Hvala lepa za besedo, spoštovana gospa predsednica.

Lep pozdrav, spoštovana gospa državna sekretarka s sodelavci, kolegice in kolegi!

Za začetek je treba povedati, kot je gospa državna sekretarka rekla, da se bo ta denar drugo leto uporabil, da se samo prenaša, kar je sicer res, vendar v tem trenutku ti ustvarjalci teh minus 8 milijonov so pač deležni oziroma jih niso deležni, to je pač dejstvo.

Glede na celo stvar, ki se pravzaprav v kulturi dogaja, da je tako rekoč ugasnjena že od marca, da o industriji srečanj niti ne začnem razlagati, je pravzaprav, kar se mene tiče, ta rebalans grozljivka za kulturo kot takšno. Jaz razumem, da se nekaterih stvari pač ni dalo izpeljati, sploh ni vprašanje, je dosti logično, da ste odreagirali tako, kot ste, imam pa tudi občutek, pa bom rekla v navednicah, da se kulturnikom, posebej tistim »ne našim«, v navednicah spet, malce maščuje. In to je pač tudi odraz teh številk tukaj.

Z epidemijo so se glasbenim, gledališki dejavnostim, muzejem, galerijam in številnim drugim ustvarjalcem na področju kulture finančne razmere poslabšale, pravzaprav tudi nikoli niso bile, da rečem, blazno dobre, zdaj so pa, milo rečeno, katastrofalne. Tudi mnoge kulture ustanove in samostojni kulturni ustvarjalci so se znašli na robu preživetja. Namesto da bi v kulturi v Sloveniji videli priložnost, kot so to storile katere druge države, recimo, Nemčija, pa včeraj, če ste brali, tudi Francija, ki je 600 milijonov dala svojim muzejem, v Sloveniji pač ne ravnate tako. Zakaj je to tako, jaz ne razumem. Jaz razumem – mislim, recimo, da se potrudim razumeti -, da pač minister ne mara nekaterih kulturnih ustvarjalcev, pa okej, vzamem to v zakup, ker to je pač dokaz, kdo on je, ne razumem pa, zakaj se potem je potrebno, da rečem v navednicah, spet maščevati globalno kulturi? Mislim, mi smo zaradi kulture obstali. Mi zaradi kulture smo in govorimo tukaj slovensko in kultura je bila tista, ki nas je in ki nas bo obdržala pri življenju in te neke osebne frustracije spoštovanega gospoda ministra, dr. Simonitija, jaz enostavno ne morem sprejet.

Kar se mene tiče, je on napačen človek na napačnem delovnem mestu. Z vsem spoštovanjem do njega, kot profesorja in do njegovih knjig, ki sem jih kot študentka zelo rada brala. Ampak pač ni za to delo, bog pomagaj no, saj jaz tudi ne morem biti kirurg. Tako pač je. In mi je žal, da je temu tako. Sem pa vesela, da ima vsaj spoštovano državno sekretarko, ki te stvari malce drugače razume in malce drugače dela in tu vidim neko luč na koncu tunela.

Zdaj, k zagonu javnih investicij v času zmanjšanja gospodarske aktivnosti bi lahko pravzaprav izdatno prispevalo tudi financiranje obnove infrastrukturne kulturne dediščine, kar bi seveda prineslo pozitivne učinke tudi ob neki gospodarski stabilnosti, pa tega tudi ni. Javni zavodi, ki so posredni proračunski uporabniki, seveda beležijo velik upad prihodkov, še posebej na področju uprizoritvenih dejavnosti, kjer so se obenem tu seveda občutno tudi zvišali materialni stroški. S tem, ko Vlada niža sredstva umetniškim programom in ne pove tudi kako bo pokrila manjše prihodke javnih zavodov z naslova vstopnin, poglablja seveda krizo vitalnih kulturnih ustanov in onemogoča, da bi javne kulturne ustanove iz kriznih razmer izšle, da rečem, materialno in vsebinsko prenovljene. Nesprejemljivo je, da se krizne razmere v kulturi izkorišča za krčenje pluralnosti umetniške produkcije in pa ločevanje na umetnost, ki je sprejemljiva in na umetnost, ki ni sprejemljiva. To je za mene in za Listo Marjana Šarca absolutno nesprejemljivo.

