Hvala za besedo, predsedujoči.

19. marca je minil teden dni od razglasitve epidemije novega koronavirusa v Sloveniji. Do takrat je v svetu zaradi okužbe z novim koronavirusom in bolezni COVID-19, ki jo virus povzroča, umrlo že več kot 7 tisoč ljudi. Cel svet se je znašel na začetku ene največjih pandemij v zadnjih desetletjih. Že takrat se je vedelo, da bo tekom epidemije zbolelo na milijone ljudi in da bo ogromno tudi jih umrlo. Do danes je bilo z novim koronavirusom okuženih čez 7,8 milijonov ljudi, umrlo pa jih je že več kot 400 tisoč. Zakaj omenjam ta 19. marec? 19. marec je bil tudi dan, ko je generalni sekretar NATO pakta Jens Stoltenberg javno izjavil, da kljub krizi in kljub hudim posledicam, ki jih bo epidemija COVID-19 pustila na gospodarstvu, od držav članic pričakuje, da bodo spoštovale svoje zaveze pri doseganju izdatkov za vojsko v višini 2 % BDP. Vlada Republike Slovenije se je že od samega začetka zdravstveno krizo, ki jo je povzročila epidemija, trudila prikazati kot varnostno krizo. Priča smo bili intenzivnemu procesu sekuritizacije, v osnovi psihoze vojaške ogroženosti in iskanja zunanjih sovražnikov, ki so jo najbolj definirale vladne kulise, zlasti sestava in komuniciranje iz tako imenovanega kriznega štaba, ki je spominjal čisto preveč na čase odcepitve Slovenije od Jugoslavije, pa uporaba vojne retorike, kjer je predsednik vlade Ivan Janša šel celo tako daleč, da je izjavil, da je nevarnost zaradi COVID-19 celo, citiram: »Hujša kot v klasični vojni, razen če je v njej uporabljeno biološko orožje.« Konec citata. Pa uvajanje represivnih ukrepov brez kakršnihkoli strokovnih podlag, na primer prepoved medobčinskega gibanja in obvezno razkuževanje večstanovanjskih stavb in poskusi, da se represivno politiko, pomembno predvsem za to, da se represivne aparate, zlasti vojsko, tišči v prve vrste boja proti epidemiji. Slednje je za vladajočo politiko pomembno predvsem za to, da bi lahko pred javnostjo še naprej opravičevala skorajda milijardne izdatke, ki jih namerava po diktatu NATO pakta zapraviti za ustvarjanje profitov vojaško-industrijskega kompleksa vodilnih držav članic NATO pakta. Medtem ta ista politika še vedno ne najde denarja za prepotrebne investicije v zdravstvu, ki je za zaustavitev epidemije najbolj zaslužno.

To je sporno iz treh razlogov:

Prvič, ker je v trenutnih varnostnih razmerah, ko država niti na kratki, niti na dolgi rok ni vojaško ogrožena, delujoč zdravstveni sistem neizmerno bolj bistvenega pomena za delovanje države, kot Slovenska vojska.

Drugič, ker je zdravstvo kadrovsko precej bolj podhranjeno, kot Slovenska vojska, ne glede na to, kako se kadrovski deficit v vojski neprestano izpostavlja.

Tretjič, ker je zdravstvena infrastruktura in oprema, ki je bila ključna v premagovanju epidemije, precej starejša in bolj dotrajana, kot infrastruktura in opremljenost Slovenske vojske.

Vsem tem dejstvom navzlic pa vladajoča politika nenehno teži k zviševanju izdatkov za vojsko po diktatu NATO pakta. Legitimnost za to črpa v tako imenovanih zavezah Natu, na katere se neprestano sklicuje, to je v tako imenovani valižanski zavezi, s katero naj bi se Slovenija zavezala k dvigu izdatkov za vojsko do višine 2 % BDP. V praksi to seveda pomeni nekaj stotin milijonov za nesmiselne nakupe orožja, ki služijo zgolj in samo temu, da Slovenska vojska igra pomožno milico imperialnih ekspedicijskih korpusov pod okriljem NATO pakta, Evropske unije ali pa čisto neposredno, pod poveljstvom ene od imperialnih velesil, najpogosteje so to Združene države Amerike.

In medtem ko je samo med letoma 2015 in 2018 delež izdatkov za vojsko zrasel z 0,93 % na 1 % BDP, se je v tem istem času delež izdatkov, ki jih Slovenija namenja za zdravstvo, zmanjšal z 8,5 % na 7,9 %. Pa čeravno gre za najpomembnejši podsistem, kar jih v tej državi imamo. Za primerjavo, v sprejetem proračunu za leto 2020 znaša delež Ministrstva za zdravje dobrih 195 milijonov evrov, kar znese 1,8 % odstotka celotnega proračuna. No, proračun Ministrstva za obrambo znaša kar dobrih 545 milijonov evrov, to je 5,3 % celotnega državnega proračuna. Čeprav je zdravstvo v preteklih letih zaradi pomanjkanja vlaganj države trpelo precej bolj kot vojska, vladajoča politika zaveze do zdravstva in zdravja ljudi na isti način, tako kot propagira zaveze do zveze NATA, nima.

Ob vsem tem so v Sloveniji izdatki za zdravstvo na prebivalca za približno 10 % manjši, kot je to na mediani evropskih držav, govorimo o tisoč 859 evrih v primerjavi z 2 tisoč 96 evri. Manjši so tudi od najbolj razvitih novih članic Evropske unije, to je Češke, Slovaške in Madžarske. Navkljub temu pa po vstopu v Evropsko unijo vseskozi zaostajajo v rasti za mediano evropskih držav. Bolnišnice, ki so nosile glavno breme epidemije, so iz leta v leto v bolj razpadajočem stanju, soočajo se tako z mankom primernih prostorov kot z mankom opreme, več o tem v nadaljevanju in v razpravi.

