Hvala, predsednik, za dano besedo. Spoštovani minister, spoštovana direktorica, ostali vabljeni, kolegi, kolegicam vsem skupaj lep pozdrav.

Bom skušal biti zelo kratek, ker se pri tej točki po navadni ne javljam, ker gre v bistvu eno starejših zadev. Če govorimo o poročilu leta 2019, vemo vse, kaj se je dogajalo in kaj se dogaja v letu 2012, ki bo verjetno imelo tudi posledice, da bomo vsaj pri številkah pri poročilu izkaza za leto 2020 govorili o drugačnih zadevah. Poleg tega pa v bistvu delo niti poročilo sklada ni tako problematično kot bo verjetno jutrišnje poročilo, ki ga bomo imeli na tej seji, ko bomo govorili o Slovenskih državnih gozdovih, ki so v preteklosti bili del poročila, ki ga imamo danes pred sabo.

Tako, da moje mnenje je, bi se kar pridružil predhodnikom. Sklad deluje dokaj dobro. Verjetno bi lahko deloval boljše, ampak to je smisel verjetno vsakega izmed nas, da lahko dela še boljše.

Je pa dejstvo, s čim je govoril tudi gospod Ravnik. Vemo, za kaj je bil sklad ustanovljen. Gozdove je izgubil oziroma so prišli pod drugo državno podjetje, denacionalizacija pa je skoraj pred zaključkom. Kot je bilo prej rečeno, le 0,3 %, ki se že kar nekaj časa vleče, še ni rešenih. In zato je vsakič, kadar se pri tej točki oglasim, moje razmišljanje približno podobno. Pa da ne bo spet pomote, kot je ena izmed predhodnic direktoric imela probleme, ko sem rekel, da je moj predlog ukinitev sklada. Ne gre to nikakor ne, da bi karkoli imel proti sedanji direktorici, ker, kot rečeno, številke so pozitivne in verjamem, da marsikateri direktor nebi imel tako dobrih številk, ampak kot rečeno, sklad nima več gozdov, sklad počasi zaključuje s postopki denacionalizacije in moje mnenje je, da bi morali se slej ko prej pozabavati tudi v tem Državnem zboru in se zamisliti ali ostaja politična kot tudi strokovna volja, da se sklad z nekim postopnim prehodnim obdobjem ukine in damo vseh teh skoraj 10 % državnih kmetijskih zemljišč, ki jih imamo, v last ali pa, če želite, v upravljanje nekomu drugemu. Moje osebno mnenje je, govorim o osebnem mnenju, da ne bo kdo rekel, da govorim v imenu celotne stranke, je, da nebi bilo veliko problemov kljub tem različnim obmejnim in ostalim zadevam, da bi se kmetje odločili za nakup teh zemljišč, na drugi strani pa imamo še vedno eno varovalko, ki se ji reče občine, ki morajo poskrbeti, da na svojem teritoriju delujejo čim boljše za svoje ljudi tudi z ustreznim lastninskim delovanjem s področja, ki jih trenutno v posamezni občini ima Sklad kmetijskih zemljišč. Skratka moja ideja je zelo jasna, ampak vem, da trenutno ni politične želje, še manj pa volje, da bi se to uredilo.

Zakaj tudi včasih sem dokaj kritičen do samega delovanja Sklada kmetijskih zemljišč? Ker imam včasih občutek, da se sklad obnaša kot nek delni nepremičninski posrednik, ki pač ima to prednost pred ostalimi, da ima pač državno nepremičninsko posredništvo. Vsako leto, ko beremo številke, vidimo, da je želja sklada čim več državnih kmetijskih zemljišč, medtem ko je vsaj moje osebno mnenje, da bi morala imeti država čim manj kmetijskih zemljišč, pač v skladu s tem, da je država verjetno najslabši lastnik – pa ne samo na področju kmetijstva, ampak vsepovsod drugje. Še bolj pa me moti, da se predvsem to, kar se dogaja v praksi, da sklad noče prodajati ali pa prodaja po visokih cenah, želi kupiti pa po najnižjih cenah, skratka kot en tipičen nepremičninski posrednik, ki bi na primer eno zazidljivo parcelo želel kupiti po cim cenejši tarifi in jo potem seveda čim bolj dražje prodati in maksimizirati svoje prihodke. Jaz mislim, da to nebi smela biti ena izmed glavnih intenc sklada.

