Dober dan, pozdravljeni. Jaz sem Liljana Madjar, predsednica razvojnega sveta kohezijske regije zahodna Slovenije.

Glede črpanja se strinjam z vsem, kar je povedal gospod minister. Prepričana sem, da čeprav v tem trenutku ne kaže idealno, bomo počrpali vse do zadnjega evra zato, ker napori dejansko gredo v to smer. Če povem samo iz vidika dogovora za razvoj regij, ki ga izvajamo na regijah in kjer je trenutno stanje še precej v neučinkoviti fazi, je glavni vzrok v tem, da se je z izvajanjem začelo pozno, ker so bila sredstva za regijske projekte dodeljena šele ob spremembi operativnega programa, to se pravi leta 2017, in ob intenzivnih naporih in ob pomoči, tudi premagovanja raznih pravnih ovir, sem prepričana, da bomo tudi na tem področju uspeli.

Kar pa je bolj alarmantno, je pogled v prihodnost, pogled v prihodnost za zahodno kohezijsko regijo. Kajti Slovenija je na nivoju NUTS 2 razdeljena na vzhodno in zahodno kohezijsko regijo, torej manj razvito vzhodno in bolj razvito zahodno. Vendar se v teh dveh regijah skriva velika heterogenost. Zahodno kohezijsko regijo sestavljajo štiri regije – osrednjeslovenska, gorenjska, primorska in goriška -, vzhodno osem regij, in te so seveda zelo različno razvite. Jaz se bom pač posvetila zahodu. Torej res je, najrazvitejša je osrednjeslovenska, sledi gorenjska. Že na tretjem mestu, če gledamo razvitost regij, pa je jugovzhodna regija. Naša goriška je po razvitosti šele na šestem mestu, pred njo je, seveda ob vseh ostalih regijah zahodne kohezijske, tudi savinjska. Naj povem samo nekaj primerov. Torej, če vas peljem v Komen na Jezersko, v Bovec, pa tudi Borovnico in Dobrepolje, se boste strinjali z mano, da pač tu neke enovite razvitosti ni. Regija se seveda srečuje z vsemi razvojnimi izzivi, kot se srečuje tudi država in Evropska unija – demografske spremembe, podnebne spremembe, prehod v krožno gospodarstvo, trajnostna mobilnost. Po covidu je izrazito prizadeta goriška regija, ki ima najslabšo demografsko projekcijo v Sloveniji, ob tem pa jo je izrazito oslabilo tudi zaprtje meja glede na strukturo dejavnosti. Največji upad brezposelnosti po covidu pa se kaže prav v gorenjski in primorski regiji. Ampak naša projekcija sredstev evropskih za naslednjo perspektivo – govorim še vedno o sredstvih, ki jih je objavila prejšnja Evropska komisija, ker zdaj ne razpolagamo z najnovejšimi podatki, ti verjetno, pač ne vem, če so že dokončni, tam sta pač pristojna gospod minister in gospa državna sekretarka – kažejo, da se bodo evropska sredstva iz naslova regionalnega in socialnega sklada zahodni kohezijski regiji znižala za 77 % - torej zdaj gre pa lahko samo še na slabše. Ob tem, da se bodo na vzhodu približno za toliko povečala in bomo iz razmerja 60:40 v tej perspektivi prišli na razmerje 1:11,5. Skratka sredstev za zahodno kohezijsko regijo znotraj kohezijske regije tako, mislim znotraj kohezijske politike, skoraj ni. Če k temu dodamo situacijo, ki jo gotovo vsi poznate, da je pa razvoj v Sloveniji temeljil na evropskih sredstvih, ker so bila to glavna razvojna sredstva, seveda je pa situacija še toliko bolj črna. Tudi na sestanku z Evropsko komisijo v decembru je bilo ugotovljeno s strani pač predstavnice Evropske komisije, da so razlike med slovenskimi regijami relativno majhne, ene med najmanjšimi v Evropski uniji in da je treba poiskati rešitev. Sama predstavnica nas je napotila na realokacija sredstev vzhoda na zahod v okviru možnega in seveda na integralna sredstva, ki morajo postati steber razvojnih sredstev. In seveda pač tu je odgovornost odločevalcev, da se zagotovijo primerna razvojna sredstva za zahodno kohezijsko regijo, ker če se ustavi zahodna kohezijska regija, to gotovo ne more pomeniti nič dobrega tudi za Slovenijo, pogovarjamo pa se sedaj o zelo dolgih obdobjih.

