Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav tudi z moje strani.

Ja, naj uvodoma povem, da v Levici tako in tako že od prvega dne nastopa vlade Janeza Janše opozarjamo na krepitev avtoritarnosti, represije, omejevanja demokracije in utišanje slehernika, ki si drzne podvomiti v vlado Janeza Janše oziroma v samega Janeza Janšo. Videli smo, kaj se je zgodilo s strokovnjaki, ki so podvomili v ukrepe in odločitve Vlade, od NIJZ do strokovne skupine in tako naprej. Vsi so bili po hitrem postopku razrešeni in nadomeščeni z zvestimi člani SDS. In povsem enaka zgodba se je odvila in se še odvija z represivnimi organi.

Tudi danes navsezadnje, ko govorimo o omejevanju demokracije, smo se štiri ure in več pogovarjali o nameravani prepovedi referenduma in o omejevanju pravzaprav dostopa državljank in državljanov do Upravnih enot oziroma do okenc, kjer lahko overovijo svoj podpis. Vse to je, spoštovani, omejevanje demokracije, ki poteka na različne načine. Od stopnjevanja zaskrbljujočih teženj po podrejanju policije ter političnih pritiskov na delo preiskovalnih organov s strani ministra za notranje zadeve do vsega, kar je naštel pred mano kolega Nik Prebil, do tega, da se zdaj spopadamo celo s tem, da nam bo, celo nameravajo odvzeti pravico do sklica referenduma. Vse to je zelo zaskrbljujoče.

V Levici se sicer ne strinjamo s tezo, da je to, da odstaviš in zamenjaš vse vodilne kadre in si nastaviš svoje, nekaj povsem samoumevnega in sprejemljivega. Ne vedno in ne povsod. Nekateri organi pač morajo in bi morali ostati neodvisni, in tudi v tem smislu se politika ne bi smela vtikati po mili volji v menjavanje njihovih vodstev. Recimo, naj navedem primer. Varuh človekovih pravic je neodvisna institucija. Predstavljajte si, da bi ga s prihodom katere, vsake nove vlade, katerekoli, ni važno, kar tako malo zamenjali. No, in to, čemur smo zdajle priča, se dogaja tudi v institucijah, ki so primerljive z institucijo varuha človekovih pravic. V institucijah, ki so m ju bi morale biti avtonomne in neodvisne.

In zato se bom sama malo bolj dejansko osredotočila točno na, kot že rečeno, stopnjevanje zaskrbljujočih teženj po podrejanju policije ter političnih pritiskov na delo preiskovalnih organov s strani ministra Hojsa. Konkretneje, zelo nas skrbijo pritiski predvsem na NPU. NPU je institucija, ki bi morala biti strokovna, neodvisna, avtonomna. Pa očitno ni več. Celo več, očitno se jo želi, ne vem, popolnoma podrediti ali celo ukiniti, kot vidimo. Skratka, če se še jaz malce sprehodim po kronologiji dogajanja, pa ne bom šla na prvo sejo te vlade, kjer so se itak že prve odmevne rošade zgodile, ampak okej, to se dogaja tudi pri drugih vladah. Se bom pa sprehodila v začetek avgusta letošnjega leta, ko je notranji minister, takrat v odstopu, Aleš Hojs začasnemu generalnemu direktorju policije Andreju Juriču odredil, da izvrši revizijo določenih že zaključenih kriminalističnih preiskav na Nacionalnem preiskovalnem uradu, NPU. In s tem Hojs, minister, ni napadel le neodvisnosti institucije, ki sem jo prej omenila, temveč je seveda posegel tudi onkraj tega, se pravi v neodvisnost sodne veje oblasti.

Kmalu zatem, 19. avgusta, je sledil nov napad na preiskovalce NPU. In to je že bil izredni nadzor nad varovanjem in obravnavo tajnih podatkov, ki ga je odredil v. d. glavnega inšpektorja Inšpektorata za notranje zadeve Severin Pek. Notranji minister v odstopu in v. d. vodja inšpektorata pri Ministrstvu za notranje zadeve sta na ta način dregnila na območje, kamor politika nikdar ne bi smela imeti vstopa, in sta se na ta način znašla onstran zakona. Minister za notranje zadeve Aleš Hojs je namreč z odredbo kriminalistom, naj revidirajo že zaključene postopke NPU, pač še enkrat več prestopil mejo demokratično dopustnega. Tisto, ki ločuje funkcijo policije od funkcije politike.

