Hvala lepa. Dobro jutro. Spoštovane kolegice, kolegi, predstavniki ministrstva, lep dober dan!

V Levici načeloma nasprotujemo vladnem predlogu rebalansa proračuna, ker ima, kot bi rekli v mojem domačem Zasavju, »ausglajzane« prioritet, ker menimo, da je v svoji vsebinski osnovi zašel. Ker je ušel iz smeri na kateri bi moral biti v tem času še posebej, ko nas je tako zelo na vseh ravneh prizadela ta epidemija, ko nas je prizadelo gospodarstvo s svojimi posledicami, v sociali, v zdravstvu in danes bomo o tem še govorili, v kulturi.

Ta proračun reže naknadno oziroma nad ta šok, ki ga je pripeljala epidemija, reže sredstva v javnem zdravstvu, reže sredstev v programih v sociali in reže sredstva v kulturi, ter torej priča, da so prioritete te celotne vlade ne samo kulturnega ministrstva zastavljeni napačno. Ta proračun je oziroma v tem proračunu najbolj kratko potegne nekaj področij. Eno je znanost in razvoj. Tam so sredstva že v preteklosti bila zelo skromna, 23 milijonov evrov manj v ta namen je tukaj nova katastrofa. Potem tukaj lahko trdimo s svojimi socialnimi programi, da Janševa vlada ne samo, da ni socialna, ampak je tudi predvsem ekonomsko neučinkovita. Da ne govorim o dolgotrajni oskrbi, o skrbi za starejše. Že sama metoda reševanja domov za starejše oziroma situacija v domovih za starejše tekom epidemije je bila v Sloveniji roko na srce katastrofalna, vizija razvoja oziroma nerazvoja tega področja pa je še toliko bolj, o čemer tudi priča, priča tudi naravnanost oziroma prioritete na tem področju v rebalansu proračuna.

Še vedno smo brez stanovanjske politike, brez konkretne stanovanjske politike. 10 tisoč stanovanj v Sloveniji manjka. Ta proračun ne nagovori oziroma rebalans proračuna ne nagovori tega problema. Je pa seveda na drugi strani brez težav Vlada našla 780 milijonov za neko orožje, ki ga niti država niti državljani niti vojska v bistvu v resnici ne potrebujemo. Je pa dober biznis, ki bo omogočil lepe, lepe provizije tistim, ki ga bodo speljali.

Ampak seveda, namesto da bi Vlada v teh težkih časih kulturi pomagala, da si po epidemiji opomore, jo lahko zaključim sistematično. Napada, sistematično uničuje. Proračun, rebalans proračuna je dejanska politika, prevedena v številke. In način oziroma razrez, ki ga proračun, katerikoli proračunski dokument, predstavi, dejansko priča o tem, kakšne so politične želje oziroma politične motivacije tistih deležnikov, ki so to politiko in ta proračun spisali.

In zaključimo lahko, da Janševa Vlada nadaljuje s svojim, s sicer že znanim agresivnim napadom na javno kulturno sfero. Po načrtih s finančnim izčrpavanjem Radiotelevizije Slovenija, kateremu smo priča, seveda z namenom discipliniranja neposlušnih, tistih nepridnih urednikov in novinarjev in poročevalcev, in kanalizacije sredstev z javne sfere v komercialne, najbrž, oziroma v največ primerih, na svoje naslove. So se seveda na udaru znašli zdaj tudi drugi izvajalci znotraj kulturnih programov.

Recimo, Ministrstvo za kulturo je samovoljno čez noč, da rečem, ugasnilo oziroma zamrznilo sredstva za knjigo in film, kar je nezaslišano. Z ustavitvijo predvidenih javnih razpisov in pozivov izdajanja vseh odločb za tekoče, že izveden razpise, je Vlada porezala sredstva, ki so bila sicer namenjena slovenski knjižni in filmski produkciji, kot rečeno, v času, ko sta ti dejavnosti že tako trpeli zaradi posledic krize. Ti dve dejavnosti, mimogrede, trpita tudi, ko ni krize. Pa vendar.

