Hvala lepa za besedo.

Kot strokovnjakinja na področju kulturne dediščine, s katero, ki se ukvarjam s tem pravzaprav že vse svoje življenje, imam tudi nekaj zgodovinskega spomina in vem, da so se prizadevanja za Plečnikov stadion začela že pred 12 leti in več, in sicer mogoče je zanimiv podatek, da takrat, ko se je stadion pravzaprav zaprl in ni bilo več športnih prireditev na njem, kar je na nek način tudi povzročilo začetek degradacije, je bil hkrati sprožen postopek za denacionalizacijo. Ne vem, mogoče ste že vsi na to nekako pozabili, ampak gre za, je šlo za zemljišče, ki je bilo nekdaj, v času Plečnika seveda, v lasti Križevniškega reda, in na to zahtevo za denacionalizacijo očitno, ampak mislim, da takrat tega ministrstvo ni vodilo, ker še ni bil to kulturni spomenik, je bilo, je bila ta zahteva zavrnjena, tako da je bila vrnitev v naravi seveda preprečena. In takrat je ostalo, da je glavni lastnik tega zemljišča, ki je bil prej splošno ljudsko premoženje seveda, definitivno postala Mestna občina Ljubljana, v manjšem delu pa Olimpijski komite kot naslednik, verjetno, nekih športnih organizacij, ki so upravljale s tem prostorom.

Takrat se je že videlo, seveda, da je zaradi opustitve rabe in tudi zaradi vseh drugih okoliščin zadeva precej vprašljiva, kako se bo stadion lahko ohranjal. In kot rečeno, 2005 mislim, da je bilo to že januarja ali februarja, je Ministrstvo za kulturo izdalo odlok o začasni razglasitvi z namenom, da se ta stadion skupaj z ostalimi Plečnikovimi deli v Ljubljani razglasi za spomenik državnega pomena.

Morate vedeti še nekaj. Da je v primeru drugih Plečnikovih del v Ljubljani, vsaj deloma so bila ta dela pokrita s starejšimi odloki o razglasitvi in smo jih mi zmerom šteli, kot da imajo status kulturnega spomenika lokalnega pomena. Medtem ko je bil stadion zunaj tega ožjega mestnega območja, pravzaprav varovan samo skozi prostorske akte občine. In tukaj je imela občina seveda dvojno moč in dvojno vlogo. Prvič kot večinski lastnik tega zemljišča in drugič kot tisti, ki kreira občinsko prostorsko in urbanistično politiko. In kmalu je seveda prišlo do te ideje, da se zaradi očitno nekih drugih interesov, tako kot je bilo tudi uvodoma rečeno, sklene zasebno-javno partnerstvo z gospodarsko družbo s ciljem, da bi ta prostor seveda aktivirali ne samo za športno dejavnost, ampak še za mnogo več. In tako so se začeli pripravljati različni projekti, se pravi najprej idejni, potem pa na podlagi teh idejnih projektov tudi že prostorski akti, predvsem podrobni prostorski akt Mestne občine Ljubljani, to se pravi izvedbeni OPPN, ki je bil, katerega začetek sega v začetek leta 2009, in že skorajda v enem letu, mislim da v marcu 2010, je bil pa ta akt sprejet. In če pogledamo zdaj primerjavo med tem, kar pravzaprav določa ta akt in kar je zdaj na koncu prišlo kot rezultat vsega tega postopka, da dejansko je v celoti bil izveden prostorski izvedbeni akt. Se pravi, da v tej liniji dejansko zelo težko rečemo, da je s pravnega vidika karkoli bilo narejeno, ne bom rekla narobe, ampak v nasprotju s tem, kar so prejšnje faze kazale.

Res pa je, da je vmes med začetkom priprave prostorskega OPPN-ja in njegovim koncem stopil v veljavo akt o razglasitvi, in tukaj mislim, da je potem tudi nastala največja težava. Da se je ideja oziroma sploh namen, zakaj je bil Plečnikov stadion razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, ni odražal v končni verziji OPPN-ja in tudi potem posledično v vseh pogojih in soglasjih Spomeniško-varstvene službe in tudi nenazadnje sedaj na koncu v tem gradbenem projektu, ki je tik pred tem, da dobi zadnje dovoljenje za izvedbo. Jaz se zdaj ne bom spuščala še v vse ostale vidike, tukaj je bilo zelo veliko raznih idej, pa ne samo idej, ampak tudi sodelovanja posameznikov in skupin v teh postopkih. Zdaj če pogledam čisto od daleč, je mogoče civilna iniciativa za Fondove bloke je bila edina, ki je dovolj zgodaj opozarjala na to, da tak način, ki je bil takrat predviden od 2009 naprej, ne vodi do dobrega rezultata. Ampak tudi tam seveda ni bilo mogoče karkoli več doseči kot to, da se je ta vlak, ki se je enkrat začel peljati, nezadržno približuje zadnji postaji.

Samo toliko zaenkrat.