Na tej točki lahko rečem le, da denarja za zdravstvo kljub neprestanim pozivom zdravstvenih delavcev, pacientov, pa tudi glasov znotraj Državnega zbora, vladajoča politika preprosto ne najde. Za vojsko, za orožje ga najde takoj. Poleg samih zavez NATO vladajoča politika opravičuje dodatne izdatke za vojsko tudi z domnevno kadrovsko podhranjenostjo, ki jo je treba izboljšati. To je nekako torišče argumenta diskusij, ki se pletejo okrog Slovenske vojske v zadnjem času.

Po trenutno veljavnem srednjeročnem obrambnem programu Republike Slovenije za obdobje 2018-2023 bi morala imeti Slovenska vojska 7 tisoč 250 pripadnikov stalne sestave. Po podatkih za junij 2020 pa jih jima 6 tisoč 312. Za izpolnjevanje normativov, ki so jih postavili birokratu na MORSU, stalni sestavi Slovenske vojske trenutno manjka 938 pripadnikov. To je kadrovski manko, ki je vprašanje, koliko je zares manko. Manko je samo glede na neko birokratsko številko stalne sestave, to je 7 tisoč 250, kot so jo postavili birokrati na Ministrstvu za obrambo, ne pa nujno neka številka, ki bi odgovarjala na stvarne potrebe Republike Slovenije ali njenega prebivalstva. Da je temu tako, zelo jasno priča, da kadrovskega manka v vojski prebivalke in prebivalci v ničemer in nikakor ne občutijo.

Popolnoma drugačna zgodba je na področju zdravstva. Kadrovska slika v zdravstvu je precej slabša. Imamo 3,1 zdravnika na tisoč prebivalcev, kar je pod povprečjem OECD-ja, to povprečje znaša 3,5 zdravnika na tisoč prebivalcev. Kadrovski standardi in normativi v zdravstveni negi, to je dokument, ki ureja, koliko medicinskih sester, negovalcev in tako naprej, bo delovalo v domovih starejših, no ti kadrovski standardi in normativi so iz leta 1984. Pa čeprav so stari več desetletij, jih politika kar ne potrdi v neki prenovljeni različici. Zakaj? Ker dodatnega kadra za zdravstveno nego in oskrbo starejših ne želi plačati.