Odredba revizije že zaključenih postopkov je nezakonit poseg politike v delo policije in v pravosodje. Sprašujemo se, zakaj se ne odpirajo zatajene, pod preprogo pometene zadeve iz okrilja oziroma sfere SDS, denimo afera Patria, Zvon 1, Zvon 2, pralnica denarja pri NKBM, kreditni posli z Dijano Đuđić iz Bosne in Hercegovine in drugo. Zakaj? Seveda je jasno, zakaj. Jasno je, da se revidirajo samo tiste preiskave, ki se niso končale po volji trenutno vladajočih. Prav tako med petimi zadevami, ki jih je v navodilu izpostavil notranji minister Hojs, prevladujejo tiste, s katerimi so se v Državnem zboru ukvarjali poslanci in poslanke SDS. Sanacija bank in zlorabe v bančnem sistemu, žilne opornice, otroška kardiologija in tako naprej. Napad na policijo sledi jasni strategiji in jasnim ciljem. Zaustavitev preiskav spornih poslov, v katere so vpleteni ključni posamezniki iz SDS in krogov blizu Janši ter diskreditacija in odstranitev preiskovalcev in kriminalistov, ki so v teh preiskavah sodelovali in ki očitno vedo preveč. To je dejansko popolnoma jasno. Temu se reče ugrabiti državo. Si jo narediti po svoji meri.

Med predvidenimi za revizijo izstopa preiskava družbe Pro Plus denimo zaradi domnevnega omejevanja konkurence na trgu, s katero bi lahko SDS seveda pritiskala tudi na to medijsko hišo, in to tudi želi. Poleg RTV Slovenija, javne televizije, želi čim bolj onemogočiti Pro Plus, se pravi POP TV in pa Kanal A. Zakaj? Ker je pač nezadovoljna z njenim poročanjem v času Janševe vlade. Prav nasprotno pa ta isti minister Hojs ne razreši tistih, ki bi jih moral, če bi seveda živeli v neki urejeni in pač primerni demokraciji, kar očitno ne živimo več. Zaradi predkazenskega postopka zoper Jožeta Kojca, ki je obtožen zlorabe prostitucije, zdaj pa je osumljen še pranja denarja, se je v policijske postopke reci in piši vpletel kar državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve Franc Kangler. In kaj je naredil minister Hojs? Nič. Minister, ki bi moral državnega sekretarja zaradi tovrstnega precedensa razrešiti, če bi seveda živeli v normalni demokraciji. Ampak očitno že kakšnega pol leta ne živimo več.

Pritiskom in vmešavanjem v delo policije in NPU kar ni videti konca. V zadnjem obdobju se ti pritiski samo še stopnjujejo. Nacionalni preiskovalni urad, NPU, je tako v kratkem dobil novega, že četrtega direktorja oziroma direktorico oziroma v. d.-ja v času mandata ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa. Dosedanji začasni direktor Uroš Lepoša je namreč v začetku oktobra vodstvu policije poslal predlog za razrešitev s položaja, namesto njega pa je za v. d. direktorico imenovana Petra Grah Lazar, ki si jo je aktualna politika na čelu z generalnim direktorjem Andrejem Juričem v zadnjih mesecih še kako želela na tem položaju. Četudi dotična nima niti približno ustreznih delovnih izkušenj za prevzem te funkcije. A za cilje te vlade, pač ima določene kvalifikacije. Za cilje te vlade, ki so podrejanje družbenih podsistemov in rušenje neodvisnih institucij. Je pač Petra Grah Lazar očitno dovolj izvežbana in bo kot poslušna izvrševalka hvaležno orodje v rokah vladajoče politike. Vemo, kdor obvladuje policijo, obvladuje marsikaj in ima veliko politično moč, saj lahko posredno vpliva tudi na potek kriminalističnih preiskav, ki naj bi odkrivale najtežja gospodarska in druga kriminalna dogajanja, ki pogosto vodijo tudi do politikov. In namen je tako dosežen.

