Predsednica, hvala lepa. Spoštovani državni sekretar, spoštovani gostje in pa seveda spoštovane poslanke in poslanci.

Zdaj iskreno najbolj bi si danes želel, da bi to sejo zaprli za javnost. Iskreno. Pogovarjamo se o takšni temi in upam, da ne bomo, bomo rekel tukaj igrali in pa nabirali preveč političnih točk. In verjamem, če bi bila zaprta seja za javnost, govorim zelo iskreno iz večih razlogov, bi mogoče na koncu prišli do ene dobre odločitve, tako pa me je strah, da bo prišlo do kakršnegakoli preglasovanja. Vendar verjamem v dobronamernost vsakega v tej dvorani.

Naj povem, da ko smo vsi podpisani pod ta zakon vložili zakon 27., mislim, da je bilo 27. 10., smo ga vložili zelo iskreno in z dobrimi nameni oziroma zato, da odgovorimo na pereča vprašanja, težave, ki, hočemo ali nočemo, so danes tukaj z nami. Verjamem, da smo vsi tukaj istih misli. Ne samo misli, da imamo isto namero, da imamo isto željo, predvsem pa da imamo isti cilj, da naredimo za naše otroke nekaj dobrega, ki so žal ranljiva skupina zopet tisti, ki bodo, tako kot ob vsakršnih krizah, tudi tokrat plačali žal najvišjo ceno dane situacije.

Dejstvo je, da ta kriza, spoštovani in spoštovane, presega zdravstveno vprašanje. Še več, ta zdravstvena kriza odpira v bistvu nešteto nekih vrat – vrat, ki niti ne vemo, kako jih bomo lahko na koncu zaprl. In to ni problem ne koalicije, to ni problem opozicije, to je problem vseh nas. Jaz upam in verjamem, da se vsi zavedamo, da daleč stran od naše oči javnosti in tudi takrat, ko niso kamere prižgane, kose poroča v našem zdravstvenem sistemu, kako je težko, prihaja še žal tista tiha pošast, ki ji pa danes lahko rečemo revščina. In zato je potrebno včasih hitro in nedvoumno odreagirati. Kot sem že rekel, mi sprejemamo v tem Državnem zboru težke odločitve zaradi zdravstvene situacije imamo v šesti zakon, t.i. protikrizni zakon covid, v Državnem zboru in verjamem, da tudi Vladi ni enostavno reševati iz dneva v dan probleme, ki se, bom rekel kopičijo, bom rekel za moje pojme v razsežnostih, ki nam danes tudi na nek način niti najmanj niso jasne.

Mi smo v prvem pomladanskem valu kar se tiče otrok, kar se tiče šolanja na daljavo in tako naprej, če se spomnite, veliko pogovarjali o sistemih - ali imamo ustrezne povezave, da bodo lahko otroci normalno se šolali, ali imajo vsi otroci računalnike, kako bomo organizirali varstvo in lahko bi še našteval. Da ne bo pomote, vse to so nenormalno pomembna vprašanja, ki jih je potrebno odgovarjati, vendar že takrat, predvsem pa zdaj, tudi na osnovi pogovora z humanitarnimi organizacijami, ki v teh časih in že skozi trdo delajo, so opozorili na nekaj, kar mogoče danes sploh nekateri ne vidijo, pa ne govorim v tej dvorani, ne slišijo, pa ne govorim v tej dvorani. Gre za to, da so žal, žal, v tej naši Sloveniji in v Evropi in v svetu otroci na nek način lačni. In še tako dobra organizacija šolanja na domu, najbolj zmogljiv internet, če želite, najboljši računalnik, ampak vem, da to ni povezave, ne more otroku koristiti nič, če bo ta otrok lačen.

Šolska prehrana, dragi moji, ni samo neka dobrina in nuja za podporo kakovostnega izobraževalnega procesa. Šolska prehrana za marsikatero družino žal predstavlja socialni korektiv, ko imajo otroci edin topel obrok zagotovljen prav med šolskim kosilom. In naš namen zakona, ki ga imate pred sabo, ki ni, na nek način nima veliko členov, je bil samo ta, da probamo in želimo uzakoniti, da lokalne skupnosti, šole organizirajo na osnovi že prejšnjega zakona, Zakona o šolski prehrani, da se šolska prehrana omogoči vsem otrokom, vsem, pa bom povedal, zakaj to v našem zakonu piše. Predvsem pa seveda vsi želimo tistim, ki imajo zdaj subvencionirano prehrano.

Vi veste, da je danes revščina, vi veste, da je, bom rekel, slaba socialna slika na nek način stigmatizacija vsakega. Zato smo v naši stranki in z Željkom Ciglerjem, ki je tudi sopodpisnik tega zakona in predlagatelj, na nek način zapisali, da imamo možnost, da pridejo do toplega obroka, do kosila vsi otroci, če se seveda na nek način prijavijo, in da bojo imeli možnost prevzeti kosilo ali v šoli ali pa, da ga bodo, lokalna skupnost organizirala prevoz do doma.