Posledično je delež zaposlenih v zdravstvu in v socialnem delu kot delež vseh zaposlitev nizek. Tudi pri tej statistiki smo na repu držav OECD s 6,5 %, medtem ko je povprečje OECD-ja 10,1 %. Specializacija zdravnikov in pripravništva se še vedno plačujejo iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje, kar se ne bi smeli. V resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva smo napisali, da naj bi ta izdatek kril državni proračun, ne pa da obremenjuje zdravstveno blagajno, ki je namenjena plačevanju materiala in storitev v zdravstvu. Nadalje bi bilo treba samo v javni mreži primarne zdravstvene dejavnosti za doseganje cilja enega tima ambulante družinske medicine oziroma pediatrične ambulante na tisoč 500 prebivalcev zagotoviti 1364 zdravnikov. To je precej okej postavljen normativ, 1500 pacientov na enega družinskega zdravnika oziroma na en tim. Žal se kadrovsko pomanjkanje za to področje zelo odraža na prebivalkah in prebivalcev. Ker ni željenega povprečja 1500 zavarovancev na tim splošne oziroma družinske medicine, to povprečje trenutno presega 1800 zavarovancev na tim in je pri veliko zdravnikih tako visoko, da novih pacientov niti ne sprejemajo več. Na primer v celotnem zdravstvenem domu Ljubljana-Center april 2020 nove odrasle paciente sprejema zgolj in samo en splošen zdravnik. Mimogrede lahko tu navržem še, da se s to preobremenjenosti tudi pravica do proste izbire zdravnika izkazuje za farso. Ne glede na vse te zastrašujoče številke, ki so v resnici zgolj statistični odraz stiske javnega zdravstvenega sistema, kadra, ki v tem zdravstvenem sistemu deluje in navsezadnje pacientov, vladajoča politika povečanju kadrovskega obsega v zdravstvu ne namenja niti približno toliko pozornosti kot jo namenja propagandni kampanji za oboroževanje. Tu gre za milijonsko promocijsko kampanjo za dvig kadrovske popolnjenosti Slovenske vojske, pa tudi za izkoriščanje epidemije za varnostno krizo, v okviru česar se je v preteklih mesecih vojsko neprestano tiščalo v soju medijskih žarometov, čeprav v boju z epidemijo ni odigrala bistvene vloge. Ne zaradi tega, ker je ne bi želela ali pa karkoli, ampak zaradi tega, ker je ni mogla. Ni temu namenjena, ni za to usposobljena, ni opremljena. Slovenska vojska je skladno z aktiviranim državnim načrtom zaščite in reševanja od 13. marca vseeno zagotavljala različne zmogljivosti, s katerimi je podpirala skupna prizadevanja za omejitev širjenja Covida-19. Na primer z letalom L-410 Turbolet se je zagotavljalo prevoze medicinske opreme iz tujine. Postavilo se je vojaško bolnišnico Role 2 za primer, če bi bile presežene kapacitete v civilnih bolnišnicah in tako naprej. In Slovenska vojska je z nekaterimi svojimi zmogljivostmi res pomagala v naporih za zajezitev epidemije, ampak te aktivnosti so bile samo delček naporov celote. Vladajoča politika pa je ta doprinos, nič po krivdi same vojske, napihovala, tekom epidemije jo je rinila v luč medijskih žarometov, ki so spremljali napore za zajezitev epidemije. Morda najbolj eklatanten tak primer je bila namera o podelitvi policijskih pooblasti vojski. Ne ker bi ta policijska pooblastila potrebovali, ampak zato, da se epidemijo korona virusa izrablja na način, da se jo predstavlja kot varnostno krizo, se dela propagando za podizvajalski korpus zveze Nato, ki naj pripravlja teren za pospešeno kupovanje orožja. O omenjeni podelitvi policijskih pooblastil vojski se je začelo govoriti že manj kot teden dni po razglasitvi epidemije. To dejstvo potrjuje kar sem ravnokar navedel. Konec marca po več kot tednu dni medijskega trasiranja in lobiranja vladnih predstavnikov pri Poslanskih skupinah, je Vlada 31. aprila 2020 sprejela predlog sklepa o izvajanju izjemnih pooblastil Slovenske vojske pri širšem varovanju državne meje in ga posredovala v potrditev Državnemu zboru. Ta sklep je temeljil na trditvi, da na slovensko-hrvaški meji »zgolj sodelovanje Slovenske vojske s Policijo po 4. odstavku 37. člena ZObr ne zadostuje, saj so se varnostne razmere tako poslabšale, da učinkovit nadzor državne meje brez dodatnih pooblastil pripadnikom Slovenske vojske ni več mogoč«. In naprej z domnevo, znova podkrepljena s citatom »da se bodo varnostne razmere na področju migracij slabšale«. Ta predlog sklepa je bil na seji Odbora za obrambo 1. aprila zavrnjen. In čeprav je bila s tem obravnava sklepa zaključena, ga vladajoča koalicija ni želela dati na obravnavo na plenarno sejo Državnega zbora, čeprav je bila ta obravnava že predvidena in sklep je bil obravnavan na plenarni seji šele po tem, ko je vlada že razglasila konec epidemije in po tem, ko je minister za obrambo gospod Matej Tonin 15. maja, mesec in pol po sprejemu sklepa na vladi na nacionalnem radiu kot samoumevno navedel dejstvo, da so se migracije v marcu in aprilu zmanjšale prav zaradi epidemije Covida 19. Zakaj je to pomembno? Ker so se v vmesnem času v medijih neprestano vrstili prispevki o potrebi po aktivaciji 37.a člena, obiski vladnih predstavnikov na južni meji in peticije županov obmejnih občin o nujnosti podelitve pooblastil, policijskih pooblastil vojski in tako naprej, vse dokler se niso razlogi za njegovo aktivacijo s koncem epidemije izkazali za lažne in se razblinili kot milni mehurček. To so dejstva, za katera smo vedeli že v začetku pritiskov, da naj se vojski podeli policijska pooblastila, a je vlada, zanjo tudi koalicija, z njimi neprestano vztrajala. Ne zaradi tega, ker bi vojska ta policijska pooblastila potrebovala, ampak zato, da je zdravstveno krizo spreminjala v varnostno krizo in z vojno retoriko in neprestanim postavljanjem vojske v prvi plan boja proti epidemiji Covida 19 propagandno pripravljala teren za to, kar se dogaja ta hip, poskus ogromne nabave orožja za potrebe zveze NATO, medtem ko nam zdravstveni sistem razpada.

Ampak tudi s koncem epidemije se propagandni stroj ministrstva za obrambo ni ustavil. 15. maja 2020, se pravi na dan, ko je minister za obrambo priznal votlost lastnih argumentov za podelitev policijskih pooblastil vojski, se je začela, citiram: »Celovita strategija promoviranja in oglaševanja Slovenske vojske, vojaške službe in vojaškega poklica ter pridobivanje kadrov.« Konec citata. Za namene te propagande se je že prej izkoriščalo tudi eno največjih vojaških vaj v zgodovini Slovenije Preskok 2020, namen vaje, ki je namerno potekala izven vadišč Slovenske vojske, je bil ravno približati vojsko ljudem. Se pravi vaja, ki je v resnici propagandna operacija. Milijonska propagandna kampanja Ministrstva za obrambo je namenjena povečanju kadrovskega obsega Slovenske vojske, ki je premajhna glede na cilje, ki so si jih zadali birokrati na ministrstvu, še enkrat ponavljam, ni kadrovska sestava Slovenske vojske premajhna glede na kakorkoli objektivno ugotovljene potrebe Republike Slovenije, ampak je premajhna glede na številko, ki so si jo izmislili birokrati na Ministrstvu za obrambo. Tekom kampanje smo bili priča absurdom, ko so se na spletnih straneh tovarne laži Nova24TV oglasi za Slovensko vojsko vrteli ob člankih, ki so blatili Narodnoosvobodilni boj in društvo veteranov za Slovenije, govorim o Zvezi veteranov vojne za Slovenijo in zvezo policijskih veteranov sever, pa člankih, ki so Slovensko vojsko primerjali s komunistično JLA. Vrhunec pa je promocijska kampanja nedvomno doživela v tako imenovanem zahvalnem preletu šestih ameriških lovskih bombnikov F-16 in treh oboroženih šolskih letal Slovenske vojske PC-9 Hudournik. Ob ceni ure naleta v višini 7 tisoč 200 evrov za F-16 in 2 tisoč 300 evrov za PC-9 Hudournik se je s takšno zahvalo dobesedno v zrak vrglo okoli 75 tisoč evrov. Šlo naj bi za gesto, s katero se je Slovenska vojska zahvalila delavkam in delavcem v zdravstvenih ustanovah in domovih za starejše, ki so v slabih delovnih pogojih in pogosto ob še slabše plačanih, ob še slabših plačah, bili glavni boj proti epidemiji Covida 19.

