(Dober dan, pozdravljeni. Martin Lisjak, Slovenska kulturno-gospodarska zveza, se pravi krovna organizacija, ena od dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji.) Spoštovani predsednik, spoštovana ministrica, državni sekretar, poslanci in prijatelji, ki prav tako kot jaz ne živite v Sloveniji. Jaz vam prinašam vesti iz Italije, tisti, ki smo pravzaprav črne ovce bi se reklo v tem evropskem scenariju, tisti najhujši kužni bolniki. Kakorkoli to obdobje je bilo zares zahtevno, ampak moram priznati, da se še najbolj prepoznavam v besedah gospoda Sadovnika, da z veliko mero dogovarjanja se da marsikaj doseči. Zahvaliti se moram predsednici Kseniji Dobrila, ki jo danes zastopam, ker z veliko mero energije je spodbujala stike z vsemi našimi članicam in ustanovami tako da je bila dejavnost pri nas v Trstu, Gorici in Benečiji res zelo bogata in nas je tudi ta zdravstvena kriza pravzaprav spodbudila, da se res navežemo na nove načine komuniciranja in nove vsebine in ponudbe. Se pravi gledališče je recimo postavilo svoje predstave, slovensko stalno gledališče je postavilo svoje predstave na YouTube na spletno stran, knjižnica je, Narodna in študijska knjižnica je sposojala knjige na dom, brala pravljice na spletu, veliko je bilo izposoj preko spleta. Slovensko deželno gospodarsko združenje je izpostavilo mrežo vseh prodajalcev in ustanovilo spletni portal za, predvsem prodajo živil in dostavo. Nenazadnje je tudi samo Slovensko deželno gospodarsko združenje se ponudilo zato, da ustanovi portal, ki je funkcionalen vsem šola in ga tudi šole, dejansko ki niso smele, pravzaprav otroci in dijaki niso smeli obiskovati pouka, so imeli potem ta inštrument, ki jih je omogočal študij na daljavo. Tako, da tudi na socialnem področju, skratka, dejavnosti je bilo nič kaj koliko, ogromno pravzaprav in moram priznati, da še zdaj pravzaprav izkoriščamo te nove načine komunikacije, ki nam pravzaprav pomagajo oziroma nas posodabljajo na nek način. Kakorkoli tudi pri nas je vprašanje, tako z velikim veseljem opažam, da mi je kar prijetno, da sem danes tukaj po treh mesecih spet lahko stopil v Slovenijo, ker slišim, da imajo pravzaprav Slovenci, ki ne živijo v Sloveniji zelo zelo podobne težave. Zaprtje meje je predstavilo res velik šok, dejansko velik šok za vse, nismo si predstavljali od leta 2007, ko je Slovenija vstopila v Schengen smo živeli drugače, zdaj pa kar naenkrat spet meja zaprta in na tem poglavju je bilo vloženega tudi v sodelovanju v zelo zelo tesnem sodelovanju s svetom slovenskih organizacij veliko truda, veliko veliko dogovarjanja, veliko spodbujanja obeh držav, da pravzaprav prisluhnejo potrebam naše skupnosti. V prvi vrsti smo takoj na začetku se dogovarjali z Ministrstvom za notranje zadeve Republike Slovenije ravno kot smo slišali s strani Korošcev za osebe, ki negujejo starejše in onemogle v Republiki Sloveniji za čezmejne delavce in tudi predvsem za kmetovalce, to pa v dogovarjanju s kmečko zvezo, ki imajo lastnine, svoja zemljišča v Sloveniji. Veliko smo se povezovali s skupnostjo Italijanov v Istri in v Sloveniji in spodbudili pravzaprav vse tri vlade Republike Slovenije, Italije in Hrvaške smo se pridružili pozivom nekaterih evropskih filozofov k večji prisotnosti Evropske unije, ker smo jo pa vsi res pogrešali. Velik posluh, velika zagovornica naših potreb pozivov in prošenj je bila ministrica, ki se ji na tem mestu res zelo zelo lepo zahvalim za vse to, kar je naredila, ravno predvsem za obmejno vprašanje. Krovni organizaciji Slovencev v Italiji sta recimo zaslužni za to, da se je v Gorici, Gorica je mesto, eno mesto, čeprav se pravi Nova Gorica, Stara Gorica tisti mejni prehod v centru mesta je bil zaprt, tako da dejansko ljudje niso smeli peš v Novo Gorico in po naši zaslugi se je odprla še ena kontrolna točka. Srečali smo se v tem obdobju tudi seveda po telematski poti s predsednikom Republike Slovenije Borutom Pahorjem in večkrat na glas pozvali potrebo, da se obudi bilateralno omizje med Slovenijo in Furlanijo Julijsko krajino oziroma z Republiko Italijo, ravno na podlagi, predvsem obmejnega vprašanja. Rešili smo tudi s pomočjo ministrice in drugih predvsem italijanskih oblasti, problem študentov, ki