Ja, predsednik, hvala lepa za besedo. Lep pozdrav poslankam, poslancem, ostalim gostom današnje seje.

Stališče komisije je zapisano tukaj v tem pisnem gradivu, ki smo ga pripravili, bi pa samo samem par besed dodal k temu. Res je, to poročilo, ki ga je pripravil kmetijski inštitut je v glavnem statistika, ki je zabeležena. In ko daš nekako skupaj ugotoviš, da stanje ni tako idealno, kot izgleda, kjer primerjaš z letom 2018. Na drugi strani je ne primerjaš s stroški. Glejte, tudi če pogledate, odkupne so bile 2 % nižje, surovine so bile 5 % večje, se pravi prihajamo do deficita pri proizvodnji. Se pravi mene zanima problem tega poročila je to, ker ni nobenih meril, cilje ni. Se pravi mi bi morali točno vedeti za vsako leto kaj je naš cilj in potem k tistemu cilju primerjaš uspešnost ali neuspešnost. Nam tukaj govori, je toliko kmetij propadlo. Kaj to pomeni? Ali je to politika, kjer včasih neki politik reče, gre za propadanje kmetij ali je to, ko politik reče, da gremo za prilaganje slovenskega kmetijstva evropskemu kmetijstvu, kjer mora toliko kmetij propasti, da dobimo neke ekonomske kmetije. Se pravi mi moramo prej vedeti kaj želimo in potem je za nas to poročilo bolj relevantno.

Živ primer tega je krompir. Krompir takrat, ko je pridelek se mi pohvalimo velik, je cena nikakršna. In takrat, ko je pridelek majhen, je cena velika. Se pravi o ekonomskem stanju pridelovalca pa ne vemo nič. Se pravi in zaradi tega je to poročilo iz vidika kmeta malo zavajajoče, bi rekel. Seveda podatki so točni, vendar ne bomo iz tega ugotovili, kakšno je stanje v kmetijstvu, bomo pa seveda ugotovili, ko pa greš gledati druge parametre kaj se s kmetom dogaja, da je dejansko toliko opuščanja, da je prenehanja z določeno pridelavo, predvsem pa je problem tukaj notri, če bi bil naš cilj več pridelati, več predelati in več izvoziti, kar je bilo tukaj pozitivno, aha, bomo več / nerazumljivo/ živilski pridelovalni industrije je več izvozila, kar je zelo pozitivno, potem je moment na odkupni ceni. Dokler ne bo odkupna cena tista, ki ne bo omogočala kmetu, da ga bo stimuliralo k pridelavi, toliko časa mi ne rabimo meriti cilje samooskrbe, pa cilje kako bomo več pridelali, ker bomo manj predelali, ker stimulacija je samo cena. Ko govorimo o evropskih sredstvih, razpisih, to je denar, ki gre največkrat v investicije, ki gre v druge zadeve, ki jih glih tako kmetija rabi, vendar ne gre toliko v samo pridelavo. Tako, da iz tega vidika bi jaz želel, že vrsto let o tem govorim, da bi se mogli silno potruditi v tej smeri, da bi se zastavili cilje, kaj sploh želimo s tem kmetijstvom iz leta v leto, čez pet let, čez deset let ali je res naš cilj samooskrba, če je, potem morajo iti kazalci v tej smeri, če to ni naš cilj, potem povemo danes to ni. Glejte, ne paše, samo bom pa vseeno rekel, pač toliko si dovolim. Pred tremi dnevi je bil sprejet, ker sem državni svetnik vem, Zakon o razbremenitvi občin. To je miklavž, da ne more biti več iz občine. 12 zakonov se dotika, nekje dodatni dohodki, nekje razbremenitve, kjer bo država vzela stroške, se pravi bo plačevala zadeve, ki so jih do zdaj občine. Potem pri dokumentacijah, pri davkih, pri pokojnini, 12 zakonov se dotika. Če imamo res v kmetijstvu želje po nekaj več, rabimo nekaj takega tudi na področju kmetijstva. Pa je v letu 2019 če gremo skozi statistiko, tudi Državni zbor na predlog vlade sprejel samo en zakon na področju kmetijstva in še to je bil interventni odstrel medveda pa volka. Se pravi zelo se bo treba tukaj vprašati kaj, v katero smer, kako in na kakšen način.

Hvala lepa.