Že tekom same epidemije je postalo jasno, da konstantno tiščanje vojske v prve vrste boja proti Covidu 19 služi temu, da bi vladajoča politika pred javnostjo lažje opravičevala prihodnje nabave orožja in vojne tehnike ter za potrebe NATO pakta, to, kar sem že nekajkrat izpostavil na konkretnih primerih. Prvi indic, da to drži, je bila izjava ministra Tonina sredi aprila, ko je povedal, da Slovenija nujno potrebuje transportno letalo. To naj bi pokazala kriza zaradi epidemije Covida 19, kjer naj bi se izkazalo, da se v težkih časih lahko zanesemo le nase, hkrati pa je minister še dodal, da NATO pakt sicer nudi krizne mehanizme, preko katerih bi lahko medicinsko opremo v času krize dobavljali tudi z letali zaveznikov, ampak da je, pazite to, uporaba teh mehanizmov zelo draga. Tu se že takoj postavlja vprašanje o naravi samega NATO pakta, če v času krize naši menda zavezniki tega, nekih storitev pomoči, nudijo samo proti zelo visokim plačilom.

Tri dni po tako imenovanem zahvalnem letu, za ceno katerega bi lahko tisoč 500 medicinskim sestram izplačali dodatek v višini 50 evrov, je minister Tonin napovedal 780 milijonov evrov vlaganj v Slovensko vojsko v naslednjih 6 letih. Ta sredstva pa so namenjena prvenstveno izgradnji dveh srednjih bataljonskih skupin. 50 oklepnikov 8x8, 50 oklepnikov 4x4, transportna helikopterja in letalo, pa je to šele začetek. Potem ko bodo za to zapravili 780 milijonov evrov, nameravajo kupiti še 16 155 milimetrskih havbic, dodatnih 85 oklepnikov 8x8, 60 oklepnikov 4x4 in na stotine protiletalskih raket. Kako se bomo z vso to oborožitvijo za potrebe NATO pakta borili proti naslednji epidemiji, meni sicer ni jasno. Pa mogoče še na kakšen tretji, četrti val Covida-19, bodo kaj, leteli težki kalibri, 155 milimetrov, kot da bo to pomagalo ljudem.

Pri tem ne gre pozabiti, da Slovenija še ni dobila niti 38 oklepnih vozil 4x4, ki jih je v sumljivem poslu preplačala že pred letom in pol, v vmesnem času pa je kupovala še oklepna vozila Hummer, katere naj bi oklepniki JLTV nadomestili. 780 milijonov evrov težke nabave naj bi bile že usklajene z Ministrstvom za finance in vladajočo koalicijo. Rekordno kratki čas, lahko rečem iz svoje izkušnje v prvih dveh letih tega mandata, ko se je Levica sicer kot pogodbeno opozicija usklajevala z vladajočo koalicijo. Ampak tu se je pa kar naenkrat našla politična volja, da se je v rekordnem kratkem času uskladilo in našlo denar za 700 milijonov evrov nabav orožja, ne česa družbeno koristnega, orožja.

Ne gre zanemariti dejstva, da se bodo skoraj milijardna vlaganja v orožje v naslednjih šestih letih vodila pod skorajda enako vladno koalicijo, kot se je vodil nakup oklepnikov Patria, kjer so bili zaradi korupcije številni v tujini pravnomočno obsojeni na zaporne kazni, pri nas žal nihče. Morda je pa to razlog, da je bilo to usklajevanje za 700 milijonov evrov stran vrženega denarja za orožje izpeljano tako zelo hitro in da so se sredstva tako zelo hitro našla.

Ob napovedi več kot tri četrtine milijarde vredne investicije v orožje in vojno tehniko Vlada javnost prepričuje, da se orožje ne kupuje za NATO pakt, ampak za našo lastno varnost. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Potreba po izgradnji dveh srednjih bataljonskih bojnih skupin ne izhaja iz naših lastnih ocen varnostne ogroženosti, ampak iz ciljev zmogljivosti NATA 2017 za Republiko Slovenijo. Teh ciljev ni sprejela Slovenija, ampak ministri za obrambo držav članic NATO pakta na sestanku 29. 6. 2017, se pravi skoraj tri leta nazaj.

Obrambnemu delovanju v Sloveniji ni namenjena niti trenutna lahka bataljonska bojna skupina. Nekdanji poveljnik 72. brigade Koračin je že leta 2018 izjavil, da je že pri tej bataljonski skupini, citiram, najbolj poudarjeno ofenzivno delovanje. Kako branimo domovino z ofenzivnim delovanjem? Bataljonske bojne skupine niso enote, namenjene obrambi ozemlja Republike Slovenije, ampak so modularne enote, namenjene bojevanju kjerkoli v svetu v okviru NATO pakta. Podizvajalski korpus zveze NATO, v to se gradi Slovensko vojsko pod političnim razredom.

Trenutni načelnik generalštaba Slovenske vojske brigadir Robert Glavaš je v zvezi z izgradnjo in opremljanjem srednjih bataljonskih skupin 15. maja na nacionalnem radiu dejal sledeče, citiram: »Pričakujemo, da se bo v določeni prihodnosti določena oprema tudi kupila in da bi se mogoče v periodah nekaj let zgradila prva bojna skupina. Seveda, to je lahko zelo dobro za vojsko, ampak moramo pa dobiti konsenz navzven o tem, kaj Slovenija želi od te vojske.« Konec citata.

