Lepo pozdravljeni še v mojem imenu, v imenu Zadružne zveze Slovenije.

Danes sem prvi dan zaposlen v Zadružni zvezi, izhajam pa iz kmečke zadruge Sevnica. Tako, da poznam in občutim vse te zgodbe od, kar je gospod Redek govoril, kar je gospod Ravnik govoril. V bistvu jih živim, čutim in postanem ob takih vprašanjih kar precej »gneven«.

Že leta in leta ste vi, ki ste bili na teh možnostih, ste govorili o ključnih zadevah. A lahko sploh enkrat začnemo to izvrševati, se pravi preverjati te masne tokove, masne bilance, kakorkoli bomo imenovali, da vemo bobu bob, a je ta zelenjava, od kod je?

Potem na to se lahko vse te zgodbe nadgradijo. Ali davek na ogljični odtis ali se bomo začeli resno pogovarjati, kaj kupec kupuje? Kupec kupuje neštete zgodbe – »radi imamo domače«, »ljubimo domače«. Na koncu kupec rata nezaupljiv, gre do nekega, ne vem, bližnjice ali domačega kupca ali za cesto kupuje in spet ne more biti zadovoljen. Skratka uredimo že enkrat te masne bilance. Niso težavne. Pri nas, ne vem, v hiši imamo 8 gospe, ki so v računovodstvu. Jaz mislim, da čisto vsaka bi znala iti v podjetje in na pravi način pogledati dokumentacijo in se vidi zgodba. In zdaj je čas za poštenje in to naredimo. Skratka tukaj je ta glavna zgodba pokopana.

Na zadružnikih je marsikaj za narediti. je pač zadruga en konglomerat članov, ki eni jemljejo to z eno zvestobo, resnostjo, odgovornostjo, nekateri pa oportunistično. In to je velikokrat v naši družbi, ampak zadruga, če bo poštena, bo nagradila dobro delo članov, skratka jih zaščitila v času kot je kriza in zdajle imamo ene par primerov res lepih dobrih praks. Par zadrug je, jih ne bom našteval, so plačevale bika po normalni ceni. Naredile so zelo veliko izgubo, ker vemo, pad je prišel z zakonom o minimalnih plačah, koža je padla. Ravno kot pri kmetu so pri nas se dogajali res sami udarci stroškovni, ampak je ta klavnica zdržala in je plačevala tako ceno. En odkupovalec živine v Sloveniji, haloške živine, normalne živine je doštukal do prejšnjega nivoja cene, ampak to so zdaj izjeme, ampak pomeni, da zmoremo. Potem smo ugotovili, da v bistvu, kaj bomo naredili v tem času pač zadružniki. Držali smo se tistih strank ali pa članov, kmetov, naših partnerjev, ki so bili z nami ves ta čas. Kar naenkrat smo doživeli pritisk vseh teh prostih igralcev, ki iščejo priložnosti drugod, kar je čisto legitimno in prav. Pač ima produkt, ki je zrel za evropski trg ali pa orientalski trg, za Libanon živina, ampak na koncu se moraš nekje odločiti in si pač s člani in tudi ne-člani, ki so s teboj zvesti. In s temi smo ohranili in zdržali vse te zgodbe, kot mora biti.

Doživljamo tole zelenjavno zgodbo zdajle. Pa jaz mislim, da je res trivialno govoriti, da so ti vrtički kaj krivi. Pač na vrtičku vsakokrat pridelaš solato, največkrat jo tako na kompost pelješ, ker je imaš preveč. To je trivialno. Spet tukaj to masno bilanco bi vključil. Res ne vemo, koliko pripeljejo v Slovenijo. Vsi, ki se vozimo po Sloveniji, vidimo te »šleparje«, jih prepoznamo, vemo, kjer iz špediter iz Bologne vozi in za katerega vozi. Vse je jasno, ampak enkrat je treba presekati. Začnimo. Poglejmo.

