Hvala lepa.

Najprej bi šla na vprašanja s strani gospoda Trčka. Res je, to, kar ste vi postavili vprašanje, kaj imam jaz konkretno na nekem lokalnem nivoju od tega, je seveda zelo pomembno, in zelo težko je prevesti to, kar se dogaja v Bruslju, ljudem, ki so na terenu. Zato je bila Slovenija tista, kot je omenil že državni sekretar, ko smo kar na nivoju vseh štirih makroregionalnih strategij zagnali proces, da se je treba začeti ukvarjati s komuniciranjem in vidnostjo. Ravno kako v bistvu taka sporočila, kaj ima konkreten človek v nekem območju od teh dogajanj, spraviti do ljudi na način, ki ga razumejo. Prišli smo zdaj po vseh teh letih do tega, da ima vsaka makroregionalna strategija namenska sredstva za izobraževanje na področju komunikacij, da delamo skupaj na ključnih sporočilih, skratka, vlagamo napore, da je to komuniciranje izboljšano, je pa še daleč od tega, da bi bilo optimalno.

Omenili ste RTV Slovenija. Eden od rezultatov je bil, da smo uspeli prepričati pred tremi leti RTV Slovenija, da se je prijavila na nek pilotni projekt v okviru Evropske unije, dobila sredstva in naredila preko 42 oddaj Makroregije tukaj in zdaj, ki so se predvajale v najbolj gledanem času, enkrat tedensko, po celotni Sloveniji, naslavljali so pa makroregionalne strategije na celotnem območju, se pravi, štiri, kjer so ljudje sami pripovedovali, kaj iz tega imajo in kaj vidijo. In pri tem lahko ugotovimo, da je v bistvu to predstavljalo eno tretjino celotnega izobraževalnega letnega programa, ki ga je takrat RTV Slovenija imela.

Vaše vprašanje, vezano na prioritete Evropske unije. Lahko bi rekla, da smo s tem, kar se dogaja znotraj makroregionalnih strategij, popolnoma aktualni z vsebinami, ki jih naslavljamo, toliko bolj še zdaj po okrevanju, po epidemiji.

In če strnem zelo kratko ključne teme, ki jih naslavljamo, so odporna Evropska unija, zelena in pametna. In če samo omenim Teden sredozemske obale in evropskih makroregionalnih strategij, ki je bil danes večkrat omenjen. Gre za peti dogodek, ki je v bistvu prerasel iz majhnega lokalnega dogodka, ki smo ga začeli pred petimi leti v okviru predsedovanja Alpski makroregionalni strategiji. Tule je plakat, saj ga bom pustila, da vizualno vidite predvsem partnerje, ki sodelujejo. Gre za partnerje iz vseh štirih makroregionalnih strategij, se pravi, od Baltika, Donave, Alp, Jadrana, Evropske komisije, številnih nacionalnih, regionalnih in lokalnih partnerjev, ki ne sodelujemo samo v tem tednu, ki traja štirinajst dni, ampak v celoletnem obdobju. Gre ravno za to, ta prevod, to stičišče prevajanja, to, kar bi morale biti evropske politike za potrebe ljudi, ki živijo na nekem terenu. In letos imamo – bom zelo kratka – štiri ključne teme, ki jih obravnavamo. Iz tega boste mogoče lažje razumeli, koliko je aktualnost tega dogajanja. Eno je, kaj lahko naredimo s sodelovanjem za okrevanje na področju turizma. Veste, da je bila Jadransko-Jonska regija ena tistih, ki so bile najbolj prizadete, turizem, zaradi covida. Skratka, iščemo skupne ukrepe, regionalno enotne ukrepe, ki bi jih v obliki neke deklaracije, ki bo sprejeta na ravni EU v mesecu oktobru, predlagali tistim, ki so odgovorni za pripravo novih programskih dokumentov, kar pomeni, da bi vse države z enakimi ukrepi poskušale naslavljati področje turizma.

Drugo je varna Evropa, predvsem na področju prehranske samooskrbe. Točno vemo, če bomo v Evropi želeli proizvajati več kvalitetne hrane, potem je eden ključnih predpogojev, da zdaj začnemo sistemsko načrtovati v prostoru tudi zeleno infrastrukturo, ne samo cest in železnic, pač pa tudi zelena področja, in zagotoviti ustrezno biodiverziteto, brez tega ne bo varne in prehransko stabilne Evrope.

Tretja zadeva, zeleno okrevanje, spet po covidu, prispevek, ki ga lahko makroregionalne strategije damo k udejanjanju Evropske zelene pogodbe, se pravi, European Green Deal.

In še zadnja, četrta stvar. Rekli smo, da Evropa, ki bo varna in močna, je lahko tudi samo pametna. Prvič, spet na slovensko pobudo, poskušamo priti do neke mreže tistih, ki so zadolženi za strategije pametne specializacije tudi v okviru Jadransko-Jonske strategije, kajti to ne obstaja, in jih povezati s tistimi, ki že delujejo, zato da bomo uspeli združiti vire, sile, potenciale, ki so potrebni za to, da bo Evropa pametna.

In zdaj samo še zadnja točka treh razpravljavcev, Facility Point, točka v Izoli, stičišče. Res je, vse to, kar sem zdaj naštela, se ne bi nikoli zgodilo, če ne bi imeli projekta Facility Point, ki je v bistvu projekt, ki podpira celotno strukturo delovanja v vseh državah Jadransko-Jonske strategije in lokalnega partnerja v Izoli, kajti edino na tak način lahko ideje, ki se nam porodijo, potem z njihovo podporo tudi spravimo v življenje. Dejstvo je, da delovanje te podporne – in se strinjam, da ni najboljše, boljše bi bilo stičišče, povezovališče, ki lahko preraste, v novem programskem obdobju ni zagotovljeno, treba se bo za te zadeve še pogajati. Seveda, pogajaš se pa veliko lažje, če se Slovenija, Vlada, formalno opredeli do interesa; zaenkrat se to še ni zgodilo. Kar se tiče Ministrstva za zunanje zadeve, to odločitev seveda zelo močno podpiramo.

Upam, da sem odgovorila na vsa vprašanja. Hvala lepa.