Hvala lepa. Lep pozdrav, hvala za povabilo.

Moram reči, da sem vesel, da ta odbor v Državnem zboru obravnava to poročilo. Mislim, da je to prvo poročilo, ki je obravnavano na tak način. Jaz to obravnavo v bistvu razumem v smeri, v kateri je govoril predsedujoči, tudi s ciljem, da so odnosi na področju odnosov v verigi preskrbe s hrano močnejši, za kar je treba marsikaj narediti – narediti ne samo s strani varuha, ampak širše. Tu mislim predvsem na ustvarjanje ustreznega, če hočete mikro- in potem še makro-okolja. Kaj mislim s tem mikro-okoljem? Z mikro okoljem mislim dejansko ureditev razmer znotraj posameznega deležnika v tej verigi, bilo je izpostavljeno, bil je izpostavljen / nerazumljivo/. In makro-okolje v bistvu se vzpostavi odnos, partnerski odnos med vsemi deležniki, kjer pač bodo potekale, bom rekel relacije med deležniki na način, da se bo med deležniki ustrezno delil, če hočete riziko, kakor tudi neke pozitivne stvari.

Trenutno ugotavljamo, da to vedno ni tako. Tudi v tem primeru koronakrize so se pokazali primeri, ko temu ni bilo tako. So primeri dobrih praks, o katerih tudi ali pa o katerih je govoril tudi dr. Podgoršek, državni sekretar. To so dobri primer dobrih praks, ki pa temeljijo na dobri organiziranosti, kar je zelo pomembno. In ko sem tudi na tem področju v letošnjem letu dobil neko, nek sum prijave nedovoljenega ravnanja, sem se obrnil na mlekarno, mi je bila stvar popolnoma jasna – bil je dogovor med deležniki od pridelovalca do mlekarne, kako se obračunava mleko, po kakšni ceni in kdaj se določa cena. Tako, da če je sektor povezan, močan, in primer mleka je temu tako, je dober primer, potem so tudi odnosi v verigi in dogovori in pa poslovanje v razmerah, kakršno je bilo zdaj v zadnjih mesecih, dosti lažje.

S tem se z državnim sekretarjem popolnoma oziroma več kot strinjam. Jaz sem tudi v svoji predstavitvi, ko sem dejansko kandidiral za to delo, napisal, da je veriga močna, kolikor je močan njen najšibkejši člen. In v tem delu pač vidim tudi ta okolja ali pa ti dve okolji, ki jih je pač potrebno urediti za to, da bodo odnosi v verigi preskrbe s hrano močnejši.

Že predsedujoči ste poudaril naloge varuha, jaz jih dejansko ne bom še enkrat natančno poudarjal. Povem naj, da je to neodvisen organ, da je to strokoven organ, da je to organ, ki opozarja na slabe prakse, ki poudarja dobre prakse in ki pa seveda tudi prijavlja nedovoljena ravnanja agenciji za varstvo konkurence.

Jaz moram reči, da je sodelovanje z agencijo za varstvo konkurence in varuhom dobro, da smo se dogovorili za postopek, način v primeru prijave predvsem s ciljem, da je prijava čim bolj ali pa da je prijava suma čim bolj utemeljen in da v bistvu dokumentacija, ki se ob predaji prijave suma posreduje, vsebuje bom rekel adekvatne dokumente, vezane na obe strani, ki sta predmet tega suma nedovoljenega ravnanja. Te stvari potekajo in v tem delu so bila pač tri nedovoljena ravnanja v letu 2019 prijavljena.

