Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke in poslanci, hvala lepa.

Redno letno poročilo je priložnost, ko enkrat na leto seznanim Državni zbor z vsemi aktivnostmi, ki potekajo v tej naši novi instituciji. In tudi letos je tako. Posebnost je, da je letos samo poročilo najobširnejše do sedaj. To priča o številu zadev, ki so se pri nas znašle. Torej tistih, ki smo jih obravnavali in o tem, da so ljudje prepoznali, da so začeli naslavljati svoje stiske in težave na novo inštitucijo.

Nekaj novih podatkov za začetek. Torej povečalo se je število ljudi, ki zelo jasno prepoznajo svojo osebno okoliščino, zaradi katere domnevno doživljajo diskriminacijo. V primeru z letom 2018 in na splošno število stvari, ki smo jih v letu 2019 obravnavali. Zagovornik opravlja različne naloge. Na eni strani so to storitve, svetovanja. To je tista prva stopnja, kamor se lahko obrnejo vsi, zato smo odprli tudi posebno telefonsko številko, lahko nam pišejo in pravzaprav predstavijo svoj problem, potem pa z našimi svetovalkami in svetovalci ugotovimo ali je v dani situaciji najbolj smiselna prijava diskriminacije k nam, ali pa druge vrste pritožb oziroma drugačno ukrepanje.

Potem, ko opravimo to svetovanje, se nekateri odločijo za prijavo diskriminacije. Oddajajo na obrazcu, vzorec smo tudi danes razdelili. Na njem poskušajo opredeliti osnovna dejstva. Takrat se inštitucija iz svetovalnega servisa spremeni v tako imenovani prvostopenjski organ. Naša naloga je takrat ugotavljati, ali ugotoviti dejstva, ali je do tega, kar navaja prijavitelj res prišlo in to seveda na zakonit način dokazati. Zbrati vse dokaze in ugotoviti ali je ravnanje, ki ga je bil nekdo deležen diskriminacija ali ne.

Druge funkcije, ki jih tudi opravljamo pa so ocene predpisov. Takrat pa delujemo na bolj sistemski ravni. Namreč včasih se zgodi, da sam predpis povzroča neenako obravnavo ljudi in tudi takšne pobude sprejemamo in ocenimo predpis, ter v primeru, da bi ugotovili, najprej opozorimo tistega ki ga je sprejel. V zadnji inštanci bi potem lahko izvedli tudi zahtevo za ustavno presojo.

No, na sistemski ravni je ena od naših funkcij tudi spremljanje stanja diskriminacije na splošno v Sloveniji, zato poročilo izdatno pregleda vse ostale organe, sodišča, policijo, druge inšpektorate in je vir informacij o tem, kako so se z diskriminacijo ukvarjali drugi državni organi. Na proaktivni strani pa smo v letu 2019 izdajali tudi priporočila.

Zdaj, če se še za trenutek zadržimo na individualnih primerih. Najpogosteje navajena razlog diskriminacije, torej osebna okoliščina, ki je botrovala je spol. Sledita narodnost oziroma rasa in etično poreklo v isti kategoriji ter invalidnost, starost in spolna usmerjenost. Druge so potem v manjšem številu, razlogi zakaj so se ljudje obrnili na nas.

To seveda ti podatki zdaj niso reprezentativni, za to koliko je diskriminacije v državi. Govorijo nam pravzaprav samo o tem, kakšna je statistika tistih, ki so k nam prišli. Več o tem, kakšno je stanje v državi, bomo lahko sestavili potem, ko bomo seveda naredili tudi širšo raziskavo. Zdaj, ta statistika nas glede tega ne sme zavesti, pa kljub temu nam pove, na katerih področjih ljudje najbolj prijavljajo diskriminacijo. Glede področij, torej, gre za področje zaposlovanja in dela, v kar tretjini primerov, dostopa do dobrin in storitev, pa potem vzgoja in izobraževanja in socialnega ter zdravstvenega varstva.

