Hvala za besedo, gospa predsednica. Dober večer.

V Zakonodajno-pravni službi smo o predlogu zakona pripravili pisno mnenje. Podali smo pripombe z vidika njegove skladnosti z Ustavo, iz pravno-sistemskega in zakonodajno-tehničnega vidika. Vsebina tega predloga zakona, zaradi omilitve in odprave posledic epidemije Covid-19, obsega odstope od določb sedmih zakonov, ki so urejeni v drugem delu predloga zakona in začasne ukrepe, ki so urejeni v tretjem delu predloga zakona. Nomotehnični pristop, ki združuje odstope od določb posameznih zakonov in interventne, torej začasne ukrepe, v zakonodajni praksi še ni bil uporabljen, zato bi bilo treba pojasniti pravno razmerje med obema sklopoma ureditve zakonske materije, zaradi načela pravne varnosti in jasnosti, ter določnosti pravnega sistema, kot celote.

Po naši oceni, med obe sklopoma ni bistvenih razlik, saj se bodo ukrepi iz obeh sklopov iztekli dne 31. decembra 2020, če v posameznih določbah ni določeno drugače. Uvodoma, smo že v pisnem mnenju opozorili in to opozorilo zaradi njegove pomembnosti, posebej izpostavljamo tudi sedaj, da je k temu predlogu zakona priložen predlog sklepa, o ugotovitvi nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma, na podlagi prve alineje, drugega odstavka 90. člena Ustave in zaradi tega je treba vso vsebino zakona utemeljiti kot nujen ukrep za odpravo posledic naravne nesreče, ker bi uvrščanje drugih vsebin, ki takšnega nujnega ukrepa ne predstavljajo, lahko povzročilo z Ustavo neskladno in prekomerno uporabo ustavne prepovedi referenduma in poseg v pravico do referenduma, ki bi se v postopku ustavne presoje, lahko izkazala za ustavno nedopustno.

S tega vidika, sta sporni predvsem določba 6. člena, ki pomeni odstop od Zakona o lokalni samoupravi in določbi 11. poglavja, tretjega dela predloga zakona, ki urejajo pregled neposrednih tujih naložb, za katere torej ni jasno utemeljeno, kako so neposredno povezane z omilitvijo in odpravo posledic epidemije. V zvezi z določbami 11. poglavja, pa je sporno tudi to, da se v pravni red ne uvajajo kot trajne, sistemske rešitve, kajti, po vsebini predstavljajo izvedbene določbe uredbe EU. Izvedbeni zakon za izvajanje uredbe EU, bi moral biti sprejet kot samostojen zakon. Že iz njegovega uvodnega člena bi moralo biti razvidno, da gre za izvajanje uredbe EU, urejati bi moral vsebino, ki pomeni izvajanje uredbe EU in hkrati še vsebino, ki je z izvajanjem uredbe EU neposredno povezana.

Menimo, da druge vsebine, ki jih ureja predlog zakona, kot začasne ukrepe in začasne odstope, od določb posameznih zakonov, niso povezane z izvajanjem uredbe EU. S tako rešitvijo se krni načelo pravne države iz 2. člena Ustave, saj se niža varstvo zaupanja v pravo in pravno varnost.

Izpostaviti je treba tudi načelo legalitete iz 120. člena Ustave, ki je temeljno za opredelitev razmerja med zakonodajno in izvršilno oblastjo, torej med parlamentom in Vlado, kot vrhom uprave in upravnih organov, zanj pa je značilna vsebinska vezanost delovanja izvršilne oblasti na zakon. To pomeni, da podzakonski predpisi lahko vsebino zakona le tehnično dopolnjujejo, razčlenjujejo, opisujejo, nikakor pa vanjo ne smejo posegati z določanjem novih pravic in obveznosti, saj bi v takem primeru zakonodajna funkcija prešla na druge državne organe.

Glede na navedeno, smo predlagatelja v mnenju pozvali, da ponovno preveri določbe predloga zakona, ki ministra oziroma Vlado pooblaščajo za urejanje vrste vprašanj, ne da bi zakon za takšno urejanje določil jasne vsebinske okvire. Kot primer navajamo določbe 37. člena, ki ureja bon za izboljšanje gospodarskega položaja na področju domače potrošnje turizma. Na tem mestu velja omeniti še določbo 86. člena predloga zakona, ki je umeščeno v poglavje prehodnih določb, po vsebini pa nedoločno in nejasno ureja materijo, ki pritiče materialnih določbam, nanaša pa se na pooblastilo za sprejem podzakonskih predpisov, zato bi obveljalo črtati oziroma napolniti z ustrezno vsebino, kot je določitev roka za sprejem podzakonskega predpisa.

V uvodnem delu pisnega mnenja, smo opozorili tudi, da je treba v zvezi z zakonskimi rešitvami, dosledno spoštovati načelo enakosti 14. člena Ustave, ter pozvali k dodatni obrazložitvi namena in vsebine posameznih določb predloga zakona, ter posledic in medsebojnih povezav, v njih vsebovanih rešitev, kjer je ta umanjkala, da se pri izvajanju zakona v praksi in v postopku morebitne presoje zakona pred Ustavnim sodiščem lahko ugotovi prava volja in namen zakonodajalca, glede posamezne sprejete rešitve.

V pisnem mnenju smo podali precej pripomb k posameznim členom, vendar bi na tem mestu izpostavila le bistvene pripombe. Najprej, k enemu od ključnih ukrepov po tem predlogu zakona, k ukrepu delnega subvencioniranja skrajšanega polnega delovnega časa in njegovega subvencioniranja iz javnih virov. Skrajšanega delovnega časa sistemski Zakon o delovnih razmerjih - ZDR-1, ne ureja. V kontekstu opredelitve delovnega časa, ZDR-1 loči le med polnim in krajšim delovnim časom, torej je skrajšani delovni čas popolnoma nov institut in kot takšnega, bi ga bilo treba popolno urediti, ter odpraviti vse nejasnosti med krajšim in skrajšanim delovnim časom, predvsem v pravnih posledicah za delavca. Odpraviti velja tudi druge nedoločnosti, glede opredelitve novega instituta, na katere v pisnem mnenju izčrpno opozarjamo. V kontekstu izvajanja predlaganega ukrepa pa iz zakonskih določb izhaja, da naj bi se izvajal kot ukrep aktivne politike zaposlovanja APZ, po Zakonu o urejanju trga dela.

Pri tem smo v mnenju izpostavili vprašanje razmerja med predlogom zakona in Zakonom o urejanju trga dela. Namen ureditve iz predloga zakona je ohranitev delovnih mest, ukrepi iz Zakona o urejanju trga dela pa so pretežno namenjeni že brezposelnim osebam oziroma osebam, katerih zaposlitev je ogrožena. Predlagatelj v obrazložitvi ne navaja ogroženosti, saj ravno zato vzpostavlja rešitve v prvem poglavju predloga zakona, po katerem mu bo prepovedano odpuščanje. Nadalje pa tudi ni jasno ali je s predlogom zakona predlagan ukrep mišljen kot dodatni ukrep APZ, ki ga Zakon o urejanju trga dela še ne vsebuje ali ga je treba uvrstiti v enega izmed ukrepov, ki jih Zakon o urejanju trga že ureja. Še več vprašanj, ki ne dajejo jasnega odgovora glede izvajanja novega instituta izhaja iz pripomb k posameznim določbam prvega poglavja. Če strnem, nove rešitve, ki v pravnem sistemu niso urejene, se z interventnim zakonom lahko uredijo v obliki začasnih ukrepov, vendar jih je treba urediti celovito v skladu z načelom pravne države iz 2. člena Ustave, tako da bodo zakonske določbe jasne, določne in nedvoumne, saj neposredno urejajo pravice in dolžnosti širšega kroga naslovljencev in zato je treba odpraviti vse nejasnosti in neskladja, na katera smo opozorili.

Nenazadnje bi posebej izpostavila še določbe 9. in 10. člena predloga zakona, ki za določbe drugega oziroma tretjega dela določata obdobje trajanja ukrepov in s ta s tega vidika ključni za razumevanje začetka in konca uporabe ukrepov, ter dajeta pooblastilo, da se drugačen začetek, torej drugačen čas začetka ali konca trajanja ukrepov uredi v posameznih zakonskih določbah. Glede na predviden tekst zakonodajnega postopka se tako v določbah drugega kot tudi tretjega dela predloga zakona predvideva povratno učinkovanje določb. Kljub načelni prepovedi je učinkovanje za nazaj izjemoma dopustno, vendar morajo biti pogoji določeni v drugem odstavku 155. člena Ustave v zakonodajnem gradivu izrecno navedeni in obrazloženi. Drugih pripomb na tem mestu ne bom povzemala, saj so predstavljene in obrazložene v pisnem mnenju. Vložene amandmaje bomo proučevali sproti, zato se po potrebi s tem v zvezi še oglasim.

Dodajam pa zgolj še obvestilo, da bomo pred objavo zakona v Uradnem listu opravili še nekatere popravke redakcijskega značaja, na primer epidemijo bomo v zakonu navajali kot epidemija, ne kot COVID-19 in podobno.

Hvala.