študirajo v Sloveniji, se pravi v Kopru, po večini v Ljubljani in ga tudi rešili sproti in predvsem pa nazadnje pri gospodarskem sektorju na pobudo kmečke zveze, slovenskega deželnega gospodarskega združenja smo poslali dopis številnim diplomatom treh držav hrvaške, slovenske, italijanske, s katerim se je spodbujalo, da se pravzaprav pospeši gospodarske stike in pri katerem je sodelovala tudi Zveza slovenskih društev na Hrvaškem. V glavnem imeli smo ogromno srečanj, sami se vseskozi usklajevali, 20 srečanj s članicami in 25 institucionalnih sestankov in reševali sproti tudi težave, ki niso bile vezane strogo na to obdobje, ampak recimo tudi pri nas je aktualno vprašanje šolstva, v Trstu se ukinja sekcijo v samem mestnem središču sekcijo enega slovenskega vrtca. Na Tehničnem zavodu Žiga Zois v Trstu se ukinjajo / nerazumljivo/ pravzaprav trije predmeti in zaradi tega smo bili spet prisiljeni pravzaprav, da sprožimo določena vprašanja in tudi na tem mestu smo prav ravno prejšnji teden skupaj Slovenska kulturno-gospodarska zvez in Svet slovenskih organizacij pisali italijanski ministrici za šolstvo in jo prosili in v vednost seveda tudi gospe ministrici Jaklič in ministrici za šolstvo Republike Slovenije, da je tudi na tej podlagi mogoče bilo primerno se dogovarjati na bilateralni ravni, predvsem po zgledu recipročnosti, mi gledamo seveda na Italijane, ki živijo v Sloveniji in reševati te zagata – so majhne zadeve, ampak se vsako leto nekaj čisto majhnega dogaja in potem postane skupnost nekje šibka zaradi tega. Kakorkoli v tem obdobju smo tudi odobrili in definitivno naložili na sled strateški program Slovenske kulturno-gospodarske zveze, kjer smo si začrtali triletni program delovanja, ki verjetno ga bomo izvajali še veliko, veliko smo se dogovarjali z deželo Furlanijo Julijsko krajino, kar se tiče sredstev, zaenkrat kar se nas tiče Slovencev v Italiji ni napovedanih, mislim, napovedujejo se težave v naslednjem letu, do odločitev na finančnem področju še ni prišlo, tako da delamo nemoteno, imamo v mislih velik projekt za vrednotenje kadrovanja mladih, izobraževanja na gospodarskem področju in tudi na drugih področjih. Puščam na zadnje tisti argument, ki je pa main stream našega delovanja skupnega Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij v tesnem, tesnem sodelovanju s predvsem diplomacijo Republike Slovenije v Italiji, se pravi veleposlanikom Kunstljem in generalnim konzulom Vojkom in sicer govorimo o vrnitvi narodnega doma. Pravzaprav se je kljub krizi, zdravstveni krizi navkljub se je v zadnjih treh mesecih pisala zgodovina za nas Slovence v Italiji. Vse kaže, da bomo julija dobili v last nazaj to stavbo, ki je bila, letos poteka 100 let kot dobro veste njenega požiga. Dejansko gre za pogled v prihodnost, ne pa v preteklost, ne želimo pravzaprav maščevanja nad požigom, želimo ustvarjati funkcionalen nov center Slovencev v Italiji, ki bo odprt v mestu Trst, ki bo odprt, več kulturnosti, ki jo Trst od vedno ponazarja in z veliko zelo zelo tehničnim delom ministrom za zunanje zadeve Republike Italije, ministri in Vlado Republike Slovenije kot že povedano z diplomacijo Republike Slovenije pravzaprav bomo 13. julija verjetno napisali novo stran v zgodovini, ne samo Slovence v Italiji, ampak slovenskega naroda, kar se po 100-ih letih pravzaprav popravlja ena zgodovinska krivica in se nad tem dejansko se navdušujemo, ker mogoče ne bo praznik, ker se ne smemo družiti oziroma tudi sporočam, da smo slavje prestavili, velik dogodek pravzaprav pred narodnim domov prestavili za eno celo leto, 13. julija, tako da se bodo tudi lahko vse naše ustanove vključile in pripravile kaj svojega od gledališča do kulturnih zvez, do gospodarstva. V tem trenutku zaključuje slovenski raziskovalni inštitut ekspertizo o potrebah slovenskih ustanov ob vselitvi v narodni dom, ki jo bomo predstavili v naslednjih tednih in tako, da vabljeni 31. julija 2021 v Trst, če že ne prej, verjetno že prej, to je pravzaprav velik korak in se ga vsi veselimo, čeprav naporen korak, ampak velik korak. Tako, da bi zaključil kar s spodbudnimi besedami upanja na eno zares pozitivno prihodnost za vse nas, ki živimo v Trstu, v Gorici in v Benečiji. Hvala.