Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni.

V Zakonodajno-pravni službi, v nadaljevanju ZPS, smo predlog zakona preučili z vidika Ustave, pravnega sistema in zakonodajno-tehničnega vidika in pripravili pisno mnenje, ki ste ga prejeli.

Ugotoviti je treba, da so bili na podlagi našega mnenja vloženi amandmaji poslanskih skupin koalicije. V teh amandmajih so upoštevane določene pripombe iz mnenja ZPS, ki so zakonodajno-tehnične narave. Ker pomembnejših ustavnopravnih in pravno-sistemskih pomislekov, na katere je ZPS v mnenju opozorila, vloženi amandmaji ne odpravljajo, jih je treba na tem mestu izpostaviti.

Amandmaji ne upoštevajo pripomb ZPS o podnormiranosti in prenormiranosti zakonske ureditve v določenih členih predloga zakona, čeprav smo v mnenju navedli člene Ustave, ki postavljajo ločnico med zakonskim in podzakonskim urejanjem, to so 87. člen, drugi odstavek 120. člena in tretji odstavek 153. člena Ustave, ter se sklicevali tudi na načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave in citirali odločbo Ustavnega sodišča, ki govori o neustavnosti prevzemanja funkcij druge veje oblasti. Tako bo na primer še naprej na zakonski ravni določeno, da lahko strokovni delavci strokovnega centra izvedejo preizkus prisotnosti psihoaktivnih snovi pri otroku ali mladostnikov z izvedbo urinskega testiranja ali preizkusa alkoholiziranosti, kar je evidentno določanje načina izvršitve zakonske določbe, ki sodi v podzakonske predpise oziroma interne akte strokovnega centra. V zakonskih določbah se ureja materija, ki je v primerljivi ureditvi bivanja dijaka v dijaškem domu urejena v pravilniku o bivanju v dijaških domovih, ki je torej podzakonski predpis. Zdaj razlogi za nesistemski pristop v gradivu niso navedeni. Če je morebiti razlog ta, da je nasilje v strokovnih centrih pogostejše kot v dijaških domovih, pa je po mnenju ZPS to dodaten razlog, zakaj bi bilo treba podrobnejšo materijo prepustiti podzakonskemu urejanju ali internim aktom, saj te akte pripravljajo strokovnjaki z določenega področja. Ti akti se potem hitreje spreminjajo in prilagodijo vsakokratnim razmeram, medtem ko je zakonodajni postopek v tem pogledu dolgotrajen. Na zakonski ravni bi tako veljalo zgolj postaviti temelje nadaljnjemu podzakonskemu urejanju. In takšnih določb, bom rekla, ki presegajo zgolj postavitev temeljev, ki so podrobnejše, je v predlogu zakona več in iz mnenja jih je mogoče razbrati.

Zdaj nujno je treba izpostaviti tudi določbo drugega odstavka 19. člena predloga zakona, ki določa, da je strokovni delavec strokovnega centra primarno tisti, ki otroka ali mladostnika s čustvenimi in vedenjskimi težavami ali motnjami spremlja na zdravstvene preglede. Šele po dogovoru s strokovnim centrom ga lahko spremljajo starši. Ne glede na to, da predlog zakona ureja obravnavo otrok in mladostnikov, ki izhajajo tudi ali pa predvsem iz neurejenih družinskih razmer, je treba opozoriti na pravno sistemsko ureditev, določeno v Družinskem zakoniku. Če starševska skrb ni omejena skladno s 171. členom Družinskega zakonik, ali odvzeta skladno s 176. členom Družinskega zakonika, predstavlja določba, ki starše postavlja v drugoten položaj, kadar je govora o zdravstveni oskrbi njihovega otroka ali mladostnika, poseg v starševsko skrb, ki je prekomeren. Skladno s pravno sistemsko zakonodajo bi lahko bil strokovni center tisti, ki je na zakonski ravni primarno zadolžen za zdravstveno skrb otroka ali mladostnika le, če bi ga sodišče ob odločanju o omejitvi ali odvzemu starševske skrbi določilo za skrbnika. V širšem pogledu je ta določba sporna tudi z vidika 54. člena Ustave, ki med drugim določa, da se lahko staršem pravica in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon, na koncu pa je sodišče tisto, ki presoja ali so ti pogoji v vsakem primeru izpolnjeni.

S tem členom, torej 19-im, v zvezi je bilo v mnenju tudi izpostavljeno vprašanje ali je Zakon o pacientovih pravicah ustrezna pravna podlaga za urejanja razmerja med starši in strokovnim centrom v povezavi z zdravstveno skrbjo otroka. V tretjem odstavku 19. člena je namreč navedeno, da strokovni center starše o zdravstvenih posebnostih njihovega otroka ali mladostnika obvesti v skladu z določbami zakona, ki ureja pacientove pravice, pri tem teh določb iz Zakona o pacientovih pravicah ne navede in tudi iz obrazložitve ne izhajajo. Zdaj treba je opozoriti, da Zakon o pacientovih pravicah prvenstveno ureja razmerje med pacientom kot uporabnikom zdravstvenih storitev in izvajalci zdravstvene dejavnosti. Skladno z 8. členom lahko otroka spremlja tudi druga oseba k zdravniku, vendar pa to razmerje potem med tem spremljevalcem otroka in pa staršem otroka menimo, da na ravni Zakona o pacientovih pravicah ni urejeno.

Potem bi veljalo določbe, ki veljajo obdelavo osebnih podatkov precizirati, da bodo popolnoma skladne z 38. členom Ustave. Tukaj bi opozorila na določbo petega odstavka 32. člena predloga zakona, ki izključuje vodenje podatka o datumu prenehanja obiskovanja skupine v dnevni obliki dela za otroke ali mladostnike, ki so vključeni v skupine v dnevni obliki dela. Se zdi, da bo evidenca potem s tem v zvezi pomanjkljiva.

Izpostaviti na tem mestu je treba tudi prekrškovne določbe 36. člena predloga zakona. V prvi in drugi alineji prekrškovna določba ni odraz ustreznih materialnih določb predloga zakona. Podan je sklic na drugi odstavek 4. člena predloga zakona, čeprav podrobnejše določbe in dolžnostno ravnanje strokovnega centra glede namestitve otroka ali mladostnika ureja 8. člen predloga zakona, glede vključitve v javno veljavne vzgojno-izobraževalne programe pa 12. člen predloga zakona. V podkrepitev tej trditvi naj še navedem, da v drugem odstavku 4. člena odločba sodišča ni omenjena, je pa neizvrševanje odločbe sodišča v času trajanja ukrepa sodišča ravnanje, ki je v 36. členu sankcionirano. To je v nasprotju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, ki ga določa 28. člen Ustave in se seveda tudi nanaša na prekrškovne določbe.

Treba je opozoriti še, da v predlogu zakonskega besedila ostajajo določene jezikovne nedoslednosti, ki vplivajo na jasnost in določnost zakonskih določb, ki sta eden od temeljev pravne varnosti, ki izhaja iz načela pravne države iz 2. člena Ustave. Na primer še naprej se ohranja beseda »praviloma« v četrtem in šestem odstavku 13. člena in prvem odstavku 32. člena - pri tem na zakonski ravni niso predvidene izjeme od teh pravil. Potem se uporablja izraz oziroma pojem »svet zavoda« in pojem »svet strokovnega centra«. Zdaj, če gre za isti organ, je treba te pojme poenotiti. Skratka teh nedoslednosti je še nekaj, izhajajo iz mnenja in jih nebi v celoti povzemala.

Toliko z moje strani. Hvala.