Načelnik generalštaba je s to izjavo zelo dobro izrazil sicer vsem znano dejstvo, da v Sloveniji konsenza o tem, kaj želimo od vojske, ni, in da je treba pred prihodnjimi večjimi investicijami tak konsenz doseči. A vladajoči politiki je za razliko od načelnika generalštaba za doseganje družbenega konsenza kaj malo mar in odločitev o tem, da država v prihodnjih šestih letih zapravi kar 780 milijonov evrov za orožje, je tako kot podobne odločitve sprejete v preteklosti tudi tokrat javnosti predstavljena kot izvršeno dejstvo. Smo imeli kakšno javno razpravo na to temo, nismo imeli. Se je angažiralo vprašanje kakšne prioritete želimo imeti v tej družbi, se ni. Zdaj pa ta zakon za nabavo Natovega orožja čaka svoj blagoslov na seji Vlade še ta teden, jutri, če smo natančni. Ob vseh težavah s katerimi se srečujejo prebivalci in prebivalke Slovenije po posledicah epidemije, ki jih bomo še zelo dolgo čutili kot celotna družba, je za Vlado prva prioriteta zagotoviti 780 milijonov evrov, teh 780 milijonov evrov, ki bi jih krvavo potrebovali drugod, za nakupe nepotrebnega orožja in dobičke vojaške industrije, pa jih zagotovo ne potrebujemo. Konkretno kar v Levici predlagamo je, da se te vojne nabave odpove in da se sredstva preusmeri v krepitev javnega zdravstvenega sistema. Ta javni zdravstveni sistem se je uspešno soočil s povečanimi potrebami in dodatnimi obremenitvami v času epidemije koronavirusa in je tisti, ki je najbolj zaslužen za to, da smo preživeli prvi val. Epidemija je razkrila vso bedo privatne zdravstvene dejavnosti in njene faktične neučinkovitosti, no po drugi strani je pa v pravi luči izkazala javni zdravstveni sistem kot edinega, ki se s takimi pojavi lahko kosa in edinega, ki lahko sistemsko in dolgoročno zagotovi kakovostne in vsem dostopne zdravstvene storitve. V raziskovalno dokumentacijskem sektorju Državnega zbora so zapisali »trenutna kriza kaže na pomen univerzalnega zdravstvenega varstva kot ključnega elementa za stabilnost zdravstvenih sistemov« in kot vemo, je lahko samo javno zdravstvo tisto, ki je zares univerzalno. Epidemija je pa pokazala tudi na škodo, ki jo je zdravstvu zapustilo več kot desetletno varčevanje z investicijami in pri zaposlitvah zdravstvenega kadra. Epidemija je bila jasen dokaz tega, da ne manjka vojakov in vojakinj, ampak nam manjka predvsem zdravnikov, medicinskih sester, negovalk v domovih za starejše, da manjka drugih zdravstvenih delavcev in tako naprej. Ne samo pokazala, dokazala je epidemija, da ne potrebujemo investicij v oborožitvene sisteme za operacije v tujini, če temu sploh lahko rečemo investicija, ampak potrebujemo konkretne investicije v bolnišnice za operacije doma. Le dan za tem, ko je minister za obrambo Tonin kot gotovo dejstvo predstavil izdatke za vojsko v višini 780 milijonov evrov v naslednjih šestih letih, pardon, niti ne za vojsko, za orožje in za oborožitev, so z Ministrstva za zdravje sporočili, da iščejo različne možne vire za financiranje izgradnje nove infekcijske klinike. Gre za kliniko, ki je bila med epidemijo Covid-19 najbolj obremenjena. Nahaja se v 120 let stari stavbi s številnimi pomanjkljivostmi. Oprema in prostori so nefunkcionalni, zastareli in neprimerni, poleg tega se je v času epidemije za enega najhujših mankov izkazala odsotnost podtlačnih sob za okužbe, ki se širijo kot aerosol, na meji dotrajanosti pa je celo električna napeljava. To je v kombinaciji s kadrovsko podhranjenostjo povzročilo stanje, v katerem so bolniki na Infekcijski kliniki že več kot leto pred samo epidemijo morali ležati na hodnikih, namesto v sobah. V Sloveniji bi pa kaj, prednostno kupovali Natovo orožje. Prizori, ki smo jih med epidemijo Covida-19 lahko spremljali v španskih in italijanskih bolnišnic, so se na naši glavni Infekcijski kliniki vrteli že davno. Medtem ko je minister za obrambo denar za oklepnike Nato pakta že našel in je predlog za to že uskladil z ministrom za finance in vladajočo koalicijo, minister za zdravstvo gospod Tomaž Gantar denar za infekcijsko kliniko še išče, po njegovih lastnih besedah. O denarju za nov UKC Ljubljana pa pravi »da se je potrebno začeti vsaj dogovarjati«. Jasno je, da je Vlada pri sebi večno dilemo /nerazumljivo/ ali maslo že davno rešila v prid tujih profitov vojaško industrijskih kompleksov in v škodo nacionalnega javnega zdravstvenega sistema. Zelo rad bi to omejil samo na aktualno Vlado, ampak v resnici gre za nek tek političnih prioritet, ki ga lahko v tej državi spremljamo najmanj zadnje desetletje. Infekcijska klinika žal ni edina bolnišnica, ki je v dotrajanem in napol razpadajočem stanju. V še hujšem stanju je sosednja klinika za gastroenterologijo, kjer na onkološkem oddelku zaradi pomanjkanja prostorov bolnikom tečejo kemoterapije kar po kletnih hodnikih. Potem jih bomo pa kaj, prestavili v oklepnike delat kemoterapije, če bomo po taki prioriteti namenjali javni denar. Poleg tega bi bilo samo v Ljubljani nujno treba prenoviti še operacijski blok kliničnega oddelka za travmatologijo v pritličju in dokončati diagnostično terapevtski center z intenzivnimi terapijami, ki je v postopni gradnji že od leta 2007, se pravi že 13 let. Po besedah direktorja UKC Ljubljana, bi bilo samo za to, da se Klinični center ohranja v trenutnem stanju, potrebno nameniti 116 milijonov evrov. Ta številka se morda na prvi pogled res zdi velika, je pa približno enaka nabavni vrednosti šestih lovskih bombnikov F-16 in oboroženih trenažnikov PC-9 hudournik, to je te eksadrile, ki se je zahvalno preletela čez UKC Ljubljana 1. junija letos. Tako za primerjavo. In pri vsem tem smo do sedaj omenili samo najbolj nujne investicije v ljubljanskem UKC-ju, brez da bi šel čez vse ostale okraje v Sloveniji, ki imajo še posebej na podeželju ljudje še precej slabšo zdravstveno oskrbo kot v Ljubljani, tudi do Maribora še niti nisem prišel. Javno zdravstveno infrastrukturo v Sloveniji se dobesedno zanemarja. Številni javni zavodi poslujejo z izgubo, pa tu ne gre samo za izgubo zaradi kakšnega neracionalnega trošenja, ampak gre za izgubo zaradi varčevalnih ukrepov v preteklosti. Skupna vrednost sprejetih varčevalnih ukrepov je samo v obdobju 2009 do 2016 znašala 1,5 milijarde evrov. Bolnišnice se soočajo z negativnim poslovanjem, kar je posledica ukrepov v preteklosti za zagotavljanje uravnoteženosti poslovanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Večkrat se je uveljavljalo linearno nižanje cen zdravstvenih storitev, s čimer so izvajalci v obdobju 2009 do 2014 v povprečju na leto izgubili 166 milijonov evrov. Ko rečemo izvajalci, tukaj govorimo o bolnišnicah, govorimo o zdravstvenih domovih in teh inštitucijah, ki skrbijo za naše zdravje, so izgubile v obdobju 2009-2014 166 milijonov evrov vsako leto. Sredstva za investicije so se podobno krčila, razvoj vlaganja v izobraževanje kadra tudi. Ob koncu leta 2018 smo v javnih zdravstvenih zavodih beležili 82,3 odstotno stopnjo odpisanosti opreme, ker je v tako velikem deležu dotrajana. V poslovnem letu 2019 je negativen poslovni izid, se pravi izgubo izkazalo 15 javnih zdravstvenih zavodov, od tega 6 bolnišnic, 6 zdravstvenih domov in 3 drugi zavodi. 30. 6. 2019 je višina neporavnanih obveznosti v vseh javnih zdravstvenih zavodih znaša preko 60 milijonov evrov, kar je 10,8 odstotno povečanje v primerjavi s podatki za december 2018. Da vidimo kako zelo je javno zdravstvo pri nas podhranjeno. V javno zdravstveno infrastrukturo se vlaga rekordno malo in ne, to ni hvalevreden rekord. Sredstva, ki gredo iz proračuna so mizerna. Samo 4 odstotke vsega denarja, ki ga namenjamo za zdravstvo. Z izjemo Hrvaške, je to najmanj v Evropski uniji. In medtem, ko Ministrstvo za obrambo vodi agresivno propagandno kampanjo za povečanje kadrovskega obsega Slovenske vojske, obsega, katerega nepopolnjenost se je do zdaj pokazala problematična samo pri primerjavi kadrovske realizacije z zastavljenimi načrti, se pravi tabelica, ki jih imajo birokrat na Ministrstvu za obrambo, zato je kadrovska podhranjenost Slovenske vojske edina problematična. Imamo kadrovsko sliko o zdravstvu, ki je še precej, precej slabša, s precej bolj usodnimi posledicami tudi za prebivalce in prebivalke Slovenije. Nam že leta primanjkuje družinskih zdravnikov. Nekaj sto bi jih potrebovali. Tisti, ki jih imajo, imajo pa negativno kadrovsko strukturo, zaradi česar je treba ta kader nenehno uvažati iz tujine, konkretno v Sloveniji danes dela že več kot 500 tujih zdravnikov, največ iz Srbije, imamo pa celo zdravnike iz Madagaskarja in iz Kirgizije. Še hujša je slika v zdravstveni negi, kjer vztrajajo kadrovski standardi in normativi iz leta 1984, še kar niso prenovljeni. Ti standardni normativi so pa podlaga za zaposlovanje dodatnega kadra in tega kadra kronično primanjkuje. Manjka šesto tehnikov zdravstvene nege in približno 1500 diplomiranih medicinskih sester, pa je to samo ta hip. To niso potrebe, ki so preračunane na kakšno desetletje naprej. Tisti, ki jih imamo, se zaradi slabih plač in še slabših delovnih pogojev vse bolj pogosto odločajo za službo v tujini. Predvsem mladi se za to odločajo, kar ima za posledico v Sloveniji da okoli 8200 medicinskih sester sodi v skupino starejšo od 50 let. Opravljajo pa fizično in psihično izredno naporno delo. Nekajkrat sem na seji tega odbora že omenil, ena negovalka v domu starejših, medicinska sestra na eno noč, ko dežura, preloži od eno do dve toni. In to ne žakljev krompirja, ki jih lahko zadegaš na rame in vržeš, ampak bolnikov oziroma oskrbovancev. Imamo splošno bolnišnico Celje, ki ji manjkajo tri generacije medicinskih sester. Po podatkih Zbornice zveze, bi zgolj za zagotavljanje minimalnih standardov morali po bolnišnicah takoj zaposliti 1466 diplomiranih medicinskih sester in 643 zdravstvenih tehnikov. Za izpolnjevanje kadrovskih načrtov, ki so si jih po diktatu Nato pakta zadali birokrati na Ministrstvu za obrambo, pa bi bilo vojakov treba zaposliti zgolj dobrih tisoč. Pa kljub temu nobena ministrstva, niti Vlada ne vodi kampanje promoviranja in oglaševanja poklica medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov in zdravstvenega poklica ter pridobivanja kadrov, kot to za Slovensko vojsko dela Ministrstvo za obrambo, prav tako nobena vlada in nobeno ministrstvo agresivno ne pritiska za zvišanje dohodkov zdravstvenega proletariata od negovalcev do medicinskih sester. Svetovni gospodarski forum je nalezljive bolezni redno umeščal na seznam desetih največjih globalnih tveganj. Zadnje poročilo, ki je zaobjelo 195 držav sveta je ugotovilo, da niti ena država ni pripravljena na epidemijo ali pandemijo. Zapisali so sledeče »naša kolektivna ranljivost na družbene ali ekonomske posledice krize z nalezljivo boleznijo se povečuje«. Tega opozorila nihče ni vzel resno. Kriza je razgalila ves blišč in bedo zasebnega zdravstva. Zasebne klinike in inštituti so se zaprli, zasebni zdravstveni delavci so ostali doma. Tržni mehanizmi so odpovedali, povpraševanje po zdravstveni oskrbi in obdelavi je narastlo ter samo javni zdravstveni sistem je lahko nadomestil nesposobnost tržne lokacije resursov in delovne sile s celostno pokritostjo ter planiranjem izvajanja dejavnosti. Javni zdravstveni sistem se je znašel pod izjemnimi obremenitvami. Novi pogoji dela so od zaposlenih zdravstvenih delavcev in sodelavcev terjali nečloveške napore, medtem ko je bila na preizkušnjo postavljena tudi pogosto pomanjkljiva infrastrukturo. Javni sistem je medtem preobremenjen, primanjkuje kadra, primanjkuje kapacitet. Pokazalo pa se je, da navkljub letom podfinanciranosti, zanemarjanja in omejitvami, samo javni zdravstveni sistem lahko obvlada tovrstno nevarnost za javno zdravje in prebivalcem in prebivalkam zagotovi temeljno človekovo pravico dostopa do zdravljenja. Kljub temu, da imamo dotrajano opremo, kljub temu, da smo soočeni s hudim pomanjkanjem kadra, kljub temu, da veliko zdravstvenih ustanov dela v neprimernih prostorih, pa je še zmeraj ta javni zdravstveni sistem potegnil Slovenijo skozi epidemijo. Oziroma kot je na primeru Nemčije opozoril dr. Andrej Trampuž »večja težava so privatne bolnišnice, ki nočejo sproščati postelj in še vedno gledajo na profit. Kar se lahko Slovenija iz tega nauči je, ne privatizirati zdravstvo, ker tako zdravstvo ne bo pripravljeno na take razmere kot je pandemija«. Ne glede na vse navedeno, vladajoča politika tudi po izhodu epidemije Covid-19 ali izhodu iz prvega vala epidemije Covid-19, še vedno noče zagotoviti proračunskega financiranja zdravstvene blagajne, ki je plačnik materiala in storitev. Niti dodatnih injekcij denarja javnim zdravstvenim zavodom, ki se soočajo z izgubami ali dodatnih prostorskih in kadrovskih kapacitet za domove za starejše občane, v katerih, mimogrede, manjka najmanj 10 tisoč postelj in to že brez da kalkuliramo sploh razmere epidemije. Ne samo to, generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje, gospod Marjan Šuselj je šel celo tako daleč, da je javno spregovoril o možnosti krčenja določenih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Najranljivejšim in predvsem starostnikom bi odvzeli pravico do prevozov, ki je ključna za tiste, ki živijo v regijah brez javnega prevoza in nimajo možnosti za pomoč prositi sorodnikov. Se pravi, daleč najbolj ranljiva skupina. Očala si bodo, sodeč po napovedih, najrevnejši lahko kupovali po bencinskih črpalkah, medtem ko bo v bolnišnicah jedel tisti, ki si bo hrano lahko plačal. Zobozdravstvo za odrasle, ki se je v preteklosti že močno privatiziralo, s tem ko se je preko podeljevanja koncesij ustvarjal notranji trg, bi zdaj dokončno in v celoti prenesli v zasebno sfero. In medtem, ko denarja za zdravstvo ni, minister za obrambo Tonin slepo sledi diktatu Nato pakta po povišanju izdatkov za orožje in je že našel v državnem proračunu tri četrtine milijarde za injekcijo vojaško industrijskemu kompleksu Nato pakta. Medtem pa bolnišnice razpadajo. Za razmeroma kratko trajanje epidemije in nizko smrtnost obolelih se moramo zahvaliti javnemu zdravstvenemu sistemu, še posebej požrtvovalnemu kadru, medicinskih sestram, zdravstvenim tehnikom, zdravnikom in drugemu osebju, ki so kljub opustošenju, v katerem so se znašli po več desetletjih varčevanj na zdravstveni infrastrukturi in opremi, pokazali za izjemno predane. Ob njih je tu še osebje domov za starejše občane, negovalke, negovalci, ki so starostnikom nudili nego v najtežjih časih. Edini primerni način zahvale ni retorično lišpanje v Državnem zboru iz koalicijskih vrst ali na Vladi, ampak primerna finančna kompenzacija in izboljšanje delovnih pogojev, kar pa zahteva izdatna vlaganja v zdravstveni sistem in sistem dolgotrajne oskrbe v prihodnjih šestih letih. To ni samo v interesu zaposlenih v zdravstvu in v dolgotrajni oskrbi, to je v interesu vseh prebivalk in prebivalcev te države. Prikazovanje kurjenja kerozina z lovskimi bombniki, ki je del propagandne kampanje za opravičevanje zapravljanja treh četrtin milijarde evrov za nesmiselne nakupe orožja, za sodelovanje v vojaških operacijah na drugih kontinentih, je ob stanju v kakršnem se slovensko zdravstvo nahaja, najmanj neprimerno, če ne kar skrajno sprevrženo. Epidemija je pokazala, da v Sloveniji nujno potrebujemo več sto milijonske vložke v zdravstveni sistem. To ne bo mogoče, če bo vladajoča politika slepo sledila diktatu Nato pakta po povečanju izdatkov za orožje, kar so slovenski politiki v obliki tako imenovane Valižanske zaveze in njenega potrjevanja v preteklosti obljubljali imperialistom na vrhunskih srečanjih Nato pakta. Za vse pač ne bo denarja. Poleg tega trenutni kadrovski obseg Slovenske vojske ne hromi njenega delovanja. Slovenska vojska je navsezadnje ob zadnjem letnem preverjanju pripravljenosti dobila oceno dobro za delovanje v miru, oceno za pripravljenost za delovanje v vojni pa v trenutnih varnostnih razmerah igra neprimerno manjšo vlogo kot pripravljenost in kadrovska popolnjenost zdravstvenega sistema. Spomnimo, sočasno lahko za zdravstveni sistem delovanja v miru, se pravi izven epidemije rečemo, da bolniki marsikje ležijo v posteljah na hodnikih. Se pravi slovenski javni zdravstveni sistem zaradi podhranjenosti delovanja v miru, lahko mu prisodimo oceno, da je za to nepripravljen. Edini razlog, da gura sploh kot gura, je požrtvovalno osebje. Propagandne kampanje za povečanje kadrovskega obsega Slovenske vojske v resnici niso potrebne. Propagandne kampanje za povečanje kadrovske popolnjenosti zdravstvenih inštitucij pa bi se precej bolj potrebovala. Predvsem pa bi se potrebovala primerna vlaganja in primerni kadrovski standardi in normativi za zdravstvo in za skrbstvo. Ob tem se je treba pred odločitvami o večjih vlaganjih, v nabavo orožja in druge opreme pogovoriti, javno, poglobljeno. Treba je doseči družbeni konsenz, na kar je navsezadnje javno opozoril tudi načelnik generalštaba Slovenske vojske brigadir Robert Glavaš, ker tega javnega konsenza v tem hipu ni.

