Najlepša hvala.

Zanima me samo ali lahko tudi projekcijo uredimo, ker vidim, da ni prikaza. No, saj mogoče, če se to lahko zdajle v vmesnem času uredi, sicer pa moram reči, da sem zelo vesela, da smo z ekspertno skupino danes tukajle z vami. V ekspertni skupini nas je še mnogo več kot nas tukajle sedi. Poleg tega pa tudi zaledje teh, ki so v ekspertni skupini, je tudi sestavljeno iz mnogih raziskovalcev, znanstvenikov, matematikov in fizikov, ki tudi pomagajo pri razmisleku kako pravzaprav bolje razumeti to epidemijo.

Zelo pomembno se mi zdi, da znamo v tako težkih časih kot smo se trenutno znašli, uporabiti znanost. Zato ker je v znanju moč, včasih, in tega se pa znanstveniki dobro zavedamo, pa moramo priznati tudi, da znanje ni vse. Vem, da smo ljudje k sreči zelo odporna bitja, preživeli smo tistih 40 tisoč let. Glede na to, da imamo tako dobre možgane, namreč smo homo sapiens sapiens, umni človek in zato smo tudi zelo prilagodljivi in znamo biti tudi agilni. Zelo na mestu je vprašanje ali je ta seja danes nujna, ali je res bilo potrebno jo sklicati. Sami verjetno opažate, da se tudi v medijih zdajle potekajo burne debate v katero smer bomo šli. Vprašanja, ki se pojavljajo, verjetno pri vsakem od nas, so tudi za nazaj ali smo bili pripravljeni na krizo, ali bi mogoče lahko drugače ukrepali, kaj naj sploh storimo. Seveda so potem tudi tukaj bolj bazična vprašanja, smo sploh v epidemiji in tudi dobro vprašanje, kaj se dogaja. Jaz bom danes izkoristila to priložnost, ker sem tudi nevro znanstvenik, da vas morda popeljem še za kratek čas v takle atol, takale temna voda, kdo od vas mogoče ima celo kadar skoči v temno črno vodo občutek, da se tam kaj skriva. Ali morda kdo od vas ima celo strah pred takimi živalmi. Zakaj? Zelo pomembno je razumeti naš človeški odziv. Namreč, ko smo soočeni s krizo, s strahom, s situacijo, ki jo ne razumemo in ki v nas vzbudi odgovor, boj, beg ali zamrznitev, takrat namreč pod vplivom vseh senzoričnih informacij naši dve amigdali, to sta globoki možganski parni mandljasti jedri, začneta signalizirati, pozor, pozor, aktivira se os hipotalumis hipofiza nadledvičnica, začnejo se izločati nevro modulatorne spojine kot so nor adrenalin in adrenalin in seveda tudi kortizol kot stresni hormon. Takrat seveda naše srce utripse pospeši, dihanje postane plitvo, hitro, vendar se zgodi še nekaj. Tale rdeči predel, to je možganska skorja, ta prefrontalna skorja, tukaj so doma naše izvršilne funkcije, amigdala zapre dotok informacij iz možganske skorje. Skratka, nimamo več časa za razmislek, ampak samo delujemo. Na ta način sem vas peljala v bistvu v dva načina razmisleka, ki ga ljudje uporabljamo in eden je ta hiter intuitiven in ta drugi počasnejši, bolj naporen, racionalen, tisti ki nam dejansko pomaga tudi

7.40 (VI)

(nadaljevanje) sprejemati bolj racionalne odločitve. Mogoče bi tukaj zastavila vprašanje, koliko od vas bi se upalo uganiti Majino povprečno oceno v 9. razredu, če veste, da je Maja brala že pri 4. letih? Bi to upal kdo? Pravite, da ne. Ampak v medijih, mislim, da bi si kdo upal uganiti njeno oceno. Zakaj do tega pride? V resnici o Maji ne vemo prav nič. Morda je pa v 8. razredu imela prometno nesrečo, pa je utrpela udarec v glavo, nič ne vemo o Maji. In vendar se zelo pogosto ljudje odločamo na ta hiter intuitivni način, vidimo vzročnost tam, kjer je samo naključje, uporabljamo različna sidra, ki jim zaupamo. Recimo tako sidro so številke. To novinarji zelo dobro vedo. Rajši imamo dobre zgodbe. Rajši imamo koherenco kot resnico. Bolj nam je všeč, če so stvari koherentne. Razmišljamo o tem, da je svet preprost. In kljub znanju in veščinam imamo tudi veliko predsodkov. Še nekaj je, rajši se ljudje izognemo izgubi, kot da nekaj pridobimo. In seveda tudi naši spomini so včasih lažni in o sebi ima vsak od nas boljšo podobo, kot je morda v resnici. V bistvu smo se srečali s tem nesrečnim virusom, nismo nič kaj dosti vedeli o njem. Poznali smo sicer korona viruse že od prej, vendar pa je ta bolezen zares posebna, glede na to kako je infektivna, da smo pravzaprav že nekaj časa preden imamo simptome mi že širimo bolezen naokoli. Bolezen tudi kot taka poteka lahko zelo neugodno pri kar precejšnjem deležu ljudi. Intenzivisti v zadnjem času opisujejo, da pravzaprav tako zahrbtne bolezni že dolgo časa niso srečali. Naš zdravstveni sistem se je dobro odzval. Sem prepričana, da me ne prepoznate katera sem jaz v tistem super lepem belem skafandru, ampak vam moram povedati, da je ta eden bolj prijetnih z nošnjo. In seveda ob vseh grafih, ki jih vidimo, zdravstvo ves čas opozarja, da ta epidemija zares poteka neugodno za zdravstveni sistem. Zelo velikokrat se ukvarjamo predvsem s tem prvim visokim vijoličnim valom. To se pravi ta takojšnja obolevnost in smrtnost zaradi Covida. Moramo vedeti, da potem v zdravstvu sledi še rep prvega vala, ki je povezan z zapleti, s ponovnimi sprejemi, tudi z rehabilitacijo, dolgotrajno rehabilitacijo teh bolnikov, ki so v intenzivnih enotah. Potem pride drugi val, ki ni tako povezan s Covidom, ampak z neCovid bolezenskimi stanji, potem je tretji val, kjer imamo seveda kronične bolnike, ki niso bili deležni pravočasno nasvetov, preventive oziroma tudi zdravljenja. In seveda ta rdeča črta, ta četrti val, ki pušča in psihološke travme, duševne bolezni, ekonomske posledice izjemno pomembne in tudi izgorelost, tako pri zdravstvenem osebju, socialnem osebju kot tudi pri ostalih prebivalcih. Pandemija je zelo zahtevna. Vem pa in mislim, da naša ekspertna skupina to tudi dokazuje, da skupaj zmoremo zelo veliko. Tudi pri epidemiji vsak od nas, ne smemo pozabiti, vsak od nas prispeva lahko k zajezitvi te epidemije. Tudi za nazaj se splača pogledati kaj sem morda jaz naredila julija, avgusta, ali sem pomagala takrat zajezevati epidemijo ali sem morda celo pripomogla k širjenju. In seveda svoje vedenje prilagodim. Naši možgani so najboljši prilagoditveni organ in nam omogočajo, da se učimo in popravimo svoje vedenje, tako da je za nas vse skupaj boljše. Pri epidemiji je dejansko v sodelovanju moč. In na tem mestu bi potem predala besedo tudi mojim kolegom. Hvala.