Hvala lepa, gospa podpredsednica. Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani ostali prisotni in ostali, ki nas poslušate.

Dovolite mi, da obravnavo današnjega povsem novega in končno dočakanega zakona pospremim najprej s spominom na kratki povzetek leta 1917 objavljene knjige Frana Miličinskega Ptički brez gnezda. V njej spremljamo usodo Stanka, Milančka in Tončka, treh fantičev, ki predstavljajo tri usode zapuščenih otrok, s katerimi se je pisatelj srečeval v svoji sodni praksi. Stanka je oče pijanec, tat in slepar s svojim zgledom vodil proti isti usodi. Tončka sta starša zaradi pehanja za denarjem dala v rejo in ko sta ga kot 10-letnega vzela nazaj, deček ni znal živeti doma, ker ni vedel, kaj pomeni imeti dom. Milan je izhajal iz malomeščanske družine, ki se je namesto z vzgojo svojega otroka raje ukvarjala z vzgojo naroda. Knjiga, ki ni namenjena le mladim bralcem, ampak v enaki meri tudi staršem in vzgojiteljem, je, čeprav na literaren način, zelo nazorno prikazala ozadja, ki otrokom in mladim vzamejo priložnosti za običajno otroštvo in mladost in nadaljnje življenje - ozadja, ki so pojasnjevala tudi vzpostavitev prvih oblik institucionalnega varstva za takšne otroke in mladostnike, ki so del realnosti tudi današnjega in prihajajočega časa.

Danes v Sloveniji deluje 9 zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki jih največkrat imenujemo kar vzgojni zavodi in so v pristojnosti delovanja Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Otroci in mladi, ki so nastanjeni v teh zavodih, predstavljajo eno najbolj ranljivih skupin mladih in družbe nasploh, zato je zanje potrebna še prav posebna pozornost in obravnava. Gre za otroke, ki ne morejo živeti doma zaradi ogroženosti znotraj lastne družine, za otroke, ki so ogrožujoči za druge, ter za otroke in mladostnike, ki so storili kazniva dejanja. Ti otroci so v zavode nameščeni na podlagi odločbe sodišča na podlagi družinskega ali kazenskega zakonika. Pri njihovi namestitvi aktivno vlogo prevzemajo tudi centri za socialno delo.

Poleg izvajanja vzgojnega in tudi izobraževalnega programa je delo vzgojnih zavodov zaradi vsega opisanega vpeto tudi na področja socialnega varstva, pravosodja, pa tudi zdravstva in policije. Dosedanja ureditev obravnavne otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju je ne le zastarela, ampak polna problemov, neusklajenosti in nedorečenosti, predvsem pa načinom in oblikam dela, ki bi bili prilagojeni za strokovno delo zaposlenih in obravnavi potreb ter stisk otrok in mladostnikov v današnjem času. Razmislek o enotni in med resorji usklajeni ureditvi poteka že vrsto let. Na številne dileme in težave, povezane z nameščanjem otrok v zavode, je že leta 2010 opozorila delovna skupina v okviru Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, ki je izpostavila problematiko nameščanja otrok in mladostnikov, oteženega sodelovanja z drugimi institucijami, ki je onemogočalo zgodnje odkrivanje problemov, sprejem otrok oziroma mladostnikov s kompleksnimi težavami, pomanjkanje dela z družino, vrnitev otroka nazaj v domače okolje. Nadalje je bila leta 2015 opravljena kvalitativna raziskava na temo slovenskega razvoja vzgojnih zavodov, ki je zajela 10 takrat delujočih zavodov in je pokazala na potrebo po prenovi mreže zavodov, na premislek o povsem novi, sodobni konceptualni zasnovi, ki bo omogočala primerno diferenciacijo oblik vzgoje in skrbi za to skupino otrok in mladih, in končno tudi potrebo po zakonodajni prenovi.

Številna opozorila je na pristojno Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport že več let, vključno tudi še s preteklim letom, posredoval Varuh človekovih pravic. Med številnimi je eno najbolj bolečih opozoril – sama bi ga poimenovala kar poziv – sledeči, citiram: »Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport naj v čim krajšem času poišče najustreznejše rešitve in ukrepe zoper stanje, v katerem so se znašli vzgojni zavodi in mladinski domovi v Sloveniji. Pri tem velja posebej poudariti, da je potrebno zagotoviti pogoje za optimalen razvoj otrokom mladostnikom, ki že tako prihajajo v zavode z velikimi primanjkljaji in so še posebej ranljivi. Opozorili smo že tudi na potrebo po pravni ureditvi varovalnih ukrepov, ki bi jih lahko uporabljali tudi vzgojno-izobraževalni zavodi. Naše mnenje je in je bilo, da je treba kar najhitreje preučiti ali so ukrepi, ki so tem zavodom sedaj na voljo v urgentnih primerih, zadostni in učinkoviti, ali pa bi bila, nasprotno, potrebna drugačna obravnava, ki bi se morala v tem primeru ob sodelovanju stroke ustrezno pravno urediti«. Varuh je med drugim opozoril tudi na problematiko vračanja mladostnikov, ki so na begu, nazaj v vzgojne zavode. Nadalje, na podlagi vse večjega problemskega stanja je leta 2017 Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport s sredstvi evropske kohezijske politike razpisalo projekt Celostna obravnava otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v vzgojnih zavodih, preko katerega se je preverjalo nove metode in oblike dela, možne ukrepe preventivnega delovanja vključno tudi z delovanjem specializiranih stanovanjskih skupin, kjer razvijajo različne oblike dela primerne posamezniku z namenom, da iz vzgojne skupine otrok oziroma mladostnikov preide v stanovanjske skupine, v mladinska stanovanja ali pa v domače okolje oziroma na trg dela v samostojno življenje.