V lanskem letu smo zaključili obravnavo 158 posameznih primerov in v postopku diskriminacije ugotovili v desetih primerih. Zdaj, če si predstavljate celo pot, ravnokar opisano, se torej od množice klicev, pisem, prijav, čez ta filter svetovanja, potem en delež odloči za prijavo, pri prijavi seveda niso vse prijave utemeljene, nekatere so in pri nekaterih je mogoče dokazati, da je bila oseba v nekem postopku diskriminirana, pri drugih pa morda lahko sklepamo, da se je diskriminacija zgodila, ampak če je ne moremo pravilno dokazati, tega tudi ne moremo izreči.

No, naša izkušnja pa je, da so ti postopki nekaj dobrega, zato ker večinoma, ko razlagamo kršiteljem oziroma domnevnim kršiteljem, se že tekom tega procesa zavedo, da so delali neke korake, v katerih se niso nujno zavestno povzročali diskriminacije, ampak ko jo prepoznajo, tudi spremenijo prakso, upoštevajo nasvet priporočilom, ki jih izrečemo tekom postopka. Tako, da se večina stvari, v bistvu rešuje sporazumno in prepoznajo tudi pravzaprav svojo možnost spremembe prakse za naprej.

So pa seveda tudi primeri, kjer vztrajajo, da njihovo dejanje ni diskriminacija, takrat mi poskušamo utemeljiti to na koncu v odločbi in kot pri vsakem prvostopenjskem organu, imajo potem tisti, ki so v tej vlogi kršitelja možnost, drugostopenjskega organa Upravnega sodišča. Zdaj, v letu 2019 smo zaključili štiri primere, ki so bili takšni, da so kršitelji uporabi Upravno sodišče, kot prostor, kjer so poskušali izpodbiti našo odločbo. Vsi štirje postopki še trajajo in so zelo različni. So pa zanimivi zato, ker pokažejo neko širino vrst problemov, s katerimi se ljudje soočajo. Prvega bi izpostavil večje slovensko podjetje, ki zaradi bolniške odsotnosti zmanjšuje višino posameznikove nagrade, imenovane poslovna uspešnost, ob koncu leta. Tako, da tisti, ki koristijo bolniško ali porodniški dopust ali odsotnost zaradi nege otrok, dobijo potem konec leta manjšo letno nagrado.

Pri preučevanju tega primera je pomembno poudariti, da si seveda zdravstvenega stanja, ljudje ne izbirajo sami in da posredno si tudi te odsotnosti ne izbirajo sami. Zato po našem mnenju ne bi smela šteti k razlogom, ki odštevajo. Nagrado, ki ni nagrada zaradi konkretno opravljenega dela, ampak je tista splošna, celoletna delitev, torej podjetja, svojega ustvarjenega dobička z vsemi zaposlenimi.

Drugi primer je zgodba iz trgovine, kjer je bil nek nakupovalec osumljen, da je ukradel nekaj iz police. To je videl varnostnik, ki je potem predlagal, ko je gospod izstopil, da se opravi osebni pregled. No ničesar niso našli ne pri njem, v vrečki pa same stvari, ki jih je tudi dejansko plačal. Pa kljub temu so ga zadržali ter zahtevali njegov osebni dokument, ki pa ga tisti trenutek ni imel pri sebi, tako da je potem bil zadržan do prihoda policije in kasneje dokler ni nekdo od njegovih prinesel ta potni list.

Gospod je bil gost iz Kanada, na športnih treningih je treniral mlade atletinje in izkazalo se je, da je bil pridržan zato, ker je bil pravzaprav prepoznan kot kriv, brez vsakršnih dokazov. Bil pa je temnopolt. In to je v tej zgodbi igralo pomembno vlogo in potem smo prepoznali rasno profiliranje, ki je problematično in na to tudi opozorili. Zdaj, varnostna služba se s tem ni strinjala, zato kot rečeno je tudi ta primer na Upravnem sodišču.

