Hvala za besedo. Po večini strinjam z mojimi predhodniki. Praktično z vsem, kar so povedali.

Morda bi začela v svoji razpravi, ne bom dolga, s tem, da bi opozorila na to, da govorimo o resoluciji. Vaš predlog, gospod predsednik, je, da bi bila opredelitev do spoštovanja načel iz resolucije o normativni dejavnosti obvezna sestavina vsakega zakona. Opozorila bi na to, da je resolucija nezavezujoč akt, ki daje neko usmeritev za oblikovanje, za pripravo kakovostnejše zakonodaje. Če bi na tak način, kot je predlagano, uvedli vsa ta načela, opredelitev do teh načel v poslovnik, bi s tem to resolucijo nekako povzdignili na zavezujočo raven,kar pa je po mojem mnenju zelo vprašljivo, če ne celo sporno glede na to, da izhajamo iz namena, ki ga resolucija tudi ima v poslovniku. Opredeljena je tudi v poslovniku.

Glede teh dodatnih nekih procesnih zahtev in predpostavk, ki bi jih imeli, če bi ta predlog, ki ga imamo danes na mizi, upoštevali, želim opozoriti tudi na to, da se nekako omejuje ali pa otežuje zakonska iniciativa, ker vemo, da predlagatelj zakonov ni Vlada, čeprav največkrat je Vlada, ampak ne govorimo tukaj samo o tem predlagatelju, ampak se moramo zavedati, da je lahko predlagatelj tudi ljudstvo preko ljudske iniciative ali pa tudi posamezna poslanska skupina. Vemo, da najmanjša poslanska skupina v Državnem zboru lahko šteje samo tri poslance. Vsak poslanec je lahko predlagatelj zakona. Skratka, kljub temu, da ima Vlada celoten aparat, ki pripravlja zakonsko besedilo in bi morda celo lahko res pripravila besedilo tako, da bi, tako kot je že povedal prej gospod Lisec, bil predlog zakona za nekaj deset strani daljši, ker bi se morali pač do vseh teh načel opredeliti, je pa to malce neživljenjsko pričakovati od posameznega poslanca, ki je lahko predlagatelj zakona ali pa poslanske skupine, če vemo, da nekatere poslanske skupine delujejo samo z enim ali dvema strokovnima sodelavcema.

Skratka to preveliko omejevanje bi lahko privedlo tudi do omejevanja te zakonske iniciative.

V uvodu smo lahko od predsednika slišali, da je problem prenormiranost našega prostora in da to vpliva na neko zakonodajno okolje, v katerem se moramo obnašati in se z njim soočati tako fizične osebe kot pravne osebe, skratka vsi akterji, ki delujemo v tem okolju. Po mojem mnenju prenormiranost je del našega pravnega sistema, ampak ni razlog v prenormiranosti zaradi nekega slabega nomotehničnega dela ali pa zakonodajnega postopka, niti po mojem mnenju opredelitev do vseh teh načel, ki jih resolucija izpostavlja, ne bi pomenilo, da bi se prenormiranost zmanjšala.

Če pogledam tudi sama malo bolj tako podrobno ta 115. člen, ki naj bi se ga dopolnjevalo. V tem tretjem odstavku že poslovnik lepo navaja, recimo, zahtevo, da ocena stanja in razloge za sprejem zakona je obvezni del predloga zakona in to je praktično načelo potrebnosti pravnega urejanja. Potem naprej: načelo sorazmernosti lahko vidimo v tem, da mora zakon presojati presojo posledic na gospodarstvo, presojo posledic na socialna področja in na vsa ostala druga družbena področja. Tudi to načelo je že ukomponirano.

Potem načelo transparentnosti. Lahko vidimo, da se udejanja s tem, ko mora zakon prikazati sodelovanje javnosti pri pripravi zakona ali pa podatek o zunanjem strokovnjaku oziroma pravni osebi, ki je sodelovala pri pripravi zakona.

Po mojem mnenju so vsa ta načela že nekako povzeta v tem 115. členu, ki govori o obveznih sestavinah zakona, tako da je dopolnjevanje tega člena ali pa spreminjanje poslovnika n tej točki po mojem mnenju nepotrebno. Se pa tudi strinjam s predhodniki, da prevelikokrat spreminjati poslovnik, ki vemo, da je naša mala ustava, ni dobro. Danes po mojem mnenju ta predlog ni toliko dodelan. Sicer morda ni popolnoma zgrešen, ampak vseeno tako kot sem že na začetku povedala, se mi zdi najpomembnejše to, da resolucijo, ki ni zavezujoča, nekako ne moremo povzdigovati na zavezujočo raven kar tako na počez.

Toliko. Hvala.