Hvala za besedo, predsedujoča. Lep pozdrav čisto vsem z moje strani.

Poročilo je seveda dobrodošlo. Zmeraj je tako poročilo dobrodošlo. Četudi je, kot se za taka poročila spodobi, nekoliko morda skopo na nekaterih mestih, pa vendarle poroča o posameznih ukrepih in aktivnostih na posameznih področjih.

Bi se pa jaz v nadaljevanju dotaknila morda nekaterih tem, ki so izpuščene, pa bi bilo dobro o njih razmisliti v bodoče, ali pa tistih tem, ki jih v Levici izpostavljamo kot posebej pomembne.

Zdaj morda v luči tega, da je v pripravi nov nacionalni program za enake možnosti žensk in moških za obdobje 2021 do 2030, me zanima morda za začetek, če mi boste lahko odgovorili, ali se že ve, kakšne so vsebinske prioritete. Ali lahko pričakujemo kakšne nadgradnje, nove pristope? Kaj pravzaprav lahko pričakujemo?

Potem bi morda opozorila na nekaj, kar sem zasledila v poročilu. Recimo glede spolnih stereotipov in neenakosti v vzgojno-izobraževalnem in športnem okviru sem opazila, da je pri poročilu s strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, se uporablja nekoliko zastarela argumentacija, ki pa je ravno v nasprotju s tem. Neki biološki argumenti za nasprotovanje ženskemu športu zaradi aktualnih znanstvenih dognanj pač danes v tem času nimajo več prave verodostojnosti, pa bi morda opozorila, da ste drugič pozorni, ko to integrirate v neko skupno poročilo, da se takim formulacijam, ki so pravzaprav stereotipizirajo zadeve, pač izognete, no. To sem pač opazila in je malo.

Zdaj, kar je problem, in to je velik problem, je, da se v celotni Evropi, ne samo pri nas, na splošno kaže, da je trend izboljševanja enakosti žensk in moških na področjih zaposlovanja, izobraževanja, zdravja in politične zastopanosti pravzaprav stagniral oziroma celo upada. In to je zaskrbljujoče, zato velja posebno pozornost prav temu nameniti v tem novem planu oziroma nacionalnem programu in poskušati narediti vse, da se ta trend spet obrne v neko pozitivno smer.

Nekaterih poglavij se bom dotaknila, ne vseh, ker jih je preveč, da ne bom predolga.

Ampak recimo, če se dotaknemo ekonomske neodvisnosti. Vemo, da statistike kažejo, da je ženskam dosegljivo na žalost še zmeraj samo dve tretjini tistega, kar je v dosegu moškim. Takšna je pač žal še zmeraj realnost, kakorkoli obračamo. V Sloveniji in v Evropi so ženske pač za enako delo še zmeraj plačane manj. In ta plačna vrzel pri nas konkretno znaša 9 %, ampak ni problem samo v konkretnem izplačilu, problem te vrzeli je, da na splošno pomeni večjo socialno ogroženost žensk vseh generacij in posledično seveda v občutne razlike v pokojninah. To pa je zelo velik problem in tukaj nastopi potem pokojninska vrzel, ki je bila leta 2012 v Sloveniji kar 24 %.

In vemo, da so torej upokojenke, ženske teh generacij verjetno ene najbolj ranljivih družbenih skupin, enostavno izpostavljene velikemu tveganju revščine. In skrbi, kot sem že na začetku rekla, da pač povsod v Evropski uniji, ne samo pri nas, da ne bomo zdaj samo sebe posipali tule s pepelom, je dejstvo, da je stopnja zaposlenosti žensk pač nižja od zaposlenosti moških in da so feminizirani, t.i. feminizirani poklici plačani slabše kot ostali. Tako so ženske potemtakem izpostavljene dejansko tveganju revščine, saj so njihove plače za delo nekje na ravni evropske unije v povprečju od 16 % pa celo do 40 % nižje za primerljivo delo kot pri moških. In to je zelo, zelo zaskrbljujoče glede na to, da se piše leto 2020 in da pravzaprav o enakih možnostih žensk in moških ne govorimo zdaj samo leto dni, ampak že kar nekaj časa.

