Najlepša hvala, predsednica. Lep pozdrav vsem. Zdaj kot ste slišali, smo v Levici zahtevali to nujno sejo že v bistvu zdaj bo že skoraj mesec in pol in to na podlagi nekaj mesecev trajajočega precej izrednega stanja v Centru za begunce v Postojni. Zdaj, to je bil na nek način dogodek, to kar so začeli mediji poročati glede stanja v Centru za tujce. V juliju je bil na nek način dogodek, ki je izbil dno razmeram, oziroma načinu, na katerega se Republika Slovenija ukvarja z vprašanjem prosilcev za azil. Zdaj to kar lahko ugotovimo je, da je nekje od 1. junija 2020, da se na nekaterih obmejnih policijskih postajah bom rekel v narekovajih poskusno izvaja nek nov azilni režim, nek novi azilni režim ki nima pravne podlage, nima podlage v zakonskih določbah v predpisih in predvideva predvsem omejevanje gibanja za prosilce za azil in seveda njihovo namestitev v postojnski center. Gre za dejansko neke vrste zapor, če ga tako imenujemo, skratka območje, kjer so ljudje mimo kašnih koli zakonskih podlag in seveda tudi s prezirom do osnovnih človekovih pravic zaprti proti svoji volji, ne da bi bili seveda česar koli krivi.

Zdaj tem medijskim poročanjem so seveda sledili tudi različni odzivi javnosti. Med njimi tudi več nevladnih organizacij, ki so izrazile s protestom pred Centrom za tujce svoje nestrinjanje z načinom, na katerega se Policija in odgovorni za tujce na kakšen način obravnavajo ljudi, ki so tam not zaprti. Sledila je seveda tudi gladovna stavka 11 prebivalcev tega Centra za tujce. Tisto, kar je ključno pa je pa so kršitve. Ti protesti, gladovna stavka in tako naprej so po eni strani odziv na slabe razmere, ki so takrat, ko smo pisali to zahtevo za sklic nujne seje vladali v Centru za tujce, kar je bilo večkrat izpostavljeno tako v medijih in tudi nekateri člane Komisije bi lahko ali ste lahko v živo videli če, ko je Komisija bila na obisku v Centru za tujce, skratka gre za slabe razmere, ki tam vladajo, predvsem gre pa za sporne metode, ki tam vladajo. Metode, ki še enkrat poudarjam, nimajo nobene pravne podlage in so zelo verjetno hude kršitve tako človekovih pravic kot tudi domačega in mednarodnega azilnega prava. Zdaj tiso, kar mi ugotavljamo, ali pa kot sam vidim, ta Center za tujce je to bolj kot ne center, ki skrbi za odstranjevanje ljudi iz naše države. Tistim, ki so pač brezpravno pridržani oziroma zaprti v Slovenije, pač jim je odvzeta prostost, omejena jim je svoboda gibanja, kratene so jim temeljne človekove pravice in to je v bistvu ves namen te nove azilne, novega azilnega režima, ki ga vzpostavlja Ministrstvo za notranje zadeve. Se pravi, čim, bolj omejiti in seveda istočasno tudi poteptati vse pravice ljudi, ki bi želeli prositi za azil v Republiki Sloveniji.

Gre za sistematično priziranje zakonodaje, gre za sistematično teptanje človekovih pravic in mislim, da to o tem govori po eno strani že sam opis Centra za tujce. Gre za dobesedno nek improviziran taboriščni objekt, kot smo jih videli marsikje po Evropi že, ki je v neki opuščeni industrijski hali oziroma skladišču, ki ima namesto oken recimo odprtine, ki so zagrajene s kovinskimi rešetkami, z rešetkami je zaprt vhod v poslopje in v tej hali je približno 20 kontejnerjev, kontejnerjev nameščenih, kamor se pač spravi različno število prosilcev za azil in begunce. V času, ko smo pisali to zahtevo za sklic nujne seje je bilo tam več 100 prosilcev. Med njimi tudi mladoletne osebe in pač higienske razmere so v tem Centru bile katastrofalne, kritične, slab dostop do zdravstvene oskrbe brez ukrepov glede covida in tako naprej.