Zdaj, tukaj bi v bistvu se tudi malo navezal na problematiko. Jaz jih pač omejujem ne kot problem, ampak kot omejitev, s katerimi se varuh srečuje. In, bom rekel razlogov je več, ampak v tem primeru ko govorimo o samih prijavah nedovoljenih ravnanj, je tukaj nastopi vprašanje zaupanja enega deležnika, ki je po navadi šibkejši deležnik ne glede na to ali je to varuh ali je to AVK. Res je, da varuh pri pridobivanju dokumentacije in pri razgovorih in seveda tudi pri argumentiranju, zakaj in bom rekel dokazovanju, da so ti podatki, ki bodo šli v prijavo, da so to anonimni podatki in da v nobenem primeru ne bo utrpel kakršnekoli poslovne škode iz tega razloga, ker bojazen je pa v tej smeri daleč, daleč največja, v tem delu je potem zaradi tega je tega, teh konkretnih prijav manj. Mi, jaz sem pač kot varuh naročil eno raziskavo, kjer v bistvu so anonimno deležniki govorili o nedovoljenih ravnanjih. In teh nedovoljenih ravnanj, s katerimi se srečujejo, govorim o teh 23, ki so definirani v zakonu, je kar nekaj. Različni deležnik različno potencira nedovoljeno ravnanje. Ko pa to daš v konkretno zadevo, se pa stvari postavijo nekoliko nazaj. In v bistvu je vzpostavljanje zaupanja med stranko, deležnikom in pa varuhom izrednega pomena. Tukaj po moji oceni ne govorimo samo o varuhu kot institutu, ampak govorimo lahko tudi o varuhu kot osebnosti, ker tukaj v bistvu v tem delu je ta pristop in vzpostavitev nekega okolja za čim bolj odprto komuniciranje je tudi pomembno od tistih dveh, ki komunicirajo.

Že prej je bilo omenjeno o nekih, bom rekel, so bile omenjene težave, s katerimi se varuh srečuje pri svojem delovanju. / nerazumljivo/ jaz jih v bistvu to, lahko jih razumemo kot težave, lahko jih razumemo tudi kot omejitve, lahko jih razumemo pa seveda tudi nek okvir, samo kot nek okvir, znotraj katerega varuh lahko deluje bolj ali manj učinkovito. Izven tega okvirja pač njegovo delovanje ni racionalno. Tukaj bi v bistvu, pri teh omejitvah bi naštel le nekaj, nekaj njih.

Omenjena je bila ta pristojnost varuha. Dejstvo je, da tudi v primeru prijave nedovoljenega ravnanja deležnik varuhu ni dolžan pokazati nekih dokumentov, če jih sam ne želi. Se pravi vsaj v tem delu, da ni nujno, da dokumente nosiš iz podjetja, ampak da dejansko lahko dokumente vidiš na sedežu podjetja, jih pogledaš, narediš neko oceno, narediš nek zapisnik in potem lahko postopek vodiš naprej. moram reči, da sem imel tukaj, jaz sem v bistvu varuh 2019 bil prvo leto, moram reči, da sem tukaj imel različne izkušnje. Izkušnja, kjer posamezni deležnik ni bil pripravljen, ni kazal niti najmanjše pripravljenosti v tem sodelovanju, hotel je celo imeti od mene pravne podlage, pod katerimi jaz to delam. Jaz sem seveda te pravne podlage tudi napisal, oddal in seveda tudi dobil neko obrazložitev tega podjetja. Na drugi strani je bila pa odprti pristop, kjer sem bil povabljen v podjetje, sem dobil vpogled v vse pogodbe, dobil vse dobavnice, vse spremljajoče dokumente, sicer ob spremljavi direktorja nabave, direktorja pravne službe in še zunanje odvetniške hiše. Se pravi te stvari so zelo občutljive, so zelo občutljive. In v tem delu, tudi z namenom, da se v primeru prijave suma pripravi ustrezna dokumentacija za prijavo na agencijo za varstvo konkurence, bi bilo mogoče dobro razmisliti o neki večji pristojnosti.

Drugo, naslednja zadeva, ki je tudi, o kateri se tudi lahko diskutira, je neprofesionalno opravljanje nalog varuha. Se pravi varuh svojo nalogo opravlja neprofesionalno in dejansko včasih zahteva tudi dosti, dosti več kot je tisti minimum, ki ga predpisuje zakonodaja.