In pač me zanima, bom nekaj vprašanj postavila v zvezi s tem. Med ukrepi ste v poročilu navedli spodbujanje ženskega podjetništva. Mi to razumemo v Levici kot reševanje brezposelnosti skozi t. i. »s.p.-izacijo« žensk, ki pa je oblika neke prekarne zaposlitve oziroma samozaposlitve. Tako, da ne vem ali s tem res rešujemo situacijo žensk ali bolj rešujemo neko sliko, družbeno sliko ko govorimo, kakšna je stopnja brezposelnosti pri nas. Tako da vemo, kako so torej v tej prekarne zaposlitve, kako ranljivi so ljudje, ne samo ženske, tudi moški seveda, kadar govorimo o s. p.-jih. Pa me zanima, kakšni so ti ukrepi konkretno. Ali boste na tak način pomagali, da bi to imelo nek efekt ali kako?

Zdaj ničesar tudi ni v resoluciji na področju plačne in pokojninske vrzeli zapisanega, ki je glavni vir te neenakosti, ekonomski neenakosti žensk, o čemer sem malo prej bolj podrobno govorila.

Pa tudi zanima me, kateri ukrepi, ki jih navajate v poročilu, najbolj tvorno prispevajo k odpravi zaviralnih dejavnikov na podlagi spola, ki ženskam postavljajo ovire v zaposlovanju. Ali so torej tu na delu kakšni dodatni ukrepi, ki bi pomagali pri tem?

Zdaj zanima me tudi kar se reproduktivnih pravic tiče. Recimo sem videla, da imate program pomoč ranljivim skupinam nosečnic in mater, pa me zanima ali ste začeli razmišljati v smeri nečesa, kar je že dolgo časa problem, ker smo uzakonili diskriminacijo mislim, da v začetku novega tisočletja. Ne spomnim se več, katerega leta, 2002, 2003. Vemo, ko smo odpravili biomedicinsko umetno oploditev za samske ženske in smo s tem pač samske ženske in smo s tem pač samske ženske postavili v neenak položaj.

Pa me zanima ali obstajajo kakšni razmislek k temu, da se odpravi ta pravzaprav nezaslišana diskriminacija nekaterih žensk, konkretno samskih žensk. Nočem se pa niti spomniti sovražnega govora, ki je takrat odmeval iz parlamenta, v zvezi s tem vprašanjem in resnično poniževalnega sovražnega govora, uperjenega proti raznim kategorijam samskih žensk, sploh istospolno usmerjenim ženskam ali pa recimo handikapiranim ženskam oziroma invalidnim ženskam. To je bilo grozljivo, tako da upam, da se kaj takega ne bo več ponovilo in upam, da razmišljate v to smer, da se popravi, da se posodobijo stvari, da se priključimo na sodobnost in da prenehamo s temi kategorizacijami ljudi na ene, druge, tretje, četrte in tako naprej. kajti pač svobodno odločanje o rojstvu otrok je pač temeljna človekova pravica, z ustavo zagotovljena in svobodno odločanje o lastnem telesu prav tako. In ni prav, da se poskušamo vračati v neke 19. stoletje dobesedno pri nekaterih pojmovanjih.

Zdaj, če se dotaknem delitve dela. Vemo, in tukaj se ne gre slepiti, spolna enakopravnost v družini, pač dejstvo je, da smo nekako priča novi »partriarhalizaciji« v družbi. Žal so ti trendi kar vidni in to seveda zmeraj vodi v večanje neenakosti med spoloma, seveda vedno znova na izrecno škodo žensk. In s krhanjem socialne države samo še dodatno naraščajo bremena, ki jih v gospodinjstvo in skrbstvenem oziroma reproduktivnem delu nosijo zlasti ženske. Zdaj, ko gre za delitev dela v gospodinjstvu ter skrbi za otroke, družinske člane in starejše, dejstvo je, da večinoma vse to visi na plečih žensk. In dejstvo je, da moramo se truditi z ozaveščanjem, z odpravami teh pristopov, teh patriarhalnih zastarelih vzorcev. Moramo se truditi, da pač začnemo uresničevati človekove pravice ženske na področju družinskega življenja, ker če ne, ne bomo naredili prav dosti. Lahko imamo vse lepo zapisano, ampak v praksi v dejanskem življenju na ravni vsakdanjega življenja se pa spremenilo prav dosti ne bo. Kot rečeno,

