Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovane gospe poslanke, gospodje poslanci!

V ekonomskem pomenu je proračun pravzaprav osnovni element državnega gospodarske politike, je svoje vrste regulator gospodarskih gibanj, varčevanja investicij zaposlenosti, v končni posledici je odraz ekspanzivne ali pa kontrakcijske državne ekonomske politike. V praksi je dolgo veljalo načelo uravnoteženega proračuna oziroma enakosti prihodkov in odhodkov. Po uveljavitvi kenezianske ekonomske politike in njenem konceptu aktivnih javnih financ, se je to načelo prenehalo uporabljati, dane smo v situaciji, ko smo to načelo celo prisiljeni prenehati uporabljati. V naši situaciji katero danes obravnavamo, sta tako proračunski suficit kot morebitni, se pravi, proračunski deficit kakor tudi morebitni prihodnji proračunski suficit, predvsem instrumenta aktivne ekonomske politike države. Po tehnični plati imamo proceduro sprejemanja proračunskega načrtovanja, ki je ustaljena. V našem današnjem primeru je proračunski oziroma rebalans proračuna predvsem presežek odhodkov nad prihodki, ve se tudi zakaj, zato ker večina postavk oziroma povečanja teh postavk izhaja iz potreb, ki so nastale kot posledica epidemije. Običaj je, da se pri razpravi o proračunih največ pozornosti posveti odhodkovni strani. Jaz želim od tega narediti izjemo in bom za začetek razpravljal predvsem o prihodkovni strani. Gre namreč za to, da se mi zdi, da je pomembno pri proračunu, tudi tistemu, ki se nanaša na konkretno ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, oceniti realnost oziroma presojo realnosti prihodkovnih gibanj. Mi imamo namreč situacijo, da imamo zelo specifično strukturo proračuna v kateri denimo samo ena davčna vrsta, davek na dodano vrednost pomeni skorajda dve petini celotnih prihodkov proračuna, ne samo davčnih, celotnih. Če pogledamo realizacijo zaključnega računa za leto 2019, je bil davek na dodano vrednost 38 % vseh prihodkov. V predlogu rebalansa, ki ga danes obravnavamo, je načrtovan, so načrtovani prihodki od davka na dodano vrednost v višini 37,7 % celotnih prihodkov. In zato je resnično nesmiselno in z vidika kakršnekoli resne fiskalne politike dopuščati v državi, da bi razni politični diletanti ali pa fiskalni iluzionisti predlagali, da bi se ta davčni vir oziroma davčne stopnje tega davčnega vira zniževale, ker na ta način bi si država dejansko začela žagati vejo na kateri sama sedi.

Druga zadeva, ki se tiče prihodkovne strani proračuna pa je evidentno, da Vlada predvideva nevtralno davčno politiko, to pomeni, da upada davčnih prihodkov iz znanih razlogov za enkrat ne bo nadomeščala z višjimi davčnimi stopnjami, zato ker bi to utegnilo povzročiti zastoj pri okrevanju gospodarstva. Kakorkoli, če gledamo s stališča gospodarskega ministrstva, temeljna dva cilja, makroekonomska cilja, ki ju proračun zasleduje, se nanašata na razreševanje problema potencialne brezposelnosti in tudi tiste realne stopnje brezposelnosti, ki je nastala kot posledica epidemije in pa z ukrepi, ki so vezani na to, da se zagotavlja postopna gospodarska rast na področju vseh gospodarskih dejavnosti, pri čemer je potrebno vedeti, da v letu 2020 ne veljajo oziroma za leto 2020 veljajo izjemne okoliščine, kar pomeni odstopanja od srednjeročne uravnoteženosti javnih financ, vendar vse skupaj je povezano izključno z epidemijo.

Jaz bi gospe in gospodje želel spregovoriti še vsaj o treh entitetah na področju odhodkovne strani, katere so neposredno povezane z gospodarsko politiko države in jih osebno ocenjujem, kot izjemno pomembne, če ne celo ključne. Gre za višino odhodkov in njihov vpliv na gospodarsko rast. Gre za naravnanost proračuna v smer razvoja ali ne razvoja in pa gre za opredelitev proračuna glede ohranjanja delovnih mest in glede tistega, kar se priljubljeno reče, pomoč gospodarstvu.

Najprej o višini odhodkov in vplivu na gospodarsko rast. Za izhodišče jemljem realizacijo zaključnega računa, proračuna v letu 2019. Odhodki so bili tam 9 milijard in 911 milijonov evrov, z rebalansom 2020 so predvideno v višini 13 milijard in 391 milijonov evrov. Veliko bolj nazoren in zgovoren podatek je, če pogledamo odhodke brez obresti.

