Ja, jaz bi zelo na kratko intervenirala kot mogoče odmev na to, kar ste, spoštovana predstavnica Ministrstva za kulturo, rekla. Zdaj po 63. členu Zakona o varovanju kulturne dediščine ima država pravico do razlastitve lastnika, če so spomenik ali njegove zavarovane enote ogrožene in če njihove ohranitve ni mogoče doseči na drug način oziroma če ni mogoče na drug način zagotoviti dostopnosti spomenika v skladu z aktom o razglasitvi. Tako da ne bo držalo, da ima država popolnoma zvezane roke, 63. člen Zakona o varovanju kulturne dediščine.

Zdaj bi vam pa še pač rada navedla, kakšni so kriteriji pri tem. Treba je poudariti recimo, da mednarodna doktrina ohranjanja kulturne dediščine spodbuja uporabo varovane dediščine in prilagajanje le-te novim vsebinam. O tem govori Konvencija o varstvu evropskega arhitekturnega bogastva, da na kulturni dediščini in v njenem vplivnem območju so dopustni samo posegi, ki zagotavljajo varovanje in ohranjanje kulturnih spomenikov tako, da jih ohranimo celovito in v originalni zasnovi. Dopustne so le intervencije, ki pojavnost posamezne stvaritve v prostoru nadgradijo, jo poudarijo, izpostavijo, omogočajo njeno trajnostno rabo, razvoj in ohranjanje spomenika naslednjim generacijam.

Dejstvo je, da je projekt Bežigrajski športni park močno presega najnujnejše posege na spomeniku, ki bi zagotovili njegovo vzdržno delovanje, saj bi bilo več kot 95 % ocenjene naložbe investirane v predvidene novogradnje. Pa da sem še malo bolj nazorna, bom povedala, kako naj bi zgledal pravzaprav, samo moment, da tole najdem, kako naj bi tale novi kompleks pravzaprav bil videti, da si boste lažje predstavljali, pa javnost, ki to zdajle gleda, saj verjamem, da to vsi tu zelo dobro veste, ampak vendarle moram povedati za javnost. Namreč, kaj predvideva ta pobuda projekta Bežigrajski športni park, ki se je izoblikovala leta 2008. Predvideva izgradnjo komercialnega megakompleksa na območju stadiona, in sicer postavitev popolnoma novega obsežnega stadiona, gradnjo 77-metrskega nebotičnika, treh poslovnih objektov na zelenici severno od stadionskega obzidja, tribune z dvoetažnimi VIP ložami, izvedbo pomične strehe nad igriščem, dvorane za športno plezanje, plezalna stena bo visoka za pet podzemnih etaž, fitnes in aerobiko, hotel s 180 sobami, Intercontinental na Bavarskem dvoru jih ima recimo 165, dva hotelska apartmaja s po 355 kvadratnimi metri, vsak s kuhinjo, jedilnico, dve spalnici, kopalnico, knjižnico, manjši kino bo notri, fitnes ter kotiček dobrega počutja s savno in masažnim bazenom, dve recepciji za poslovni in hotelski del stolpnice, zdravstveni center, restavracije s teraso, večnamenske VIP dvorane, plesne dvorane, igralnice za otroke in tako naprej. Gradnja torej naj bi segala pet etaž oziroma 20 metrov v globino, namembnost novega kompleksa pa zajema razpon od prirejanja motociklističnih dirk, nakupovalnega centra, gostinskih lokalov, parkirišč in tako naprej. Kompleks naj bi sprejel 12 tisoč ljudi, sama izvedba pomeni v bistvu kompletno novogradnjo, kjer bi od izvirne Plečnikove arhitekture ostalo borih, ubogih 5 %. In to, spoštovane in spoštovani, je pač alarmantno.

Lahko razumemo, da ima investitor neke določene seveda namene, da ne bo kar tako vstopil v zgodbo, ampak to, da tak spomenik, kot je Plečnikov stadion, ohranimo na ravni 5 %, in da se tam zgodi nekaj popolnoma drugega, oprostite, to pa pač ne gre. In še enkrat opozarjam, 63. člen Zakona o varovanju kulturne dediščine, tukaj ima država pravico do razlastitve in ni se več treba izogibati odgovornosti, ni več časa za to. Zdaj dejansko smo pet minut pred 12, in ker je spoštovani minister Simoniti bil tisti, ki je prepoznal, prav on, Plečnikov stadion tako, kot ga je bilo pravzaprav potrebno prepoznati in bi ga bilo potrebno prepoznati že zdavnaj prej, upam, da bo tudi minister Simoniti tisti, ki bo to zgodbo zaključil na način, da bomo ne samo mi, ampak da bodo tudi naši zanamci še lahko videli Plečnikov stadion takšen, kot si ga je zamislil veliki arhitekt.

Hvala lepa zaenkrat.