Zdaj, turist, v kulturnem turizmu, nas je bilo polna usta v zadnjem času, kajne, vendar se je izkazalo seveda, da je to bilo prva stvar, ki je zaprla svoja vrata, kajne. Za kulturo se tudi v času tega, Covid krize, ni poskrbelo, na način kulturnih bonov. Če se spomnite, smo v opoziciji tudi to predlagali. Predlagali smo tudi uvedbo nekega univerzalnega temeljnega dohodka, začasnega, ki bi omogočal, da bi ljudje lahko, tudi, da rečem, konzumirali vsaj tisto malo kulture, ki se je zdaj odprlo, pa tudi to ni bilo sprejemljivo in to so te stvari, kar domnevam, da mi bodo potem kolegi rekli, kaj zdaj jaz »šinfam« tega ministra, kajne in to so stvari, ki bi se jih dalo narediti, pa se jih ni, zato ker se je nekdo, ki pač opravlja funkcijo ministra, tako odločil in zame je to nesprejemljivo, zato ker osebne frustracije naj ljudje zdravijo na nekih posebnih ustanovah.

Zdaj, ker pa smo v prejšnji vladi Marjana Šarca sprejeli Zakon o kulturnem evru, me pravzaprav zanima, kje smo s tem? Predvidenih je bilo 122 milijonov evrov za kulturo do 2026. Sredstva bi se naj postopno oziroma progresivno črpala iz integrale. 2020 bi naj bilo namenjenih dobrih 9 milijonov za ta zakon. Zanima me, kje smo s tem? Namreč, predlog zakona je na prvo mesto postavljal – oziroma še zmeraj postavlja – varstvo kulturnih spomenikov, potem tudi urejanje prostorskih pogojev in opremo za javne zavode, ljubiteljsko in pa mladinsko kulturo in pa tudi knjižnice.

Torej moje prvo vprašanje, kje smo? Namreč, zakon je točno za to, po teh vseh letih, prišel na plano, ker se je v zadnjih desetih letih definitivno popolnoma zanemarjalo, tudi inštitucije, kot takšne in obnovo kulturne dediščine, kot takšne. Šlo je namreč za to, da preživijo vsaj neke, da rečem v navednicah, tudi kakšne zgradbe kulturne dediščine.

Ker pa prihajam iz Maribora in ker bi rada bila kratka, ker bodo verjetno še kolegi marsikaj spraševali, pa se še lahko kasneje javim, me še pod, me še pod drugič zanimajo naslednje zelo konkretne stvari. Ker sem bila namreč skoraj dva mandata članica sveta slovenskega narodnega gledališča mariborskega, me zanima naslednje. Prvič. Kje smo z energetsko obnovo SNG-ja? Drugič. Kako bo s pokritjem izgube ne samo SNG-ja, ampak vseh tistih javnih zavodov, ki jih v tem trenutku žal ne morejo z vstopnicami oziroma vstopninami pokrivati svojega dela programa in nenazadnje tudi tistih prekarcev, ki jih imajo zaposleni. SNG je v tem trenutku še zmeraj v sanacijskem programu, ki ga je saniral na način, da je najem kredit in to odplačeval s prodajo svojih prireditev, pa je to popolnoma onemogočeno. Se pravi moje drugo vprašanje v zvezi z SNG: Ali boste ta minus in ta sanacijski program pomagali pokriti Slovenskemu narodnemu gledališču mariborskemu, ki je, kot veste, največji kulturni javni zavod v Sloveniji? Potem tretje vprašanje v zvezi z Mariborom so aktualni arhivi, vsaj dveh institucij, prvič, pokrajinskega arhiva Maribor in UKM, se pravi univerzitetne knjižnice mariborske. Zdaj o tretji / nerazumljivo/ mariborski knjižnici sploh ne bom govorila, ker je brezveze.

Potem četrtič. Kaj se bo zgodilo z RTV tudi s tem kar piše generalni direktor, da imajo še zmeraj premalo denarja, da je sicer na isti ravni ostal znesek za sofinanciranje narodnih skupnosti in romske skupnosti, vse ostalo ni? Vse ostalo se ne dviguje.

Potem petič. Ali razmišljate, da bi uvedli tudi kakršnekoli olajšave za tiste zasebnike ali pa da ne rečem mecene, sponzorje, ki želijo vlagati v kulturno dediščino? Ali o tem mogoče razmišljate? Pa se bom za enkrat tu ustavila, ko se bodo pa ostali kolegi pa se še javim. Hvala lepa.