Prav tako, in zdaj če pogledamo ali so bili učinki tega zakona ustrezni. Enega od tistih, ki smo jih poudarjali, je bil, da bo predviden upad cene knjig. Analiza, ki je bila narejena o gibanju cen knjig, je sledeča. Če bi bila povprečna cena knjige v septembru 2014 17,58 evra, je že v oktobru 2015 19,57 evra.

Že leta 2015 je bilo narejeno evalvacijsko poročilo, ki je kazalo na določene slabosti tega zakona. Prav tako je bilo različnim ministrom za kulturo obstaja celotno interno gradivo, večkrat predstavljene pobude založnikov, da enotna cena knjige, Zakon o enotni ceni knjige nasprotuje, ni dosegel tistih učinkov, ki so bili načrtovani, in da enostavno zmanjšuje možnost na trgu manjšim založnikom.

Najbolj pomembna pa je analiza, ki jo je pripravila JAK, in sicer to je bila razprava, ki jo najdete tudi na spletni strani JAK-a, Knjiga in bralci. Takole opiše o vplivih zakona o enotni ceni knjige: »pred uveljavitvijo zakona o enotni ceni knjige konec avgusta 2014 je lahko založba sama ponudila končnemu kupcu denimo 20-odstotni popust za nakup njenih knjig, kar pomeni, da je sama takoj prejela 80 % prodajne cene. Po uveljavitvi tega zakona to ni več mogoče, kar je«, poudarjam, »zelo vplivalo na finančno stanje založb brez knjigarn, ki z nakupi vsak dan prejmejo tekoča finančna sredstva«. In zdaj poudarjam, avtor je Samo Rugelj, »zaradi tega je propadlo oziroma usahnilo kar nekaj založb«. Po klasični založniški kalkulaciji naj bi bila prodajna cena knjige vsaj trikrat višja od nabavne, saj mora založnik vračunati tudi rabat, ki ga mora odstopiti tistemu, ki dejansko proda knjigo.

In na koncu seveda je Ministrstvo za kulturo 17. maja prejelo pobudo številnih malih založnikov, ki so bili danes tudi povabljeni, da predstavijo svoja stališča tukaj, da se naj v teh pandemičnih kritičnih razmerah Zakon o enotni ceni knjige ukine. To pobudo je poudaril tudi gospod Samo Rugelj na Odboru za kulturo 6. maja, ko smo govorili o knjigi. Skratka poudarjajo v tej svoji pobudi, da je bil zakon sprejet kot ukrep podpore knjigotrškim mrežam, ki so beležile vse slabši obisk in slabšo prodajo, a za razliko od preostalega sveta v Sloveniji nimamo neodvisnih knjigarn, torej takih, ki niso v lasti določenih založb oziroma subjektov zasebnega prava, s čimer ne more priti do tega, da bi se knjigarne borile za prodajo vseh knjig z enako energijo in željo. Nadalje poudarjajo podpisniki, da je bil ta zakon sprejet v popolnem ignoriranju bistvene sestavine, ki bi jo knjižni trg moral imeti, če naj bi ta zakon veljal, tj. neodvisna knjigarniška mreža. Poudarjajo, da založbe na eni strani ne smejo svobodno iskati svojih prodajnih načinov, na drugi strani pa knjigarne, ki jih zakon ščiti, ne naredijo popolnoma nič za prodajo knjig drugih založb. Obenem poudarjajo, da se dogaja, da je ravno tista knjigotrška mreža, ki je poudarjala, da je treba Zakon o enotni ceni knjige sprejeti ravno zato, da nebi knjigarne prodrle v vse trgovske verige, v trgovski verigi Sparovi Bukvarnici prodajala svoje slikanice.

Na osnovi vseh teh analiz, pobud, debat in predvsem hudega apela založnikov je Ministrstvo za kulturo predlagalo, da se v okviru PKP-5 vključi tudi člen, ki razveljavlja Zakon o enotni ceni knjige.

Zakaj je bilo to storjeno ravno v okviru interventnega zakona? V medijih smo lahko brali, da je bil izrazit upad prodaje knjig v mesecih popolnega zaprtja knjigarn. Znova nam grozi nov val pandemije in seveda se založniki zaskrbljeno sprašujejo, kaj bo, če se bodo knjigarne zaprle. Iščejo nove prodajne poti. Hkrati pa glede na to, da bralna kultura in bralna pismenost tudi po analizi PIS-a iz leta 2018 upada, seveda se moramo vprašati, zakaj upada, in seveda je eden izmed razlogov tudi upad prodaje knjig. Če ugotavljamo, da se je po sprejetju zakona cena knjige dvignila in ne znižala, bi lahko tako omogočili zdaj v pandemičnih razmerah založnikom, da svobodno oblikujejo ceno knjig in na tak način pospešujejo prodajo knjig tudi v drugih digitalnih platformah. Založniki imajo še en veliko večji in pereči problem – vemo, da se bodo prizorišča za literarne prireditve zapirala. Danes smo prejeli zaskrbljen dopis, kaj bo s Slovenskim knjižnim sejmom. In če nimajo možnosti za organizacijo sejmov za literarne tiskovne konference in podobno, seveda nimajo tudi razloga za te izredne dogodke, v okviru katerih so lahko sploh ceno knjige znižali. Kot je že ugotavljal urad za varstvo konkurence oziroma agencija, je ta zakon bil sporen tudi z ustavnega vidika, ker posega na svobodni trg, prav tako pa je bil na nek način diskriminatoren do individualnih kupcev, čeprav vemo, da je imel v svoji noti zapisano ravno enakopravnost. Zakaj? Zaradi tega, ker so knjižnice imele permanentno podpisane pogodbe, da so lahko kupovale knjige pred iztekom roka 6-ih mesecev, in so jih kupovale po znižani vrednosti, individualni kupec državljan oziroma državljanka Slovenije pa te pravice ni imela. Glede na to, da seveda vsi z zaskrbljenostjo zremo, kaj se dogaja z bralno kulturo pri nas, z založbami, z njihovim statusom in seveda tudi s slovensko knjigo, ki je tako rekoč nosilec naše ne samo kulturne, ampak tudi celotne narodne identitete, smo zgolj prisluhnili apelu založnikov, da naj jim omogočimo svobodno oblikovanje cen knjige, ker bo, seveda pandemične razmere so nedefinirane, lahko trajajo še izredno dolgo, in se bo ta trg tudi še zelo dolgo pobiral in spreminjal in je zato zelo smiselno, da se ta zakon trajno ukine in potem pripravi na drugačnih osnovah, ki bodo spoštovale vse pripombe, ki jih mali založniki oziroma založniška stroka nasproti knjigotržcem ima.

To je glavna argumentacija Ministrstva za kulturo, zakaj je vključil ta člen v PKP-5. šlo je zgolj za, bi rekli izrecno upoštevanje apela založnikov, krika slovenske knjige. In na vas je seveda, da se odločite, koliko vam ta krik pomeni.

Hvala lepa.