V letu 2019 so bili 9 milijard in 126 milijonov evrov, z rebalansom 2020 so povišani na 12 milijard in 615 milijonov evrov, kar pomeni da so predvideni višji za malo manj kot 3,5 milijarde evrov.

In te 3,5 milijarde se mi zdijo ključne in izjemnega pomena. Zakaj tukaj gre za povečanje državne potrošnje. In s to državno potrošnjo bo država kompenzirala tisto, čemur se reče izpad zasebne potrošnje in iz te izhajajoče posledice upad gospodarske rasti. Državna intervencija, s povečanjem državne potrošnje v tako velikem obsegu v novejši zgodovini države Slovenije še ni bila realizirana.

Kar pa je pomembno, bistveno bolj kot se kaže na prvi pogled pa so obresti. Obresti so bile v letu 2019 realizirane v višini 785 milijonov evrov. Po predvidevanjih, bodo v rebalansu 2020 realizirane v višini 776 milijonov evrov, kar je za malenkost manj, kot 9 milijonov evrov manj kot je bilo v letu 2019. Kar pomeni predvsem to, da so trenutno stroški zadolževanja bistveno nižji, kakor so bili v letu 2019, neodvisno od tega, da se je kumulativno skupni dolg povečal.

Zdaj, bi želel še nekaj spregovoriti o razvojni ali ne razvojni naravnanosti rebalansa proračuna. Tukaj mislim, da nekih velikih dilem vsaj ne bi smelo biti glede teoretičnega pristopa. Razvojna naravnanost proračuna se vedno meri glede na višino sredstev za investicije, investicijske odhodke in investicijske transferje. Tudi za to v tem primeru, za izhodišče jemljem realizacijo v letu 2019. Skupna realizacija odhodkov in transferjev na področju investicij je obsegala 938 milijonov evrov.

Glede na rebalans proračuna v letu 2020 je situacija naslednja. Investicijski odhodki v višini 552 milijonov evrov in investicijski transferji v višini 421 milijonov evrov, kar je skupaj 973 milijonov evrov. Pomeni več, kakor je bila realizacija v letu 2019. In s tega stališča je seveda nemogoče govoriti o razvojni ne naravnanosti proračuna, zato ker si je seštevek investicijskih odhodkov in investicijskih transferjev večji, kakor je bil realiziran v predhodnem letu.

Tretji pomemben segment, za katerega ocenjujem, da ga je pa potrebno poudariti, zato ker se velikokrat pojavljajo vprašanja kam gre denar, za katerega se država zadolžuje, kam gre torej tisto sposojeno tuje varčevanje. So pa ukrepi za ohranjanje delovnih mest in ukrepi za pomoč gospodarstvu. Tukaj gre predvsem za dve postavki in sicer gre za subvencije zasebnim podjetjem in posameznikom in pa transfere posameznikom in gospodinjstvom. Mi imamo situacijo, da je bila v letu 2019 realizirana postavka subvencije zasebnim podjetjem in posameznikom, se pravi podjetnikom posameznikom v višini 351 milijonov evrov. Z rebalansom proračuna za letošnje leto je ta postavka milijardo in 383 milijonov evrov, kar pomeni, da je za dobro milijardo višja kot je bila realizirana v preteklem letu.

In pa tisto, kar je pomembno s stališča pomoči oziroma socialne naravnanosti proračuna, se pravi ukrepov za pomoč prebivalstvu. Gre za transfere posameznikom in gospodinjstvom, ki so bili v lanskem letu realizirani v višini milijarda in 453 milijonov evrov, v rebalansu 2020 pa so predvideni v višini milijarde in 800 milijonov evrov, kar pomeni, da gre za razliko približno 340 milijonov evrov.

Vse to se mi zdi, da so pomembni parametri in tiste vrste entitete zaradi katerih je potrebno ta rebalans proračuna sprejeti. Gre namreč za to, da poskuša država s svojo ekonomsko politiko, ki je izjemno ekspanzivna ohranjati najprej kondicijo gospodinjstev in prebivalstva, nato pa tudi gospodarstva. Vse z namenom, da bi se vsaj tisti makroekonomski napovedani cilj za prihodnje leto o 5 odstotni gospodarski rasti uresničil. S tega stališča bom osebno tudi podprl ta rebalans.

Gospod predsednik, hvala lepa.