Najlepša hvala za besedo.

Spoštovani predsedujoči, spoštovane poslanke in poslanci, cenjeni drugi gostje!

Dejstvo je, da je današnja obravnava oziroma nadaljevanje obravnave Zakona o finančni razbremenitvi občin skoraj tako pomemben ali pa enako pomemben proces, kot je bil dvig povprečnine, ki smo mu bili priče oziroma dogovoru v mesecu septembru. Torej, na eni strani je seveda pomembno, da imamo občine za svoje zakonsko določene naloge primerno financiranje. Se je pa v 30 letih lokalne samouprave res nabralo kar nekaj nelogičnosti, tako v prevzetih zakonskih nalogah oziroma naloženih zakonskih nalogah lokalni samoupravi in na drugi strani s tem seveda dostikrat povezanimi tudi finančnimi obremenitvami. Kar nekaj stvari je tudi, ki so v teh letih, ko smo priče postopni birokratizaciji verjetno na vseh področjih in tudi centralizaciji včasih, česar se počasi zavedamo, ki so se počasi spravile skozi zakonodajne rešitve. In jaz sem res vesel za to izjemno delo oziroma ta zaključek procesa. Mislim, da gre ena velika zahvala sedanji ekipi, ki je pripeljala ta proces do konca – tamle vidim tudi gospoda Medveda, mislim, da je tudi on malo ponosen na današnjo obravnavo. Gre res za neko široko rešitev, ki vsem nam, ker smo na koncu vsi občani v svojih lokalnih skupnostih, prinaša nek korak naprej.

Izpostavil bom samo še dve točki, ki sta med današnjimi dodatnimi amandmaji. Torej, na eni strani govorimo o poenostavitvi pri občinskih investicijah, ki so sofinanciranje na podlagi Zakona o financiranju občin, torej mi dostikrat v tem našem internem žargonu rečemo tako imenovani 21. in 23. člen. Jaz sem včeraj, ko sem bil seznanjen s tem amandmajem, svoje sodelavce vprašal, koliko časa smo mi posvetili temu, da smo vsako leto vlagali vloge, potem usklajevali te vloge, vlagali zahtevke in seveda ta čas je enormen, mislim, da ga lahko skoraj v polovici polnega delovnega časa enega zaposlenega štejemo. In ko sem si pridobil še dopis Ministrstva za gospodarski razvoj glede izvajanja tega procesa, na koncu tega dopisa je navedenih osem skrbnikov tega procesa. To vam razlagam zato, da bomo skupaj razumeli, koliko revolucionarno je to, da je nekdo napisal amandma, v katerem piše: »Sredstva za investicije občinam se bodo nakazala na občinske račune.« Pika. To je dejansko res preskok v miselnosti, preskok v načinu delovanja, preskok v zaupanju med lokalno in državno ravnjo.

Seveda, ker pa prihajam tudi iz jugovzhodne Slovenije, iz ene od občin, ki so zelo obremenjene z romsko problematiko, bi pa izpostavil tudi to, da je že po 30 letih, ko je bila v zakonodaji obveza, da država tudi določene procese na področju integracije romske skupnosti financira in jih nekako prepozna v svojih načrtih, da je to prvič uresničeno. Ampak predvsem vidim ta proces kot nekaj posebnega, zato ker ravno v zadnjih štirih mesecih zelo intenzivno deluje medvladna komisija na tem področju, ki je ugotovila številna področja, kjer bo treba nekoliko s sistemom šok terapije poseči v sedanje stanje, ki verjetno za neko demokratično državo leta 2020 ni sprejemljive, torej, ne vem, od streljanja na javnih mestih in tako naprej. Ampak, kot vemo vsi, vsak proces dandanes se pelje preko denarja dostikrat in zato, da bomo mi v vrtcih, osnovnih šolah začeli neke procese, s katerimi bomo vse te bodoče naše soobčane poskušali spremeniti na neko pot odgovornih državljanov, seveda ti procesi zahtevajo tudi financiranje.

Tako bi v generalnem res podprl dejansko vse rešitve, ki so v tem zakonu. Kot je bilo rečeno, ni to vse, kar smo naslovili, ocenjujem pa, da s posegom v teh osnovnih devet zakonov in nekaj dodatnih rešujemo več kot tri četrtine tistih najtežjih primerov, ki so se nabrali v zadnjih 30 letih, in gre res za pomemben korak, ki ga lahko danes tudi s svojim prispevkom podprete.

Hvala.