Ob preiskavah pri Počivalšku notranji minister Hojs ni skrival ogorčenja. Govoril je o politični policiji v službi globoke države. Ko je kuverta s Hojsovo odstopno izjavo ostala zaprta, je vsakomur postalo jasno, da je minister od Janše dobil možnost za popravni izpit. Od nove šefice NPU oblast tako ne pričakuje, da bo zaščitila in ščitila delo kriminalistov in zagotavljala pogoje za njihovo nemoteno delo, pač pa ravno nasprotno. Z različnimi vzvodi bo morala skušati zaustaviti ali vsaj upočasniti preiskavo poslov z zaščitno opremo, od katere bo slej kot prej odvisna tudi usoda Zdravka Počivalška in s tem tudi Janševe vlade. Ampak stvari se zdaj še dodatno zapletajo.

Policijski sindikat Slovenije je vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije Andreja Juriča pozval, naj nezakonito razrešenemu nekdanjemu direktorju NPU Darku Muženiču omogoči vrnitev na staro delovno mesto, kajti upravno sodišče je odločbo o njegovi razrešitvi razveljavilo, ker je bil razrešen nezakonito. Vodstvo policije pa sodbo sodišča bojda še proučuje. In kolikor vem, ni sprejelo odločitve, kako bo ravnalo v zvezi s tem. Pa sprašujem ministra, ki je danes tukaj, kaj se s tem dogaja. Kje, na kateri točki smo glede tega, ker sodišče je povedalo svoje. Minister Hojs tudi ves čas zatrjuje, kako NPU deluje politično, kako je potrebno ta organ depolitizirati, poskrbeti, da bo deloval izključno strokovno. Mar res, minister Hojs? Je Petra Grah Lazar primer te vaše strokovnosti? Te stroke? Oseba, ki nima nobenih resnih strokovnih izkušenj na področju, kamor ste jo poslali, ki ni spisala niti ene same kazenske ovadbe, ki ni samostojno vodila niti enega samega primera doslej. Ta oseba je zdaj na čelu NPU. Zamislite si. To je primer strokovnosti in stroke. Če to ni res sprenevedanje par excellence, kaj potem to sploh je. In to je oseba, ki je bila v času, ko je prvič delala na NPU, če se ne motim, tam je bila tri leta, je bila ves čas v stiku z Rokom Snežičem, enem največjih davčnih dolžnikov, ki ga preiskujejo v več državah, ki pa je seveda dober prijatelj Janeza Janše in njegov osebni svetovalec za davčne zadeve, kot je izjavil sam, da ne boste rekli, da si karkoli zmišljujem. Sam Janez Janša je namreč to, oziroma Rok Snežič je to izjavil. Prav Snežič je bil stična točka med SDS in njegovo prijateljico iz Bosne in Hercegovine Dijano Đuđić, ki je konec leta 2017 stranki SDS odobrila 450 tisoč evrov posojila. Pogodbo pa je podpisal Janez Janša. Zadevo od leta 2018 preiskuje policija oziroma, bodimo preciznejši, jo je preiskovala, saj po vseh teh kadrovskih rošadah in nastavljanju pravih kadrov lahko upravičeno domnevamo, da bo zadeva pometena pod preprogo.

Prav forsiranje Petre Grah Lazar s strani stranke SDS je tudi razlog, zakaj je bil pomočnik direktorja David Antolović premeščen v posebno delovno skupino za migracije, kamor so bili premeščeni sami vrhunski kriminalisti na čelu z nekdanjo generalno direktorico policije mag. Tatjano Bobnar, nemudoma odstranjeno na prvi nočni seji Janševe vlade, ki vedo pač preveč in ki jih je bilo na vsak način treba umakniti s primerov. Kot poroča portal Necenzurirano.si, bi Grah Lazarjevo morala za pomočnico direktorja NPU izbrati kadrovska komisija, v kateri so sedeli štirje člani. Predlog za njeno imenovanje sta podprla le dva, ob Juriču še predstavnik Hojsovega ministrstva, kar seveda ni bilo dovolj. Preostala dva člana, Lepoša in Božidar Južnik, vodja Oddelka za gospodarsko kriminaliteto na Policijski upravi Ljubljana, sta bila kljub hudim pritiskom proti. Po nekaterih informacijah naj bi Lepoša izgubil potrpljenje zaradi pritiskov, ki jim je bil podvržen, povezanih s konkretno policijsko operativo, saj naj bi posamezniki, visoki uslužbenci policije skušali z navodili usmerjati delo NPU in posamezne primere, ki jih le ta obravnava. Med njimi naj bi prednjačil Vojko Urbas, ki je bil prvi mesec vlade Janeza Janše imenovan za začasnega direktorja Uprave kriminalistične policije. Za katere primere je šlo oziroma gre, uradno sicer ni mogoče izvedeti, je pa več virov blizu policije potrdilo, da je odločitev o odstopu sprejel zaradi nevzdržnosti zgoraj opisanega dogajanja.