Tretji primer je iz zdravstvene institucije, kjer je človek, ki živi s HIV-om poskušal dvigniti napotnico, pa je najprej ni dobil, češ da bi moral priti konec dneva, potem po posredovanju mu je zdravnik vseeno napisal, medicinska sestra pa je pred ostalo čakalnico razkrila, s tem da si je nadela rokavice in rekla, za vas se pa moramo posebno zaščititi in tako razkrila tudi njegovo diagnozo ostalim v čakalnici, plus da je seveda ob tem doživel ponižanje. Nepotrebno in tudi v tem primeru institucija sicer ni prepoznala v tem spornega vedenja.

Četrti primer pa je iz Ljubljane. Avtobusno podjetje, ni želelo izpeljati dogovorjenega posla oglaševanja, nevladne organizacije, ki je oglaševala svoje svetovalne storitve mladim ženskam v nosečnosti, češ da je enega od potnikov zmotil ta oglas in da zato zbuja nestrpnost. Ta nevladna organizacija se je nam prijavila in mi smo v postopku prepoznali diskriminacijo. Namreč nestrpnost ni izvirala iz oglasa, v njem ni bilo kaj spornega, je pa bilo to, da je bila problematizirana pravzaprav točno ta organizacija, diskriminacija. Tudi ta primer je še na sodišču, smo pa pred dnevi izvedeli, da je tudi tržni inšpektorat sledil naši odločbi in Mestnemu potniškemu prometu izrekel globo.

To je za ilustracijo, kako širok diapozon primerov je, s katerimi se pri nas ukvarjamo in tudi na kakšen način se ukvarjamo. Zdaj, v samem poročilu lahko v prvem delu preberete, najprej primere povzetke primerov, kjer smo svetovali, potem pa naprej tudi take, kjer smo ugotavljali ali pa neugotavljali diskriminacijo. Nam se zdi zelo pomembno, da ljudem, ki se prijavijo tudi zelo natančno in potrpežljivo razložimo, zakaj pa določene krivice niso zakonsko gledano diskriminacija, zato da uredimo stanje na tem področju, namreč ni najbolje, da se vsaka krivica poljudno tolmači kot diskriminacija, ker to seveda potem ne pomeni učinkovanja pravne države in institucij, ampak neko poljudno presojanje stališča žrtve. Lahko so krivice, lahko so druge krivice, lahko so druga nezakonita stanja, ampak da bi nedvoumno lahko rekli, to pa je po zakonu, kakor je pri nas v veljavi, diskriminacija, moramo opravit pač ustrezen postopek, to utemeljit. Zato ti postopki tudi trajajo. Na sistemski ravni smo v letu 2019 začeli z ocenami diskriminatornosti predpisov, izdali priporočila 27, 24 od teh ministrstvom, ki so pripravljale zakone, in 3 priporočila osebam zasebnega prava. Zdaj, če priporočila samo strukturno pregledamo, gre za 4 tipe priporočil. Ene so na nek način kurativne, za odpravo diskriminacije, druge pa preventivne, za preprečevanje. Zdaj, če so ugotovljene diskriminatornosti veljavnih predpisov, gre torej za predlog, da se predpis spremeni, če pa gre za pripravo zakona, pa za predlog, kako osnutek zakona spremenit, da bi že sprejet ne vnašal v slovenski pravni red nekih potencialno diskriminatornih pač pravil. Po drugi strani pa spet stvar gledamo ne samo na predpisih, ampak na konkretnem ravnanju, torej kadar ugotovimo, da bi bilo mogoče z nekim ravnanjem prekinit eno ponavljajočo se diskriminacijo, izdamo priporočilo na podlagi ugotovljene diskriminatornosti ravnanja oziroma četrto, na podlagi ravnanja torej neko vrsto spodbujanja enake obravnave. Posebni ukrepi so nekaj novega v slovenski zakonodaji v smislu, da Zakon o varstvu pred diskriminacijo zelo jasno pove, da so možni spodbujevalni ali pozitivni ukrepi takrat, kadar se najprej z analizo pokaže, da obstaja neka strukturna neenakost, na primer, da je nezaposlenih veliko več izobraženih žensk kot moških, tako je bilo tudi v Sloveniji, in tako postane s strani recimo resorja legitimen cilj, da bi to malo bolj uravnotežili, da bi znižali število nezaposlenih visoko izobraženih žensk. In ta legitimen cilj potem zasleduje posebni ukrep, namreč tisto, kar se izvaja, se izvaja z namenom, da bi se ta statistika uravnotežila. Torej včasih to poznamo pod izrazom vsakdanjim pozitivna diskriminacija, ampak v zakonu govorimo o posebnem ukrepu, ki je legitimen samo, dokler smo začrtali, torej prepoznali osnovno stanje in spremljali, kakšne učinke povzroča naš ukrep. Lansko leto smo predlagali 2 posebna ukrepa. Zdaj, kot veste, se je na račun uravnoteženosti spolov v javnih družbah spremenila zakonodaja, naš predlog pa je bil, da bi razmislili tudi o sistematično večji uravnoteženosti obeh spolov v nadzornih in poslovodnih organih gospodarskih družb. In v zvezi s tem se je neka debata v Sloveniji že začela, gre seveda za zelo široko vprašanje, ampak zdelo se nam je pomembno, da tudi sami predlagamo, da se ta debata nadaljuje, namreč trenutna neuravnoteženost je 1 proti 3, torej v položajih v podjetjih v upravi na račun moških seveda, torej v prid moškim. Potem pa je raziskava NIJZ podala temelje za to, da smo ugotovili pravzaprav šokantne podatke, da v Sloveniji Romi umirajo kar 22 let mlajši kot splošno prebivalstvo, to je eden od podatkov. Sicer tudi preživetje novorojenih otrok je veliko manjše kot splošne populacije. Skratka, statistika govori o nekih velikih razlikah in vprašanje je, kaj lahko na tem področju naredi Ministrstvo za zdravje, država, da bi se ta slika izboljšala.