Kot rečeno, sem že prej tudi uvodoma povedala, da so ženske zaradi družbenih okoliščin, zaradi neenakopravnih plačnih razmerij in tako naprej, seveda dosti bolj izpostavljene tveganju revščine. Pa sicer navajate projekte za socialno vključenost žensk na podeželju in programe socialne aktivacije iz drugih kulturnih okolij, me pa zanima, kako pa gledate na ostale ranljive, prikrajšane skupine žensk, recimo revščino starejših žensk, ki sem jo prej posebej opisala, ki je izjemno, izjemno hud akuten družbeni problem. Namreč zaščita vseh generacij žensk bi morala biti vaš imperativ, zaščita pred revščino, to je tisto, kar bi moralo biti po mojem eden glavnih fokusov. Moj predlog, upam, da ga boste upoštevali, v novem nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških za obdobje 2021-2030.

Da to morda še malo dodatno podkrepim ali pa utemeljim. Revščina in socialna izključenost dejansko ta trenutek ogrožata kar 118 milijonov ljudi v Evropski uniji oziroma kar 23,5 % prebivalstva celotne populacije Evropske unije. In stopnja tveganja za revščino v Sloveniji je za starostno skupino 60 plus za ženske kar 19-odstotna, za moške pa 11-odstotna, se pravi obe sta res previsoki. Ampak vidite tudi razliko med stopnjo tveganja revščine za moške v tem starostnem obdobju in stopnjo tveganja za ženske. V skupini 65 plus pa to še naraste in je stopnja tveganja revščine za te ženske kar 22-odstotna, za moške pa 10-odstotna. Zanimivo, tu pa celo malo pade pri moških, pri ženskah pa še dodatno poskoči. Ta podatek imam iz leta 2017, tako da zdaj čisto najbolj aktualnega stanja nimam. Morda je zdaj kaj drugače, ampak se bojim da ne v prid ženskam, še vedno ne.

Tako, da resnično vam prosim, da se temu posebej posvetite, ker to je vedno hujši problem. Na splošno stanje revščine med upokojenci je grozljivo in je treba na celi črti nekaj narediti. Posebej se je pa treba posvetiti revščini, stopnji tveganja revščine upokojenkam, ki so pa res zelo, zelo izpostavljene.

Zdaj, pri poglavju nasilja nad ženskami imaste celo vrsto aktivnosti in programov za preprečevanje spletnega nasilja, vključno z usposabljanjem policije, sodstva in tožilstva za obravnavo žrtev tega nasilja. Nekoliko manj pa sem zasledila, da je izobraževanja za strokovne delavce za obravnavo spolnega nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Pa mogoče, če pojasnite, zakaj je tega manj oziroma ali bo v bodoče več. Zasledila sem tudi program izobraževanja sodnic in sodnikov in tožilcev in tožilk o preprečevanju nasilja nad ženskami v družini, pa ne vem točno, kako je to zamišljeno, ker mislim, da osnovna naloga sodstva ni preventiva. Ko prideš ti enkrat tja, takrat pač pride že do obravnave nekega procesa in tukaj bo treba seveda nekako senzibilizirati vse skupaj, ker vemo, da je zelo velik problem, ko gre za žrtve recimo posilstva, čemu so te žrtve izpostavljene, kako neprijeten položaj se ženske, ki so bile žrtve tovrstnega spolnega nasilja, čemu vse so izpostavljene, nekim ponižujočim praksam tudi glede nekih vprašanj, ki jih dobijo.

