Zdravko Kafol iz Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev.

Mi smo bili avtorji te pobude za ohranitev oziroma za evalvacijo zakona, ne za takojšnjo ukinitev. Namreč iz kakšnih razlogov? Mi smo ravno danes imeli svoj upravni odbor in lahko res z odgovornostjo trdim, da veliko večina, lahko rečem 95 %, založnikov iz založniške panoge podpira zakon in 100 % knjigotrške panoge. Namreč v Sloveniji imamo tisoč 550 subjektov, ki izdajajo vsaj eno knjigo letno, imamo 450 subjektov oziroma založnikov, ki izdajo vsaj eno knjigo mesečno, se pravi, da ta apel, o katerem govorimo, da je za ukinitev zakona, je verjetno, si predstavljam, tudi če je 10, 20, 30 malih založnikov, malih, saj ni važno, da se razumemo, malo(nadaljevane) da se razumemo malo ni slabšalnica, je to res samo en delček v založniški panogi. Kot je prej moj predhodnik Miha rekel, ta zakon ni izum Slovenije seveda, ni od včeraj. Danes imajo ta zakon že iz leta 1837, to je približno od takrat, ko je Prešern še opazoval Julijo v Trnovski cerkvi. In če je ta država ohranila ta zakon, ne vem, 140 let recimo, se pravi je verjetno nekaj prinesel. Tukaj pa je moj, še enkrat, predhodnik rekel, 13 držav v tem trenutku v Evropski uniji, v Evropi ima ta zakon, 13 ali 14 ne. Nekatere države so ga celo ukinile, kot smo slišali – Velika Britanija, Švedska. Švica mislim, da z referendumom. Mislim, da se razumemo, Švicarji seveda so narod referendumov, ampak so ukinili ta zakon z referendumom, ne kar tako, da se večine panoge niti ne vpraša. Jaz apeliram, da dajmo. Da se razumemo, jaz vem, da zakon ni čarobna paličica, jaz samo v tem trenutku, pa to ni mesto tukaj, lahko naštejem takoj tri, štiri stvari, ki jih je treba absolutno popraviti ali pa dopolniti, recimo manjka količinski popust, manjka akademski popust, se pravi gre za študente, za strokovno literaturo. Naš zakon je hibriden zato, ker je samo za fizičnega kupca, ker se ne, bi rekel ker ne deluje na pravne osebe, na be-to-be. Res, mi res dobivamo, pripombe smo dobivali od prvega dne sprejetja zakona, od založnikov seveda, samo nihče jih ni hotel poslušati. Noben minister, se pravi predlagatelj zakona, ni hotel zakon evalvirati. Ali pa če ga je, ga ni dal v javnost. Kot sem prej rekel Švedska vemo, da ima Švedska recimo 10 milijonov ljudi, Norveška pa 5, razmerje v knjigarnah je pa obratno – Norveška ima še enkrat več knjigarn kot Švedska. Moramo vedeti, da Zakon o enotni ceni knjige primarno ščiti knjigarne. Seveda vpliva pozitivno na vse člene knjižne verige, tudi na avtorje, da se razumemo, ampak ščiti pa primarno knjigarne. In ta teza, da Slovenija nima neodvisnih knjigarn, ne zdrži nekega resnega premisleka. Jaz osebno recimo poznam obe knjigarki, recimo v Kopru imamo res absolutno neodvisno knjigarno Libris, ki jo vodi Ingrid Celestina, in imamo nekaj 100 metrov stran odvisno knjigarno Mladinske knjige, ki jo vodi pa gospa Davorka Štefanec. Poznam osebno obe knjigarki, obe sta bili v tem času zaprtja na čakanju, 600 slovenskih knjigark je bilo v času lockdowna na čakanju, pa si obe prizadevata. Saj knjiga ne ve, v kateri knjigarni je prodana, lepo vas prosim, ali je prodana bila v neodvisni ali odvisni. Ljudje imamo pravico do branja, mesta pa do knjigarn. Knjigarne so srce knjižne verige. Približno 40 do 50 % knjig pri nas se proda preko knjigarn. Kakšna pa bodo mesta brez knjigarn, kakšna pa je Trubarjeva brez knjigarne Modrijana? A je komu za to žal? A je kdo odreagiral, a je kdo rekel jaz ti pa plačam enega, ne vem, knjigarja, da boš lažje delal in podobno?

Da se razumemo, nasprotniki zakona, da gremo malo širše v Evropo, nasprotniki zakona prihajajo predvsem iz, kaj naj rečem, iz te čikaške ekonomske šole - nevidna roka Adama Smitha bo vse uredila. Pri knjigi ne. knjige ne ureja nevidna roka Adama Smitha, se je pokazalo, da ne. In v Sloveniji smo se odločili. Namreč zakaj ne ureja? Ker je knjiga nekaj posebnega. V Sloveniji smo pač se tako odločili in mislim, da smo se prav odločili iz različnih razlogov. In samo eden od njihovih teoretikov recimo piše v svoji razpravi, da grem malo na evropski nivo, Adam van Bloek (?), pravi branje je oportunitetni strošek. Se pravi čas, ki ga človek izgubi z branjem, je oportunitetni strošek. Kaj to pomeni? Ta čas, ko človek bere, bi lahko izkopal recimo 20 metrov jarka za elektriko. To je teza teh nasprotnikov zakona, ki pa celo tudi oni priznavajo veliko, kaj naj rečem, dobro opremljeno knjigarniško mrežo v državah, kjer zakon je.

Tako, da jaz še enkrat apeliram. Resno razmislimo. Če ga bomo danes ugasnili, ga bomo zelo, zelo težko sprejeli. Jaz mislim, da se bo vrnila ta pobuda kot bumerang čez par let, tako kot se je zgodilo leta 2005, ko bo bile t.i. uzance sprejete in so tudi padle zato, ker je en mali založnik rekel, da se mu zdaj krši oziroma omejuje njegova ekonomsko pobuda. Tega založnika seveda že nekaj let ni več, namreč zakaj? Ker vse želje po zniževanju, po diskontiranju cen, po akcijskih cenah vodijo samo v koncentracijo nabavne moči ta velikih. In prej ali slej, tako kot je moj predhodnik rekel, prej ali slej bo to se pokazalo, da je bil strel v koleno. Imeli bomo manj knjigarn, manj se bomo družili na dogodkih, ker bom manj knjigarn in manj bo zato verjetno covida.