Hvala za besedo, spoštovani gospod predsednik. Spoštovani poslanke, poslanci, en lep dober dan.

Zdaj, v zadnjih mesecih je bilo kar veliko razprave o tem, kako zagotavljati prehransko varnost v državi. Znašli smo se pred eno zanimivo situacijo, ki je precej spodbudila razmišljanje in razpravo o tem. In jaz računam, da bo v nadaljevanju, ker je s tem povezano tudi poročilo varuha, kar nekaj besede o tem, kako krepiti lokalno pridelavo.

Seveda v odgovoru na to vprašanje je ključno to, kar je bilo že omenjeno – delovanje agroživilske verige. In sicer predvsem, kako vzpostaviti dolgoročna partnerstva v njihovem okviru, je ključno vprašanje, o katerem se zaradi poročila in tudi sicer zaradi tega temeljnega vprašanja ukvarjamo. Namreč vloga varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano je seveda v verigi pomembna, ima pristojnosti, da spremlja dogajanje znotraj verige, ima možnost, da opozarja na različna dejanja znotraj verige. Predvsem intenzivno, da opozarja na tista poslovna razmerja, ki, oziroma na poslovne prakse, ki niso ustrezne. Ima možnost osveščanja deležnikov o nujnosti sodelovanja na dolgi rok in ima seveda, kot je bilo omenjeno, primerne mehanizme. Mogoče mu pa tudi kakšen mehanizem manjka in je razvidno to iz poročila.

Mi se zdaj zelo veliko na terenu pogovarjamo med kmeti o trenutni situaciji. In moram reči, da je nezadovoljstvo na terenu izjemno. Kmetje smo izjemno, bi rekel razočarani nad trenutnim stanjem. In če samo v parih mislih izrazim trenutno razmišljanje tega sektorja. Na trgu je kaos, vsi izkoriščajo razmere za doseganje svojih kratkoročnih finančnih učinkov – to je, bi rekel kratek povzetek trenutnega stanja na kmetijskih trgih.

Mi nimamo nikakršnih podatkov o tem, kakšni so masni tokovi hrane v Sloveniji. Mi ne razpolagamo niti s tem, kaj bi pravzaprav slovensko kmetijstvo moralo proizvajati, da bi prišlo ustrezno v te agroživilske verige in da bi bilo ustrezno tudi obravnavano. Če se pogovarjaš z drugimi deležniki »ja, organizirajte se, proizvajajte po konkurenčnih cenah, potem vam bomo pa odkupili in se bomo že dogovorili«, ampak kaj, koliko, po kakšni ceni se pa noben o tem noče pogovarjati.

Mi nimamo, naslednje, kar se opozarja, nimamo zadosti nadzora nad poreklom živil in resničnostjo njihovega navajanja. Torej zdaj čigava vloga je to? Seveda bi rekel v takih situacijah lahko posamezniki pridejo v tako mamljivo situacijo, seveda ob tem, da potrošniki favorizirajo, toliko so se že naučili, da favorizirajo slovensko, in če še malo ustrezne cene, seveda tudi posedajo. In zdaj lahko seveda marsikdo pride v situacijo, da kupi in zunaj še marsikaj, kar je ceneje, in prodaja kot slovensko – tega ne vemo. Mislim, ampak vsaj nadzor bi moral biti okrepljen v tem delu in na to zelo opozarjamo.

Pogodbena razmerja vedno niso garant za ustrezno ceno, ki bi pokrivala stroške. Sicer so pogodbe, ampak, mislim, trenutna situacija z govejim mesom je taka, da je to pod vsako, bom rekel razumno mejo nekega delovanja.

In še nekaj, kar nas zelo na nek način boli in opozarjamo, vedno v tej verigi dobimo najmanj. Imamo situacijo, ko se, ne vem, nekaj v trgovini podraži, ampak na drugi strani pri kmetu pa cena pade v istem trenutku. In se pravi kaže na nekaj, kar bi bila napaka v konceptu. In mi s tem današnjim čistim liberalnim modelom in tem konceptom na dolgi rok ne bomo zdržali, ker se bo dogajalo točno to, kar kažejo podatki, če jih gledamo za 20 let. Čisto kratko analizo narediš, greš na stat.si, narediš obdelavo podatkov po različnih sektorjih in recimo pogledaš generalno. Proizvodnja v Sloveniji pada. Ne izrazito, ampak trend je navzdol 2000-2018. Uvoz skokovito raste, izjemno raste. In to so indeksi zelo veliki. Izvoz raste, torej tisti proizvajalci, ki se ekonomsko obnašajo, iščejo trge drugje, ker se na domače trge ne morejo v resnici resno zanašati in resno na njih računati.