Sam COVID je pač prinesel dodatne možnosti za reakcijo s temi viri, ki jih je navedel že gospod minister, to se pravi vse, kar se pač nanaša na next generation EU. Ampak na tem mestu seveda predlagam, da je zagotovitev primernih razvojnih sredstev za zahodno kohezijsko regijo ena od prioritet te države in da se tudi v bodoče vzpostavi to razmerje 60:40, kot ga imamo v tem obdobju, zato, ker nekateri izzivi s katerimi se srečujemo na zahodu, so pa specifični za zahod. Naj omenim samo dostopnost najemnih stanovanj, dostopnost cenovno dostopnih stanovanj za nakup, potresna ogroženost in tako naprej. Eden od korakov, da bomo lahko učinkoviti v naslednjem programskem obdobju, je, ki ga predlagamo, da se tudi za naslednje programsko obdobje programira v okviru enega operativnega programa. In sicer predvidevamo oziroma argumentiramo to z večimi argumenti. Prvi in najpomembnejši je varnost in zaščita razpoložljivih evropskih sredstev. Torej v tem obdobju bi bil že kar lep del evropskih sredstev izgubljen, če Slovenija nebi imela enega operativnega programa zato, ker se pač dinamika po posameznih skladih, po posameznih programih in tudi po posameznih regijah zelo razlikuje. To je pač določen varnostni mehanizem. Ob dejstvu, da pa so v operativnem programu, to se pravi enem operativnem programu, finančne tabele, ki sredstva jasno alocirajo na vzhod in zahod in med programi. To se pravi, da na tak način imamo v bistvu dva operativna programa v enem in nam omogočata tako izvajanje selektivnih programov za posamezno regijo kot tudi skupnih razvojnih programov. Druga zadeva, ki se mi zdi izjemno pomembna, je, da se zavedamo, da bomo ob tem, ko se bo začelo črpanje za naslednjo perspektivo, še vedno izvajali vsaj še tri leta najbolj intenzivno črpanje za to perspektivo. In če bomo imeli mi dve popolnoma različni pravni podlagi, kaj bo to pomenilo za informacijski sistem, za stroške izvajanja, za kadre, je seveda vprašljivo, tega ne znamo napovedati, ampak tisti, ki delamo v operativi, lahko upravičeno predvidevamo, da je enostavneje, če se voz pelje naprej približno v enaki obliki, ki pa tudi deluje - mi poznamo zdaj vse slabosti pač in dobrobiti tega sistema. Potem je pa še en pomislek. Kako bi mi sploh pač šli v pripravo več operativnih programov? Ali to nebi pomenilo tudi zahteve po pripravi vseh omogočitvenih pogojev po kohezijskih regijah? To se pravi govorim o strategiji pametne specializacije in tako rekoč vseh sektorskih in nacionalnih strategijah zato, ker verjetno bi pač potem morali indikatorji izhajati iz omogočitvenih pogojev. Ob tem je verjetno pomembno povedati še, da tudi Evropska komisija zdaj regulativo za izvajanje vseh skladov opredeljuje v eni uredbi, da se zelo zbližujeta kohezijska politika in evropski semester, skratka stvari se sintetizirajo in če bomo v Sloveniji šli še na tem področju v tako izrazito delitev, se bojim, da se bodo pač postavile določene nepremostljive težave.

Jaz sem malo zbrala tudi podatke. Recimo za kohezijski sklad je v Evropi upravičenih 15 držav članic, od tega jih ima 14 en operativni program na nacionalnem nivoju, samo Grčija je tista, ki je del sredstev preusmerila tudi v regionalne operativne programe. Na področju regionalnega sklada in socialnega sklada je seveda večja razpršenost med operativnimi programi, čeprav je samo nekaj držav, ki imajo izrazito administrativno regionalizacijo, kot so recimo Belgija, Nemčija, Francija, Poljska, Italija, Španija, Portugalska imajo dejansko regionalne operativne programi. V večini držav pa so operativni programi na ravni države nacionalni in so ločeni po vsebini. To je nekaj podobnega, kot smo imeli mi v preteklem programskem obdobju.

Tako, da, zelo na kratko, se mi zdi, da je pač nujno razmišljati v dve smeri. Eno je zagotovitev sredstev za vsa področja Slovenije, primernih razvojnih sredstev, ker tudi naša strategija, edina, ki jo imamo, govori o kakovosti življenja za vse prebivalce. In upoštevati pač stanje na terenu, ki je precej bolj dizervificirano, razpršeno kot je pač tisto povprečje…