Vidimo, ne, v kakšni atmosferi se dogajamo trenutno. To niso male stvari. To, kar se dogaja NPU, je pravzaprav mikro primer tega, kar se ta trenutek dogaja v celotni družbi. In cilj vseh teh pritiskov, spoštovane in spoštovani, je več kot očitno ukinitev NPU, kot ga poznamo, in preprečitev vseh preiskav, ki pač niso po godu vladajoči SDS oziroma odpiranje tistih primerov, ki bi stranki SDS v bodoče lahko služili kot municija za obračun s političnimi nasprotniki. In vse to dogajanje nedvoumno kaže, da vrh policije nadaljuje izvajanje načrta SDS za de facto ukinitev NPU v obliki, kot je bil ustanovljen. Spomnimo, premier Janša je sredi julija v odgovoru na vprašanje Zmaga Jelinčiča sicer preiskovanca NPU v zadevi Azerbajdžan poudaril, da je bil NPU postavljen kot politični projekt. Navajam: »To je organ, ki je zunaj sistema. Najprej ga je treba depolitizirati, tako da ne bodo sami sebi določali nalog.« Konec citata. To je poudaril premier Janša.

V Levici nam je kristalno jasno, da je cilj vseh teh politično motiviranih malverzacij in niti ne preveč umetelnih zvijač in zlorab, kajti, oprostite, da se izrazim po ljudsko, vse, kar počnete, je razvidno iz satelita, končna in popolna podreditev policije in NPU, ki bo trajala vse dotlej, dokler se ne bodo v vladajoči stranki dokopali do vseh informacij in pridobili vse tiste zaupne podatke, ki se nanašajo na preiskave ljudi iz koalicije, in vseh, ki so povezani s stranko SDS. Povsem jasno je, da ni in da to ne more ostati brez posledic, da koalicijske, SMC, NSi in Desus, vladajoči stranki pri tem držijo svečo in dajejo podporo. To je zgodovinsko dejstvo in bo ostalo zapisano v analih zgodovine, pa se lahko danes tukaj sprenevedate, kolikor hočete. Zgodovina bo pač spregovorila na neki točki.

Na policiji so tako danes vsi vodilni le v. d.-ji, vršilci dolžnosti, ki jih je izbrala vlada. Seveda, kajti na v. d.-je je lažje pritiskati, kajne. Kadrujejo pa dalje seveda po navodilih vlade, ob vsem tem pa notranji minister Hojs in državni sekretar Mahnič po Twitterju nazorno pričata, da je cilj znebiti se kriminalistov, ki niso v liniji podrejencev SDS. Brez da se znebijo neposlušnih in neubogljivih kriminalistov, si bodo pač težko podjarmili policijo, kar pa je, seveda, končni cilj, kot rečeno. Predsednik vlade kot velik pristaš tviteraške demokracije je med drugim zapisal, da, citiram: »Vik in krik vpletenih zgolj dokazuje, da je bil skrajni čas.« Konec citata. Ja, kar tako malo po domače, kajne.

Redosled kadrovske čistke, ki se je torej začela že marca letos na ustanovni seji tretje Janševe vlade z odstrelitvijo generalne direktorice policije Tatjane Bobnar se odvija naglo in po predvidljivem scenariju ter v predvidljivi smeri. Na poti k cilju, proti kateremu drvi, dobesedno drvi vladajoča SDS, je Bobnarjevo zamenjal Anton Travner, ki se je Hojsu zameril s pregonom Počivalška, Travnerja pa Andrej Jurič. Travner je pred tem že menjal direktorja uniformirane in direktorja kriminalistične policije. Dalje, Igorja Lambergerja je na čelu NPU nadomestil Uroš Lepoša, ki ga je Jurič izbral mimo razpisa, čeprav je uradniški svet kot primernejšega ocenil druga kandidata, Lambergerja in Boštjana Lindava. Da niti ne omenjamo, da je vmes odstopil tudi sam minister Hojs, in to nepreklicno, in to, in sicer tako zelo nepreklicno, da si je nato premislil. Epska razsežnost turbulentnega dogajanja po vsem tem zdaj ne zmore še dodatnega sladkorja, a sodeč po stanju stvari zagotovo lahko upamo še na kakšno presenečenje, kajti presenečenja doživljamo praktično na dnevni ravni. Samo časopise odpremo, in že je presenečenje tu.

