Spoštovani predsednik, hvala za besedo. Spoštovani gospe, gospodje, lepo pozdravljeni.

Komisija je bila seznanjena, tako kot danes v predstavitvi, z mednarodnimi priznanji, ki jih je slovensko sodstvo prejelo v preteklem letu in izraženo je bilo pozitivno mnenje. Je pa komisijo zanimal komentar predstavnikov Vrhovnega sodišča, Sodnega sveta in Ministrstva za pravosodje, glede nasprotja, torej na eni strani izrazito kritičen odnos slovenske javnosti do delovanja sodišč, na drugi strani mednarodne nagrade, ter pohvale za slovensko sodstvo s strani Sveta Evrope in Evropske unije.

Iz poročila sledi, da je v zadnjih letih, torej se skrajšalo postopke, število nerešenih zadev na sodiščih je padlo za polovico, pa vendar je percepcija v javnosti še vedno slaba. Komisija je v razpravi poudarila, da je že v preteklosti, v svojih mnenjih opozarjala na vprašanja generacijske vrzeli in šibkega pritoka mladih v sodstvo in zato podpira apel Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da je treba na tem, torej problemu, opraviti določen sistematični razmislek.

Komisija je prav tako ponovno pozvala k nujnosti urejanja zadev oziroma težav s pomanjkanjem kliničnih psihologov in pri tem poudarila, da so hvalevredni napori Ministrstva za pravosodje, ki so jih predstavili na seji komisije, vendar je problem širši in ga Ministrstvo za pravosodje ne more rešiti. Kadra s področja torej klinične psihologije ni dovolj, ne moremo jih reproducirati torej čez noč in tukaj se pojavlja seveda vprašanje glede omejevanja vpisa za šolanje teh strokovnjakov. Če se problem ne bo reševal na nivoju države ga ne bo praktično mogoče rešiti. Komisija je izpostavila, da govorimo o družinskih postopkih, ki bi se morali vršiti hitro in zato bi moralo biti mnenje in ocene strokovnjakov pripravljene v najkrajše možnem času. Zaradi pomanjkanja strokovnjakov torej kliničnih psihologov postopki tečejo počasi, povzročajo največ škodo otrokom in ne sledijo načelu, da morajo biti izvedeni tako, da so v korist otroka. Že večkrat je bilo na seji komisije tudi izpostavljeno vprašanje reorganizacije mreže sodišč in vzpostavitev enovitega sodnika, zato je člane komisije zanimala ali je na tem področju urejanju sodstva kaj novega. Pojasnjeno je sicer bilo, da v obstoječi zakonodaji torej že obstajajo rešitve, da se določeni okrajni sodniki lahko razporejajo, vendar je težava v tem, da se dodelitve ne smejo ponavljati, zato je v praksi torej težav na tem področju veliko. Komisija je izrazila zadovoljstvo, da so pozitivni premiki pri delovanju sodstva še naprej in je treba veliko truda vlagati v / nerazumljivo/ sodnih praks in v kakovost sojenja, kjer je za zmanjšanje sodnim zaostankom končno lahko večji poudarek na kakovosti in da se čim bolje zavaruje pravice ljudi, ki na sodišče prihajajo kot uporabniki. Prav tako je komisija v mnenju kot že doslej večkrat podprla delovanje sodstva, da se mu zagotovijo ustrezni materialni pogoji tako glede ustreznih prostorov za delo kot tudi glede plačnega sistema, da se bo v sistem vključevali kvalitetni pravniki in s tem pripomogli h kakovosti dela v sodstvu. Kot pozitivno prakso je komisija pozdravila uvajanje sistema mentorstva med sodnike, ki omogočajo prepletanje praktičnega in teoretičnega znanja. Glede nedomišljenih zakonodajnih rešitev, ki v sodstvu lahko povzročijo veliko težav pa je komisija izpostavila primer podrejencev, kjer se je Državni svet močno angažiral z mnenji zakonodajnimi iniciativami in vloženo zahtevo za oceno ustavnosti, saj obstoječi zakon lahko pomeni blokado Sodnega sveta. Sicer pa je komisija poročilo podprla oziroma se seznanila.

Hvala lepa.