Na vseh teh podlagah in po opisani dolgo prehojeni pot je danes končno pred vami in nami vsemi predlog povsem nove zakonske ureditve, ki na novo sistemsko ureja delovanje vzgojnih zavodov, ki bodo odslej delovali kot strokovni centri na štirih geografskih območjih in bodo sami ali v sodelovanju z drugimi strokovnimi centri nudili celostno pomoč otrokom in mladostnikom s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami. Ta pomoč se bo izvajala v obliki treh temeljnih načinov. Prvič, v obliki preventivne dejavnosti, ki jo bodo izvajali t.i. mobilni centri oziroma preventivne službe za nudenje pomoči otrokom in mladostnikom in njihovim družinam, tudi vrtcem in šolam, ki jih obiskujejo. Drugič, preko izvajanja različnih oblik in načinov dela z otroki in mladostniki, ki so pa sedaj že nameščeni v strokovnih centrih, torej so že institucionalizirani. In tretjič, z nudenjem podpore in pomoči po odpustu iz strokovnih centrov, ko se otroci ali mladostniki vrnejo nazaj domov ali pa v mladinska stanovanja. Vse predlagane rešitve, ki jih bomo v nadaljevanju obravnave natančno pojasnili, so bile medresorsko usklajene in so sledile bogatemu nizu predlogov iz javne razprave, v katero so se vključile številne raznolike strokovne skupine ter posamezniki. Tako je bilo ob nastajanju predloga zakona izvedenih kar 80 različnih srečanj z različnimi skupinami od predstavnikov vzgojnih zavodov, fakultet, centrov za socialno delo, sodnikov, policije, predstavnikov drugih ministrstev do seveda Urada Varuha človekovih pravic.

Zakon, ki ga bomo obravnavali, je oprt na naslednjih ključnih temeljnih načelih: največji koristi otroka oziroma mladostnika; enakih možnosti s hkratnim upoštevanjem različnih potreb otrok in mladostnikov; čimprejšnji pomoči z zagotavljanjem kontinuitete pomoči z izvajanjem preventivnih dejavnosti; na individualnem pristopu; na sodelovanju otroka oziroma mladostnika pri načrtovanju vzgoje in lastnega razvoja v okviru vzgojnega procesa, pri sodelovanju z lastno družino, pri sodelovanju pri celostni obravnavi in timskem delu strokovnih sodelavcev strokovnega centra ter strokovnjakov iz drugih organizacij s področij socialnega varstva, zdravstva in pravosodja ter policije pri vzpostavitvi pomoči otroku in njegovi družini. Nadalje je zakon oprt na načelih varnega, stabilnega in ustreznega bivanjskega okolja za te otroke, na konceptu regionalizacije in na načelu deinstitucionalizacije z zagotavljanjem pomoči v strokovnem centru z manjšimi enotami čim bližje domu, ki sledi potrebam otroka oziroma mladostnika ter se jim prilagaja s ciljem, da do namestitve ne pride in se otrok oziroma mladostnik čim prej lahko vrne v domače okolje k samostojnemu življenju in vstopu na trg dela, z zagotavljanjem podpore tudi po izteku tega ukrepa.

Dovolite mi, da se na koncu te predstavitve zahvalim še enkrat vsem za sodelovanje pri pripravi predloga zakona in za vse spremembe, ki so bile vnešene in so obogatile ta končni predlog, ki je sedaj pred nami za obravnavo. Prav tako pa se na tem mestu želim zahvaliti tudi vsem zavodom s tega polja naše obravnave, ki so med vsemi vzgojno-izobraževalnimi zavodi na področju izobraževanja ta trenutek edini, ki v COVID-19 času zaradi zahtevnosti in občutljivosti dela ostajajo odprti in delajo v dejansko za zdravje izpostavljenih in rizičnih razmerah na najvišji možni ravni in z najvišjo možno družbeno odgovornostjo.

Hvala lepa.