Tako, da ta zgodba v Centru za tujce govori o nekih dveh vidikih brutalnosti. Po eni strani brutalnosti po tej človeški ravni, brutalnosti, teptanja človeškega dostojanstva. Še enkrat, ti prosilci za azil so pač bili ali pa so zaprti v objektu 24 ur na dan, 7 dni na teden, brez kakršnega koli stika z zunanjim svetom, dostopa do informacij, odvzeta jim je prostost, omejena svoboda gibanja. Zato, da pridejo do zraka so plezali ali naravne svetlobe, so plezali na vrhe kontejnerjev in tako naprej. Slišali smo oziroma brali smo tudi o policijskih službenih psih, ki so bili uporabljeni v Centru za tujce. Še ena brutalnost ali pa poniževanje ljudi, ki so že tako in tako obupani in na robu svojih zmožnosti so bili dodatno ustrahovani še z službenimi policijskimi psi, kar je sicer bilo zanikano, ampak je bilo tudi potrjeno večkrat z fotografskimi in video zapisi. Takrat so šele bili potem ti službeni psi odstranjeni.

Zato pravim, da je pač to nek sistematičen center za odstranjevanje tujcev, enako sistematičen je v svojem ustrahovanju. Tisto, kar je po našem mnenju glavni namen tega centra je to, da se od prosilcev za azil pričakuje, da bodo obupali, da bodo dvignili roke in se pač odrekli pravice do azila. Dalje seveda je sporno tudi to, da se ne izdaja recimo odločb o omejitvi gibanja. Nekaterim so sicer bile izdane in tudi vse je Upravno sodišče zavrglo, velika večina tam zaprtih prosilcev za azil pa uradnega dokumenta o omejitvi gibanja niti ne dobi, tako da nima niti pravnega sredstva s katerim bi se lahko pritožili. Zato ni presenetljivo, da so se dogajale gladovne stavke in tako naprej. Pač gre za zastraševalno ustanovo, ki pač skuša še dodatno, ne glede na to, kako tesna in zaprta je slovenska tujska in azilna zakonodaja še dodatno omejiti možnost ljudem, da v Sloveniji zaprosijo za azil.

Druga brutalnost je pa brutalnost samih postopkov. Zdaj po eni strani sem že rekel, gre za številna proti zakonita stanja v zvezi z azilnim pravom, ki se kaže seveda tudi v tem, kaj v bistvu policija že kontinuirano počne s postopki na meji. Govorim o pušbekih, govorim o zavračanju na meji in tudi o množičnem vračanju. Predvsem, ko govorimo vračanju na Hrvaško in potem posledično dalje v Bosno in Hercegovino, kjer mislim, da je glede na vse ugotovitve, tako medijske, kot tudi pristojnih institucij dna danes že zelo jasno, da pač vrnitev na Hrvaško pomeni ogrožanje varnosti človeka, ki se ga vrača na Hrvaško ali pa v Bosno. Gre za eklatantno kršitev načela nevračanja in seveda tudi eklatantno kršitev pravice vsakršnega prosilca za azil, da se ga na vrne v državo, kjer se lahko z njim, kakorkoli nehumano ravna ali kjer to predstavlja za njegovo zdravje in varnost. Mislim, da samo dandanes onkraj te točke, kot bi lahko rekli, vračanje na Hrvaško je popolnoma legitimno in upravičeno.

Posledica teh dejanj, teh zastraševanj, tega brutalnega znašanja nad prosilci za azil so seveda poskusi samomorov o katerih lahko beremo, so številni poskusi oziroma številne samopoškodbe, ki se dogajajo v centru za tujce in mislim, da so to simptomi, ki zelo jasno govorijo o tem s kakšno situacijo se soočamo.

Tisto, kar nam govorim stanje iz letošnjega poletja, je pa v bistvu neka zgodba, ki traja že bistveno dlje časa in je samo, kot sem rekel uvodoma v tej situaciji s centrom za tujce, v bistvu ekshalirali ali pa vsaj je dobila nek javni glas. Ampak, bistvo problema o katerem se moramo danes pogovarjati, je to, kakšen je azilni sistem v Sloveniji, kako se spoštuje mednarodne pogodbe, kako se spoštuje Evropsko listino o človekovih pravic, kako se spoštuje, na zadnje če želite tudi Ustavo Republike Slovenije, da ne govorim o azilni in tujčevski zakonodaji.