Kot tretje, potrošnja je nekje relativno stabilna, kar je v redu. Recimo pri zelenjavi močno raste, nekje drugje je pa recimo kar nekje na indeksu 100. in pa stopnja samooskrbe je relativno, bi rekel kar stabilna, če bi tako rekel na dolgi rok ni tako kritična. Mi imamo še vedno kar nekaj produkcije v tej državi, kjer smo v celoti samooskrbni. In če samo na en primer to pokažem na konkretnih podatkih, recimo meso govedi. Mi smo v Sloveniji kar se tiče, govedoreja je seveda panoga številka ena, naravne danosti za govedorejo so na prvem, so take, da govedoreja mora biti na prvem mestu. Kaj se nam dogaja? V letu 2000 smo imeli 43 tisoč ton proizvodnje, v letu 2018 34 tisoč. Se pravi indeks 0,8, 20 % padca. Uvoz mesa govejega v tem času se je povečal iz tisoč ton na 15 tisoč ton, se pravi indeks je 1500. Izvoz mesa se je povečal iz 4 tisoč na 8 tisoč ton, se pravi indeks 2 oziroma 200 %. Domača potrošnja je na enki, na indeks se pravi 100, stopnja samooskrbe se je v tem času povečala, ker se je nekako potrošnja na prebivalca nekoliko znižala. In podobno je tudi pri drugih sektorjih.

In zdaj seveda bi na naši strani bilo vprašanje, kaj rabimo. Rabimo kot prvo seveda nadaljnjo krepitev enega splošnega odnosa javnosti do tega, da lastna preskrba s hrano mora biti nekaj, kar je prioriteta države. In jaz mislim, da noben tega načelno ne zavrača, bolj je vprašanje ali si tega v resnici tudi želimo in delamo v tej smeri. In seveda dolgoročno povezovanje v verigi, ki je edini odgovor na to vprašanje, kako okrepiti lokalno pridelavo, je seveda, mora biti z iskrenim namenom. In to je dostikrat težko. Mi smo pojem konkurenčnosti pripeljali do absurda. Danes imaš človek občutek, da hrano kupiš samo še v akciji. Pa ne more biti akcija model prodaje hrane, mislim, katalogi: slovensko -20, -50. Saj se je treba vprašati, kdo to plača seveda. In jasno je, da je prvi v verigi tisti, ki je najbolj na udaru, da o živilski industriji niti ne govorim.

In zdaj seveda dejstvo je, če ne bo hrana ekonomsko, pridelava hrane ekonomsko zanimiva panoga, je ne bo. Ljudje pač ne bodo proizvajali hrane, če ne bodo od tega živeli, ali pa jo bodo proizvajali samo še na sebe, eni na »teglcih« eni pa malo bolj v resni proizvodnji. In zdaj mi se dostikrat soočamo z eno trditvijo, da slovenska pridelava hrane ni konkurenčna in da dejansko niti na nivoju primara niti na nivoju živilske industrije. In zdaj je seveda odvisno s katerega kriterija gledaš konkurenčnost. Jasno je, da po produktivnosti nismo konkurenčni – nikoli tudi ne bomo konkurenčni zaradi strukture pridelave, zaradi naravnih dejavnosti, zaradi pač vseh strukturnih značilnosti, v katerih delujemo.

Ampak po cenah smo pa konkurenčni. Mi smo redkokdaj, da smo v polovici ali pa v zgornjem delu, ko gre za cene kmetijskih proizvodov. Mnogokrat pri marsikaterem proizvodu so samo še Romuni za nami, mi smo pa potem predzadnji. Torej cena ne more biti tisti problem, zakaj nekdo slovenskega proizvoda ne vzame. In drugo, po kakovosti smo nadpovprečno konkurenčni. Mi imamo še vedno klasično proizvodnjo, v naši hrani še vedno dobiš kmetijski proizvod, nimaš nekih substitutov, nekih cenenih nadomestkov in tako naprej. Živilska industrija je še vedno, bi rekel klasična živilska, klasična živila proizvaja.

In okoljsko smo nadpovprečno konkurenčni, če tako rečem – imamo nižjo porabo FFS, nižjo porabo zdravil, nižjo porabo gnojil, nadpovprečno varujemo vodne vire, imamo nadpovprečno ohranjeno naravo, če jo primerjamo z drugimi kmetijskimi državami. Se pravi mi proizvajamo hrano okoljsko sprejemljivejšo, kakovostno ugodnejšo in cenovno konkurenčno, pa še vedno imamo težave ta trenutek prodati. Mislim, če to ni kaos, potem res ne vem, kaj bi lahko bil kaos. In zdaj stvar je seveda samo vnaprej, kako tam, kjer pa smo nadpovprečno konkurenci, izkoristiti kot prednost. In mi moramo ta nov koncept uveljaviti, vse mehanizme te države. In v strategiji in resoluciji je to nakazano in napisano in zdaj je treba samo to v življenje spraviti, ampak to ne bo naredilo kmetijstvo, to mora narediti ta družba.

In zdaj seveda, kje je vloga varuha? Varuh ima pomembno vlogo pri tem. On lahko spodbuja, lahko opozarja, lahko seznanja in to seveda tudi že odkar je ustanovljen počne. In mislim, da je prav, da se mu da možnost, da se mu ta njegova vloga še okrepi tam, kjer je mogoče šibek. Sam mora pa tudi še, bi rekel bolj intenzivno na tem področju delati.

Hvala.