Hvala lepa. Predsednik, da ne bo nesporazuma. Absolutno nimam nič proti temu, da pride do odmora. Dejstvo je, da če ga nekdo zahteva ga tudi dobi. Prav pa je, da najprej opravimo razpravo, zato da ne bomo imeli odmora in razpravo, pa odmor in razpravo itd.

Jaz sem se prijavil k razpravi. Seveda imam malo drugačen pogled in razmišljanje na to, kar je govorila moja predhodnica. Pa ne zaradi tega, da bi imel karkoli proti dvema kandidatoma, to sta Golob Peter in Domjan Pavlin Brigita. Osebno jih sploh ne poznam. Daleč od tega in ne morem sedaj razpravljati. Sploh pa sem proti, če mi nekdo reče, da je nekdo lev ali desen, pa ne vem še kaj vse in kakšno je njihova opredeljenost. To ne more biti argument, če me razumete, za odločanje o tem kdo bo lahko nastopal na funkciji. To ne. Absolutno ne.

Seveda pa ne gre samo za to, kar kolegica Kociper pravi, da pač na podlagi nekih informacij medijev, pač bi bili danes v dilemi kako bi pravzaprav odločali in kako. Dejstvo je, da mi danes ne odločamo o kandidatih na sodniško funkcijo, ampak odločamo o funkciji predsednika in namestnika Državne volilne komisije, ki pa so po zakonu lahko imenovani iz predlogov vrhovnih sodnikov. To je bistvena razlika.

Pojdimo k bistvu. Bistvo je seveda nekje drugje. Namreč Državna volilna komisija je še kako pomemben organ v času volitev, pred in po, ko nenazadnje veste, da imamo v obravnavi tudi volilno zakonodajo, ki jo je po odločitvi Ustavnega sodišča nujno potrebno popraviti v Državnem zboru. Imamo to nalogo in vprašanje tudi kako bo. Temu primerno ne glede na to, ker nimamo jasne odločitve kaj se bo zgodilo z volilno zakonodajo, je lahko pričakovati, da bo na Državni volilni komisiji tudi veliko izvolilnih? sporov in pa nenazadnje tudi nujno potrebnih odločitev kako bodo določene stvari potekale. Zato je vsem nam še kako v interesu, da je delo Državne volilne komisije v javnem interesu, predvsem pa kar je najbolj pomembno, da tudi transparentno in zakonito deluje.

Glede na odločitve in razprave o tem kako je Vrhovno sodišče odločalo v danem primeru, katere odločbe so javne ali ne, to kar je govorila kolegica Maša Kociper, imam sam malo drugačen pogled. To ni samo mnenje in razmišljanje nekih medijev, ampak je tudi razmišljanje, nenazadnje smo včeraj vsi v UDIS dobili tudi obvestilo oziroma pošto, ki je bila naslovljena na predsednika Državnega zbora od Informacijske pooblaščenke, ki zelo jasno govori o svojevrstnem presedanu, ki se je zgodil z to odločitvijo. Mi smo leta 2003 tudi imenovali organ Informacijskega pooblaščenca tudi zato, da bo tudi odločal o tem kaj je javno oziroma javno dostopno in kaj ne in kaj ima javnega značaja. In v tem primeru praktično smo mi ohromili Informacijskega pooblaščenca kot organa, ki je pravzaprav s to odločbo postala tudi sodna praksa, da vse odločitve sodišča niso več v javnem interesu oziroma niso več javne. Javno anuminizirane?. In nas v tem dopisu obvešča zelo jasno naslednjo stvar, da je sodišče v svoji obrazložitvi jasno povedalo, da zakonodajalec ni bil jasen oziroma da ni izrazil takšnega namena kot ga je potem kasneje sodišče tudi odločilo.

Mi pa vsi dobro vemo, da leta 2002, ko je bil zakon sprejet, je bila zakonodajna veja, se pravi sodna veja oblasti, se opravičujem, izločena iz tovrstne javnosti in je kasneje v postopku, ki je več kot jasno tudi v naših dokumentih zapisan in opredeljen, leta 2003 7. januarja, se seveda znotraj postopka tudi pripeljalo in zahtevalo, da je v tem okviru, se pravi je bila izražena jasna težnja, da je treba veljavnost zakona razširiti na vse tri veje oblasti. Torej, tudi na sodstvo. In to je Vrhovno sodišče preprosto odločilo drugače, čeprav je zakon zelo jasen.

Informacijska pooblaščenka zelo jasno pričakuje od predsednika Državnega zbora, da se Državni zbor opredeli oziroma nenazadnje da tudi jasno sporočilo z avtentično razlago. Seveda je hudič v podrobnosti v avtentični razlagi, da sodišče že dolgo časa ne priznava teh avtentičnih razlag, kar posledično pomeni, da bomo morali iti v spremembo zakonodaje, kjer bomo še enkrat zelo jasno zapisali, da so tudi sodišča vpeta v javnost dela tako kot vsi ostali organi. To je nesporno dejstvo.

Sedaj pa kaj ima to veze pravzaprav s predsednikom Državne volilne komisije in pa namestnikom. Seveda je to sporočilo tudi nenazadnje, ne tema dvema kandidatoma, ampak tudi sodni veji oblasti, da mi hočemo imeti Državno volilno komisijo, ki bo zelo jasno transparentno delala. Kdo nam na podlagi takšne odločitve sodišča garantira, da bodo odločitve te Državne volilne komisije seveda tudi delovale na takšen način javno tako kot se to predvideva. Iz tega razloga je nastal tudi velik pomislek in razmislek o tem o čemer danes razprava teče, o primernosti kandidata.

In še enkrat poudarjam. Tukaj ne gre za osebnostno karakteren odnos do posameznikov. Daleč od tega. In tudi ne gre razpravljati o tem ali razpravljamo o imenovanju kandidatov na sodniško funkcijo. Oprostite, to ni sodniška funkcija, ampak je funkcija predsednika ali namestnika Državne volilne komisije, kar ima popolnoma drugo vlogo. Zato je resno treba razmisliti kakšni bodo koraki in odločitve v tej smeri.

Prav pa je, da opozorimo, da se tukaj ne bo končalo. Tukaj imamo v bistvu dve plati. Eno je razlaga oziroma razprava o imenovanju kandidatov Državne volilne komisije in o njeni vlogi in transparentnosti. Drugo pa je dolgoročno kaj bo zakonodajna veja oblasti naredila za to, da prekine s tovrstnim načinom razmišljanja o tem ali sodstvo deluje v interesu javnosti ali ne.

Toliko. Hvala.