Temu, kar smo priča, se pravi, onemogočanju vstopa v azili postopek kljub jasno izrečeni nameri prosilcev za azil oziroma teh ljudi, da bodo zahtevali ali pa prosili za azil, je jasna večkratna kršitev. Večkratna kršitev osnovnih človekovih pravic in večkratna kršitev azilnega prava. Po naših informacijah, ne samo da pač policija vztrajno zavrača namero za azil, težavo imajo tudi s tolmači, ki jih ni ali pa niso v dovoljšni meri prisotni za to, da bi lahko pomagali pri prevajanju in razlaganju postopkov, tako da se tukaj dogaja ta huda kršitev, ki z temi zavajanji ali če želimo, pomanjkanjem nekih ustreznih navodil in omogočanju postopkov, pač se zaradi tega dogajajo prisilne deportacije na Hrvaško in tako naprej.

Zdaj, če bi te postopki tekli tako kot bi morali, se pravi, da bi bili vsi seznanjeni, da bi bili obravnavani, tako je treba, se pravi individualno in tako naprej, bi verjetno takšna dejanja množično padala pred različnimi pravnimi instancami, kar nakazuje tudi deloma že praksa upravnega sodišča, ki je že ugotovilo nezakonitost pridržanja in izdalo odločbe za izpustitev tistih, ki so imeli takšne odločbe. To se pravi, tisti, ki so prejeli odločbo o omejitvi gibanja je Upravno sodišče v pritožbi ugodilo in seveda te določbe odpravilo. Če bi prosilci za azil dejansko imeli vse možnosti v pravnih postopkih z ustrezno dokumentacijo, z ustreznimi odločbami, bi lahko to tudi pravno uveljavljali in izpodbijali, ampak do tega ne prihaja. Tako, da te kršitve so tudi uradno pripoznane s strani Upravnega sodišča in to v več primerih.

Tisto, kar je ključ, torej še enkrat je pravica do azila. Pravica do azila ni nekaj kar lahko neka posamezna država interpretira po svoje, sploh na tak način, da to počne brez pravnih podlag in brez odločb in tako naprej, ampak je nekaj kar je zelo zapleten in prepreden tudi mednarodno pravi sistem. Se pravi, mednarodno azilno pravo ni tako preprosta zadeva, da bi lahko samovoljno države članice tudi tiste, ki so ratificirale številne konvencije oziroma podpisale številne konvencije potem tako kratko malo zamahnile nad njimi. Tu imamo ženevsko konvencijo iz leta 51, imamo skupne dogovore in tudi zaveze Evropske unije, imamo listino Evropske unije o temeljih človekovih pravicah in tako naprej. Skratka cel sistem pravnih aktov, ki seveda določa pravico do azila kot eno temeljnih pravic, ki je v Sloveniji teptana.

Zdaj, kje je ključ? En od ključev je gotovo pri Policiji in pri Ministrstvu za notranje zadeve. Če bi dosledno spoštovali zakonodajo in še enkrat poudarjam, Slovenija ima eno od najbolj rigoroznih zakonodaj na tem področju bi kljub vsemu morali določene stvari upoštevati. Predvsem pa ne izvajati stvari, ki so sporne. Več kot očitno in še enkrat, govorim o pušbekih, govorim o prisilnem vračanju in o tem, da se bistveno tudi množično vrača ljudi že na meji ali pač preko tega proksija v Centru za tujce v Postojni. Množično vračanje nekaj, kar je nesprejemljivo in nedopustno tudi brez ustreznih pojasnil in pač ostalih pravnic sredstev. Seveda to na nek način smo videli, kako ta stvar poteka na Madžarskem, kjer se podobne prakse dogajajo že dlje časa, več let. Zapiranje prosilcev, oteževanje komunikacije z zunanjim svetom, to so pač stalne prakse na Madžarskem že kar nekaj let. Na Madžarskem je policija celo že na meji sporočala lažne informacije oziroma lažne postopke, pač da sploh nimajo pravice do azila, in tako naprej in to potem je letos spomladi, kot protizakonito obsodilo tudi sodišče Evropske unije v Luksemburgu, tako tudi tu imamo še en dokaz oziroma še eno uradno potrditev, da so takšne prakse nesprejemljive, predvsem pa nelegalne in ki so v nasprotju s temeljno listino Evropske unije o človekovih pravicah. In to v bistvu se pravzaprav trenutno ali pa že nekaj časa dogaja tudi pri nas. To je tudi bilo ugotovljeno v končnem poročilu obravnavi policijskih postopkov s tujci na območju policijske postaje Ilirska Bistrica iz leta 2019 s strani Varuha človekovih pravic, skratka policisti pač enostavno tujcem na meji sporočajo, da tujcem v Sloveniji ni azila, da ne obstaja in se jih na tak način potem vrača na Hrvaško, kar je namerno zavajanje in dezinformiranje beguncev z enim samim razlogom pač jim ne omogočit, da bi zaprosili za azil.