Potem v bistvu imamo, že od spomladi lanskega leta jaz temu lahko rečem, da se nahajamo v neke vrste prehodnem obdobju od uveljavitve evropske regulative o nepoštenih praksah do implementacije te direktive v slovenski pravni red, ki je pač z evropsko direktivo eksplicitno določen. Se pravi zakonodaja mora biti sprejeta do 1. 5. 2021 in se mora začeti uporabljati najkasneje s 1. 11. 2021 in to, kar je bilo tudi že prej izpostavljeno, tukaj se zdaj res pojavljajo vprašanja, tako na političnem delu tako med deležnikom, na kakšen način se bo v bistvu nacionalna zakonodaja uskladila z evropsko zakonodajo. Tukaj pravzaprav je bilo že večkrat v preteklosti ugotovljeno, da je Slovenija na tem področju v primerjavi z ostalimi državami Evropske unije kar dosti naprej, da je tudi neke vrste zgled za druge države, tudi zavezništva so se v preteklosti na tem področju sklepala med Slovenijo in posameznimi državami Evropske unije, da pa v bistvu so določene stvari, ki jih ta regulativa vsebuje in jih tudi v našem delu še ni. To so predvsem vezane na način komuniciranja varuha iz države članice do Evropske komisije oziroma do tega, lahko rečemo, da Evropske komisije.

Drugo ali pa naslednje, ki je za mene tudi zelo pomembno in stvari, s katerimi sem se tudi srečeval, pa je, po moji oceni ta razlog izhaja iz naše, bom rekel naše slovenske specifičnosti predvsem zaradi slabše organiziranosti tudi lahko rečem v nekaterih primerih nepartnerskega pristopa ali pa sodelovanja deležnikov v verigi preskrbe s hrano, to pa je njihova kritičnost. Njihova kritičnost, ki, v bistvu s tem hočem reči, da pravzaprav nikoli ali pa jaz nisem imel priložnosti, da bi rekel, da so bili pa vsi deležniki z vsem zadovoljni. Vedno je nekaj bilo. Če je bil to partnerski odnos oziroma če je bil ta partnerski odnos močnejši in bi se te relacije med deležniki pretakale od pridelovalca do trgovca in od trgovca navzdol do pridelovalca, verjetno bi tudi ta kritičnost bila manjša.

Vse to so vprašanja, ki tudi po moji oceni odpirajo, pa verjetno še kakšna, odpirajo vprašanje učinkovitosti samega varuha.

Naprej, v bistvu, kar sem tudi v svojem poročilu nekako pokazal, je v bistvu razlika med nedovoljenim ravnanjem, ki je dikcija v našem Zakonu o kmetijstvu, in pa nepošteno prakso, ki je dikcija evropske regulative. Nedovoljeno ravnanje naš zakon opredeljuje kot ravnanje stranke, ki s svojo znatno tržno močjo, še zlasti v razmerju do druge stranke, v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji izkorišča drugo pogodbeno stran – to je definicija o nedovoljenega ravnanja po Zakonu o kmetijstvu. Definicija nepoštene prakse iz regulative pa je, da so to neravnovesja v pogajalski moči, ki lahko vodijo v nepoštene prakse oziroma pomenijo odmik od dobrega poslovanja oziroma od dobrega poslovnega ravnanja. Sam vidim razlikovanje obeh definicij oziroma jih razumem v razlikovanju v pristopu k tem odmikom nedovoljenih ali pa nepoštenih praks in ga vidim v primeru zakona o kmetijstvu kot neke vrste kurativni pristop, se pravi nekaj zdravimo, v primeru regulative pa preventivni pristop, se pravi da izvajamo neke aktivnosti, da do nepoštenih praks nebi prišlo. In mislim, da to je tudi bil eden od ciljev, ki ste ga navedli za današnjo sejo. Najpomembnejša posledica teh obeh pa je izguba dela prihodka partnerja, nad katerim se izvaja nedovoljeno ravnanje in pa nepoštene prakse.

Zdaj, če mi dovolite, bi mogoče šel predstaviti nekaj aktivnosti, tistih poglavitnih, ki so pomembne. Da ne bom predolg, bom šel hitro čez.