Na drugi strani sem pa precej prepričan, da zelo hitro lahko najdemo javni konsenz za to, da se solidarno javno zdravstvo, ki nas je rešilo epidemije, okrepi. Ker je ta javni zdravstveni sistem edini, ki lahko vsem ljudem zagotovi temeljno človekovo pravico do zdravljenja, kot se je v epidemiji izkazalo, ko je zatajil trg, da potrebujemo v zdravstvu planiranje in izvajanje zdravstvene dejavnosti, ki ne bo podrejena tržnim mehanizmom, ampak katerih vodilo bo zadovoljevanje potreb ljudi. Ne potrebujemo novih bomb, ne potrebujemo novih oklepnikov, potrebujemo zdravila, bolnišnice, pošteno plačane zdravnike, vse zdravnike, ne samo pač tisto mandarinsko vrhuško(?) v zdravništvu, pa pošteno plačane medicinske sestre, ostale zdravstvene delavce, več solidarnosti potrebujemo, ne nasilja.

Izbira, pred katero je postavljena politika, še posebej v luči epidemije Covida-19, je precej preprosta. Bodisi zagotoviti finančno stabilnost javnega zdravstvenega sistema bodisi prepustiti, da se v bodoče kršijo pravice ali prenaša dodatno breme na dopolnilno zdravstveno zavarovanje in s tem na ljudi, ki bodo morali plačevati še višje položnice. Javni zdravstveni sistem nas je zaščitil pred krizo, in naša dolžnost je, da ga ohranimo in da ga krepimo.

