Hvala za besedo, gospod predsednik.

Spet sem tukaj v skladu s svojo zavezo, da bom še naprej ohranjal stik z Državnim zborom in praktično neodvisno od katerekoli vlade poročal, kaj se v EU dogaja, seveda, glede na to, kako sam vidim to zadevo.

Ta točka dnevnega reda odbora je z vidika EU najbolj celovita in omogoča tudi nadoknaditi izpuščen čas zaradi spoštovanja ukrepov za zajezitev epidemije, za vnovično poročanje o tem, kako je dogajanje možno videti in razumeti z vidika Evropskega parlamenta. Zdaj, sam govor predsednice Evropske komisije se je začel s poklonom delavkam in delavcem, ki so bili v prvih vrstah boja proti virusu. Tudi sam se seveda pridružujem takšnemu poklonu, a opozarjam, da se podpora delavstvu ne sme končati pri simbolnih gestah.

Predsednica je v svojem govoru izpostavila vrsto dobrodošlih prioritet, ki naj bi prispevale k utrjevanju unije, a namerno, brez jasnega zaporedja ali načrta. Posebej pozdravljam nedvoumno zavezo komisije za izgradnjo zdravstvene unije, prevzemanje večne(?) iniciative pri odzivanju na krizo s krepitvijo mehanizma civilne zaščite EU, zavarovanje delovnih mest, ter določitev evropskega zakonskega okvira za minimalno plačo in kolektivna pogajanja.

Kriza ob izbruhu pandemije Covid-19 je ponovno pokazala na nezmožnost držav, da bi hitro in usklajeno ukrepale. Nekateri predsednik vlad in držav so skušali najprej s slabimi kompromisi zmanjšati nujno potrebna sredstva za okrevanje po pandemiji, kakor tudi sredstva za pravični zeleni prehod. Tako je unija, z izjemo nekaj mesecev, ko so ljudje dobili prednost pred interesi gospodarstva, žal še vedno vse preveč osredotočena na zasledovanje trajne ekonomske rasti, namesto trajnosti ali trajnostnega razvoja. Sedaj pa so tako sredstva za okrevanje, kot naslednja, večletna finančna perspektiva, talec političnih opcij in posameznikov, ki nasprotujejo vladavini prava.

Kar se tiče delovnega programa Evropske komisije, je logično, da je ta v znamenju boja proti Covid-19 in da je Evropska komisija bila pri njegovem snovanju na drugi strani »hendikepirana« zaradi ne dogovora glede večletnega finančnega okvira in sklada za okrevanje.

Iz vidika zaposlovanja in socialnih zadev, kot ključnega področja, ki ga pokrivam, je program Evropske komisije za leto 2021 razočaranje, saj Evropska komisija nima odgovora na gospodarsko in socialno krizo, ki se bo razmahnila v tem letu. Program SURE je interventni ukrep, začasne narave, zadeva tiste, ki so v delovnem razmerju, medtem ko potrebujemo stalno evropsko shemo za brezposelne. Ne ukvarja se dovolj s situacijo mladih, ki še vedno trpijo posledice pretekle finančne krize. Predložitev akcijskega načrta za implementacijo stebra ekonomskih in socialnih pravic je preprosto premalo. Evropska komisija ne predvideva nobenega konkretnega zakonodajnega predloga, niti tistih, h katerim se je zavezala ob nastopu svojega mandata in bi bilo ključno, da bi jih po preteku enega leta predložila.

Komisar Schmit je predstavil predlog okvirne direktive o minimalni plači, ki je dobra osnova za to, da se skuša zagotoviti standarde za dostojno plačilo in spodbujati kolektivno dogovarjanje. Ampak, zgolj ta instrument, v kakršnikoli različici bo že – in to upam, da bo – sprejet, ne bo zadostoval. Nujno je sprejeti tudi okvir glede zagotavljanja minimalnega dohodka. S tem je že pričelo nemško predsedstvo. Konkretizirati in udejanjiti jamstvo za otroke, ki ga omenja tudi program Evropske komisije, ter nasloviti problem prekarnega in »platformnega« dela. Veliko razočaranje je, da socialna dimenzija ni bila dosledno in celovito umeščena v zeleni dogovor. Prav tako je zaskrbljujoče dejstvo, da ta vidik ni ustrezno upoštevan pri bistvenih komponentah zelenega dogovora, ki bodo ključne pri udejanjanju zavez do zelene tranzicije, kot je na primer v novi kmetijski politiki.

Pozdraviti pa velja progresivno in ambiciozno držo Evropskega parlamenta pri izglasovanju 60 odstotnega zmanjšanja izpustov Co2 do leta 2030. Seveda, ob jasnem zavedanju, tudi sodeč po študiji učinka, ki ga je objavila komisija, da bo taka raven podnebne ambicioznosti zahtevala na drugi strani odločne in učinkovite ukrepe, za ohranjanje delovnih mest, predvsem v tistih državah članicah in regijah, ki bodo še posebej podvržene vplivom te tranzicije.

Kakorkoli, to kritično refleksijo bi rad zaključil z tistim, kar mislim, da je pa ta trenutek le bistveno in to je tudi dodaten razlog, da sem še enkrat prišel. Kakorkoli, bliža se čas slovenskega predsedovanja Svetu EU, ki bo tokrat potekalo v zelo zahtevnem obdobju. Zato bom tudi to priložnost izkoristil za poziv tako Vladi, kot Državnemu zboru, k sodelovanju z slovenskimi poslanci Evropskega parlamenta. To je še vedno tako pomemben projekt, kjer navkljub vsem siceršnjim notranjepolitičnim delitvam, mora obstajati možnost sodelovanja, mora, zato sem sam vsekakor nanj pripravljen. Nujno pa bo tudi čim večje vključevanje Državnega zbora, še posebej tega odbora, torej Odbora za zadeve Evropske unije, več pa bo vključenih igralcev, večje so možnosti, da skupaj tudi kaj dosežemo – kaj dosežemo, tistega, kar si sami želimo, ne, kar je postavljeno na dnevni red.

Hvala.