Govor

Marjan Meglič

Hvala lepa za besedo, predsedujoča. Spoštovani državni sekretar, poslanci in pa ostali vabljeni!

Nadomeščam predsednico, ki je v kovid akciji, bi temu rekli, zato sem danes na njenem mestu oziroma namesto nje danes jaz tukaj. Kot je že povedal kolega Počivalšek, mi smo pogrešali socialni dialog, pogrešali smo, da bi pravzaprav lahko povedali tisto, kar nas je mučilo že v ostali protikoronski zakonodaji, opozorili na probleme, ki jih imamo z zagotavljanjem kadra, da ne bom rekel celo ustreznega kadra, ampak kadra za področje zdravstvene nege, katerega kot sindikat tudi pokrivamo, pa seveda tudi ostalega. Moram reči, da v tej situaciji, ki je nastala, je kadra na nek način premalo, da seveda smo tudi mi tega mnenja, da si dodatke zaslužijo pravzaprav vsi, ki so izpostavljeni. In zdravstvo in sociala sta kritični dejavnosti, ki sta izpostavljeni na vseh področjih. Zagotovo je zdravstvena nega tista, je zdravstveni sistem, tudi zdravniki, tisti, ki so bolj neposredno zraven bolnika oziroma pacientov, seveda pa tudi ostali so deležni velikega pritiska in si prav gotovo tudi zaslužijo.

Mi smo seveda ne glede na to, kot je državni sekretar povedal, da pravzaprav so te besede hvale, požrtvovalnosti v socialnem varstvu dobrodelne za dušo, ampak s temi besedami se v teh pogojih, ki so danes prisotni in v situaciji, ki je danes trenutna?, ne da ne živeti in ne preživeti. Ljudje odhajajo še vedno in prav posebej v tem času. Nas kot sindikat sprašujejo ali imajo v času korona krize kakšne obveznosti do delodajalca ali obstaja kakšen zakon, ki bi prepovedoval zapustiti službo. To se dogaja že precej časa in seveda ko pridejo takšne krizne situacije, je to samo še dodatno motivirana, da ljudje odhajajo tam kjer je manj stresa, manj možnosti okužbe, manj vsega ostalega pritiska, da lahko preživijo in živijo in pa seveda boljši delovni pogoji in pa plačilo.

Zato smo tudi mi skupaj s Konfederacijo sindikatov javnega sektorja, en del smo pripravili v našem sindikatu, zato da se nekateri dodatki dvignejo. Mi smo v amandmajih, ki smo jih poslali poslancem pravzaprav pripravili, da je to kar je nadomestilo, je pravzaprav za pogoje dela, za tisto, da je nekdo v dvanajstih urah niti prav malice ne more pojesti, kaj šele da bi jo imel kje pojesti. Govorim sedaj v večini v socialnem varstvu, kjer so pač pogoji takšni kot so in vsi vemo, kakšni so in je res težko. Težki so pogoji v teh plastičnih skafandrih preživeti dvanajst ur ali pa osem ur, odvisno kako je pač delo kje organizirano. Zato smo predlagali tudi, da se nekateri dodatki zvišajo. Pa naj si bo to dodatek za nevarnost in posebne obremenitve. Seveda dodatek iz kolektivne pogodbe je jasen, 65 %,.

In še nekaj je. A veste, ljudje, plača je že bila za mesec oktober pa večino zavodov v Sloveniji ni dobilo izplačanega nobenega dodatka. Lahko se navežem na zdravstvo ali pa se navežem na socialno varstvo. In čakati po šest mesecev kot je bilo zapisano v delu, da bodo nekateri dobili dodatek zato, kar so naredili, zato ker delajo danes, zato da bi izboljšali naš zdravstveni sistem, da bi pomagali ljudem, se mi zdi, da je to nezaslišano. Resnično. Zdravstveni in socialni zavodi govorijo, da ne dobijo podrobnih navodil. Jaz ne vem, verjamem, da so jih nekateri dobili. Ne vem zakaj se pravzaprav čaka tako dolgo, da nekdo, ki je oddelal v rizičnih razmerah, pogojih, kjer je nevarnost in pa posebne obremenitve, pa bo dobil ta dodatek januarja, februarja je seveda nezaslišano in bom rekel kar nenormalno. Da se nam zdi tudi smiselno, da bi ta dodatek za nevarnost in posebne obremenitve bilo potrebno, kar sem videl, da je tudi v predlogu tega amandmaja, bilo potrebno razširiti. Tudi tam, ko so taksativno našteti v 56. členu razširiti tudi, med drugim mi prepoznamo recimo patronažo, ki se vsak dan srečuje z neznanim, bom rekel, okoljem, z neznanimi podatki, trenutki. Da bi bilo to nujno potrebno razširiti tudi, kot je že kolega Požun povedal, pravzaprav na vse ostalo, kar ste menda že dodali k amandmajem. Tudi za vodilne delavce, ki so izpostavljeni. Ali veste, nam se je zgodilo v prvem valu, da je direktor dobil 100 %, sestra, ki je delala na covid oddelku pa 65 %. Tudi to se nam je dogajalo. Pa vam danes ne bom povedal katera bolnišnica je bila, pa ni bila edina. Ta nesorazmerja, da ljudje, ki so izpostavljeni, pa dobijo manj, je to nezaslišano in pa nenormalno.

Jaz bi rad, da če boste tudi v PKP7 dodali, da upoštevate to, da kadra ni. Da se je treba boriti za kader. Ampak veste, mi imamo lahko 20 šol, visokih, pa fakultet, pa srednjih šol, pa mi kadra ne bomo zadržali, ker šolamo ljudi za druge, ki so nam seveda hvaležni, ker imamo dobre šole. O tem debate ni. In zato je treba narediti, da izboljšamo delovne pogoje in da te ljudi nagradimo.

Sociala, če se zopet vrnem na socialo. Pa saj bolničar negovalec začne pod minimalno plačo. Pa je izpostavljen danes vsemu temu kar se da slišati in videti in temu kar se ne da videti. Kajti pritiski vodilnih kadrov so tudi neznosni in v večini v ogromno zavodih je tako. Po podatkih, ki jih dobivamo, mi iz terena. O tem govorimo. Ne govorimo na pamet. Seveda ne bom danes govoril o natančnih lokacijah teh, ampak pritiski so neznosni. Zato ker so tudi pritiski svojcev na vodilni kader v sociali jasno da zelo veliki.

In še nekaj, preden bom končal, povedal. Da si blazno želimo, da bi nas minister za delo, družino in socialne zadeve gospod Cigler Kralj kdaj sindikate povabil in nas vprašal kaj nas muči, kaj vas tišči, kaj bomo naredili skupaj. To si želimo, da bi to enkrat bilo, da se zmenimo kot ljudje. Tisti, ki na nek način prihajamo iz prakse ali pa smo bili v praksi, pa seveda politika, da združimo moči, da naredimo nekaj zato, da nam bodo ljudje ostali, da nam bo ostal dober kader in bodo tudi delovni pogoji, v sociali še prav posebej, takšni kot si jih zaslužijo stanovalci in kot si zaslužijo zaposleni.

Hvala lepa.