posledica preteklih neuspelih sprememb, ko bi ob drugačni zavzetosti akterjev, ki so imeli to priložnost in v ustrezni dinamiki lahko bilo uveljavljeno. Tudi si ne domišljamo, da je država edina tista, ki bi morala predstavljati temeljno oporo medijem in tudi zavedamo se, da ni edini naslovnik za ta problem. V vseh teh letih smo društva nagovarjali problematiko lastništva medijev, a kakorkoli obračamo se tudi znova odvrtimo nazaj do države, ki je s spremembami lastništva soglašala oziroma se je tako ali drugače opredeljevala in s tem so določile razmere, o katerih delujemo. V vsakem primeru želimo poudariti, da gre za javna sredstva torej za proračunski denar in tukaj se soočamo s tem, da že odobrenimi in s pogodbami sklenjen projekt iz medijskega razpisa nenadoma odmerjamo oziroma odmerjajo le tretjo denarja. To se nam zdi popolnoma nesprejemljivo zlasti zato, ker so od teh virov tako odvisni regionalni, lokalni oziroma mediji posebnega pomena.

Kar zadeva ukrepe, ki so jih sprejele države zlasti skandinavske in recimo tudi naše sosede Avstrija, recimo tudi Švica in Nemčija, če se še umaknem po Evropski uniji oziroma v Evropi lahko še sekretarka Špela dopolni, ker gre za povsem preproste ukrepe, ki so tudi hitro učinkoviti medtem, ko se pri nas soočamo še s takšnimi absurdi kot je recimo ta, da recimo še sedaj tudi ob sproščanju ukrepov v kavarnah, salonih, lokalih še vedno ni dovoljeno prebiranje časopisov. Bržkone res lahko prenašajo kakšen nevaren virus, kar seveda moramo biti izjemno previdni in pazljivi. Zlasti tiskani mediji, ki so utrpeli upad naročnikov, ko so se morali v tem času / nerazumljivo/ odpovedati. Torej, če že podpore neposredno niso deležni se tudi skozi tak minimalni na videz banalni ukrep kaže od nas do medijev. Mi smo torej nanizali vrsto ukrepov, ki res niso neka visoka pričakovanja, naslovili smo jih na Ministrstvo za kultur, kjer so nam poenostavljeno odpisali, da so jih odpisali. Menimo, da bi te preproste, hitro učinkovite ukrepe morali z nova preučiti še je priložnost v okviru tretjega strukturnega če govorimo razvojnega paketa, ker medijev po teh krizi… Dejansko soočanje s krizo šele čaka in mislim, da so razvite, demokratične, evropske države prepoznale, da so mediji del rešitve in ne del probleme sploh pa ne del kakšne nevarnosti.

Kar zadeva konkretne predloge, če še dovolite bi Špela dopolnila v delu, ki se nanašajo na ukrepe.