Tako, da tukaj bi bilo treba veljalo iti v neko progresivno smer. Moram seveda povedati, pa to verjetno ni neznano, ampak bom pač povedala še enkrat, v Levici se zavzemamo seveda za redefinicijo posilstva. Morda bi bilo fino, da tudi vi v teh novih konceptih razmišljate v to smer, kajti dejstvo je, da vsako seksualno dejanje brez izrecne privolitve, je posilstvo. In samo žal, samo žal, to bom rekla, res žal, osem izmed enaintridesetih evropskih držav ima pravno regulativo za sankcioniranje posilstva, temelječo na privolitvi namesto na dokazu prisile. To je izjemno pomembna, lahko rečem esencialna razlika. In jaz upam, da se Slovenija pridruži tem naprednim državam, ki razumejo, v čem je pravzaprav bistvo tega problema.

Tukaj bi dodala še nekaj, o tem sem tudi že govorila v Državnem zboru odkar sem tukaj, in sicer, da bi morda potrebovali tudi definicijo »femicida« in strategijo preprečevanja tega zločina, ker pač je dokazano in o tem sem jaz dejansko že govorila enkrat, mislim, da sem postavila ustno poslansko vprašanje, in gre za »intimnopartnerske« umore, ki so najpogostejši vzrok nasilne smrti žensk po vsem svetu in žal tudi najbolj ekstremna oblika nasilja nad ženskami, ki se pa žal dogaja tudi pri nas. In o tem je tudi bilo že kar nekaj, mislim nekaj malega narejenega, ne bom rekla ne vem koliko, ampak dovolj, da bi lahko morda to vzeli tudi v obzir. In tukaj tudi apeliram na vas, da vključite v svoje razmisleke.

Tudi zaščite žensk, trgovina z belim blagom je tudi zelo velik problem. Tukaj so ženske, dekleta in otroci tiste najpogostejše žrtve zlorab in trgovine z belim blagom. In to je, žal vidim, zaenkrat izpuščeno vprašanje, pa tudi apeliram, da v bodoče nebi bilo več izpuščeno vprašanje, kajti vemo, da gre za dobesedno suženjstvo sodobnega časa, da gre za skrajno degradirajočo obliko suženjstva sodobnega časa. In žal trgovina z ljudmi, kot rečeno, najpogosteje pomeni vendarle trgovino z dekleti, ženskami in otroki z namenom spolne zlorabe, izkoriščanja in prostitucije. In to so zelo, zelo težke zadeve in mislim, da bi jim bilo treba posvetiti primerno pozornost in poskušati to čim bolj preprečevati.

Kar se tiče tudi podpore ženskim nevladnim organizacijam, tudi kolegica pred mano je že to omenila. Ne vem, morda če lahko pojasnite, zakaj je prišlo do odstopa od razpisa, kaj se dogaja pravzaprav. Ker tudi tu vidim, da je izpuščena tema v tem poročilu. Ampak povedati moram, da podpora nevladnim organizacijam na področju zagovorništva pravic žensk je v Evropi običajna praksa. To je najbolj običajna praksa že zelo dolgo in ne razumem, zakaj se je mi nebi držali, kajti nevladne organizacije vendarle igrajo ključno emancipatorno vlogo v sferi človekovih pravic žensk, so nosilec sprememb, so glasnik napredka pri teh vprašanjih, se prav v polju enakosti spola in boja proti vsakršni diskriminaciji. So tiste, ki pomagajo na eni strani ozaveščati, na drugi strani pomagati žrtvam nasilja, recimo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, da povem primer in tako naprej. Zato bi seveda morali čim bolj podpirati delovanje ženskih organizacij, nevladnih organizacij, ki si prizadevajo za enakosti žensk in moških.

In jaz upam, da ni to neka nova doktrina te vlade glede na to, da so se že okoljevarstvene organizacije takole začele rezati in izključevati, da ne bo to zdaj postala neka praksa na vseh področjih, kajti zelo dragocene so te organizacije, ni jih toliko, zelo so že to, bom rekla referenčne organizacije, mednarodno prepoznavne, ugledne, ogromno imajo za sabo izjemnega opravljenega dela in tudi tukaj apeliram na vlado, da vendarle omogočite takšne razpise, da vključite nevladne organizacije tako, da spet opravljajo to svoje poslanstvo in da jih vključite tudi v civilni dialog, se pravi, da vzpostavite strukture, ki bodo funkcionirale v tem smislu.

Hvala zaenkrat.