Tretja stvar, poleg ukinitve in pa cena se mi zdi, pa naj mi posamezni uslužbenci, vseh 72 plus 8, ki so tam, ne zamerijo, je togost. Jaz se tukaj strinjam z ministrom, da sklad mora biti tog predvsem v teh razmerjih kaj lahko lastnik, kaj pa lahko zakupnik teh parcel deluje. Ampak sam približno dobim dva do tri konkretna primera v svojo poslansko pisarno, ko ljudje pridejo s približno takšnimi zadevami. Ko so se obrnili na Sklad kmetijskih zemljišč, recimo v tem primeru imam enega konkretnega iz enega meseca nazaj, ko mi je gospod poslal po elektronski pošti, ko je želel zaokrožiti svoje parcele, ker je vmes temi šestimi njegovimi parcelami sta dve parceli Sklada kmetijskih zemljišč. In je hotel parcelne številke narediti tako, da bi jih združil in bi sklad samo, grdo rečeno, samo malo bolj levo, če gledamo po vpisu, to premaknil. Nič slabša zemlja, ista zemlja, gre za veliko polje v občini Radeče. In je odgovor »sklad je sprejel odločitev, da se menjava ne izvede, ker ni v interesu Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov«. Ampak po mojem mnenju glede na tole katastrsko stanje nebi sklad nič izgubil, lastnik oziroma sosed parcel, ki jih ima sklad, pa bi pridobil končno parcele, ne pa da se mora voziti, če noče se voziti po parcelah oziroma poti, ki so tudi v lasti sklada kmetijskih zemljišč, naredi 3-kilometrski krog, lahko bi se vozil po svojih cestah in opravljal po svojih parcelah. Skratka jaz upam, da do teh togosti ne bo več prihajalo, ker kot rečeno, čeprav želimo, da sklad deluje dobro, verjetno tudi želimo, da sosedje parcel delujejo dobro, in tukaj bi moral sklad kot državni lastnik iti v neko sobivanje s svojimi sosedje.

Zadnja stvar, ki me pa dokaj moti že od leta, mislim, da leta 2018, ko je bil sprejet ta pravilnik o prometu z nepremičninami, ki pač ta določa 100-metrski pas in te cene. Zdaj jaz na srečo ne živim v Ljubljani, živim na podeželju, ampak tudi pri nas na podeželju je 100 metrov kar neka resna meja. Če gledam iz tam, kjer osebno jaz živim ali pa da ne govorim še po večjih vaseh okoli mojega kraja, je 100 metrov marsikje velika razlika. Marsikje bi se sosedje verjetno strinjali, da je meja 10 ali pa 20 metrov, ne pa da se kot pijanec plota držimo, aha, kjer je 100 metrov strank, je pa cena že popolnoma / nerazumljivo/ pa v bistvu v časih gre za take parcele, ki bi jih kmetje radi dobili od sklada, pa, kot rečeno že pri prejšnji točki, zaradi togosti sklada do tega ne pridemo. Tako, da jaz osebno, kot rečeno, imam kar nekaj primerov, ko bi sosed sklada nekaj kupil, primer včasih gre za 2, 3 hektarje, včasih pa tudi za 400 kvadratnih metrov, in GURS oceni vrednost tiste parcele za 4 evre, kmet je pripravljen dati 8 evrov, dobi pa odgovor s strani sklada, da sklad ne proda, če pa že, je pa cena 40 evrov za kvadratni meter, ker je s tem pravilnikom o prometu z nepremičninami pač določeno, da je pač takšna vrednost. In s tem, spoštovani, država kot - zaenkrat še naj rečem dober – lastnik vsaj na tem področju sklada kmetijskih zemljišč bi moral iti bolj naproti svojim sosedom, predvsem tistim, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo.

Toliko sem hotel predvsem pri teh praktičnih razlogih povedati, da, kot rečeno, sklad deluje dobro, ne deluje pa včasih v skladu z dogovorom o dobrih medsosedskih odnosov. Kot rečeno, k meni ljudje ne pridejo hvaliti, kar je seveda pričakovano, ampak ko pa slišim takšne zgodbe, kako ne morejo sobivati ali pa celo kupiti nekaj državnega, se pa lahko vsi skupaj vprašamo ali je res država preko sklada dober lastnik oziroma ali je država preko tega dober sosed. Sam na žalost ugotavljam, da temu ni vedno tako in zato iz tega mesta apel skladu z vsemi zaposlenimi, da včasih ne slediti samo ceni, ampak tudi dobrim odnosom z ostalimi državljani in pa državljankami.

Hvala.