Hvala lepa za besedo.

Nekako v spominu imam, da je prejšnja Vlada začela razpadati na dodatku za delovno aktivnost, takrat smo se pogovarjali o 16 milijonih. Zdaj se o milijardah pogovarjamo kot o kepici sladoleda na Smetanovi v Mariboru. Seveda, včasih kot so, je potrebna kensianska politika, potrebno je neko generiranje potrošnje, ampak ko sem to zdaj poslušal, sem se spomnil pa šel pogledati film Barva denarja, Paul Newman pa tome Cruise igra, snemajo ga tam nekje v letih, ko Janšo vržejo iz Zveze komunistov, 1986 pa pride v kinematografe. Zakaj govorim o tem? Zdaj, ne vem, vi se sami zmenite ali je Šircelj bolj Cruise ali Newman ali Janša in obratno, ampak ko sem poslušal memorandumsko predstavitev v teh časih, bi pričakoval od predsednika Vlade ne glede na to kdo bi bil, kaj pa šele, če to nekdo od treh najbolj izkušenih dolgoletnih slovenskih politikov, nekako ko to poslušaš, ne glede da so razlike med nami, da ravno ne dobiš občutek, da bi si šel štik kupit. Neko pozitivno zgodbo. Tudi financ minister Šircelj malo ponavlja digitalizacija zeleno in to je nekako to. Zdaj to barvo denarja omenjam, ker je državna sekretarka iz Ministrstva za finance govorila o barvi denarja, kako je tisti Covid del pobarvan in tako naprej, in v tej luči seveda jaz vedno rečem, da je proračun družbena pogodba izražena v številkah. V teh številkah ni zelo jasno vidno ta barva denarja. Zakaj bo kaj šlo. Zdaj, ko smo gledali ta proračun, strokovci smo najprej gledali pismo, počakaj, kako neke vode gredo na Ministrstvo za finance in podobne zgodbe, ampak ne bom predolg, kolegica, to je neka splošna slika. In nekdo, ki je pred kratkim tulil o fiskalnem pravilu, zdaj nekako, veste, se tukaj napihujemo, da smo dobrotniki. Nismo. Jaz se v bistvu sprašujem, moj vnuk je star dober mesec, koliko odraslo življenje bo moral te zadolžitve plačevati. Slovenija ni Japonska. Že dan danes imamo okrog 70 % javnega dolga v rokah tujcev in nekako zavedati se tega in seveda potem, če generiramo neko potrošnjo ali če hočete po domače povedano, če botoniramo, dajmo betonirati nekaj kar bo imelo, kot bi vi rekli, kvazineolibi, multiplikativni učinek. In potem pridem tukaj do neke barve denarja in poziva, ki sem ga danes dal ven vsem poslankam in poslancem, ker seveda s konca, s katerega prihajam, če gledamo, ne vidimo pobarvanega denarja v barvi suknjiča, ki ga ima Bojana. Ne vidim vijoličastega denarja. Celo več. Politika se je nekoč odločila, da bomo imeli dva UKC-ja, potem z velikimi napori določenih ljudi iz Maribora, smo prišli tudi do medicinske fakultete druge. Zdaj, ne rabite imeti pol familije v zdravstvu, da boste vedeli, da eno brez drugega ne gre. Ne moreš imeti resne medicinske fakultete brez delujočih univerzitetnih klinik in obratno, a veste. Že na FDV-ju ne moreš imeti resnega družboslovja brez resnega raziskovalnega inštituta.