Zdaj vprašanje je zakaj smo tu. Naša skupna odgovornost, ne samo kot poslanke in poslancev ampak širše kot tudi državljanov je ugotoviti kdo je pravzaprav tisti, ki je dal takšna navodila. Šlo je za neko trenutno konkretno spremembo, ki se je zgodila letos poleti in vprašanje je ali gre za navodilo iz vrha Ministrstva za notranje zadeve. Ali gre za nek spremenjen način delovanja v centru za tujce pa tudi na meji, ki je ki ima neko podlago v navodilu ministra za notranje zadeve. Seveda pač ne bi bilo, mislim v Levici nas ne bi presenetilo, če bi v tem primeru šlo dejansko za neka protizakonita navodila ministra Hojsa v zvezi z begunci, ampak problem je tudi v tem, kakšne so posledice takšnih navodil in takšnih ravnanj. In še enkrat, grozljive razmere v Centru za tujce v Postojni so na nek način simptom našega pogleda na azilno zakonodajo, na azilno pravo in na status prosilcev za azil na splošno. Ne vem, kako jih kot družba vidimo in kako jih na žalost kot družba ne toleriramo, ne glede na to, da gre za posameznike z osebnimi zgodbami, z raznovrstnimi težavami, ki imajo nek prekleto dober razlog, da prepotujejo več tisoč kilometrov brez vsega zato, da skušajo najti neko boljše življenje.

Zaradi tega smo v bistvu zahtevali to sejo z v bistvu enim zelo preprostim ciljem ali pa načelom, to je seveda še enkrat po eni strani, da se takšna brutalna ravnanja ne ponovijo in ne ponavljajo, še bolj pomemben cilj, ki ga moramo pa vsi skupaj doseči in seveda se ga tudi ozavesti je pa to, da se dejansko začne upoštevati azilno zakonodajo in da začnemo končno razumeti pravico do azila kot neko osnovno temeljno človekovo pravico. Ker govorimo o hudih stiskah in o resnih razlogih za tiste, ki pač imajo takšno namero.

Zato v Levici predlagamo pet sklepov za to sejo. Danes smo oblikovali nekaj v bistvu nekoliko predrugačene sklepe tudi glede na zadnje izsledke tako Varuha človekovih pravic kot razvoja dogodkov v Centru za tujce od datuma, ko smo vložili to sejo in prvi je:

1. Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti se je seznanila s stanjem v Centru za tujce v Postojni ter ravnanjem Policije s prosilci za azil;

2. Sklep: Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti ugotavlja, da so v Centru za tujce v Postojni pridržani ter zaprti tujci in prosilci za azil, ki so jim kratene temeljne človekove pravice ter pravice iz slovenskega in mednarodnega azilnega prava;

3. Sklep: Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti poziva Policijo, Ministrstvo za notranje zadeve in Vlado Republike Slovenije, da nemudoma preneha z zadrževanjem ki zapiranjem tujcev in prosilcev za azil v Centru za azil v Postojni ter preneha z njihovim prisilnim vračanjem v primeru jasno izražene namere, prošnje za azil ter se pri tem ravna striktno v skladu z Zakonom o tujcih in Zakonom o mednarodni zaščiti;

4. Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti poziva Policijo ter Ministrstvo za notranje zadeve, da pripravi poročilo o razmerah v Centru za tujce v Postojni in delu policije v zvezi z azilnimi postopki, ki naj ga predloži Komisiji v roku enega meseca dni; in

5. Nazadnje Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti poziva Ministrstvo za notranje zadeve, da dosledno in v čim krajšem času implementira ugotovitve stališča in priporočila Varuha človekovih pravic z dne 10. novembra 2020.

Toliko za enkrat. Hvala.