Ena zgodba se tudi pri zelenjavi pojavi, ki jo leta in leta opazujem že kar, recimo da že več kot 20 let. Vsi bi imeli prodano, nihče se pa nebi zavezal. Zdaj pa, na zelenjavni verigi smo imeli majčkeno pereč sestanek, kar je zmeraj v redu, ker potem se malo stvari prepihajo in lahko na novo začnemo. Poziv je bil proizvajalcem zadružnikom, deležnikom v verigi, trgovcev, da se vseeno usedemo. Mi zadružniki v okviru svojih članov, kar lahko od njih dobimo in moramo dobiti, so prezgodnje napovedi, čista dinamika proizvodnje. Ta sorta okvirno tega tedna, takrat. In z njimi skleniti neko pogodbo, nato pa postaviti model cen. Saj ta zelenjava od nekod pripotuje, nekdo plača strošek prevoza, saj ni samo 30 centov, kakor je bučka v Bologni. Plus to, da kupec dobi sveže. Pri nas bo dobil zelenjavo, ki je imela 5 ur od njive do trgovine. Se pravi nek »markup« dati gor, doseči neke dogovore in tisti pridelovalec, ki želi ali pa je sposoben dojeti, da je na spot ali pa na tem prostem tržišču veliko bolj ranljiv, bo rekel okej, jaz grem v to, imam garantiran odkup kot je odkup mleka ali pa kot mi za veliko večino kmetov garantiramo odkup mesa, lesa in tako naprej, bo šel v to. Kateri pa hoče biti prosti igralec, naj bo prosti igralec, ampak si naj da potem na koncu značko gor, da ne bo priletel v zadrugo in na ministrstvo in h vam na zbornico »jaz imam pa zdaj težave«. Proizvodnja se ne začne zdajle ali pa ko se prodaja, se ne začne v jeseni, se začne z odločitvijo bom resen pridelovalec, vem, kaj je tehnologija, katere se moram držati, da bom dosegel kvaliteto, vem, kaj je tehnologija same trgovine, da bom uspešen.

Danes smo tukaj zaradi varuha. Zdaj smo vsi govorili o kmetijstvu. Se je varuh bolj mirnega počutil, ne? Pa ne bom govoril osebno o varuhu. Jaz mislim, da je toliko kompleksna ta zgodba. Postavili smo varuha, funkcijo, ki je potem postane oseba, prej je bil gospod Podgoršek, zdaj je gospod Hrovatič. Jaz mislim, da toliko pričakujemo od njih, da zlahka postanemo osebni in kritični – ja, pa kje je bil takrat, zakaj ni to naredil. Hkrati bi radi inšpektorja, policaja, izvrševalca kazni, dostikrat je rama za jokanje, ampak na koncu moramo se pa zavedati, da imamo službe, ki lahko nekaj izvedejo. Vemo, da so to zelo včasih tudi nevarne službe inšpekcijske, ni enostavno to izvajati, ampak moramo biti pač kot državljani takšni, da to sprejmemo.

Ne vem, pri nas v zadrugi Sevnica, saj to so redni obiski, pač profesionalno sprejmeš. Če se ti nekaj ne zdi prav, imaš možnost ugovora, če ne, pa veš, da je pač na tebi krivda. Ampak je toliko tega zunanjega dogajanja, da mislim, da tudi tukaj se da nekaj narediti. jaz bi samo rekel kaj pa varuh lahko je tudi, če je samo eden. Ve, kaj je tiha zgodba, kjer mora dobiti informacije, na kakšen način imeti poznavanje in potem moč in energijo, da bo jasen, glasen in prisoten. Saj že ta marketinški output te funkcije lahko dosti večji, samo prisotnost bi jaz poudaril gospodu kolegu v branži, da jo naj pojača, da se ga bo slišalo, da se ga bo videlo. Ker je potem tudi eno subtilno sporočilo do deležnikov, pa ne govorim samo zdaj za trgovce, v celi verigi. Tudi na ravni kmetov so »spielverderberji« in med zadrugami in med prostimi igralci in tako naprej. Da se ve, da nekdo gleda in da se bo nekaj, menda, kdaj zgodilo, ne?

Drugače pa ja, tako kot vse panoge, je korona tudi v kmetijstvu marsikaj razkrila. In po svoje je v bistvu to fajn, ker se mogoče o enih zadevah končno resno pogovarjamo. In jaz bom samo zdaj kot predsednik pač Zadružne zveze insistiral na neki postavitvi profesionalnih odnosov v teh verigah, da ne bomo, ne vem, maja skakali okrog »solate je preveč«. Ja, saj vemo, toliko solate je iz Spara, Mercator, Tuš, Lidl, Hofer »zabukiral«, pogovarjajmo se naprej. se pravi vemo, da imamo pa še 100, 200 hektarov zelenjave solatne spomladi, ja, to je pa prosti trg, pa naj gre na / nerazumljivo/ tržišče, ko mogoče bo evro, mogoče bo pa 10 centov.

V glavnem varuh je potreben, nujen. Ne vem, če rabi dodatne funkcije, za to imamo druge organe. Pozivam pa res na to, kot sem rekel, prisotnost, jasnost, glasnost, udarnost, no.

Hvala.