Na noben način minister oziroma politična stranka, ki ji pripada, v konkretnem primeru je to stranka SDS, državnih institucij ne more in ne sme uporabljati kot svoj kadrovski poligon ali tolažilni revanšizem. Tako bi pač bilo v normalni demokraciji, ampak mi očitno tam več nismo. In vendar se nam pač žal dogaja točno to, točno to, kar se ne bi smelo dogajati. V Levici smo nad tovrstnim načinom političnega vplivanja in kadrovanja ne strokovno, temveč politično obeleženih uslužbencev osupli in dejansko smo zelo zaskrbljeni. Zavedamo se, da je politično kadrovanje dolgoročno škodljiva praksa, ki je v zaskrbljujočem porastu. Samo /nerazumljivo / drža vlade ne le, da resno ogroža stabilnost demokratične ureditve, pomeni tudi netransparentno in nesmotrno porabo javnega denarja in škodi ugledu institucij države in državi kot taki, kajti politično kadrovanje lahko, ne rečem, da jih, ampak lahko vsebuje elemente sistemske korupcije in meče sum zlorabe uradnega položaja.

Če strnem, da ne bom predolga. V Levici ministru Alešu Hojsu v prvi vrsti očitamo stopnjevanje zaskrbljujočih teženj po podrejanju policije ter političnih pritiskov na delo preiskovalnih organov s strani ministra za notranje zadeve, katerih posledice so kadrovske menjave na ključnih položajih v slovenskem varnostnem in obveščevalnem sistemu, predvsem v policiji in na MNZ, ko so bili in so še kar naprej strokovni kadri zamenjani s politično poslušnimi kadri z namenom vpliva na kazenske zadeve, v katere so vpleteni člani in podporniki stranke SDS. Drugič, nezakonite pritiske na delo policije. Tretjič, nezakonito zahtevo po revizije kazenskih preiskovalnih zadev, ki jih je vodil NPU. Četrtič, konflikt s sindikati, kršenje sindikalnih pravic z namenom rušenja delavskega organiziranja znotraj policije.

Če sklenem. Kar nas dejansko lahko vse skupaj skrbi, pravzaprav bi nas moralo vse skupaj skrbeti, je to, da žrtve virusa aktualne oblasti niso samo posameznice in posamezniki, niso samo institucije kot take. Žrtev je suspenz demokratičnosti naše družbe. Človek bi se vprašal, ali smo se res za to borili. Za državo po meri enega samega človeka, po meri ene same stranke. Smo se za to borili? Dvomim, da smo se za to borili.

Zato predlagatelji, da bom, res ne bom predolga, predlagamo Državnemu zboru v sprejem naslednja priporočila. 1. Državni zbor Republike Slovenije priporoča Vladi, da nemudoma preneha s političnim poseganjem v neodvisnost, avtonomijo in strokovno delo državnih institucij in gospodarskih družb. 2. Državni zbor Republike Slovenije predlaga Vladi, naj se v popolnosti vzdrži dejanj, ki zbujajo sum želenega interesnega vplivanja na posamezne predkazenske postopke. 3. Državni zbor Republike Slovenije predlaga Vladi, naj pri imenovanju na vodstvena mesta dosledno upošteva veljavno Zakonodajo in hkrati sledi izključno strokovnosti in neoporečnosti kandidatov oziroma kandidatk, ne pa politični pripadnosti. 4. Državni zbor Republike Slovenije predlaga Vladi, naj se z vso resnostjo in predanostjo posveti reševanju razmer in posledic, povezanih s covid-19, in vzdrži ravnanj, ki niso in ne bi smele biti prednostne.

Toliko zaenkrat. Hvala.