Gre seveda za niz ukrepov, ki morajo biti povezani, ampak to je naš predlog. Zdaj, konec lanskega leta 2019 je bil podan. Na njega se do letošnje krize, covida, Ministrstvo za zdravje še ni odzvalo, bi pa rekel, da razumem, da je zdaj še mogoče nekaj čakati, da bomo glede tega vprašanja dobili kakšen odgovor od Ministrstva za zdravje.

Spremljanja stanja pomeni, da smo naredili v poročilu pregled, kateri resorji so izvajali katere posebne ukrepe prej opisane, kakšne vrste politik na področju diskriminacije in to je vse na enem mestu v okviru tega poročila. Po drugi strani pa intenziven dialog, z predstavniki teh skupin. Lani smo se sestali s predstavniki verskih skupnosti, s predstavniki skupnosti, društev, organizacij narodov bivše Jugoslavije, mladimi in še nekaterimi drugimi predstavniki ranljivih skupin.

Leto 2019 je bilo na nek način zelo dinamično tudi zaradi prvih terenskih delovnih obiskov. Tri regije smo obiskali, Koroško, potem Velenje in okolico ter Goriško. Se sestali z župani, z različnimi upravnimi delavci, pripravili okrogle mize za občane in občanke ter z predstavniki podjetij. To je dober način, ker smo lahko na terenu pravzaprav pojasnjevali ljudem, kako uporabiti inštitucijo in dobili smo tudi dober feedback.

Nazadnje še mednarodno sodelovanje. Kot vemo, je naša institucija članica Evropske zveze tovrstnih organov. Pri tem mednarodnem delu se mi zdi pomembno izpostaviti, da sem bil lansko leto izvoljen v izvršni odbor te mednarodne zveze. Kar štejem tudi kot neke vrste priznanje evropskega prostora, da gre smer razvoja naše institucije v pravo smer. Pa bi na tej točki zaključil osnovno predstavitev in seveda z veseljem odgovarjal na vaša vprašanja.

Hvala lepa.