Potem pa te škodljive politike Vlade. Vlada prenese še naprej 8-milijonski / nerazumljivo/ oziroma zmanjšanje sredstev v proračunu za, na celotnem kulturnem področju. Krčijo se sredstva za umetnostne programe, krčijo se za založništvo, za varstvo kulturne dediščine, za knjižnično in arhivsko dejavnost. Kar je seveda vredno, vredno kritike in ponovnega razmisleka o tem, kako država, ki v, da rečem, njeni identifikaciji, v tem glavnem identifikacijskem momentu, kultura služi kot opora, kot glavni akter, kam bo ta država šla. Zdaj, lani je rebalans kulturi dodal 30 milijonov, kar bi lahko pohvalili, ji pa letos jemlje, torej kot rečeno, 8 milijonov.

In zdaj, upravičeno, se različni akterji na kulturnem področju sprašujejo, kako bodo preživeli, ker danes govorimo ne o tem, kako se bo kultura izboljšala, kako bo kulturno-umetniško ustvarjanje lahko dvignilo raven svoje produkcije. Pogovarjamo se o tem, kako bo kultura danes lahko preživela. Ali bo … Ne govorimo o luksuznih vprašanjih. Govorimo o preživetju. Govorimo o tistem kosu kruha, ki ga kulturnik bo ali pa ne bo dobil na krožnik. In delež kulturnega proračuna znotraj generalnega proračuna Republike Slovenije za leto 2020 ni dosegel niti 2 %. Mi smo že v tem mandatu v preteklosti na dolgo in široko govorili o tem, kako bi dosegli to neko, neko številko, ki bi omogočala preživetje kulturi, ampak takšnega klestenja kulture, tega diametralnega nasprotja siceršnjega konsenza, ki smo ga dosegli, pa v zgodovini Slovenije še ni bilo. Tovrstno klestenje, 8,3 milijona, pa v državi še ne pomnimo.

Zdaj, največji rezi, če se sprehodimo po proračunskih dokumentih, na kulturnem področju grejo na račun varstva kulturne dediščine, arhivske in knjižnične dejavnosti, na račun umetnostnih programov, na račun založništva in pa mediji in avdio-vizualna kultura. Potem je pa tukaj še proračunska postavka nagrade in socialne pravice na področju kulture, za katere menimo, da je seveda stanje slabo, tukaj govorimo, kot rečeno, o preživetju ljudi. Rebalans sicer tukaj predvideva povišanje te postavke za 537 tisoč evrov, kar pa ni dovolj za reševanje situacije, ki je prišla s covid-19. Govorimo o krizi za zelo, zelo, zelo ranljivo skupino, skupino ustvarjalcev, kulturnih delavcev, ki so resnično utrpeli nepovratno škodo v času tega, da rečemo, kulturnega molka oziroma v času, ko kulturna produkcija enostavno ni mogla živeti. Mi govorimo o celi panogi, ki je ugasnila. Ki je ni bilo. Ne govorimo o panogi, ki je utrpela nekaj škode ali pa, ki je utrpela, ne vem, 10 % izgube ali pa kakorkoli. Govorimo o panogi, ki je popolnoma ugasnila, ki je ni bilo. Od začetka epidemije, od prepovedi združevanja, in ki še danes funkcionira, diha na škrge.

Sicer se kulturniki, organizatorji prireditev znajdejo po svoje, grejo, upoštevajo navodila NIJZ-ja, upoštevajo razdaljo med ljudmi, so se sprijaznili z dejstvom, da na prireditvi, kjer je bilo lahko, ne vem, pred pol leta 500 ljudi, jih je zdaj 150. Ampak vseeno, ne, to ni ta, ta panoga ne živi, ta panoga ne diha niti danes, in vsi ti ljudje, ki so vključeni v to panogo. Pa ne govorimo samo o igralcih in glasbenikih, govorimo o vseh članih tehničnih ekip, tistih promotorjih teh prireditev in tako naprej. Ena ogromna skupina ljudi je zadaj za to panogo, ki so upravičeno v paniki, ki so ostali brez vsega. In zato trditev, da ne glede na to, da tukaj gre za nek dvig, je to absolutno ni dovolj za reševanje vseh posledic, ki so nastale s to, rečem, nepovratno škodo v času kulturnega molka.