S 1. 1. 2019 so stopile v veljavo spremembe zakona o kmetijstvu, ki je bil sprejet v letu 2018. Tukaj je bilo nekaj težav v začetku, vendar nekih velikih, v nadaljevanju nekih velikih težav ni povzročila ta uveljavitev, je pa predstavljala zelo po moji oceni kar veliko neznanko, kako bo vse skupaj potekalo, tako v zvezi uveljavitve vseh triindvajsetih nepoštenih praks kakor tudi v tistem delu, ki je vezan na / nerazumljivo/ pogodb.

Naslednja stvar, ki bi jo izpostavil, je sledljivost. S tem problemom sledljivosti smo se tudi na tem odboru lani spomladi srečali v primeru poljskega mesa. Predvsem pa je tukaj za mene večji problem zagotavljanje sledljivosti v delu javnega naročanja. Tukaj po moji oceni je tudi en od razlogov ali pa en, ja, en od razlogov, kjer lahko rečem, kjer lahko trdim, da prehranska veriga ni sklenjena in da v bistvu se začne nekje v mes pri nekem dobavitelju in gre potem po sistemu javnega naročanja, po takem kakršen je. O tem je bilo tudi že govora lansko leto, lahko pa rečem, da se je problem sledljivosti pri javnem naročanju pokazal tudi letos in tudi po zaključku koronakrize, ko so posamezni javni zavodi objavljali javno naročilo, ki pravzaprav niti ni zahtevalo nobenega izvora, nobenih teh podatkov, ki pač bi jih, recimo bi pričakovali, da jih bo vseboval.

Tretji način je način, ki sem ga opazil pri trgovcih, ko na različne in pa tudi pri živilskopredelovalni industriji, kjer v bistvu uporabljajo različne strategije promocije slovenskega. Se pravi eni deležniki temeljijo svojo promocijo na tem, da poudarjajo izvor, eni pa temeljijo promocijo na tem, da poudarjajo, da je proizvajalec iz Slovenije. To nam omogoča sicer tudi evropska zakonodaja, ki pač pravi tam, kjer je zadnji del pridelave, tam je pač tista država izvora, kar po moji oceni bi bilo potrebno spremeniti.

Potem sem v bistvu izvajal še neke raziskave, preglede med trgovci in dobavitelji, dobavitelji v smisli »sell in in sell out«, predvsem proizvodov, ki so pravzaprav imeli, ki so bili v akcijah in so poudarjali promocijo slovenske na podlagi izvora in pa na podlagi zadnje faze predelave. Tukaj moram reči, da so se stvari odvijale nekako ustaljeno, da imajo dobavitelji in kupci, da so imeli ustaljene poti, pri pregledu dokumentov pa pravzaprav tisti, ki so prihajali v trgovino oziroma ki so bili dokumenti prodaje in dokumenti nabave, se količine pravzaprav veliko značilno niti niso razlikovale.

Mogoče bi omenil še par področij. Področje zelenjave, je bilo lansko leto na tem področju čisto drugačno stanje, kot ga imamo letos. Vendar tukaj bi izpostavil, če sem prej povedal primer dobre prakse, dobrega načina organiziranosti na področju mleka, potem moram reči, da na področju zelenjave imamo pa ravno nasprotni problem. In to, kar zdaj v bistvu tudi poslušamo in beremo, izhaja po moji oceni pretežno iz slabe povezanosti oziroma nepovezanosti predelovalnega sektorja. Potem naslednji problem, ki se je pojavil pri zelenjavi, je tudi vezan na sledljivost, je izguba sledljivosti. Se pravi v trgovini potrošnik vidi, da so slovenske kumare, vidi, kdo je te kumare dobavil, ne vidi pa, kdo je te kumare pridelal. To je pač bil tudi eden od pripomb s strani pridelovalcev.