Zato v Levici predlagamo, da Odbor za obrambo in Odbor za zdravstvo na to temo sprejmeta naslednje sklepe. Prvič: Odbor za obrambo in Odbor za zdravstvo pozivata Vlado Republike Slovenije, da odstopi od načrtovanih vlaganj v vojsko v vrednosti 780 milijonov evrov v prihodnjih šestih letih in predviden denar raje nameni za investicije v javni zdravstveni sistem.

Drugič: Odbor za obrambo in Odbor za zdravstvo izražata nestrinjanje s tako imenovano valižansko zavezo o povečanju izdatkov za vojsko na 2 % BDP in menita, da je treba po epidemiji Covid-19 prioritetno povečati izdatke za zdravstvo.

Tretjič: Odbor za obrambo in Odbor za zdravstvo pozivata Vlado Republike Slovenije, da odstopi od tako imenovane valižanske zaveze o povečanju izdatkov za vojsko na 2 % BDP.

In četrtič: Odbor za obrambo in Odbor za zdravstvo pozivata Ministrstvo za obrambo, da nemudoma prekine izvajanje kampanje promoviranja in oglaševanja Slovenske vojske, vojaške službe in vojaškega poklica ter pridobivanja kadrov in odstopi od že sklenjenih pogodb, s katerimi se ta kampanja izvaja ter sredstva raje nameni izboljšanju kadrovskih razmer v zdravstvu.

Hvala.