In zdaj, če grem gledat neke odgovore, ki jih je ministrstvo dalo, kolega Židan je iz naše SD trojke, ki se z zdravstvom ukvarjamo, to spraševal, investicijska vlaganja na terciarni ravni. Skratka, UKC Maribor, UKC Ljubljana, pridemo, da bo v obdobju 2020 do 2025 Ljubljana dobila 134 milijonov, Maribor pa dobrih 5 milijonov, od katerih bo velika večina že pokurjenih danes. O čem se mi pogovarjamo? O dobrih 300, 302 milijona, ki naj bi šla investicijsko. To je pač tabela, uradni odgovor ministrstva, ki je bil poslan. A veste, in jaz tukaj ne kupim zgodbe, da bomo šli bajati, pa kdo zdaj v Mariboru ni kriv, ali je kriv, pa da bo kakšen Branislav Rajić iz SMC-ja, ki je celo mestni svetnik, Bojana, še vedno, je v Mariboru, rekel, da smo populistični. Čakate, ne moremo! En UKC bo dobil komaj za WC papir, drugi pa tako. Pa seveda privoščim ljubljanskemu UKC-ju, ne, a veste, ni to zdaj zgodba, dajmo Ljubljani vzeti, da bo Maribor dobil. Daleč od tega, ne. Ampak, a veste, to je v bistvu protiustavno. Jaz sem tulil, da je dobra tretjina državljank in državljanov, ki pač nekako pademo na terciarni ravni pod UKC Maribor. Štajerci ne slišimo ravno radi to, ajde, dajmo reči, Podravje, Pomurje, vključno s Prlekijo, Koroška pa še kaj, kaj smo mi zdaj tukaj? Petorazredna roba, razen če boš imel pravo partijsko izkaznico pa te bo Tonin z letalom potem v Ljubljano peljal, če padeš skupaj, če se malo hecam, ampak ni hec. Daleč od tega.

A veste, na takem razrezu bi morala naša stran s Trojan vreči vlado. Ne glede na to, kdo sedi v koaliciji, kdo sedi v opoziciji. A veste, in s takim pristopom bo medicinski faks v Mariboru dejansko šola zdravnic in zdravnikov za Avstrijo, Nemčijo, Švico pa še kam naprej. Pa ne govorim na pamet. V generaciji moje hčerke je tam nekje polovica jih govorilo, da bojo šli v tujino, pa je četrtina šla, ti mladi ljudje ob resnem študiju tudi spremljajo, kaj mi tukaj počnemo, tudi spremljajo seje tega odbora, ne boste verjeli. Tretji, četrti letnik, tam že govorijo vsi, da bojo šli v tujino. Pa jih bo verjetno polovica šla. To se mi zdi absolutno in skrajno neodgovorno. Pa to bitko burim že od kdaj sem v parlamentu. Vlagam amandmaje, pa me vedno povozite, tudi taki kaki kleni Štajerci, ki v kakih gasilskih uniformah pridejo tukaj, pa razni strokovnjaki za čebulo in banane in podobno. Ne vem, a vi pač berete? Saj mi nismo vezani na to, kaj vlada predlaga. Mi smo skrbniki proračuna. Zdaj, seveda me veseli tukaj, da Celje dobi neke peneze, da ne bo Željko mislil, da bi še njemu kaj vzel, ampak če že o teh milijardah tako veselo gor pa dol telovadimo, verjetno je na mestu neki razmislek, da se pa mogoče kak odsek ceste trenutno še ne poasfaltira pa da se gre v prenovo kuhinje v UKC Mariboru, ki bi neka bolj resna inšpekcija jo že zaprla. A veste. In potem ko se pogovarjam z ljudmi iz Maribora, ki morajo ob delu zdravnic, zdravnikov, seveda še cufati se za ne vem, na kolena iti za te neke minimalne peneze, saj mi odkrito povejo, da se jim isti kolegi iz Ljubljane dejansko smejejo »pa ti, pa saj vi ne boste nič dobili«. Pa tudi seveda znotraj UKC Ljubljana je nek rat ali vojna, če se tako izrazim.

Zdaj mene zanima, državna sekretarka, tudi ne vidim tukaj pobarvano, kjer je KOGE, kje je gastro. Tisto je za ubit se, če ste šli kdaj gledati, pod kakšnimi pogoji tam delajo štiri generacije strokovnjakov in strokovnjakinj, pod kakšnimi pogoji ljudje dobivajo terapije. Ali je v teh penezih, ki jih dobijo v Brežicah, končno že ureditev intenzive brežiške? In še bi lahko našteval. Zdaj, požarna zgodba na Jesenicah upam, da se bo vsaj uštimala in tako naprej.