Zdaj, na teh najbolj, na teh najbolj kritičnih področjih oziroma za reševanje teh najbolj kritičnih področjih smo v Levici pripravili eno manjšo skupino amandmajev, ki bodo te najbolj zatečene probleme pomagali prebroditi ali popraviti. Jaz jih bom predstavil kasneje, ko jih bomo, ko bomo o njih glasovali, in tudi vsebinsko elaborirali.

Bi pa na tej točki izpostavil samo še en problem. In sicer, medijsko izčrpavanje. Kot rečeno, ta Vlada se je odločila disciplinirati, da rečem, neposlušne urednike, neposlušne novinarje, neposlušne poročevalce. Skanalizirati sredstva iz javne sfere v komercialno na način, ki najbolj, morebiti služi ravno njihovim strankarskim glasilom. In na takšen način se je pa lotila tudi zamrznite, torej sredstev za knjige, film, na takšen način kot rečeno zadala nepovratno škodo celotni tej horizontali kulturne produkcije.

Zdaj, razumeti moramo, ena misel, preden zaključim, razumeti moramo, da tukaj gre k odgovornosti klicati predvsem ministra za kulturo in predsednika Vlade. Če sem na začetku govoril o prioritetah, sta tukaj ta dva človeka, ki te prioritete postavljata. Treba je takoj narediti nekaj, da se bo zgodil nek pozitivni razvojni premik, tudi za nevladno kulturo, tudi za samostojne ustvarjalke in ustvarjalce. Kultura smo ljudje, razvoj družbe, razvoj države ne sloni na, ne stoji na oklepnikih, na vojnih misijah. Kot družba rastemo skozi jezik, rastemo skozi književnost, skozi glasbo, skozi ustvarjalnost, umetnost, to so tisti temelji, na katerih se piše zgodovina, da rečem. In jaz ne morem sam sešteti, kako lahko Vlada, ki se tako vehementno in vse povprek razglaša za najbolj domoljubno doslej, ne razume tega, tega preprostega dejstva.

Odvzem sredstev kulturi namesto podpore v času, ko je ta najbolj ranljiva, ko je ta najbolj krhka, ko je najbolj obubožana, shirana, izpričuje le eno. Razdiralno, uničevalno, nehumano vladno politiko, ki ji ni mar za kulturo, ni mar za umetnost lastnega naroda. Mimo vseh osnovnih civilizacijskih vrednot.

In zdaj, preden zaključim, še eni dve taki preprosti vprašanji za predstavnico ministrstva. In sicer, kdaj boste v proračunu dejansko realizirali potrebe celotne kulturnega sektorja? Tudi samozaposlenih v kulturi, tudi nevladnega sektorja v kulturi. Trenutni proračunski dokumenti ne odražajo potreb oziroma naslavljanja na dejanske potrebe in me zanima, kako, kak, kako je v načrtu ministrstva realizirati to.

Potem pa druga stvar pa vprašanje, ki zadeva vse kulturnike, ki ne ustvarjajo v Ljubljani. In sicer, v rebalansu ostaja ta problem centralizacije na dveh ravneh. Najprej je ta, je ta prednost, ki jo ima osrednjeslovenska regija. Okrog dve tretjini vseh proračunskih sredstev je namenjenih v osrednjeslovensko regijo, na drugi strani pa se centralizacija pojavlja tudi na način, da okrog 60 % vseh sredstev prejmejo javni zavodi. Samo 40 %, ostalih 40 je, da rečemo, oziroma vse ostalo je zapostavljeno. To je moje vprašanje, kako je z uravnoteženo porazdelitvijo torej in med regijami in v tem odnosu javni zavodi in ostalo.

Hvala lepa.