Sem že izzvan od kolega. Bi rad dal še par informacij. Predvsem sem pa vesel, da lahko tukaj govorim, kajti do sedaj tisti, ki zagovarjamo ureditev enotne cene, ne nujno tak zakon kot je sedaj, ampak ki zagovarjamo enotno ceno knjige, nismo imeli možnosti, da bi prišli do besede.

Najprej bi pa rad par stvari gospo državno sekretarko popravil. Namreč ni res, da založniki ne oblikujejo cene svobodne, seveda jo oblikujejo. Kdo pa drug oblikuje ceno kot tisti, ki knjigo izda? Res pa je, da jo po sedanji ureditvi ne sme 6 mesecev znižati in prodajati knjige s popustom. In mimogrede, to je daleč najkrajši čas, ki velja v državah z enotno ceno knjige. V Nemčiji recimo je ta čas 18 mesecev, na Norveškem eno leto. In moja pripomba že takrat, ko je bil ta zakon sprejet, je bila, da seveda je ta čas prekratek, da bi lahko dal prave rezultate na trgu.

Druga stvar, ki moram popraviti, je ta, da ni res, da so se cene knjig tako povečale. Tako so se povečale nominalne cene knjig, ki so objavljene na zadnji strani knjig, ampak tisto, kar šteje, je cena knjige, ki jo knjiga doseže v knjigarni pri prodaji. In po analizah, ki so objavljene tudi v raziskavi Knjiga in bralci, je ta cena tam okrog 12 evrov in je zadnjih nekaj let kar dobro stabilna. Mi seveda ne vemo, kaj bi se zgodilo, če tega zakona nebi bilo, ker ni paralelnih realnosti, da bi imeli dve identični Sloveniji, v katerih bi imeli eni Zakon o enotni ceni, v drugi pa ne, zato ne moremo ugotoviti, kaj bi bilo, če zakona nebi bilo. Ampak tisto, kar se da enako trdno zagovarjati kot to, da ta zakon dviguje cene, je na podlagi podatkov o dejanski maloprodajni ceni knjig v knjigarnah možno trditi, da zakon v resnici cen, da se cene knjig v resnici niso povečale.

Bi pa rad še dve stvari povedal.

Namreč ureditev enotne cene ima v demokratičnih in tržnih državah v Evropi zelo dolgo tradicijo. Izumljena je bila ta ureditev približno 100 let nazaj v Nemčiji in v Veliki Britaniji v približno istem času. In v zadnjih 100 letih je ta ureditev preživela nekaj pravnih preverjanj tako na evropskih kot na lokalnih nacionalnih sodiščih in nikjer ni bila zavrnjena kot nekaj, kar ni v skladu s tržnimi principi. Tako, da odločitev ali tako ureditev imamo, je izrazito in zgolj politična, ne pa pravna ali pa ekonomska.

Tisto, kar je treba še reči, je to, da tiste države, ki tako ureditev imajo, redno preverjajo smiselnost take ureditve z resnimi ekonomskimi analizami, ki temeljijo na prodaji knjižnih uspešnic, ki temeljijo na analizi celotne prodaje knjig v knjigarniški mreži in ki temeljijo na bralnih raziskavah. V Sloveniji imamo žal na razpolago samo rezultate bralnih raziskav, knjigotrških podatkov pa nimamo. Zakaj jih nimamo, zdaj nebi razpravljal, lahko rečem samo to, da so razlogi bolj psihološke kot ekonomske narave in so povezani s specifičnimi nravmi in čudmi slovenskih založnikov. Ampak tisto, kar pa raziskave na drugih trgih, recimo primerjave med nemškim in britanskim trgom, ki sta zelo zanimiva zato, ker sta približno enako velika s tem, da so Britanci svojo enotno ceno ukinili 20 let nazaj, Nemci pa ne, so zelo povedne. Kaj se je zgodilo na britanskem trgu? Na britanskem trgu se je zgodilo, prvič, to, da so se cene knjig drastično povečale, drugič, da so se drastično povečali knjigotrški rabati, s 40 % na 65 %, tretjič, da so najvišjo ceno za to plačali mali založniki, in četrtič, da je knjižna ponudba postala bistveno bolj monokulturna kot je bila prej zaradi tega, ker je bistveno bolj usmerjena v uspešnice, ki pač se prodajajo z velikimi popusti na milijonu različnih maloprodajnih mest. trendi v Nemčiji so bili drugačni. In na podlagi teh primerjav in teh analiz so se recimo v Nemčiji lani odločili, da bodo to ureditev ohranili. Če kdo želi videti te raziskave, mu jih z veseljem posredujem. Na norveškem, ki je morda bolj primerljiva za Slovenijo, ker je pač to majhen knjižni trg, in to je mogoče tudi ena od smeri, v kateri bi lahko iskali rešitev tega problema, ki ga imamo, nimajo zakona o enotni ceni, ampak imajo dogovor, sporazum o enotni ceni, ki je prostovoljen, ki ga podpišejo založniki in knjigarnarji in ki jamči v knjigarnah založnikom, da jim bodo knjigarne po enotni ceni brez popustov in brez nižanj cen in brez nižanj rabatov knjigo prodajale eno leto. Ta zakon so Norvežani preverjali dve leti in nazaj in so seveda, ta sporazum so preverjali dve leti nazaj in so ugotovili, da pospešuje pluralnost knjižne ponudbe in da ohranja knjigotrško mrežo. Namreč, to pa so rezultati nemške raziskave, ena ugasnjena mrtva knjigarna pomeni približno 6 tisoč manj prodanih knjig na leto ne glede na to, kaj založniki počnejo na svojih spletnih straneh in česa ne. Ima pa ta norveški sporazum seveda še eno zanimivo rešitev, namreč to, da se tisti knjigarnarji, ki ga podpišejo in ki sodelujejo v njem, se obvežejo, da bodo vzeli v prodajo vse knjige, ki jih izdajo založniki, ki so člani tega sporazuma, skratka tisti založnik, ki podpiše sporazum, ima zajamčeno prisotnost z vsemi svojimi knjigami v vseh knjigarnah, magari samo z enim izvodom. Za prvega se plača 70-procentni rabat, za vse naslednje pa potem normalen rabat, ampak s tem imajo vse knjige možnost prisotnosti v knjigarnah, in to je bil morda eden od problemov našega zakona, ker take pokritosti s knjižno ponudbo od knjigarnarjev ni zahteval. Tisti založniki, ki ne želijo seveda v tem sodelovati, pa, jasno, nimajo potem vstopa v knjigarne, ampak lahko, s kakršnimikoli popusti želijo, prodajajo knjige v svojih spletnih knjigarnah.

In tukaj, s tem končujem, bi tudi, pravim ne si delati iluzij. V Sloveniji noben knjigarnar pri zdravi pameti – ne trdim, da so vsi knjigarnarji pri zdravi pameti, če ne, bi se mogoče s čim bolj donosnim ukvarjali – ne bo toleriral, da bo založnik mu diktiral maloprodajno ceno, sam bo pa na svoji spletni strani isto knjigo prodajal s 30-procentnim popustom. Taki založniki bodo, vsaj kar zadeva nove knjige, taki založniki bodo izločeni iz knjigarniškega sistema tako kot so bili seveda izločeni v Veliki Britaniji.

Tako, da moja prognoza je, da se bo v Sloveniji zgodilo nekaj podobnega kot se je zgodilo v Veliki Britaniji, samo v manjšem obsegu. Mali založniki bodo še bolj izključeni iz knjigarn, knjigarniška mreža bo manj pluralna in s tem se bo tudi poslabšala ponudba.

Hvala lepa.