A veste, iz teh proračunov nekako preveč izhaja »jaz sem zdaj gazda, jaz sem pri koritu, mi se bomo malo odločali, kako bomo to talali«, imamo pa zelo jasne zgodbe pač nekega sistema, kjer se je 20 let pozabilo in na kadrovanje in na infrastrukturo. In imamo prioritete in verjetno je seveda to bolj prioritetno od nekih, če hočete mokrih želja oboroževalne industrije, ali ameriške ali kakšne drugačne, in interesov nekih gospodov v sprivatiziranih gradbenih podjetjih, ki radi betonirajo. Mislim, meni se dobesedno to zdi nedopustno. Pa tudi, če bi bil poslanec, izvoljen v Ljubljani ali pa, ne vem, na kakšnem drugem koncu Slovenije, bi isto tulil. Če smo se mi odločili, da imamo univerzitetni klinični center, da imamo fakulteto za medicino, je naša obveza tudi ustrezno financiranje, proračunsko seveda.

Po drugi strani, dobro, delno ste, državna sekretarka, povedali. Mi imamo tudi problem stabilnosti/nestabilnosti naše zdravstvene blagajne, to smo se pogovarjali še pred krizo. Rezerv je tam relativno malo bilo. Kaj bomo s tem počeli? Iz tega pobarvanega denarja in iz teh milijard jaz tudi še vedno ne vidim ali bo tisti naš samoplačniških odstotek v zdravstvu, ki je zdaj nekaj čez 12 %, ostal tukaj nekje ali padel pod 12 %. Ko sem takrat še kot predsedujoči tega odbora bil na evropski izpostavi Svetovne zdravstvene organizacije, je to neka gornja meja, ki jo Svetovna zdravstvena organizacija priporoča kot delež samoplačniškega financiranja. Praviloma so betežni ljudje prej z nizkimi penzijami, večinoma, kot nekdo, ki, tako kot mi, ima dobre prihodke.

Skratka, a veste, saj lahko rečemo »povsod dajemo več denarja, kaj imate opozicija sploh gušiti, super je, raj na zemlji« – ne, ni. Ta denar bo treba vračati. Tudi iz tistega nekega dela. Pa navsezadnje, a veste, da denar se tudi lahko vrača na ta način, da se financira v oba UKC-ja in še kaj drugega in se tam potem to znanje prodaja, ne? Ljudje, ki še vztrajajo v slovenskem javnem zdravstvu, tudi pravijo in opozarjajo, da je s covidom dejansko nekako se tudi zaprlo nekaj, kar je nujno na univerzitetnem. Pa ne le univerzitetnem, imamo tudi druge bolnišnice od Idrije do še kje, kjer ljudje seveda tudi hočejo znanstveno-raziskovalno delovati in zaradi vseh teh razlogov bodo nam mladi pobegnili v tujino in zaradi teh razlogov nam tudi vrhunski strokovnjaki, ki so čez 50 let stari, bežijo v tujino, imam tudi kakšno tako družinsko v širši družini zgodbo.

In če se že gremo potem keynesijansko politično ekonomijo, se jo dajmo resno iti, ne pa na način, ne vem, kateri mali bratranec, ki drugače šiva gate, bo nekaj drugega šival, kje ima kakšen podpredsednik Vlade mamo v firmi, pa bomo tam dobičke skanalizirali, tukaj bom pa poslušal podpredsednika Vlade, ja, sej pa te vse, kako že, firme za dobiček delajo. Mislim, jaz tukaj ne vidim resnosti, ki bi jo moral videti, v proračunu, in dejansko nekako ne vem. A veste, Slovenija za razliko od številnih tranzicijskih držav ni imela te zgodbe, tako radikalno, ali si v Ljubljani ali pa te ni. Pa zdaj očitno je logika te vlade in teh proračunov, da bo temu tako, kar je protiustavno. A veste, in ne vem, sem tudi pisna vprašanja poslal vladi v zvezi s tem, sem danes tudi poslal poziv vsem poslankam in poslancem. Ne vem, a se vam to zdi normalno? A se vam zdi normalno, da imamo dva UKC-ja in v naslednjih petih letih dobi en čez 130 milijonov, en pa dobi pet milijonov? Mogoče bi na tak način morali poslance plačevati. Tisti, ki delamo, in tisti, ki tipko pritisnete, zgolj. Ne vem, ampak dvomim, da je to pravi način razvoja slovenskega zdravstva.

Hvala.