In pa naslednja pripomba je bila pa oziroma tudi predlog, pobuda meni kot varuhu je bila, da pač posredujem, da bi glede na specifičnost sektorja učinkovitosti sektorja nekako, da bi morali v Sloveniji, ne bom zdaj rekel, da bi morala država, ampak da bi morali v Sloveniji bolj zaščititi domačega pridelovalca pred tem globalnim vplivom tudi recimo na način, da bi zaradi teh razlogov in še zaradi kakšnih drugih, težje pridelovalne razmere, lahko določili neko proizvodno ceno, pod katero se zelenjava nebi prodajala, bi bila pa takšna, da bi seveda na drugi strani tudi bila spodbudna za večje površine ali pa da bi se kmetje bolj odločali tudi za preusmeritve na zelenjavo.

Tudi s kmetijskimi zadrugami sem se ukvarjal predvsem v dveh delih. En del je vezan na zakonsko določilo in na izjeme, ki jih pač bo treba ob spremembi zakona verjetno nekako zapisati drugače, kot so. In pa z tudi določenimi ravnanji zadrug do pridelovalcev, ko, to je bilo pa lani vidno na primeru govejega mesa, ko so, v bistvu ko je prišlo do neke spremembe zakonodaje glede živali, ki so mlajše od 24 mesecev in pa živali, ki so starejše od 24 mesecev. Mislim, da so deležniki skupaj z ministrstvom prišli do rešitve in da se je ta problem nekako takrat dobro, nekako zadovoljivo za vse deležnike zaključil.

Imel sem primere, določene primere zavajanja potrošnika s strani nekega trgovskega sistema. Predvsem je bilo to vezano na področje mleka in pa na problem marž, ki sem jih v bistvu nekako videl na delu proizvodnje jajc, kjer so pridelovalci ugotovili oziroma sporočili, da so pač njihova jajca tudi 100, 150 % je višja cena v trgovini kot pa je njihova odkupna cena. Jaz sem seveda povprašal, dejansko se obrnil na trgovca, prosil za podatke, dobil »to je poslovna skrivnost« od enega trgovca, »to je poslovna skrivnost« in nobenih nikakršnih podatkov, v drugem pač samo obrazložitev, da je to, da se cena določa na podlagi cene, ki jih imajo konkurenti in pa na podlagi samega stanja na trgu. Če bi temu bilo tako, potem bi tudi višje cene v maloprodajnih cenah in tista razlika se morala po verigi se tudi porazdeliti navzdol, pa se v bistvu, pa se očitno ne.

Še en problem, ki v bistvu ga ne morem oziroma ga ne morem navajati kot nepošteno prakso ali pa kot sum nepoštene prakse, lahko pa v bistvu ga predstavim kot neko omejitev pri delovanju, to pa so sami certifikati. Sem pač dobil prijavo dveh ekoloških pridelovalcev, ekoloških kmetov, ki sta se javila na isti javni razpis, in je eden odpadel kljub temu, da je imel nižjo ceno zato, ker je pač imel ekološki certifikat, kjer je na drugi strani, na b strani pač pisalo, da je certificiran za sadne jogurte, ker je pa javno naročilo zahtevalo jagodov sadni jogurt, je imel pa drugi certifikat, kjer pa je pisalo sadni jogurt – jagoda. Se pravi čeprav sta imela jagodo, eden je pač na certifikatu imeli, drugi pa ne. Nobeden od teh ni v bistvu zakrivil nič narobe, dejstvo je, da je tisti, ki je pač javno naročilo izdal, to vzel kot izločitveni kriterij. Zato sem tudi nekako dal pobudo Ministrstvu za kmetijstvo in pa agenciji za akreditacijo, da v bistvu nekako pristopijo k poenotenju teh certifikatov. Ker problem je v tem, da te certifikate izdajajo različne certifikacijske inštitucije in med sabo niso enotni. So primerljivi, niso pa enotni.