In kar je seveda pomembno, da se to, ti stroški, ki bodo nastali v lokalni skupnosti, ker zavedati pa se moramo, da lokalnim skupnostim seveda včasih kaj damo, velikokrat pa jim predvsem damo veliko obveznosti, govorim predvsem država, na koncu pa v bistvu pozabimo ali pa pozabi država to na nek način subvencionirati ali pa plačati. Zato v 4. členu smo omogočili tudi, da bo država financirala ta strošek prehrane in pa seveda tudi tega prevoza.

Zdaj, mi smo se na nek način relativno resno lotili tega zakona, nismo pisali kar členov pa samo, da smo metali notri, kaj je možno in kaj ni možno, ker se zavedamo vseh omejitev, zato nismo dali v naš zakon prehrano dijakov, ker enostavno mi nismo znali na nek način zadeve zagotoviti. Vesel sem, ker je zdaj država za svojo okrožnico se, bom rekel, na nek način tudi lotila, kako reševati dijake in njihovo prehrano, smo jasno zapisali nekatere zadeve, kako je treba te zadeve reševati.

Jaz mislim, da po našem zakonu, ki smo ga vložili 27. 10., je vlada prišla za to obkrožnico, mislim, da je prišla 4. 11., kar jaz seveda absolutno pozdravljam in če mene zdajle iskreno državni sekretar vprašate, če bo ta okrožnica bolj celovito in bolje reševala problem ali pa na ta namen, ki smo ga pač mi imeli, je naša naloga bila opravljena. Je naša naloga bila opravljena. Samo ko malo zdaj spremljamo, kaj v PKP6 in kaj je v našem zakonu, zadeve strižijo(?), zato bomo imeli verjetno čas še do parlamenta, ko bo zakon sprejet, mogoče ali PKP6 popravljati ali pa popravljati ta zakon, ki smo ga mi vložili.

Kot sem rekel, jaz ne bom več veliko govoril. Bolje, da se na nek iskren način pogovorimo pri tem sprejemanju tega zakona, kaj bi bilo treba še narediti, da bo ta zakon čim bolj operativen, moram pa povedati, moram pa povedati, da veliko občin že dela zdaj to. Nekatere so začele delati brez zakona, nekatere so začele delati to zadevo brez okrožnice, lahko povem za svojo občino, in zato sem bil tudi eden tistih, ki sem to zadevo probal sprocesirati. V občini Radeče smo zadevo peljali brez kakršnih koli papirjev, ali iz države ali pa iz zakona. In vam moram povedati, seveda vsaka občina je specifika, da se da. Da se da zadeve organizirati, da danes ni problem v prevozu, da so se javljali, ogromno prostovoljcev, in bili pripravljeni voziti hrano, pomagati pri razdeljevanjih hrane in nenazadnje, mi imamo v občinah ogromno nekih javnih zavodov, ali pa imajo, ki ta moment nimajo veliko dela in lahko te delavce porazporedijo in zadeva funkcionira. Se pravi, če se želi, če se hoče, se to da narediti.

Tako da, jaz bom vesel vsake vaše pobude. Moram reči, da smo mi te amandmaje vložili, tudi, v bistvu amandmaji sledijo, sledijo, niso usklajeni, da ne bi, sledijo zakonodajni, mnenju Zakonodajno-pravne službe. Seveda bom z veseljem poslušal še mnenje Zakonodajno-pravne službe. Kar se pa mene tiče, je pa važen predvsem namen. Namen, da pridemo, da pridejo naši otroci do tople prehrane. In ne gre tukaj samo za socialno ogrožene otroke, gre tudi za otroke, kateri starši delajo in otroci, in se doma ne more skuhati, zato naš zakon oziroma naš zakon v 1. členu tudi to, na to odgovarja.

Tako da, hvala vam lepa. Zato da ste me poslušali. Mogoče nisem bil tako zbran, pa vam moram povedati, iskreno, osebno se zelo težko pogovarjam o teh zadevah in ne bi rad več takšnih zakonov predlagal, ampak situacija je verjetno težja, kot si vsi skupaj predstavljamo. In jaz sem v letošnjem letu opravil kar, za moje pojme, za mojo dušo kar nekaj, relativno stvari, ki so ljudem mogoče kakšno stvar olajšali, in upam, da bomo s tem zakonom, če pa ne s tem zakonom, pa mogoče z okrožnico in s PKP6 zadevo spravili do te meje, do meje, da se vsaj v teh časih ne bomo več pogovarjali, da so otroci lačni.

Želim si pa osebno, da ta kriza čim prej mine in da grejo otroci nazaj v šolo. To si iskreno želim, seveda se pa v stroko in v to ne bom mešal. To ni poziv, da naj gredo otroci v šolo, ampak želim si, da ta zakon bi bil samo na zalogo in da sploh ne bi nikdar več prišel v veljavo.

Hvala lepa.

Zdaj bi pa prosil, predsednica, če lahko še Željko, ki je tudi sopredlagatelj, še pove in mi bo, verjamem, še povedal marsikako stvar. Hvala lepa.