Hvala lepa predsednik.

Jaz mislim, da je prav, da tudi razprava steče na proračun na področju kmetijstva, ker mislim, da ima v tem obdobju krize kjer se nahajamo, le pomembno vlogo, ki jo je treba, bom rekel, še bolj izpostaviti. Zdaj v začetku so predstavnice, je predstavnica Ministrstva za finance predstavila okvir proračunov 2021, 2022. Na vsakem odboru kjer obravnavamo zdaj proračune, nekako pogrešam tisto bistvo proračunov, ki je nekako izpuščeno. Izpostavi se ta primanjkljaj v vsakem letu in pa seveda potem tudi pokritje. Vendar bi želel še bolj konkretno povedati naslednje. Zadolženost Slovenije v obdobju 2014-2019, to je obdobje dobre gospodarske rasti, je zadolženost države Slovenije med 30 in 32 milijard evrov. V letih 2020, 2021, 2022 po vseh treh letih ta zadolženost na podlagi primanjkljajev in pa seveda tudi vračanja zapadlih obveznosti, naraste za cirka 11 milijard. Tega se moramo zavedati.

Zdaj, seveda prav je na drugi strani, da vsi dobijo več, predvsem tudi kmetijstvo, ki bom rekel tako in tako nazaduje in je v evropskem prostoru specifika, zaradi majhnih gospodarstev. Kot vemo, samo dobrih šest hektarjev meri povprečno slovensko kmetijsko gospodarstvo. Povprečje Evrope pa je dobrih 16 hektarjev. To se pravi za dva in pol krat razlika. Posamezne države, kot je Češka, kot je Anglija pa celo presegajo 100 hektarjev.

Zdaj moje vprašanje pri tem je, kar smo tudi ministru na hiringu, smo ga že spraševali okoli tega, kako se bo Slovenija znašla v okviru skupne kmetijske politike Evropske unije v tem obdobju 2021-2027. Glede na to, da je, bom rekel načrt za Slovenijo bil v 2018 že sprejet. To se pravi resolucija o nacionalnem programu o strateških usmeritvah kmetijstva. Ali bomo glede na to skupno kmetijsko politiko Evropske unije, kot država, ki bistveno odstopa od tega, lahko izkoristi vse tiste prednosti, ki si želimo, ki jih je Slovenija do zdaj že imela. Kajti določene zadeve, ki jih tam prebiraš v tej skupni kmetijski politiki nakazuje na to, da bi predvsem te manjša gospodarstva lahko iz tega izpadla.

Glejte, danes se vam v okviru proračuna še enkrat to sprašujem, kajti bolje dvakrat vprašati, kot pa da potem zadeva izpade. To je eno tako globalno vprašanje okrog tega, bi pa bil bolj konkreten. Sicer dokumenti tudi veliko govorijo o pomoči oziroma sredstvih, kot samooskrbi ekološke predelave. Še enkrat ponavljam. Kot zelo majhna kmetijska gospodarstva Sloveniji smo z predelavo glede na konkurenco drugih držav zelo nekonkurenčni. Na drugi strani pa vemo, da je v razmahu v zadnjih letih v Sloveniji turizem. Tudi kmečki turizem.

Tu se mi zdi, da je premalo poudarka dano na to, da skupaj z MGRT-jem bi morali to področje še bolj povezati in še več v to področje vlagati. Ta turizem se zelo naglo razvija in vzporedno s tem, bi moral biti še večji poudarek na uporabi te hrane, ki jih kmetijska gospodarstva pridelajo, predvsem tudi seveda ekološko predelavo, kajti tu je verjetno tista priložnost slovenskega kmetijskega gospodarjenja, da lahko tu več izkoristi. Kajti v tisti masovni proizvodnji verjetno ne moremo konkurirati na skupnem evropskem trgu oziroma še širše, svetovnem.

Tako, to je tisto drugo vprašanje. Kot tretje vprašanje, pa minister verjetno ve, kaj ga bom vprašal. Glede akcijskega načrta, gozdno lesnih verig, ki je bila v vladi sprejeta leta 2012 v juniju in ki se je v letošnjem letu iztekla. Jaz in tudi stranka Lista Marjana Šarca pogreša iz takšnega akcijskega načrta analizo, kaj smo s tem pridobili. Ali so bili ti ukrepi, ki smo si jih takrat zadali uresničeni. Vemo, da ta akcijski načrt bil narejen, bom rekel iz enega izhodišča, da je lesno pridelovalna industrija v 30-ih letih oziroma v 20-ih, ker deset let je zdaj že nespremenjeno stanje. Zgodilo se je to v 90. letih prejšnjega tisočletja in v prvem desetletju tega tisočletja. 25 tisoč delovnih mest. zavestno je za ta akcijski načrt narejen preko dveh ministerstev, to se pravi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in pa Ministrstva za gospodarstvo oziroma MGRT-ja.

Jaz se bojim, da ta akcijski načrt ni prinesel skoraj nič oziroma bore malo. Konkretno vprašanje, kaj v teh proračunih 2021, 2022 je za to področje ponovno namenjeno, če sploh je kaj namenjeno. Jaz iz dokumentov ne razberem ničesar. Vem pa iz prakse eno. Ko pride minister za gospodarstvo na Koroško, kjer pač zadeve tudi dobro poznam in je to tudi bil eden od predvidenih centrov, lesnih kjer bi se lahko ta delovna mesta ponovno odpirala, če bi to zaživelo, reče ja vse bomo naredili, da ti centri bodo, to so potrebni, to je nujno. V času, bom rekel še Jugoslavije ali kako naj rečem, je cela Slovenija, kot ena najbogatejših držav z lesom oziroma z gozdnatostjo to imela. Štiri centri v Sloveniji so sigurno racionalni. Ko pa pride na to področje ministrica za kmetijstvo, pa reče to je neracionalno, ni predvidljivo, samo en tak center v Sloveniji je predviden.

Na drugi strani pa vemo, da skoraj vso hlodovino, malo pretiravam, se proda v Avstrijo, v Italijo, kjer pa z, bom rekel ugodnimi cenami nakupov te hlodovine potem krepijo svojo lesno pridelovalno industrijo in še bolj potem onemogočajo razvoj tega področja pri nas. To je en začaran krog in jaz praktično ne morem verjeti, da v sedmih letih akcijskega načrta, praktično nismo na mizo postavili nobene rešitve. To je potem zame neučinkovita politika, neučinkovito delo na obeh ministrstvih in naj rečem grobo tudi zapravljanje denarja, časa in kadrov, ki se s tem ukvarjajo. Tri področja bi želel potem konkretno odgovore.

Hvala.