Mogoče še o, jeseni sem izvedel eno raziskavo. Pa je ne bom zdaj razlagal, povem naj samo to, da je bila namenjena temu, da se ugotovi, kakšno je stanje pri nepoštenih praksah leta 2019 v primerjavi na leto 2016, se pravi ko je bila narejena podobna raziskava. In ker je pač v tem času prišlo do spremembe zakona o kmetijstvu, ko so se definirala nedovoljena ravnanja, v bistvu je bila tudi ugotovitev ,da je teh nedovoljenih ravnanj bilo v letu 2019 napram letu 2016 kar dosti manj, se pravi, da se stanje v tem delu in da tudi ta ureditev tudi pravna ureditev tega področja se pozna tudi v praksi. Je pa res tudi to, da k tej raziskavi niso hoteli pristopiti trgovci kljub večkratnim pozivom. Ne vem razloga, zakaj, ampak niso želeli pristopiti trgovci. Tako da, ko se govori o kupcih, se govori samo o tistih kupcih, ki jih predstavlja živilskopredelovalna industrija, ki nastopa kot kupec do »primara«, ne pa kot dobavitelj do trgovine. Se pravi v tem delu v bistvu nisem uspel dobiti.

Samo še za zaključek ocenjujem, da je veriga preskrbe s hrano izredno fragmentirana in je težko zagotoviti partnerski odnos med deležniki ali pa ga sploh ni po posameznih sektorjih, po posameznih sektorjih smo rekli, da je. Partnerji podpisniki kodeksa dobrih poslovnih praks med deležniki v agroživilski verigi bi se morali večkrat sklicevati na sam kodeks sicer, ker je ta kodeks po moji oceni še v veljavi in nekako definira in rešuje tiste stvari, ki jih zakon na tem področju ne rešuje. In v bistvu pomeni nek dogovor, nek pisni dogovor med deležniki, da se spoštujejo določena pravila.

Glede na to pa, da je bil podpisan že leta 2011, pa bi ga bilo potrebno tudi malo aktualizirati oziroma posodobiti. Mislim, da pa je osnova in je bil tudi dobra osnova do uveljavitve sprememb zakona o kmetijstvu tam v letu 2015. Uveljavitev sprememb zakona o kmetijstvu je pripomogla k zmanjšanju nedovoljenih ravnanj, ni pa jih odpravila. Sistem javnega naročanja je dovzeten za prikrita nedovoljena ravnanja. Zakaj prikrita, zakaj sem rekel prikrita? Zato, ker sem jaz dal sum nedovoljenega ravnanja pa prijavil na agencijo za varstvo konkurence in je agencija za varstvo konkurence dejansko ugotovila, da pač to ni bilo nedovoljeno ravnanje - ampak za mene ni, bom rekel tako normalno ali pa ni vsakdanje, da ti nek dobavitelj ponuja v januarju mesecu jagode za 0,01 cent. To pomeni, da je neka metodologija zadaj, po kateri na podlagi tega izračuna pride, se favorizira nek dobavitelj, ki pravzaprav s pridelavo niti nima nič skupnega lahko.

No in pa seveda lahko mogoče na koncu še o nadzoru in kontroli. Zdaj lansko leto smo lahko videli ob teh t.i. aferah, da je sistem nadzora varstva potrošnikov deloval in da je ustrezen. Seveda se pa tukaj tudi s strani deležnikov odpira vprašanje ali je sistem nadzora dovolj učinkovit v primeru, ko prihajajo v državo proizvodi iz drugih držav, pa govorim tako o notranjem trgu kot o zunanjih trgih v tretjih državah. Jaz mislim, da bi bilo potrebno poiskati neke mehanizme. Mislim, da nekatere države to že kar nekaj časa izkoriščajo, ko domačega pridelovalca nekako zaščitijo pred proizvodi drugih držav takrat, ko so ti proizvodi pri nas na razpolago. Neke stvari so se pojavljale tudi v tej korona krizi, pa mislim, da se še pojavljajo in mislim, da je tudi v sklopu tistega namena sklica te seje / nerazumljivo/ tudi pogovor tako pravzaprav nekako narediti neko okolje za normalno delovanje verige od pridelovalca do potrošnika kot tistega, ki ga tukaj nimamo.

Tako. Hvala lepa.